Sleepless...

Tako me je imenovala. Še predno me je sploh spoznala. Verjetno tudi takrat, ko me je samo brala. Tudi takrat, ko je kupovala letalske vozovnice in se vračala v dežele, ki so se je lastile. Prav tam ji je veter šepetal vse besede, ki jih je pozabila izgovoriti. Verjetno tiste, ki so obstale. V drugem kraju. Z neko drugo osebo.

Včasih sem si tako močno želela govoriti z njo, da se mi je zdelo, da bom večno stala pred njenimi vrati in nikoli vedela, če so to pravzaprav sploh njena.  

Ona je želela spreminjati svet in jaz...se poigravati z mislijo, kaj bi bilo, če bi se jaz in ona znašli na istem igrišču? Kako bi se vse to sploh lahko začelo?

Danes sem se udobno naslonila na stol. Odprla mail ter poslušala pesem, ki jo je poslala. Od dveh poslanih sem odprla samo eno. Poslušati besedilo ali melodijo ali pa se pri tem samo smejati ter narediti oba »zamaha« hkrati?

Mogoče mi samo namiguje naj spremenim ime. Namesto mo2dra v  Sleepless ?

Alexander bi rekel;

»Ti je jasno?« se je večkrat spraševal. Želiš nebo, podobo divjine, nekaj drugačnega kot ponavadi in vendar si se izgubil v lastni puščavi. Kdo bo umiril te krče v želodcu?

Kdo bo ulil to drugačnost v tebe, če tega nikoli ne boš pustil?

Kdo te bo obvaroval samega pred seboj, če se nikoli ne boš v resnici dal?

Kdo se bo s teboj selil na sever? Kateri vonj bo močnejši, da boš enkrat ostal? »

Ona bi rekla;

»Predstavljaj si da je moj optimizem zdaj na nuli...

In nadaljevala;

vmes pa ... you know, I'll be back ;) tole spodaj pa na temo minevanja tvojih nights and days;)

Alexander bi ji odgovoril nazaj;

»Nekoč dojameš, da so sanje tiste sence, ki te spremljajo tudi, ce zamahneš z roko in se za njih ne zmeniš. Nekoč dojameš, da vse ljubezni se ne zgodijo v preteklosti. Nekoč pogledaš skozi obraz, skozi oči  nekoga in začutiš dve duši, ki sta povezani. Dve peruti, ki udarjata po zraku enako; dve dlani, ki ne moreta ena brez druge..

Takrat začneš od začetka - živeti. Predvsem to. Alexander prične živeti. Za tista jutra v katerih so sanje več,  kot resničnost in dlan, ki jo želi imeti, so čista podoba sence, ki so središče njegovih sanj.«  

Ona bi se ob vsem tem branju zgolj nasmehnila. Globoko zajela sapo in rekla, da je odkrila skrivnostni pristan, ki jo strada in ne preživlja. Kljub temu, da se počuti neopaženo; obstaja velik del varnosti.

Mo2dra pa še vedno posluša (izredno zamišljeno)

•       Cultivation - Gram Rabbit - Follow Your Heart

In takoj zatem se zavrti naslednja pesem;

•           Grove Da Praia - Is This Love

Dajte mi sekundo. Moje oči počivajo. Strmijo skozi okno. Do naslednjega dne. Neslišno olajšanje.

By mo2dra

BOLI, A JE LEPO 

kadarkoli me zadeneš v sredo srca

boli

a je lepo

tako kot me je

v otroštvu

bolel globoko v dlan zariti drobec stekla

a je bilo lepo gledati

kako se

na soncu

lesketa v mavričnih barvah

By Josip Osti

To je pa moja nova "ljubica". Zdela se mi je strašno izzivalno, ko je samevala. Ne edina ampak skoraj kot, da bi bila. Splošno znano je, da so orhideje rože, ki so moja strast. Danes sem naredila vsaj "dve" neumnosti. Prva je bila, da sem se odločila, da grem v trgovino (z dežnikom v roki); druga pa, da sem poslala sms narobni osebi. Ta zadnja neumnost se mi dogaja večkrat.

Kljub vseemu je današnje počutje kot ta pesem;

Obišči me ponoči.

takrat se hitreje odzivam.

lahko se zakopljeva

v filozofijo življenja.

modra prinesi steklenico tequile.

za ogrevanje.

mogoče dotuhtava kaj o smrti.

o koncu vesolja.

morda izstopiva s tega sveta.

na jupiter.

ali pa se dava dol.

za zmeraj.

v drugi stopinji pijanosti.

v ritmih nirvane.

By Novica Novaković (še vedno je edini car v mojem slovarju)

Reci, da nimaš besed

krvavih besed

tistih,

ki pridejo čez krvavo srajco.

Reci,

da zgubljaš zavest,

ker ne moreš

skozi mojo meglo

do mojega roba.

Reci,

da telo boli

tesnoba,

ki je ne moreš

 nočeš zaustaviti.

Vdihni & izdihni

sipine

 porcelanastih besed.

Reci, da vse to pride

dan kasneje,

ko potrebuješ nežno varnost.

Reci

da si mi želela povedati

še toliko stvari

predno si izgubila

ravnotežje.

By mo2dra

Po težkih mukah se pripravim in odprem strani, ki prikažejo "črni trg ljudi, ki želijo več ali pa samo drugače" ter berem, berem..(tako s polovico očesa) in si mislim; " Zakaj se na "oglasih" nikoli nič ne spremeni?" Tam so vse "ženske" vedno tako idealne, poštene, skrbne, komunikativne. Večkrat imam občutek, kot da berem "prošnjo za novo delovno mesto"-).

Uč se mi je ustavil na začetnih stavkih " nisem mogla da jih ne bi izpisala"-)...

Promocijski stavki:

1. Enostavno drugačna

2. Nikoli dolgočasna

3. Vedno nasmejana

4. Prezaposlena

5. Naveličana

6. "Diskretna skupinska avanturistična srečanja"

7. Time out

8. pametna, lepa...

9. Našla...:-)

10. Brutalno zanimiva

11. Sva simpatičen par in iščeva dekle za zabavo v troje!

12. ..ena taka gozdna jožica...

13. Probava nove stvari...

14. Živi se samo enkrat

15. Ej ti tule klikn, veš kok sem  fajn.

16. Kaj iščem tukaj? Ne iščem veze, ker jo že imam. Iščem poznanstva, dobro

      družbo, dober klepet, smeh...

Lahko bi vsako točko posebej komentirala ampak imela sem težke probleme, da sem sploh "prišla" na te strani in potem pogledam vse te "gozdne jožice" in vse, ki so tak fajn in bi živele samo enkrat in še takrat "brutalno zanimivo" - pa si rečem;

- ok - nikoli ni bilo preprosto. Še vedno ni. Mogoče, ker meni ni do "roza savnanja", ker meni ni do "v naprej dogovorjenih druženj", ker meni enostavno ni do takšnih stvari. Tako ali pa tako - se "moje" ime "valja" po vseh možnih vogalih.

Vse me poznajo - samo jaz  - pojma nimam - kdo "one so"? Ta del mi je bil vedno "histerično" smešen. Pa sem vedno rekla, da če lahko še JAZ NJIH spoznam, če so one že toliko na "tekočem" o meni, da bom imela pred očmi vsaj  - obraz, nos, očala in vse te "jezike" s katerimi si popestrijo nočne debate.

V zadnje pol leta sem slišala toliko kritik na račun - spoznavanja preko neta, da sem bila jaz pravzaprav tista, ki sem zadevo močno zagovarjala. Bolj so ostali "udrihali" po tem; bolj sem jaz govorila svetle točke. Tudi, če jih ni - takrat so bile.

Kakorkoli že...tudi meni ni všeč  spoznavanje preko neta. Res ne. Počutim se kot freak, ki gre na "modno revijo" . Na drugi strani "tujec", ki pač ve nekaj o tvojem življenju. Malo o tvojem hrepenenju in prav nič o tem s kakšnimi problemi se ukvarjaš (sliši se kot "poceni recept" ) 

Ponavadi dobiš na drugi strani prav "takšno", ki ji je življenje  kot "kruh na maslu" ali pa nič ni slabega - vse dobro; mir na cesti kakor tudi v glavi.

Ko sem "dotično", ki ji je net "hobi" varianta za spoznavanje vprašala, kako lahko to počenja "non - stop"...Mi brez zadržkov odgovori, da to je za njo nov način sprostitve, ki pa ji ne predstavlja nič težkega. Potem se zamislim in rečem; 3 nove osebe na teden spoznati, kar tako - en klic, ulica in potem drink. Le kaj za hudiča se pogovarjaš? ?!!..

Verjetno vse zgoraj naštete "kvalitete", ki jih imaš.

No, jaz sem "oplazila" te strani. Mogoče, da vsaj malo "potolažim" Katko, ki me bo spet vprašala; " Ja, IN (nooooo, IN)...

In jaz bom spet rekla; " Potrebujem novo idejo in te oglasi niso pot. Vse je tako umetno. F..rozasto.

Res pa je - nasmeješ se lahko pa do solz. Hrepenenja so "močno bizarna". Zato se verjetno tudi imenujejo - svetla točka črnega področja. (kot siva ekonomija-)))))

Ko hrepenim

 ni prepozno

vsaj tistih nekaj trenutkov

dvigam in spuščam

tvoj obraz

v moje dlani

srce

zavijem v ljubezen.

Ko hrepenim

ni prepozno

vsaj tistih nekaj trenutkov,

ko zbrišeš ves strah

čez moj obraz

vsaj tistih nekaj trenutkov

okušam

tvegam

na polno.  

Trenutki,

čez tvoj obraz

so moje življenje.

By mo2dra

Lahko me najdeš

pozno ponoči

na morski gladini.

Lahko me najdeš

če se prepustiš toku.

Lahko mi

narišeš

planet,

kjer je prostor samo za dva.

Lahko mi celo noč šepetaš

življenjski slog

prašnih cest

deževja,

 ki pronica skozi razpoke.

Lahko mi

pokažeš svoje središče sveta.

Zadihaj skozi mojo tišino.

Bodi.

Plamen.

Moj ogenj.

Moja lakota.

By mo2dra

Nocoj lahko zaspiš v mojih mislih. Švigale bodo tako visoko, da te bo takoj pograbila panika. Vse ladje bodo nocoj ostale v pristanišču. Obrnila boš svojo glavo proti morju. Oči bodo pekle, ker v njih ne bo več prostora za solze. Globoko boš zajela zrak in spominjala boš mene, kako nenehno iščem edino pot v življenju. Pravzaprav sta dve, me boš spomnila. Ena je pot za beg in druga , ko skušam pogoltniti vsa čustva. Potem se uležem na velik kavč. Misli se počutijo tako otopelo in poslušam samo tiktakanje ure.

Ugibam lahko vsako tvojo misel. Nisem veter. Imenuješ me tornado za misli. Tornado za srce. V nekem redkem trenutku se ti prikažem kot sončni žarek, ki te vedno opazuje od blizu čeprav je daleč stran.

Vedno mi šepetaš, da sem preveč posebna. Kot da nisem ustvarjena za ta svet ali pa svet ni pripravljen darovati vse tisto, kar jaz potrebujem. V isti sapi se zasmeješ in me vprašaš; » Ja, modra, kaj je pravzaprav »tisto«, kar ti sploh potrebuješ?«

Mogoče pa potrebuješ moj zamišljen obraz ali pa kakšen košček papirja, ki ti leti direktno v obraz. Da, prav res. Poznaš moj ton glasu in izraz na obrazu. So stvari, ki jih mislim »blazno« resno tudi, če se smejim. Ne objemam se v slovo in nikoli ne veš, kaj točno sem našla pri tebi. Težko je izbirati prave ženske. Težko me je objeti in zadržati. Takrat me stisne v grlu, ker ne zmorem besed.

Vzdihnem. Ne ljubi se mi več -* zaljubljati. Takrat se začneš smejati. Slišim tisti tvoj smeh, ko se ves prostor začne smejati s teboj.

Imaš prav, mi rečeš. Kdaj si se »nazadnje«? Potem me dregneš v sedmo vreteno in mi z očmi nakažeš; » Hej, kdaj pa misliš kaj narediti na tem »področju«?

 V šali ji rečem: " Ali temu sedaj rečemo »področje«?

Imaš prav, ji rečem. Zamišljeno razmišlja. Pošilja mi tiste opozorilne luči v glavo in nekaj časa prisluškuje moji tišini in reče; » Če boš pa sedaj rekla »ne vem«, prisežem, da bom začela kričati.

Ne morem, da ne bi. Izrečem. Ja, ne vem, nooooo...

Smejeva se. Meni je vseeno. Ona pa ve, da je to narobe, ko izrečem; Vseeno mi je!

Raziskuje koliko atomov v meni je še ostalo. Kje se je ustavilo moje vesolje in izreče; » No, jaz upam..(se ustavi)...jaz nadaljujem

Da se bom »svečano« poboljšala in moje besede ne bodo samo deroče reke v kateri se nenehno izgubljajo vse stvari.

V isti sapi mi reče, da ni ravno mislila to izreči ampak jasno ji je, da bom na tem »področju« delala »poskusno«.

Zmanjkalo ti je volje, resno pove.

Pogledam naokoli po prostoru. Ona na drugi strani čaka in jaz v smehu izreče; » Aha, moj odgovor potrebuješ?«..

Ni »problem« v volji. Problem je »v področju«, kakor mu ti rečeš.

»Mar res« se zasmeji. Si prepričana?

Potem ustaviva smeh na ustih. V glavi se nama vrti film. Kaj vse je bilo v teh najinih  »toplih  spomnih«. Morje. Med tednom. Spomni me na »moje ljubimke«; na vsa križišča v katerih je vedno gorela rdeča luč. No, samo jaz sem »baje« videla same »zelene«.

Zamišljeno jo gledam. Včasih mi je vedno govorila, da sem drugačno neresna. Ni se ji zdelo narobe, da nisem kot večina. Vedno je poudarjala, da tega nikoli ni želela spremeniti pri meni. Potrebovala je samo čas, da je vse to sprejela.

Jaz sem potrebovala »samo« dve leti, da sem sprejela njeno bližino. Da je tam. Na dosegu mojih misli. Sovražila me je, ko me po več dni skupaj ni bilo nikjer. Ne glasu. Ne moje pojave.

Čutim, je vedno modro rekla, da nima smisla takrat te spraševati, kje si. V kakšen objemu. V kakšni noči, kjer »spet« govorijo vse zelene luči. V nekih jutrih, ki jim pripadaš.

Mislim, da takrat se je vedno bala za mene. Kot da bi čakala, da pogleda v moje oči. Včasih se je vedno vse »svetilo« v njih. Enkrat je bila jezna. Drugič spet vesela. Vedno pa je trmoglavila po svoje.

Danes ji pa rečem, če mogoče ni srečna, da so tudi semaforji izgubili »signalizacijo«.

Ve kam sem namenjena. Ve, da kjerkoli sem - sem varna.

»Ne«, kriči. Ni res. To vse nisi več ti.

Poljubim jo na čelo. Vedno v mislih. Žalosti me, ker ima tako žalosten obraz, ko gleda v moje oči. Kot, da gleda v sence, ki potujejo po zapuščenih morjih. Glas se ji zlomi, ko gleda moj nasmeh.

Daj še enkrat, izreče. Še enkrat poskusi najti »voljo« ter »področje«. Zdi se mi, da  že dolgo nisi začutila »pravo vrednost« lastnih hormonov.

»Skrajšamo«, ji rečem.

Imaš prav. Zaljubila se bom tako noro in histerično, da mi bo od vseh čustev postalo tako slabo, da vse, kar bo ostalo od mene; bo neizmerno olajšanje. -)..

»Ti si bolna, veš...A si lahko resna?!...

V pozdrav ji rečem; » Tudi slučajno ne bom več resna«. Saj veš, ljudje, ki smo na »posebnem področju drugačni« živimo v pisanih barvah. Svet je enkrat velik, drugič je premajhen. Duši nas samo občutek, da se bomo skrčili, če se ne bomo več borili na odprtih bojiščih.

Zresni se, vpije.

Jaz dvignem roko visoko in rečem; Borba do konca, darling. Kaj si že »točno« rekla, da moram najti - področje, ne?«..

Nenavadno občutje me je spreletelo. Med obračanjem ključa. Dve misli, ki sta se združili skupaj. Svojo tišino podari nekomu. Začni pisati z modrim črnilom. Vdihni v sebe topel zrak. Izgubi se v množici. Najdi tiste oči.

To vse med obračanjem ključa. Hm...

Vedno nosijo del mene v sebi in jaz nosim del njih v sebi. Moje barve so takšne zaradi vseh, ki so kdaj koli stopile na mojo pot. Zaradi vseh solza in smeha, ki smo ga preživeli skupaj.

Življenje v vseh možnih odtenkih. Ženske v vseh možnih položajih nihanja. Noči, ki bi jim lahko rekli: " Nočna šepetanja" ...

Veliko bo še takšnih noči. Tako smo si različni, da smo si vsako sekundo tudi bolj podobni. Čeprav ne priznamo. Nočemo. V nočeh dihamo povsem enako. Ni vsak smeh podoben smehu. Kakor tudi niso vse solze zgolj solze.

Pridem do točke, kot sem zdaj, ko nočem vsega res razumeti. Polovici ljudi kimam samo zato, da ne dobim več naslednjega vprašanja. Samo zato, ker ne morem sprejeti njihovega načina razmišljanja. Poslušam toliko "bizarnih" stvari hkrati, da na koncu rečem; " Go blue, go blue - you need a red woman! Vse ostalo te lahko ubije-)..

Hej, razlijte svoje barve. Včasih paše. Tako strašanko paše, ko si "neodvisen" od svoje volje in še vedno znaš početi stvari, ki so prepovedane. V glavi. Na vseh ostalih igriščih se je dovoljeno igrati in se raziskovati.

Meni pašejo dnevi, ki jih sploh ni na koledarju....

Potovanja. Vedno potovanja. Kako težko je premagati misli, da pridejo nazaj. Nazaj.

Jaz ne znam več nikamor priti nazaj. To je čista resnica. Ne da nočem; enostavno ne morem. Zato potovanja... 

Ta teden je bil..hm...smrtonostno ubijajoč. S Katico sva seveda "razgrajali" ob tako nenavadnih jutranjih urah. Pihanje balonov in zavezovanje na vrvice (zasluženo medaljo dobi - Katica) ; jaz sem se mogla udeležiti zgolj "privezovanja" in vseh ostalih neumnosti, ki sodijo poleg.

..glede slavljenke pa slednje;

Sis - kar ti jaz želim - zmanjka mi besed. Ostani takšna kot si danes; trmasta, z glavo skozi zid; in jaz se obvezujem, da večkrat pridem čeprav se mi zdi, da sem zadnje pol leta "zanimivo" družinska. Zdi se mi, da sva obe potrebovali "stoletja", da se zavedava, da družinske vezi so EDINE, ki štejejo in ostanejo. Kljub temu, da se vse prevečkrat zatečeva obe k tišni. Morda pa samo veva, kdaj je bolje spraševati in kdaj je bolje ostati v tišini.

V teh dneh sem kot majhen otrok. Otrok, ki išče svojo otroško željo. Hočem jo. Imeti.

Hm...poznate občutek, ko ti vsi govorijo; "NE, NE"; nimaš časa za kaj takšnega; nikoli te ni doma in še sto drugih bedarij, ki jih slišimo...Vse to je res.

In vendar življenje nam spreminjajo tudi ljudje. Pa se pritožujemo, nergamo. Vsaka nova oseba nam čisto spremni bioritem. Ni lahko. Se navadiš. Zaljubiš. Odljubiš.

Jaz bi se pa zaljubila - v bistvu..Več vam razkrijem v dnevih, ki prihajajo...

(pirhe, šunka, hren - naj vam; naj vam - "tekne tudi ponedeljek" - to bo "ta bolš dan-).

Vsi lahko VSE

                            Vzdihnili smo.

                                                   Enake nevarnosti.

Le kako bomo preživeli v dvojini?

Ali se bomo obrnili eden proti drugemu?

Iščemo mesto, ki  mu je ime ŽENSKA.

Potopiti  mora naše sanje.

By mo2dra

Neneh Cherry-Manchild

Na meni je nekaj prask. Pokončna drža popušča dokler ne zaslišim šepetanja. Hitrost gibanja, kot da so vpeli vse moje obrise.

In ona;

Stoji. Hodi čez snežne nasipe. Vedno nosi v sebi velika pričakovanja. Ni ji všeč moj ton glasu. Nikakor me ne more spraviti bližje. V trenutku, ko me neznansko privlači njeno zamišljeno vzdihovanje, njeni poljubi - v tistem trenutku se odmaknem. Sključeno jo poljubim.

To je poljub, ki ne obljublja prav ničesar razen; » Pridi«..

Ni važno kako se bo nadaljevalo...Ni važno, če bo bolelo. To je uvod v največjo revolucijo, ko si privoščiš zajtrk in v glavi nosiš miselne fotografije ter počakaš na tisto sladko zavlačevanje, ko sva obe še enako pogumni. Kot, da hočeva preživeti in mislim, da jaz  potrebujem dolgo, predolgo časa, da položim glavo v njeno naročje.

Zdi se, da ima prav.

Nikoli me ne zna poljubiti na vrat. Nikoli se me ne zna tako dotakniti, da bi jo; enostavno bi jo; poljubila na usta in odpustila za vse dotike, ki mi jih je podarila zgolj v mislih.

Neprijetno je vznemirjenje, ko mi nič ni jasno. Ko se nočem postaviti v njeno vlogo. Ko me ne more pograbiti tista sila, ki me ne bi spustila iz rok.

Vem. Lahko bi nehala v vsakem trenutku. Počasi.

Namesto vsega tega;  grem raje na svoj pohod. Iztiriti znam tudi na drugačen način. Nenadoma mi je postalo jasno, da je bolje, če ne rečem nič. Zožim svoj pogled in grem brez besed.

V obraz me bo verjetno udaril veter. Pobožal moja lica in izgubila se bom v svojih mislih.

Danes sem dobila direkt v glavo dva stavka. Verjetno sta modra. Morata biti, ker kakorkoli jih obračam in vrtim, vedno imata enak pomen. Samo osebi sta različni, ki sta jih izrekli.

      1.  Ej modra modra, kdaj se bos zares obarvala v pravo modro, da ne bomo zgolj hlastali za odtenki...

      2.  Modra,  jaz čutim, da ti trpiš. Zelo. Ker te dostikrat izda pogled v katerem lahko zagledam žalost...

Zakaj je tako? Sprašujeta me, zakaj je tako?

Preprosto. Ker ne sledim več nobenemu. Ker tudi gledati ne morem proč. Ker ne slišim nobenega, ki me kliče. Ker nočem plesati, ko mi nekdo šepeta na uho. Ker se počutim kot, da v meni vedno primanjkuje pomanjkanje občutka.  

Ker mi ni do tega, da nekdo »samo« greje moje telo. Ker se nočem zjutraj spraševati, če sem preživela ali pa spet na polovico umrla. Ker ne morem gledati, da nekdo sedi pred menoj z razširjenimi krili; jaz pa sem MRTVA.

Počutim se kot, da potrebujem tuširanje. Kot, da sem jaz tista, ki odvleče žive ptice v kletko in potem jim prereže peruti.

Lahko pustim, da se me nekdo dotakne ampak vprašaj me naslednji dan, če sem čutila. Vprašaj me, kaj sem sploh čutila?! Nihče noče plačati te cene in potem nastane molk. Vsi pa postanemo najboljši prijatelji - s tišino okoli sebe.  

Bolijo moji izrazi v očeh. Boli, ko nekdo nemočno sedi in ne more zbuditi osebe na drugi strani.

Spet. Nismo vsi za vse. Tako enostavno je življenjsko pregrinjalo. Ne more te vsak predramiti. Ne more vsak sedeti s teboj in natančno vedeti o čem razmišljaš.

Meni pa se ne da vedno spominjati »modric« v življenju in trenutka, ko nisem kričala, ko bi morala.

Na hrbet mi lahko narišejo avtokarto, ki naj bi ji jaz sledila. Vendar ne morem. Mogoče način ni pravi. Mogoče celo oseba ne. Mogoče  samo jaz nisem pripravljena dati moje nedotakljivosti.

V bistvu pa moram povedati, da ne morem več razmišljati o sebi. S svojega okna vidim modro nebo. Vidim sonce. Nekdo zgoraj ve, da se bom vrnila nazaj v svoj obstoj, ko bo čas. Takrat se bom verjetno vsem razdajala. Takrat  bodo moje misli našle dom in nekdo ga bo našel pri meni.

Do takrat; mene ne boli prav nič več. Tudi vdihi in izdihi ne. Rebra ne pokajo; kosti se ne lomijo. Hrbtenica ostaja zaceljena. Stare fotografije so zamenjale nove. Dobile so strast ali pa nazaj svojo slast.

Lahko se tiho odmakne svet od mene. A jaz za temi srci ne bom šla. Tudi na nekem samotnem hribu se ne bom več spraševala, če se počutim izgnano ali pa se nekdo drug počuti tako.

Ne moreš nekomu dajati samo »odlomek« sebe in nikoli celotnih delov.  To je to, kar se trenutno da dobiti od mene. Odtenki so drugačni. Čeprav se veliko ljudi trudi, da bi bila oblečena v povsem drugačne barve. Da bi me nekatere besede tako močno potegnile, da bi jim celo sledila. V tišini ali v največjem hrupu.

Od deških let že nisem bil

kot drugi - ne z očmi odkril,

kar drugi so - in ne strasti

pil v skupnem vrelcu kakor vsi.

Iz vira istega sprejeti

gorja znal nisem, ne ogreti

srca za isto slast omam;

kar ljubil sem, sem ljubil sam.

By Poe

Two Of Us - Blue Night Shadow

Morda je ona v mojih sanjah

morda jaz

 nisem v njenih.

Okušam,

kar ne slišim.

Ljubim,

kar nimam.

Vse to,

ker se ne ukvarjam

s časom,

ki izginja.

By mo2dra

In kaj zdaj?

Najhujše stvari so se že zgodile. V letih, ko sem naivno padala na poglede. Zgodili so se točno v predsobi. Potem je zavladal molk in jaz sem nemo zavzdihnila. Odklenila vrata in vedela, točno sem vedela; podarila sem ji še eno brezupno leto. Ker nisem zmogla - dokončnosti.

In jaz?

Ne bom iskala boljšega sogovornika v dialogu. Ne bom dokazovala svetu, kaj vse potrebujem za svoj obstoj. Ne bom se trudila obrniti stvari v drugačne smeri. In tisto, kar BOM NE; iskala odgovore v času.

ČAS  - Kdaj pa je čas delal za vse enako? Kdaj?

Lahko sem sanjač in bedak. Nekaj, kar pa ne morem biti -  je doživljenski sanjač, ki verjame, da šele JUTRI bodo stvari izgledale boljše. Čez leta pa se bodo stvari utrdile. Yeah right!

Prav tako. Najhujše se je že zgodilo. Moral se je ustvariti prostor v meni. Tistega, kar si najbolj želimo - se vedno bojimo.

Lahko si želim pozabiti - vendar me je strah, da nikoli ne bom zmogla imeti - tako lepih spominov.

Lahko si želim pozabiti grde spomine - in me je strah, da lepi spomini nikoli ne bodo mogli prevladati grdih.

Lahko si želim ljubiti - vendar me je strah bolečine, če bom "ponovno"  grdo »spodrsnila« - na čisto ravnem prečudovitem terenu.

Lahko zaključiš in mi izrečeš v obraz - »Obupala si nad ljudmi«....

Popravi se  - nad ženskami.

Predno pustim, da me nekdo stre; predno nekdo olupi mojo povrhnjico; zarije svoje prste v mojo kožo; pusti neizbrisljive sledove;

Predno se vse to lahko zgodi; mora postati moj pogled steklen. Mojemu telesu mora biti prav vseeno, če je polomljeno; moje srce mora noreti po življenjskem prostoru; in meni mora biti prav prekleto vseeno, če padem v tretji rundi in potem takoj umrem.

Tako noro vseeno mi mora biti. Tudi, če so odgovori prekratki. Srce ne sme obupati. Tudi če sovražim in potem ljubim ta  njen »ne vem«!

Dokler ne oživim tudi umirala na obroke ne bom. In kaj zdaj? Ta sama ideja na to - prekleto ogroža. Ker?

Ker se mi zdi tako absurdna kot tista izjava, ki sem jo poslušala; nekje; v nekem dialogu dveh, ko ENA NEKAJ BI; druga stran pa izjavi na povsem OBIČAJNO vprašanje; » Le zakaj si ti za hudiča z menoj?«

Odgovor;

» Ja, bejbi, z nečim je pač treba »ubijati« čas«!

To je razlika pri meni;  biti "samska"  še naprej.  Vse je bolje. Samo ne ubijati čas z krvavimi rokami. Samo ne se dotikati srca, ki noče krvaveti. Samo ne se zapirati med širi stene, če se ne znaš domisliti česa boljšega. Samo ne; » In kaj zdaj?«

Res je - življenje si znamo uničevati še na drugačen način. Pustimo ljubezen. Ona ima najvišjo vrednost v življenju. Tako visoko, da tudi cene ne znamo postaviti. Misel na »njo« ima neprekosljive posledice. Ona je pač najboljši marketinški oglas. In vendar - najslabše plačan. Tako je poceni, da nihče ne verjame v njeno visoko kvaliteto. Kvaliteto ocenjujejo po zunanji embalaži in po tem, kdo več plača za njo.

Ker, če zunanja embalaža ni dovolj dobra - potem to ne bo šlo v promet. Kdo pa še danes gleda na kvaliteto?

To je tisto, kar je danes postavljeno pred ljubezen - denar. Z njim pač »kupujemo« namišljene prijatelje. Tiste, ki imajo pa »bujno domišljijo« pa mislijo, da lahko kupijo še ljubezen. Z denarjem si kupujejo pripadnost in zaradi denarja ostanejo v zavetju senc, ki jih uničujejo.

In kaj zdaj?

Mene vse to ne gane. Prav ne zanima me. Zapojem si to pesem (Sve bi seke ljubile mornare - Magazin) in si rečem; » Naključja mo2dra ne obstajajo. Jih ni. V mojem slovarju zagotovo ne.  

Omisli si bolj preprosto življenje.

Ženske - zlomijo človeško toplino. Mene pa zebe. Zebe do kosti. Gradim in rušim. Stojim in padam. To vse ni za mene. To vse nočem biti jaz. Nisem oživela - dokazala pa sem si, da umrla pa tudi nisem!

Enrique Iglesias - Tired Of Being Sorry

Novica Novaković je tako lepo zapisal;

» ..in v polmraku se ti zazdi, da je površina jezera posuta z drobnimi kristali, ure se spremenijo v minute in minute v sekunde, kamen, katerega nosiš že stoletja, se spremni v krik, ki izgine v daljavi, pomisliš: rad bi bil reka. »

P O L D E R 

Vzemi me seboj

kjerkoli si

vzemi te dlani

poljubi ta usta

dotakni se telesa

vzemi me seboj

kjerkoli si.

Modri dan

polzavestne misli

tequila party

skriti obrazi

obetavni dvomi

roke na zid

do konca pokajen cigaret

IN

life goes on.

Vzemi me seboj

kjerkoli si.

Mogoče se srečava

kje na poti

sun...moon...whatever

izbriševa iz spomina

rdeče in bele barve

začutiva

ples morja

nemo obstaneva

prislonjeni na zid

se sprašujeva

"Kakšno vrednost ljubezen ima?"

By Mo2dra

Kako težko se zadnje čase pogovarjam o sebi. Začnem z "ne vem" in končam stavek z "ne vem". Vmes se mi nabirajo vprašanja, ki potrebujejo moje odgovore. Teh pa seveda ni.

Jaz pa največ, kar lahko dam je "ne vem" in divjam po praznih ulicah in ne razmišljam prav ničesar. Kot, da ne morem. Kot, da bi prav to morala delati- pa je čas prehitel vse smrtnike.

Pazi na svoj hrbet, sem slišala prejšni teden. V šali se obrnem in rečem, če so tudi moja "kolena" v nevarnosti. Da, prav tako. Kot da tudi ene stvari nočem jemati resno.

Ni več časa, da bi bil resen. V meni pa tisti tihi nemi občutek. Skoraj na polovico slečen in potem se spet obleče. Prav na hitro ter pobegne.

In tako iz dneva v dan. Znova in znova.

"Ne vem" pravzaprav nosi v sebi ključne odgovore. Pove vse, če znaš poslušati. In ničesar, če si ustvariš svoje mišljenje in narediš svoj zaključek.

Zadnje čase se DA prav lahko;  obupati nad menoj. Osiveti zaradi mojih izjav. Osamljeno tuliti v noč zaradi mojih izgubljenih poti.

Jaz pa enostavno SEM in potem me NI. Potem pride  faza, ko sem  "OUT" . Jaz pa odpiram okna in bežim  z vetrom v roki; s soncem v očeh; svobodno in brezmejno v deželo, ki nima imena. Na morje...TJA...vedno TJA..

Kako odtujeno mi je zvenel ta stavek. Ti (mo2dra)  si navajena biti sama ampak ne "samska". Premisli še enkrat, bi rekla. Vendar nisem.

Ker jaz sama pri sebi ne znam več sešteti let, ko sem SAMSKA. Druge so bile z menoj. Jaz z njimi nikoli. Ne, na ta način kot so one bile z menoj. Premisli. Če jaz še vedno ne znam biti "samska".

Ta "nalepka" na mojem hrbtu mi je všeč. Tudi, če mi zagrizeš v obraz in rečeš, da ga ne bo človeka, ki bo razumel moj neslišni jezik. Del mojih sanj bo razumljenih in tiste, ki ne bodo - bodo ostale moje. Tudi TA STAVEK mi je všeč.

Konča se vedno enako - kako si ti "zajeban človek"...Tako preveč iskren za ta svet in kako nemogoče je ujeti del tvojih misli. Kako nemogoče je leteti s teboj; kjerkoli si...

Lahko ti človek le sledi...po poteh, ki so mu vidne...In vendar tvojih pobegov ne razume nihče. To je tvoje. Vzroki so nemi. Kot odgovori. Lahko umreš na drugi strani od spraševanja. Tebe ni.

Mene ni, si šepetam...

Čas potrebuje barve. Sanje potrebujejo mene.  

Če obarvam čas - sanjam sanje. Sliši se tako zanimivo.

Poklanjam sebe času. Vetru pa svoje misli. Soncu svoje telo.

V tem času, za ta jutra,

z vsakim dihom, z vsakim poljubom

se podim po svetu.

Edina beseda, ki nikoli ne umre.

Beseda ljubezni in miru.

Ljubezen.

Podarjam jo času.

By mo2dra

Prebujam se ob tebi...Dani se. Sonce

vzhaja. Božam te še neprebujeno. Božam te

hladno s toplimi dlanmi. Postajaš vse

toplejša. Vroča. Pekoča...Dolgo gledam

v nebo. V modri kozarec. Vse dokler se mi

praznina iz njega ne pretoči v oči...Sonce

zahaja. Noči se. Božam te še neprebujeno.

Božam te toplo s hladnimi dlanmi. Postajaš

vsa hladnejša. Mrzla. Pekoča...Ob tebi

se me loteva spanec...In ti, skala na

kraški gmajni, me boš v svojih večnih sanjah

spet objela s kamnitimi rokami.

By Josip Osti

Seveda se je v tem letu dalo videti še bolj katastrofalno igro Krimovk vendar današnja tekma pa še apetitov ni izpolnila. Eno je izgubiti; drugo pa je gledati tekmo, ki te pusti praznega. Kakšna nostalgija me navdaja, ko se spominjam tega žara na parketu, ki smo ga vsi gledali nekoč.

Škoda besed..

Minilo je. Nikoli pa se ni spremenilo. Zatopljena v sebe. Pogovorom za mizo že dolgo več ne sledim. Dvignem pogled više, v vse smeri in  še vedno iščem svojo smer.

Z razprtimi vekami in nenavadnim izrazom na obrazu; hodim po ulicah. Umaknem sebe in tisto, kar me še vedno preseneča, je prava čarovnija.

Veš, da si pripravljen;  za trenutek;  obuti nove čevlje. Zdi pa se, da celo večnost gledaš v nogavice, ki so tam; v omari. Smejiš se letom, ki bežijo. Jecljaš, da si naredil vse, kar se je dalo narediti predno so te  ustavili. Vsi bi si samo radovedno ogledovali neznanca. Vse zanima kako živi.

» Je to pomembno«, se sprašujem?

Prekineš tišino. Z rokami dvigneš lastno glavo. Ogledala te obkrožajo. Veš. Točno veš, da se boš tega trenutka spominjal še dolgo potem, ko te bodo prijeli za gležnje in te porinili na tla. Veš, da vse nekoč mine. V naglici. V resnici pa ne opazim časa, ker ga merim zgolj s pogledom.

Za kaj točno gre pri ljubezni, se sprašujem? Ne vem...Zdi se, da nihče nobenemu več ne verjame. Vsak nosi svoje sanje v  levem žepu. Vsak upa na najboljše.

Dokler imaš dober spomin, gre. Ne, saj ne gre za spomin. Gre zato, kdo bo prej pokleknil. Gre za tistega, ki ga bo manj skrbelo. Gre za to, kdo bo prej opazil odsotnost.

Genialno. Bistveno je, da nikoli ničesar ne vidiš. Bistveno, da se ne nehaš smejati. Jutra so še vedno namenjena temu, da lahko vstaneš iz postelje.

Magični so le poljubi. Tisti, ki se ne zgodijo; le »prvič«. V neki veliki hiši; brez oken. V nekih sanjah, ki jih nekdo ni ravno najbolje; odsanjal.

Slej ko prej si kupiš novo obleko. Potem potrebuješ nekaj časa, da se navadiš. Na sobo v kateri je ta obleka. Na čas, ki ga porabiš, da raziskuješ nov občutek v sebi. Potem te splašijo lastne misli. Kasneje te zabavajo. Nadvse pa je občutek, ko hodiš bos, ker nimaš več tega razkošnja, ki so ti prej mašila usta. Pritisk, ki ga nisi mogel prenesti.

Ideja o ljubezni te razgali. Včasih si ji s takšno lahkoto slekel spodnje hlačke; zmanjšal svoj strah na minimum in tako je noč stekla v neko kopalnico, ki je tako ali pa tako nisi prepoznal. Vsaj sanjal je nisi v takšnem smislu.

Zagotovo se zaljubiš ob takšnih priložnostih. Tega ne naredijo besede. Mogoče ugrizi. Izmenično dotikanje dveh teles. Užitek, ki mu ni konca. Mravljinčenje, ki ga čutiš v jutrih. Mednožje, ki je zasičeno z vročino. Le čigavo delo je to?

Z vso silo naprej. Proti novim dnevom. Strah bo izginil. Mora. Faze procesa odvajanja ali pa privajanja. To ohranja napetost v telesu. Zdi se, da mučiš lastno srce. Mučenje, ko začneš nov stavek.

Z glavo navzgor. Ne glede na to, kdo je na drugi strani. Nadaljuješ na hrbtu. Zreš v strop. Škoda, ker ne moreš šteti »grče«. Bilo bi jih sto krat preveč.

Zapreš oči. To so misli za posebne priložnosti.

Nihče ti ne bo podaril ljubezni. Najmanj pa nekdo, ki pojma nima, kaj vse vsebuje ljubezen. Vsak misli, da ve. In vendar si VSAK NE MORE privoščiti tega luksuza, da ljubi brez opozorila. Mogoče ne gre zato, kar pravijo, da je bolj preprosto stati za črto in gledati togo medtem, ko nekdo hodi mimo tebe.

Mogoče pa je čas, da dvigneš glavo. Se spraviš iz postelje. Mogoče pa te bo obšla skušnjava in vsaka stvar lahko preseneti.

Čista resnica je, da dvomi pridejo pozneje. V obliki obleke, ki je nisi nosil že dolgo časa.

Spomnim se le privlačnega prepada. Nedoslednost, ko si ne moreš slediti. Mogoče te prav to  raztrešči. Mogoče je dobro; ne pozabiti občutka; kako je biti srečen.

Nevzdržni pri ljubezni so vedno stavki, ki jih nisi hotel razumeti. Nasveti, ki niso bili slabi. Pogoji za sanje, ki so se celo dali razložiti.

Na koncu izbereš. Neustavljivo privlačnost ali pa besede, ki se ne odbijajo od stene, v neka ušesa, ki tako ali pa tako ne slišijo.

Ljubezen je preprosta. Takrat lahko spiš ure in ure. Takrat se vedno vse dobro izide, ko si varno pospravljen v objemu. To ni nek grozen film.

Ljubezen je preprosta. Kar pa ni preprosto - smo MI, ki ne znamo nositi obleke, ki bi nas prepričala, da naj se ne navadimo na temo ampak začnimo premagovati ovire. Z vso spretnostjo, ki jo premoremo. Z vsemi ključi, ki ležijo v omarah. Napnimo ušesa in prisluhnimo. Vsem vzdihom in se nasmehnimo.

Ljubezen je preprosta.

Ta "skopa" nežnost te lahko omehča. Potiska naprej. Boža po glavi. Nedolžno našemi obraz v smeh. Odstrani bodice okoli srca. Lepa je že beseda sama po sebi. Navdušeno so jo pozdravile zašiljene besede.

Zdaj pa - stopi proti njej...

Nenavadno je pomisliti na ogenj, ki te boža. Gostijo se besede, ki se prijemajo skoraj na vse. Lebdiš zaradi nepopustljivosti. Ali je to skrajna mera ali pa samo stopnja, ki določa naše ravnovesje.

Ko se srečata dan in noč; takrat te nekdo drži v ravnotežju. Plesalka na vrvi. Diham v tebe. Zrak iz mojih vnetljivih pljuč.

V  praznini vidim svoj konec. To ni cilj. Izgubljena ter večno lačna. Odvisna od gravitacije, ki me lomi. Kost za kostjo. Dokler me ne razdrobi. Dokler me ne vrže na površje. Dokler ne razmišljam; ali me ljubi srce ali zgolj telo.

Želim se ohranjati pri življenju. Ne trgati kožo. Ne ponujati svojih rok. Želim se izgubiti v zaprtem prostoru. Ostati za trenutek brez diha. To je način zaradi katerega bi spremenila svoj način življenja.

Životarjenje ter umikati sebe pred drugimi; glodati kost za kostjo; nočem več. Skoraj vsa okna so odprta. Resnica pa taka. Oplazijo me razmišljanja. Mlačna toplota, ki jo sestavljajo tisti, ki so presegli svojo lastno normo.

Zamisli imajo krila. Naj me zabava tišina. Jaz poslušam. Zaradi preživetja ostajamo goli. Žalostne poteze na obrazu te ne spremenijo. Zaradi ljudi, ki se zanašajo na srečo; misli umirajo. Zaradi prvih poljubov, ne ostaneš nikoli več enak. Zaradi človeških napak; nastajajo vedno nove igre.

Napačen gib. Napačen detajl - pa si spet pri tistem odgovoru; ne vem.

Ne vem, če imam raje rezultate kot pa teste. Ne vem, če raje opazujem tisto, kar nastane na koncu; ali pa sploh ne začnem začetka.

Ne vem, če je spodobno izgovarjati svoje sanje, ki jih ne razumemo. Ne vem, če obstajajo še romantične sanje, ki so otipljive.

Ne vem, če se znam oprijeti ljubezni. Beseda »ne vem« pride ponoči. V ritmu udarcev. V ritmu okusa. Glasno udarja na mojo sočutnost.

Kdo je bolj osamljen od noči?

Močnejši nikoli ne preživijo. Ne, ker se preveč dobro poznajo. Ne, ker vedo za vsako svojo napako. Ne, ker vedo kaj jih lahko ubije. Ne zaradi tega, ker so sami sebi preveč oddaljeni.

 Nikoli ne zdržijo toliko časa, da  telo spremeni svojo barvo. Ker vedno stojijo v predsobi svojih sanj. Vedno mislijo, da lahko odprejo vsa vrata. Vedno se osvobajajo (zaradi sebe).  Vedno iščejo usta, ki bi zadovoljila srce. Vedno pozabijo na telo, ki ne sleče varovalnih oblek. Močnejši ne preživijo pravih ljubezni.

Preživijo šibkejši. Ker slišijo, ko ni nič za slišati. Ker ljubijo kljub temu, da ne morejo raztegniti lastnih kril.

Ker kričijo, ko jih nihče ne sliši. Ker počivajo, ko drugi zatavajo. Ker jim je prav vseeno, če je zrak okoli njih preredek. Ker se slačijo, ko se drugi oblačijo. Tudi v poplavah najdejo korak. Tudi utoniti znajo in priznajo, da ne znajo plavati. Šibkejši imajo srce pred razumom.

Tudi enega izgubljenega dneva ne moreš povrniti. Tudi ene resnične meje ne moreš premakniti. Tudi ene solze ne moreš posušiti, če se ne predaš toku. Toku življenja ali pa manični energiji, ki je lahko izjemnost ali pa brezglavnost.

Kdo lahko odloča; kako se bo živelo? Kdo lahko določa; kako se bo umrlo?

Motivatorji življenja bi rekli; " Mi sami"; ...mogoče pa drugo vprašanje lahko odgovori na prvo; in nihče ne preživi, ker si vsi obupno želimo, da bi imeli prav. Tudi, če živimo le na polovico. Tudi, če si zaupamo do zavisti.

V tem je čar igre.

Nikoli ne pijem iz tvojega izvira. Nikoli, ko se vrnem iz težkih poti - ne veš, da pobegnem samo zato, da se zopet lahko potem vrnem.

Pijem vodo, ki nima tvojega okusa. Nikoli ne veš, da se srce razbije v milijon besed. Besed, ki jih ti nikoli ne znaš sestaviti. Pomena, ki ga ti ne znaš razvozlati.

Menjam oblačila iz neke čudne varnostne razdalje. Preganja me divjina, ki je ti ne moreš ustaviti. Preganja me življenje; iz ulice v ulico.

Mar ti opaziš? Opaziš, da me ni? Opaziš, da nikoli ne pridem enaka nazaj? Opaziš, da nekaj v meni ne deluje pravilno?

Ali opaziš moje svetove?

Če bi jaz bila nekdo drug. Iz nekega drugega časa. Sestavljena iz neke druge besede - bi še vedno; BI ŠE VEDNO mislila, da edina razsežnost v meni, ki mi je tuja -  je ljubezen. Na prvi dotik. Bi še vedno...

Bi še vedno mislila TO, če bi bila jaz nekdo drug?

Če te v jutru sleče ona ali pa obleče v dež....Danes mi je vrnila. Za včeraj. Le kdo bo mene potem "oblekel" nazaj?

In ko mi rečejo  ženske, da  ne znajo pisati...In ko mi rečejo, da  ne znajo zapeljevati... Takrat jaz rečem; "Jaz sem pa strašno sramežljiva"..

This morning I had this wonderful dream..

This morning you were dressed in nothing but rain....

and I sat beneath you, try to make a single sound and kept my breath as silent as

I could  just watching the thousand morning kisses of this rain falling down on

you..

and I took one thousand pictures of this rain kisses

for the time of your absence and the time of mine presence...

Dež. Priznaj. Noro. Na ustih se ti pojavi kisel nasmeh, ker iz čistega "spoštovanja" do mene; ne izrečeš: " Ta dež ubije vsa čutila"...Le kaj je tako "lepega", ko dežuje?

Me poslušaš?

Ko dežuje so moje misli drugje. Takrat je največ časa. Resnično veliko časa. Ne potrebuješ izgovorov, da zamujaš. Ne potrebuješ odvečnih mimik, ki naj bi bile izredno prepričljive, ko nekomu razlagaš; "vzrok zamude je pa"...DEŽ!

Nikoli ne boš vedela, da prav takrat skozi vetrobransko steklo pridejo iz mene; do mene; misli, ki jih ne morem ustaviti. Želje, ki se bodo uresničile. Poti, ki se bodo odprle same po sebi. Ljubezni, ki bodo stekle v mene in proti meni.

Življenjske norosti. Tega se spominjam takrat. Hudo dobri časi, ki me spominjajo na spontane "provokacije" življenja. Gledam. Ne vidim nič. Slišim. Vse, kar mi odzvanja v glavi so dežne kaplje. Sedim v avtu. Prva, druga in potem sem celo večnost v "leru".

Tega sem se danes spominjala;

Nekoč bi "morali" s Katko brez (copatka) na izredno pomembno srečanje. A ga ni bilo hudiča, ko sva se vozili po obvoznici, ko je mene spreletelo, da enostavno ne morem toliko časa "presedeti" nekje; z zlaganim nasmehom in narediti "škodo" moji domišljiji, ki se bo na vse pretega trudila, da najde en sam beden izgovor, da "kulturno" vstanem in se poslovim.

V zadnjem trenutku ji rečem, kaj ona misli, če bi pri naslednjem odseku zavila proti morju. Dobim tisti pogled; saj veš, da je to nemogoče...Morava biti tam. Čakajo naju.

Jaz; " Ne upaš zaviti, ne...A je bolje, da boš cel večer gledala kako bom jaz zavijala z očmi-)...

Privijem glasbo do konca in čakam kot majhen otrok, ki mu bodo kupili igračo ali pa tudi ne.

Katica izbere zadnjo sekundo ter dokaže, da letne gumbe so odlične tudi za tako ostre ovinke in kriči; " MISLIŠ, DA NE UPAM"....

Smejiva se. Posledice so samo v glavi. Čakajo naju skoraj uro, ko mirno sporočiva, da naju ne bo. Meni je bilo "izredno slabo" in Katka je imela" zobarja" . Jasno. Nihče ne verjame. Kar ni pomembno. Posledice BODO v dnevu, ki sledi. Midve pa sva imeli - TISTI DAN! 

ampak takrat se je čas ustavil. Obveznosti smo potopili v morje. In glasno kričali; " Vse ampak res vse mi lahko vzamete ampak te dihljaje zadnje svobode VAM PA NE DAM...NE DAM!!...

To je nora spontanost. Lahko bi se nama zgodilo, da bi takrat izgubili vse. In vendarle - preveč stvari izgubljamo med potjo, ko se iščemo. Čas, ko ne najdemo načina, da bi spremenili lastne poglede. Čas, ko se ne znamo dovolj upogniti, da bi začutili elastičnost. Preveč izgubimo, ko se dajemo in mislimo, da prav nič ne dobimo nazaj.

Zakaj vedno mislimo, da lahko uživamo LE, če imamo nekoga ob sebi? Zakaj smo srečni samo takrat, kadar je sonce? Zakaj tako hitro ubijemo otroka v sebi, ki nam daje elan in nas VEDNO ampak VEDNO pripelje do konca dneva?Če le pustimo...

Prav danes je lahko TA DAN. Dan, ko se odmrznemo. Nekdo bo vzel iz predala tiste stare barvice, vsa črnila, vsa pisala in sebe obarval v čisto nove barve. Tiste obstoječe. Dež bo samo spral vse, kar je staro. Iztrošeno.

Pajčevine dežja narišejo vidne sledi.

Ali slediš?

Ne vem kaj točno imaš ti v sebi, da lahko v najbolj nemogočih jutranjih urah; sprožiš; prav tako; sprožiš, da pišem takšne maile. Zdi se mi, da  se sprehodiš s svojim pisanjem skozi mene; kot tista pesem od K.D. Lang - Wash me clean, ki me sprehaja iz ene galaksije v drugo. Pri tem sprehajanju zapira vsa vrata za seboj. Vsa pisanja, ki so nastala; so živa podobna manične potrebe -  po pisanju. V mojih mislih pa Alexander. V trenutku največjega pomanjkanja bližine; podoživljam napisane besede. V bistvu nisem tam, ko prebiram celoten tekst.

 Sunek, ki je tako poživljajoč, da me premakne in vendar ne zadane. V neskončnih urah, ki so minevale ...jaz še vedno sedim za ograjo, ki me varuje. Še vedno ne verjamem pastem in še vedno nisem brodolomec, ki bi bil pripravljen ponovno umreti.

Zdaj; po vsem tem času; se mi zdi, da se mi ni zgodilo prav nič. Leta so minila kot minute in jaz sedim na oblaku, o katerem ne vem prav ničesar. Iz nemira se rodijo največje ljubezni. Iz iskanja se razvijejo najbolj cinični pogledi. Če želiš dojemati čudovita dejstva o pripadnosti; so to le ostanki, ki jih nekateri jemljejo preveč resno.

Jaz še vedno živim; brez posebnosti...Še vedno vozim enak avto; še vedno plačujem račune (imenujem jih najboljše prijateljice, ker edine pridejo VEDNO in najbolj točno); še vedno sanjam enake stvari; še vedno začutim nemir na morju; še vedno izbruhnem v smeh, ko me oblečejo v stavke, da se ne bom nikoli spremenila..Kdo pa ve, če še vedno znam ljubiti kot norec. Kdo ve, če v nekem čudnem vznesenem razpoloženju ne prebiram knjige in jih glasno komentiram.

Minevajo meseci, tedni, dnevi...in jaz mislim na poletje...potem  v mislih ostajam v zimi...in mogoče, ko mi ničesar več ne očitajo, se spominjam samo še nasmeha, ko dežuje...rešim se pred to norostjo...in zabredem v tišino...

potem se "nesramno" poljubljam...kot, da tega nisem počela že sto let...Čutim vso šibkost in moč. Telo dobi toliko adrenalina, da bi se sobe same obarvale modro...in jaz razmišljam kako bi se drastično potopila v poljub, ki bi trajal tako dolgo, da bi mi zbrisal ves spomin in okoli srca bi se naredila celota. Tista celota, ki jo opevajo VSE izgubljene ljubezni, ki so dosegle dno. Bolečina, ki ne pusti ljubezni, da pride na površje. To je ena izmed stvari, ki jim jaz pravim - če imaš pogum...ali pa dovoliš, da ti nekdo v glavo reče; BULŠIT mo2dra - ne upaš si...

Mislim si, da ne oddajam več toplote. Tiste, ki bi osebo na drugi strani zibala v mojem naročju. Popušča vse, ker dotik me ne moti. Prav nasprotno. Vzburja me. Ne, ker bi popustil nad bolečino. O tem ne vem več ničesar.

To ni obrnjena vloga. To je samo sprehod, ki se ga ne razume. Ker ni ničesar, kar bi moralo biti razumljeno. To je svoboda, ki je moj smehljaj. To so noči, ki imajo zvezde na svoji strani. To ni začudenje. Potrebno je le  - dihati drugače.

So ženske, ki pišejo tako doživeto in so ženske, ki se poljubljajo tako, da se telo slači samo od sebe.

Danes sem jaz tebe slekla tako...

Na kateri deponiji me pobereš?

Nocoj...

..moje misli pa tako plavajo po morju...in v ušesih slišim vse galebe...in ribiške ladje, ki so se vrnile z nočnega ribolova...in moje bose noge, ki so tam zarite v pesku...in preživetje je postranskega pomena...Živi se, ker enostavno ni druge oblike....in moramo verjeti, da v teh oblekah, v katerih smo...da so pravilne in najbolj udobne...

In potem povej, zakaj so nam "vstavili" v glavo tako lepe misli, ki se ne ujemajo s tem, kar nas obdaja?...

In  kje je ostal izvir iz katerega se pije?...Kje je ostal neizbrisan, brezmadežen spomin....ožigosan na vsaki koži...

Sanje so tiste, ki jadrajo skozi noč...In nekaj je res. Luni ni nikoli dolgčas...Ona ima brezplačen program...Toliko kanalov...Toliko sanj, ki jih ljudje sanjajo...Toliko ljubezni, ki hrepenijo...Toliko imen, ki se nikoli ne izgubijo...

..zato zvezde...in modro nebo...

In potem pogledam, kje sem....in to ni moja postelja...in skozi okno ni morja...in na mojih nogah ni peska...in v mojih rokah ni drugega kot tipkovnica...

Spominjam se, da sem tisto noč po obisku muzeja sanjal. Hodil sem po travniku in nenadoma mi je nasproti zavel topel veter. Zdelo se je, kot bi začel delovati ogromen sušilec za lase. Pogledal sem navzgor in videl, da je nebo temačno. Nad vsem pa je bil čudovit ognjemet. Še nikoli nisem videl toliko take svetlobe: zdelo se je, kot da bo vstopila naravnost v telo. V tistem trenutku sem doživel poseben občutek: celice in atomi, kosti in kite so se spojili. Občutek ni bil neprijeten. Potem se je vročina spremenila v nekaj drugačnega. Namesto rok sem imel krila. Bila so dolga in mogočna kot pri pelikanu. Začel sem jih premikati in se počasi dvigovati više, vedno više. Drevesa pod mano so bila pikice in take so bile tudi hiše. Videl sem svojo, ki ni bila večja od drobtinice. Okrog nje je bila vas, potem mesto in cela pokrajina, razdrobljeni robovi obale in špičasti robovi gora. Krila so čudovito ubogala moje ukaze; lepo je bilo tam gori, v telesu, ki ni bilo več moje.

By Susana Tamaro - Anima Mundi

Ko ugotoviš, da se ti enostavno NE DA VEČ pohajkovati po lokalih; fotkati deklice z globokim dekoltejem, ko tudi "pitje" ne gre nikamor; ko so misli samo še pri nočni panorami; ko ura teče in srce nič ne reče; takrat si rečeš; Jaz bi povsem nekaj drugačnega....

Jaz bi nočno panoramo; z vsemi zvezdami; jaz bi NEKAJ povsem DRUGAČNEGA.

Jutra vedno narišejo nasmeh na usta. Kot, da kličejo, da jih je potrebno raziskovati. Tako, kot se jih še spominjam. Nenavadno mi je sploh pomisliti, da ob sobotah vstajam ob šestih zjutraj. Zdi se mi, kot da je to vdor v moj oklep, ko se tudi ena sama celica še ni prebudila.

In vendar ni lepšega kot jutranji tuš ter sprehod. Ko vse mesto spi. Takrat dovolim, da se vsa tišina ponovno naseli skozi mene. Še dobro, da ne živim na morju (kakšna nesrečna-), ker takrat bi z neko obsedenostjo spuščala skozi pore moje kože ta morski zrak ter dovolila, da se naseli v mene vse, kar je ostalo živo. Ali pa je to zgolj moja "glava", ki me opozarja, da je čas za ponovni obisk.

Vonj, ki me uspava. Dolgi sprehodi in tisti slan okus, ki se ga je nemogoče znebiti, kot ti sonce zažge povrhnjico.

Poznate tisto, da je čas, da si ustvariš nove spomine v glavi. Slediš nekemu jutru in ti je prav vseeno kaj bo prineslo. Vseeno je, kaj bo na drugi strani. Prav lahko se zgodi, da se zaljubim v tako tako zgodnja jutra; jaz, ki se ne zaljubljam več. To je bila tema prejšnega tedna. Prekleto dobro vprašanje in "baje" izredno slab moj odgovor. Teorija iz mojega lastnega "vsakdanjika", ker se ne; zaljubljam več. Tako močno ali pa tako drastično. Prej bi rekla, da ljubezen pride do mene; na nenavaden način in potem  "zbledi" zaradi vsakdanjosti.

Potem se vedno znajdem v preseku, da sem jaz tista, ki ne dovolim, da nekdo s svojimi prsti zaigra po moji notranjosti. Različnosti bi nas morale privlačiti. Vrata bi se morala odpreti. Brez tega, da nekomu daš ključe od svojih vrat. So stvari, ki so dostopne vsakomur. In potem so sobe, v katere ne sme vstopiti vsak. Lahko. Če se po nekem naključju znajde v njih in celo ve, kaj točno mora narediti v tej sobi in čemu je ta soba sploh namenjena.

Meni pa se vse prevečkrat zdi, da ko se "ženske" slučajno znajdejo v teh sobah, da še vedno ne vedo, kaj hudiča sploh počenjajo tam ali pa bolje; sploh ne vedo v katero sobo so vstopile.

Tako se zgodi, da sicer "zarežejo" v del mene in potem vse uplahni, kot tisti val, ki se počasi razlije po morski skali. Ne odnese prav ničesar in tudi skalo ne premakne. Oh, to vprašanje puščam odprto...ker nikoli ne veš, kdaj točno me ožigosa obraz, ki ga poznam ali pa ne poznam.