Jedna od najljepših ljubavnih pjesma u suvremenoj poeziji jest pjesma nepoznate američke djevojke.

" Stvari koje nisi nikada učinio"

 Sjećaš li se onog dana kad sam te molila da mi posudiš svoj novi auto, koji sam zatim slupala? Mislila sam da ćeš me ubiti, ali ti to nisi učinio. A sjećaš li se kad sam te nagovarala da pođemo na plažu iako si ti govorio da će padati kiša i kiša je zatim i padala? Mislila sam da ćeš viknuti:" Jesam li ti rekao?!" Ali ti si ostao miran. Sjećaš li se kad sam očijukala sa svima da kod tebe izazovem ljubomoru, i ti si bio ljubomoran. Mislila sam da ćeš me ostaviti, ali ti to nisi učinio. Sjećaš li se kad sam prevrnula tortu od jagoda na tepih tvoga auta? Mislila sam da ćeš me istući, ali ti to nisi učinio. A sjetit ćeš se sigurno i one večeri kad sam ti zaboravila reći da na slavlje treba doći u večernjem odijelu pa si došao u trapericama?! Mislila sam da ćeš me ostaviti, ali ti to nisi učinio. Istina, mnogo toga nisi učinio. Ali uvijek si bio sa mnom strpljiv, volio si me i štitio. Za mnoge stvari bila bih te molila za oproštenje da si se vratio iz Vijetnama Ali, ti se nisi vratio.

Zlatno pravilo: Samo jednom živimo na ovom svijetu.Sve ono dobro što ga jedni drugima možemo učiniti,Ljubaznost koju možemo iskazati, učinimo odmah. Ne odgađajmo to i ne zanemarujmo jer ovim svijetom nećemo proći drugi put.

By Bruno Ferrero

Jam & Spoon ft.Rea - SET ME FREE

Glede na moje strašno »hudo« razpoloženje, ki je nepopravljivo; zadnje čase; se je Katica odločila in naredila seznam 5-ih stvari, ki naj bi jih jaz danes »naredila«. Izbrati moram vsaj eno, ker stanje je »baje« postalo »nevzdržno«.

Best of best;

• Sladica ( sladkor mi je »baje« tako močno upadel in še vedno »drastično«  

                     Pada)

• En »dober, dober seks« ( Erotična masaža s srečnim koncem (predvidevam).

                                                    Tajska ne pride v poštev - tega tam namreč NI)

• »Orgazmični pogovor« (v tem primeru raje izberem »Orgazem koktelj«)

• Savna ( vsa »nepotrebna » razmišljanja MORAJO v kanalizacijo)

• Razno (vsi predlogi iz njenih ust prinesejo končno besedo »seks«, ker je čas

                        za »vdihe in izdihe«. )

Kaj sem jaz izbrala - to pa je res vprašanje ZDAJ?

Ko sem danes odhajala iz službe, sem se poslovila na sledeči način;

» Delajte vse tisto DANES, kar bi jaz in to naredite tako, da se jutri ne boste spominjali prav ničesar VEČ«.

Imam te rada Imam
te rada daj me že
vendar premoči
opljuskaj do
kože pod kožo
Hočem biti sveža
glinasta razmočena
od tebe od tebe do sebe
Imam te rada Imam
te rada dež
v avgustu ko sva sama
v sušini

By Sonja Votolen

Če ni najlepši občutek v življenju, ko ti KLECNEJO kolena in voda odnese VSE ampak VSE, kar mi znova in znova UTRJUJE SRCE.

Če ni včasih prekleto dobro; NIČ SLIŠATI. Nič vedeti.

Če ni  VEDNO dobro izreči na glas; » Naj me, naj me, dobro ljubijo«...

KER...

Zastrupljati me znajo; jedrsko!

By mo2dra

Nekaj moram storiti

predno

Si

pustim umreti.

Brez strahu

odklopim čutila

To še moram storiti.

Slediti.

Dvigam in padam.

Dvakrat.

Lahko me.

Vrneš nazaj.

V življenje.

Ampak jaz to moram storiti.

By mo2dra

Jam And Spoon Feat Reamon - Be Angeled

Angel,

can you see
the sunshine
on you today,
and do you feel this way?

Angel, use it in the prime time
love is here today,
and just a kiss away.

Angel, can you see the morning?
darling, you today
and do you feel this way?

Angel, use it in the prime time
love is here to stay
and just a kiss away

Angel, can you see the sunshine
on you today,
and do you feel this way?

Love is just a kiss away...
Love is just a kiss away...
Love is just a kiss away, kiss away, kiss
away...
Love, love, love, love is just a kiss away...
Love is just a kiss away...
Love is just a kiss away...

Angel, can you see the sunshine
on you today,
and do you feel this way?

Angel, can you see the morning?
darling, you today
and do you feel this way?

Love is just a kiss away...
Love is just a kiss away...
Love is just a kiss away, away, away, away,
away...
Love is just a kiss away...
Love is just a kiss away, kiss away, kiss
away...
Love, love, love, love is just a kiss away...
Love is just a kiss away...
Love is just a kiss away...
Love is just a kiss away...
Love is just a kisssssssssssssss... away.

Moje prijateljstvo je resnica. Takoj, ko si seževa v roke; postaneva tujke. Takoj, ko si priznava, da obstajata vedno dve plati; postaneva sorodni.

Ti ljubiš.

Z vsem srcem.

Kdaj.

Na trenutke.

Fotografije.

Kompozicijo besed.

Napojijo tebe.

Moje zidove.

Dovoliš vpogled.

Potrebujem (ne) razumen načrt.

Tvojih poti.

Mojih strasti.

Jih dovoliš.  

Oklevajoče.

Odpreš vrata.

Če imam mirno roko.

By mo2dra

Vsakdanje molitve. Žejne besed. Brez bolečin. Imela sem dve želji. Pesem (Amy Winehouse - Rehab) in večni nasmešek; ter modro nebo; kasneje sonce; in lesk tvojega telesa, ki se sveti; v tisti travi, ki še ni; ožgana od sonca.

Jaz pa sem izbrala limonado in SONCE.

Nina Simone zapoje - The look of love. Fantazija, ki odnese. Iz čistega užitka upognem telo. Ostane čisto malo upanja, kar pa sploh ni pomembno.

Se ti ne zdi, da bi jaz morala videti ta pogled? Moral bi se sprehoditi skozi moja čutila. Moral bi...seveda vključiti vsa čutila na »on«. Toda sprehajaš se po moji zunanji plasti kože. Virtualno ali pa osebno. Zdi se kot, da trčiva skupaj takrat, ko je življenje na višku. In ti?...Poznaš mene. In jaz? Bežno hodim mimo.

Ta večer bom ostala. Slišal se bo vsak sunek vetra. Ti boš stala ovita v brisačo. In dolgo, dolgo se bodo najine oči le gledale. Pozneje, ko telo ne boš več dovolilo te »absurdnosti«  mi boš v čudnem tonu glasu, kar tako, mimogrede, rekla, da znotraj sem še vedno ranjen otrok, ki nikoli ni zacelil svojih brazgotin.

...ta pogovor bom nadaljevala nekoč...nekje drugje...Ko boš znala ustaviti čas. Ko ga boš tako želela ustaviti, da tudi jaz ne bom mogla narediti nič proti temu.

..skozi okno bo sijalo sonce....in jaz ne bom več tukaj...in ti...boš raztresla moje misli kot pepel...Najprej skozi sebe...in potem dolgo, skoraj predolgo boš ostala brez vprašanj...Tistih, ki jih potrebuje vsak....

V ozadju se me bo dejansko lastila pesem od Maksima Mrvice - Exodus

Čas. Se spominjaš? Za kaj je čas točno primeren? Za prihode. Za odhode. Za kaj? Včasih se mi zdi, da ga dejansko gledam skozi vetrobransko steklo. V prtljažniku stara potovalka in jaz se znajdem nekje »vmes«; med svojim in tvojim časom.

Jaz pa se takrat sprašujem, kje je ostal najin čas? Čas za dvojino. Tisto, ki je vidna nevidnim očem.

Toliko stvari ne veš o meni. Le kako boš prišla do moje »ranljivosti«? Kako se boš našla v besedah, ko si ne upaš pristopiti do mene? Le kako boš pokazala svoj obraz, ki zame ne bo privid?

Le kako boš to naredila, če vedno znova sprašuješ le sama sebe? Tam mene ni. Ne moreš vedeti vse odgovore.

Kako bom jaz našla tebe? Le kako? Vedno prihajaš zaščitena z vsemi maskami. Nikoli ne pustiš, da te hladnost jutra odnese.

Moja usta takšnih ustnice ne morejo topiti. Zvoki, ki naju iščejo, so še vedno pretihi. Kot tvoji koraki.

Moja previdnost te bo upočasnila. Tisto, kar so mene »predhodnice« učile; zdaj upočasnjuje proces. Če zdaj zavpijem, da se zgani, če zdaj počenjam točno to, kar počenjaš ti, če ti zdaj povem vse o ČASU; tistem času, ki obstaja, ki je tam, na dosegu rok...Tisti čas, ko te jaz zdaj sprašujem; » Kaj za hudiča čakaš?« ....

Vem. Le kako lahko poljubiš ustnice, če nikoli nisi prišla do mojega srca? Še naprej si odgovarjaj, da mene posrkavajo druge barve. Še naprej si govori, da do mene je najtežje. In tisto, kar vleče; ne znaš razložiti.

...nekaj bo ožigosalo nebo...Sonce...bo zgorelo na gladini...Zidovi se bodo sami zrušili od sebe....Oblačila bodo sama slekla telo....in tista kri, ki bo ostala....bo namenjena le preživetju...

To se zgodi, ko narobe definiraš ČAS V ČASU.

V zadnjih dveh letih so me »ženske« naučile vse o potrpežljivosti. V zadnje pol leta; vse o previdnosti.

In jaz nobene o spontanosti. Tisto, kar se pojavi znotraj vsakega.

Zdaj jaz oblečena v te dve »novi vrlini« dajem času čas.  Da se UBIJE, verjetno. Ali me bodo te vrline zbrusila do potankosti ali pa bom enostavno ugotovila, da to ne ustreza mojemu karakterju. Morda bi mi včasih lahko rekla, da sem nestanovitna; a takrat me sploh še nisi poznala; in morda bi mi danes lahko rekla, da loviti moje misli in dihati vse besede...je svetlobno težko...

Ampak...moj prostor ima okna...Mogoče zaradi svetlobe, ki jo potrebujem. Mogoče, ker ne morem večno živeti v umazaniji, ki je ne prenašam...Bistvo, da nočem biti puščavnik. Ker mi je še vedno pomembno vprašanje; » Si srečna?« O čem sanjariš? Ker še vedno iz tvojih »izdihov« največ zvem...Ker te štiri stene so me naučile poslušati in slišati vse zvoke, ki prihajajo iz dna. Čistega dna.

Težko je ugotoviti, kdo točno ubije čas. Zdi se mi, da ga "ubijemo" sami. Nekdo pa vedno dviga roke visoko v nebo in kriči; " Razmisli", če boš opustila boj in ostala doma. Gre samo za trenutek, ko imaš v sebi še vedno okus. Okus v imenu molitve ali pa okus, ko želiš več, kot pa ubijati čas.

Ti bi verjetno rekla, da tako kot jaz začneš razmišljati takrat, ko imaš RITEM. Ko si dovoliš, da te raznese povsod, kjer še nisi bil. Ko tla pod nogami niso tkakovana. Ko se predajaš neškodljivemu sanjarjenju. Po vročem dnevu. Ko je tista črna črta; samo še črta in nič več.

Jaz bi rekla, da takrat te "priklopijo" na aparate - in čas ubije tvoje dihanje. Torej; kdo je ubil tvoj čas?

Zakaj ne morem izgovoriti:
Zaupam ti.
Popolnoma.
Da mi tvoje dlani
ne bodo odrgnile nežne kože,
da me ne bo ranil tvoj pogled,
da me ne bodo zabolele tvoje besede,
da me ne bo popil tvoj molk.
Kako naj ti brez strahu izročim
svoje misli?
Bodo v tvojih rokah
postale smrtonosno orožje,
ki me bo nekoč pokončalo?
Ko slišim tvoj glas,
se zazibljem v tihi spokoj.
Srce se umiri.
Božaš me
skozi gosto praznino.
Celiš mi dolgo nezaceljene rane.
Počasi in vztrajno
kapljaš v vse moje pore.
Tvoja kri se meša z mojo.
Daješ mi varnost in gotovost.
Da se počutim
edinstvena in posebna,
kot jutranja zarja,
ki je ne more nihče prezreti.
Spoznavaš me ped za pedjo
in prodiraš vse globlje.
Vse, kar je v meni najboljšega,
se rojeva s tabo.
Razloži mi:
zakaj me še vedno boli,
ko izgovorim tvoje ime?


by Dreamerka

Ne bi smela - pošiljati takšnih pesmi na moj mail. Ker lahko (prav lahko) jo objavim na blog; pod rubriko; " Ne nehaj pisati"...

 

 

Parni Valjak - Sve još miriše na nju

Ne pitaj me noćas ništa,
pusti me da šutim,
ja noćas trebam mir.

Stare rane opet peku,
moje bitke dalje teku,
dušo ti nemaš ništa s tim.

Sa tvojeg izvora,
moja se duša napila,
žedna tvojih godina,
i sada mamurna
pita gdje je utjeha,
gdje je mladost nestala.

Idu dani, ja ih pratim,
ponekad do tebe svratim,
dušo tražim zaborav.

Molim sate da se vrate,
tragovima njenim hodam,
kao da je tu.

Sve jos miriše na nju,
i dan, i jutro što će doći,
nakon ove noći, noći bez sna,
i dvjesta godina,
da ih brojim u samoći,
otkako je otišla.

U mojim venama još je njenog otrova,
još je doza prejaka,
a tebe ljubim
da ne poludim,
da zaboravim.

Jadram čez valove. V vetru. S teboj. S poželenjem na ustnicah. S poljubom, ki blazni. Utrujena od deževja. Utrujena zaradi pomislekov. Nekega večera se bom tako močno ljubila, da se bodo vsi slepi izhodi zaprli sami od sebe. Vse črte bodo postale ohlapne. Vsi labirinti se bodo povečali. Zrak bo postajal vedno bolj redek. Vozli na rokah bodo postajali vedno bolj tesni. Pogosto bom razmišljala o begu. Pogosto bom pozabila dihati. Vse prevečkrat bom molčala. 

V resnici pa te  bom,  samo okusila točno tako, kot si želim.

By mo2dra

ČRNI BOR V NOČI BREZ ZVEZD

Tema v meni se ni mogla upreti tvoji

privlačnosti, enako daljna in bližnja

bistrooka svetloba. Kljub prepovedi

in grožnji, da bo s teboj izginil tudi

napovedani smisel nesmiselnega življenja,

sem se obrnil. Izginila si, preden sta se

zadnjič uspela srečati najina pogleda.

Še naprej bom blodil za tabo z enako

črno temo v sebi in okrog sebe. Vse

dokler te ne najdem. Vse dokler se

ne najdem.

By Josip Osti

Življenje je kričalo po nadaljevanju. Izbereš vrnitev, ki te potegne nazaj v življenje. Svoboda je in vedno bo bila - privilegij.

Vesolje

Utapljam misli v globino teme,

iščem izgubljene sanje ...

kaos je zabrisal sledi.

Oči srca uprem v nebo

tam je luna, tam so zvezde,

tam so moje sanje,

sanje o zlitju zvezd z nočjo.

By Nina Prah

nikjer več ne morem živeti

bilo je in ni več, nekdanji neobstoječi veter     prebuja, že je dan, že se sonce vzpenja navzgor

leti oslepljen prek črnih njiv                      samo smeh sanj, ne išči krivega

in razprostre krila ter zogleni                    pretekli priča, pretekli vlada

suha jelka materina ruta                          le v sedanjiku, ki ga ni

By Vladas Braziūnas    

Kako naj ti povem

za tiste letne čase

boema

za tiste sanje

včeraj zvečer.

Sredino jutro

vroča kava

izgubljena mesta

izcejenih oblik

dišečih voda

preprostih skic

To je morala biti

moja

spominska pomota.

Svobodomiselnost

nihajočih besed

ne moreš ustaviti

lastnega vtiranja kože

ne moreš

razmejiti časa

v ravno linijo.

To so odtenki.

Med svetlobo in senco.

Odtenki.

By mo2dra

Vsak dan počakam, da se začne umikati. Potem se ponovno približuje. Čutila sčasoma postanejo pozorna, da stopajo proti njenim sledem. Ni mogoče zapustiti ali biti zapuščen, ko izstopiš iz njene notranjosti. Nekaj tako trdnega je zakopano v njenih besedah. Morda razdalja, ki brez tveganja na prihodnost, počiva. Morda je to samo senca ali pa čas, ki je vedno hitrejši. Vsi se bomo spomnili minut, ki so bile čudno tihe. Nihče ne bo pomislil na čas, ki se je ustavil. Zgostile se bodo le besede, ki bodo opozorilo spominu, da so bile težko izgovorjene. Vsebina slednjih oriše prihodnost. O tem se že dolgo ne pogovarjam. Z nikomer. To področje ostaja nemo. Iz nekega drugega zornega kota, mi je še vedno pomembno izgovarjati to besedo. Pomembno jo je imeti v ospredju vsega, kar izrečem. Zavem se, da so stvari, ki ne bodo nikoli razumljene tako, kot so bile povedane. Notranjost posameznika je skrivnost. Nekateri ignorirajo barve. Nekateri pa so večino svojega življenja posvetili prav barvam.

Barve življenja

Odkimavaš z glavo, ko jih iščeš. Prozorno jih jemlješ, ko jih imaš. Razočaran hodiš naokoli, ko jih ne najdeš v ljudeh. Mižiš takrat, ko bi moral spregovoriti. Pride jutro, ko te občudujejo. Potem kmalu zatem tudi tisto, ko te vsak zaničuje. V nočeh se zaveš, da ti ni vseeno. Sredi noči se sprijazniš, da ne moreš zaslutiti vsakega neodobravanja. Nekaj časa se smejiš. Upogibaš hrbtenico. Kot, da bi želel ugotoviti koliko prožnosti je ostalo.

Ne more ti biti ves čas vseeno; za vse. Ne moreš biti ves čas zanesljiv. Samemu sebi. V »njej« morda najdeš tisti naključje, ki to zares ni.

Zato se zapreš v stanovanje. Izdihavaš in predihavaš sebe. Z ironijo na jeziku; molčim. Ne, ker je bolje. Tako ostaneš zbran. Za vse tisto, kar še pride. Tisto, čemur rečeš, to mi je pomembno.  

Tokrat ne bom zapisala, da ničesar ne bo več ostalo od mene. Ostal bo samo en in isti obraz. Ironično nosim samo eno željo na koncu jezika. Misli so vedno bolj oddaljene. Zagotovo se bo nekaj iz mene oluščilo. Korak se bo upočasnil. Senca bo postala vedno višja. Nosnice bodo zavonjale nov vonj.

Morda se bo čas ustavil. Lahko pa se tudi zganil ne bo. Takrat verjetno ugotoviš, da živiš v povsem novi ulici. Rad pozdravljaš tiste ljudi, ki jih včasih ne bi. Sediš na klopcah, ki so jih uporabljali mnogi pred teboj.  Takrat me je verjetno bolel pogled. Vse te ustnice, ki niso mogle narazen. Vsa ta odvečna obleka, ki se ni sama od sebe slačila.

Takrat bom verjetno odprla vrata ter zaklicala otožnosti; » Čas obiska je končan« in v stanovanje spustila novega obiskovalca. Brez izbire se bom usedla v najbolj udoben naslonjač in lahko bom v nedogled zrla v strop.

In občutek, ki se me bo polastil takrat - me bo oblekel ter slekel.

Kdo je pa rekel, da se tako že ne počutim danes?!

Vem samo to, da se ne bom mogla vrniti nazaj. Ker se enostavno nočem. Največji trik pa je v tem, da sekunde ostankov »preteklika« so umrle.

Ni pomembno to, kar je bilo; kakor tudi ne, to kar bo; šteje samo to, kar je zdaj. Ta trenutek.

Mogoče izzivam sebe ali pa tistega, ki bedi na menoj. Ampak dejansko mi je zmanjkalo krvi za obžalovanje. Zmanjkalo mi je besed za čas, ki ne obstaja več.

Vame se je naselila topla kri. Nenehno jo izgubljam in čedalje bolj jo čutim.

Zdaj razumem vse, ki so me ljubile. Tudi tiste, ki so me preklinjale. Vmes je ostalo veliko takšnih, ki še vedno to počenjajo. Izgovarjajo moje ime in se naredijo prozorno nevidne, ko ga slišijo.

Lahko bi in vendar ne bom; iz previdnosti do sebe poslušala ali želela vedeti; njihove misli. To vse me ne zanima več. Morda ideja iz njihove strani, da me nikoli niso zanimale; njihove misli. So me. Najbolj takrat, ko enostavno ni bilo več sorazmerznega dihanja. Ko se tudi ena stvar ni več prepletala. Vsi niso za vsakega.

Ničesar več ni, kar ne bi bilo pozabljeno.

So ljudje, ki jih bom vedno nosila v srcu. Mnogi jih bo ostalo, katera imena bom prezrla. Obstaja celo nekaj takšnih, ko bom pogled usmerila drugam, ker ne želim izgovoriti zlaganega pozdrava. Srečni pa bodo vsi tisti, ki bodo trde besede obdržali med zobmi.

»Trupla iz pokopališča« so pokopana. Krogi, ki so držali moj ritem; so me spustili ven iz svojega ognja.

Zdaj samo še prisluškujem barvam. One so tiste, ki mi dajejo svobodo. Rezultati niso pomembni. Smrtne doze besed so zmedeno izgubile smer.

Hej, me je prešinilo..Kaj se zgodi potem, ko nič ni več tako kot je bilo včasih? Kaj se zgodi potem, ko je nebo modro in zvezde so samo še zvezde?...

Vem. Diši po maju. Diši po polletju. Vmes pride april. Ta me bo nasmejal. Marec me bo zazibal.

Od tam naprej....Kdo ve? Komu je mar?

...nepremagljivo se trudim, da se ne izzivam preveč...Vrneš se v življenje, če se le hočeš. Verjeti pa moraš to, kar izgovarjaš ali pa zapišeš. Odsotnosti nas naredijo ranljive. Lahko bi se mi tudi zgodilo, da nikoli ne bi začutila teh besed. Živeti v strahu, da nikoli ne bo bolje. Predajati se samoti.

Zdaj gledam svoje notranje oči v ogledalu. Zdaj jih poznam.  Za zmeraj spremenjena.

Želim

živeti v dotiku

tvojih dlani.

Vsak trenutek

kot edini

vsak dih

kot zadnji.

želim stopnjevati

norost

lastnega odmeva

v senci tvojih

noči.

Toda ČE

je nekaj vedno večje

kot moj odmev

toda če

narašča zgolj hrup

potem

ne znam izgubiti

sebe v tebi

potem ne znam

biti tam

kjer si ti.

By mo2dra

Ker ne živiš polno,

ker ne slediš svojim željam,

te polagoma ovija mrak

in le težko ti zbudim smehljaj.

Okrog ust se ti porajajo

gube trpljenja,

hrbtenica se ti iz dneva v dan

bolj upogiba,

prsti na rokah se ti prepletajo

v nemirnih gibih,

žalost ti sije

iz oči.

Postajaš slika svoje ujete duše.

Česa te je strah? Življenja?

By Mišo Ribičič

Za spontanost je značilno, da deluje po nareku intuicije ali navdiha. Intuicija je ključ, ki povezuje del s celoto. Ko je človeško življenje spontano, je tudi avtetično, človek sam pa usklajen s kozmosom.

Definitivno si privoščim "hojo po srednji" (neskrajni) poti življenja. Umetnost bivanja in ustvarjanja je v tem, da se ne izgubimo v eni od skrajnosti, da smo se sposobni nenehno samousklajevati.

Težko se je v življenju prebuditi in še težje je porušeno ravnovesje ali vsako skrajnost v katero zaidemo, zdraviti. Včasih si je potrebno privoščiti VEČ kot pa si drzneš pomisliti.

Le kdo bi razumel te "velike besede", ki jih sproži notranji glas. Potrebno ga je poslušati. Znova in znova.

Vrnili smo sami sebe...v spontanost. Hej, preživeli smo! In jaz..."zavezovala" sem se  - celo pot-)

 Glasovi utihnejo. Strah pojenja. Občutki postanejo prozorno nemi.

Opiši mi trenutek, ko ti je bilo najbolje z menoj?

...ta njen pogled..Neustavljivo prodoren...

Zapri oči, ji rečem. Dotaknem se njenega obraza...trenutek, ko ne morem, da je ne poljubim.. in ji zašepetam....

Mesec maj..dve zjutraj...voziva se proti morju...izberem destinacijo...dalmacija....jaz in ti....Vis....kot vsako leto do dosedaj....v tisto hišo, ki ima tako veličasten pogled na morje...Tja. Vedno tja. Slan okus, tisoč galebov, prostornina morja, ki je ne morem zajeti z očmi, trajekt, moja kava, tvoje pivo...bele rjuhe..tvoje telo, tvoj smeh, jutranji objem, tvoje dlani na mojem obrazu. Minljivost bližine.

(odpre oči)..

 ...Izda jo tisti krvavi pogled...Ona, ki nikoli ne pokaže - ljubezen na dotik dlani.

"Te tvoje dlani", takšnih več ni...

Sedim še uro po tem v avtomobilu. Kar sedim...zebe me...Strahotno zebe...

http://www.youtube.com/watch?v=JFXDg1okZqw

" Valentina" don't be shy - pridi večkrat v takšnem "razkoraku" na  obisk. Takšen "realizem" na trdih tleh, mi je pa "bizarno" všeč. -)

Nočem.

in vendar sem tukaj.

Ostajam.

Izgubljam obraze ter tla pod nogami.

To vse je življenje.

čutim ga.

Ponoči ustavljam dihanje.

Lepim skupaj

črepinje.

Ostalega časa.

By mo2dra

Brezvezen kliše, da živi se samo enkrat. Se. Takrat naj bo; vanilijevo telo. Ženske. V obdobjih. Vsaki podariš drugačen nasmeh. Pride pa čas, ko se enostavno predaš. Dvojini.

Pogovori so za zimska obdobja. Kasneje, ko telo zadiha, se prestaviš na dolga filozofiranja. Lost moments.  Naravni pomarančni sok, v neki poltemi, na nekem drugem obrobju mesta. Ona. V vsakem pogledu. Vsepovsod. Kroži. Ne podleže. Času.  

Ključni moment. Toliko energij v zraku. Ena mora biti prava. Zato tudi takšno balansiranje. Vsak človek enostavno ni primeren, da se z njim deliš. Ljudi izbiraš po občutku.

Nekateri sadeži so vedno trdi. Na prvi pogled. Kar je trdo, ni rečeno, da znotraj ni mehko. Mehkoba, ki ti jo nekdo da, že prvič, ni rečeno, da znotraj glas ne izgublja svojo votlo moč.

Času pripisujemo relativnost. Nočem izgubljati nepotrebnih besed. Vendar jih. Ne dajem se. Kar tako. Iz nule. Za vsako.

Nekateri pa vedo, da se ne bodo odpovedali tistemu, kar imajo sedaj. Ni važno, če je slabo. Hranijo se. Duševno.

Pogrešam dež...Ko se razlije po celem telesu. Velike luže. Poglede, ko se izgubljamo eden v drugemu. Dež. To on naredi. Zakaj to ona nikoli ne more narediti? Zakaj se enostavno ne more zaljubiti v dež? Zakaj ne more pustiti vetru, da jo poljubi, da jo odnese? Zakaj tega dež ne more narediti namesto nje?

Zakaj?

Izživeti v sebi stare želje. Tako se lahko rodijo nove. Slediti tistemu, kar nas naredi mogočne ali pustiti času, da pokaže razjede, ki so nastale v naši notranjosti. Nikoli ni lažje. Ne more biti. Ne bo.

Izgovoriti sebe. Drugače. V želji. Hrepenenju dovoliti svojo pot. Okusiti tisto najslajše. Kdo ve kaj bo jutri? Ali je važno? Ali res želimo to vedeti? Ali moramo to vedeti?

Vprašaj me, če si to sploh želim vedeti...

Nikoli se cvet dovolj ne odpre

da bi lahko dosegel pesem

Nikoli se čas dovolj ne umakne besedam

da bi lahko postale resničnejše od trenutka

Nikoli ni nobeno slovo dovolj daleč

da bi se lahko zgodila ponovitev

In zvezde niso nikoli tako blizu

da bi lahko našli vprašanja

na vse odgovore

By Vinko Moderndorfer

MOBY - LOVE SHOULD

So we in sleep in bed

we never make

holding close to love

Love should fade

holding on to this is the best thing we'll ever do

Morning sun in sweet and soft on your eyes

Oh my love, you always leave me surprised

before my heart starts to burst

with all my love for you

I know how it rains

I know how it

I never could feel this way

for anyone but you

So it takes some time

and slip away

holdning on to love

love should stay

holding on to you is the best thing I'll ever do

Evening sun is sweet and soft in your face

I never ever leave this place

I feel my heart starts to burst

with all my love for you

I know how it rains

I know how it

I never could feel this way

for anyone but you.

Včeraj oz. danes - do dveh zjutraj. Škoda besed. Resnično. Ta fim si je potrebno ogledati ponovno in ponovno.

Ta insert namenjam DD....Začni opazovati stvari okoli tebe....Začuti jih!

....premalokrat se zatečemo sami v sebe....Kot, da se ne znamo več poglobiti v sebe...Kot, da pustimo, da tisto bistvo "steče" ven iz nas....

Ta odlomek bi lahko bil priznanje vsakega posameznika. Ko prideš na svoje lastno dno...Takrat...se začne vse...od začetka...

IN ZAČETKE SI JE POTREBNO DOVOLITI....

Ko je sonce na naši strani, ni rečeno, da bodo tudi »ljudje«, ki omrežijo naš pogled. Vse skupaj se začne precej »lenobno«. Ponovno imam sidrom, ko ne morem vstati. Enostavno mi lahko sonce tudi »do onemoglosti« sveti v glavo. To mene prav nič ne premakne. Budilke zopet ne slišim. Nekje v pol snu pa razmišljam, kako noro, da sem si ta dan »načrtno« omislila Tajsko masažo. Ah, temu se že dolgo več ne morem upreti. Me tudi ne premami, ko mi rečejo, da naj grem na klasično. NE, NE - Tajsko.

Mogoče, ker mi ugaja, da imajo cel vikend enak delavnik. Ali pa enostavno obožujem vonj, ki se zatre v mojo kožo. Kljub temu vedno znova dodam, da vsakič imam občutek, da mi bo telo prelomila na polovico. In tam nekje pri križu, me vedno znova začne spraševati; » Are you ok?« Ja, NISEM, NE - ampak vedno noro vljudno dodam; » Yeah« ter izdihnem zadnji dih, ki ga imam, da lahko ona nadaljuje v podobnem stilu naprej. Na koncu me še tako »raztegne«, da si mislim - Joj, kdor ima tebe »doma«, mu ni lahko. Resnično!

..preživim...in v mislih načrtujem nov obisk. Katici nikoli ne morem »zatajiti«, kje sem bila, ker vedno znova reče; » Dišiš po tistih oljih«...

..po moji prvi kavi (nujno zlo)..greva v Kitajsko in od tam naprej - čudna sem jaz...

Pogledi vedno zaidejo po restavraciji. Opazujem »relativno« mlad par. Vsak s svojim kosom časopisa v rokah. Besede so »vsaj« v nedeljo izgubile pomen. Katica se »zgraža«, ker zanemarjam pogovor ampak vedno znova se vprašam; » JAZ SEM ČUDNA, NE?«...

Moram biti jaz, ker vedno znova opažam takšne stvari. A se res nimamo več kaj za pogovarjati? Ali gremo resnično »v restavracijo« ali pa zgolj na »kavo« samo zato, da lahko molčimo eden ob drugem? To opazujem tudi poleti na morju. Ali v kino. Noro dober par, ko jih pogledaš; vsak po svoje se razgledujeta po prostoru, kot da si resnično nimata več kaj za povedati.

Kje so ostali tisti časi, ko nismo mogli odmakniti pogleda? Zrli smo nemo; oči so se svetile, da sploh ne bi potrebovali dodatne luči; romantično vzdušje smo si lahko priredili tudi sredi parkirišča, če je bilo treba?!..

Zdaj pa tole...

Nočem blatiti drugih. Sama sem občutila enako. Ko je »odnosa« konec; ne moreš več komunicirati drugače, kot v svojih mislih. Enostavno si nimaš več kaj za povedati. Nervirajo te že tiste malenkosti. Kot, da iščemo »povod«, da lahko vstanemo od mize in gremo dalje.

Bljak. Prav doživljam takšen občutek ZDAJ. Komunikacija nema in mrzla, da imaš potem še dolgo potem » podhlajeno telo«.

Po drugi strani pogledam odnos; jaz in Katica. Sva ČUDNI. Res sva. To sva slišali že prevečkrat. Vedno znova in znova. Nemogoče je sedeti z nama, ker imama svoje »interne« fore. Mogoče, ker ena drugo tako dobro poznava, da se jaz lahko premaknem 2x v levo in potem 6x v levo in bo ona sama od sebe naredila zaključek; »Meni pa ob tej družbi ni«...in od tam naprej se bova pogovarjali samo še z očmi. In tudi nama se zgodi, da sediva v tišini. Pa skregava se tudi tako naglas, da naju lahko vsi opazujejo. Tudi to se je že zgodilo, da sem jaz sredi vožnje odpirala avto, ker nisva našli skupnega jezika. In rezultat?!..Pet minut sva sedeli vsaka na svoji strani mize in nikoli mi ni prišlo na pamet, da bi se »skregala« z njo; da se nikoli več ne bi pogovarjala z njo. Mogoče, ker me preveč pozna. Ker še takrat »ko nočem« povedati; ona to izreče namesto mene. Ali pa me čez čas opozori, da je tako ali pa tako vedela; pa čaka mene, da sama povem.

In čisto po domače; mi lahko zmeče vse moje napake v obraz in jaz njene. In vedno, po tolikih letih; mi izreče enak stavek; » Fak, jaz nisem kot ti..Ne morem se skregati in čez pet minut smejati na vse to«...in potem RESNIČNO sediva v tišini; dokler jaz ne morem več zdržati in se smeje, ker jo »včasih« spravim ob živce.  Še bolj jo nervira, če ne dvignem slušalke in potem divje kriči v telefon; » Da mi ne boš »še kdaj« rekla, da te ne pokličem...Smeh. Vedno pokličem - skoraj no!...

Katica zavije z očmi in v smehu reče; »Ja, čez ene ŠTIRI URE«...

Ostanemo pri istem. Navadiš se. Tako bi rekla Katica. Okey, lahko se navadim na »specifične« lastnosti. Ampak ne morem pa se; in se tudi NOČEM, da z nekom, s katerim sem intimna: nekdo, ki mu jaz rečem; ona pa je moja partnerka; da izgubiva komunikacijo. Da pride do tega, da se »en dan« nimava več kaj za pogovarjati.

Zaključiva; »midve sva ČUDNE«. Vsak misli, da sva midve prišle do takšnega odnosa - čez noč. Kar zgodil se nama je. Daleč od resnice. Imava krize, ko se sploh ne moreva pogovarjati. Ko si ne moreva povedati, kaj se nama dogaja. Ko kričiva ena na drugo, da se ne znava več poslušati. da naju zanimajo vsi drugi, kot pa MIDVE. Mislim, da v vseh teh letih, sva se naučile tudi popravljati napake. Znava se vrniti nazaj - ena k drugi. Še posebno jaz. Pogoltnem "vse, kar mi nameče v obraz" in rečem; " Oprosti"...(čeprav mi vedno znova pove, da to se iz mojih ust sliši kot najbolj IDIOTSKI STAVEK)...Pa jaz vedno znova rečem nazaj; " Če potem želi, da te besede ne uporabljam VEČ"...(to je best of best ironija, ki naju rešuje)...

Večkrat samo zamahne z roko in reče; " Če te ne bi poznala toliko časa...

Zaključek; MIDVE SVA ČUDNE!...in se nasmejeva do solz. Verjetno, ker znava iztopiti iz svojih lastnih okvirjev in sva to, kar v resnici tudi izrečeva. Pogovarjava se, ker se tako začutiva in čutiva. Ker si ne predstavljam, da se ne bi pogovarjala z njo vsaj 2x na dan. Čudno, ne!

Greva na konec sveta.

Tam se ne sprašujejo o minljivosti.

Tam čutijo.

Morajo.

Ker so kot ti in jaz.

Greva.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=hCvU5NTii0I

When a man loves a woman

To je edini film ob katerem jokam. Vedno znova in znova. Zdi se mi kot, da me ziblje iz preteklosti v sedanjost. Zdi se mi, kot da mi napolni vse čute in me izprazni do konca.

Spomni me na čas praznine. Na čas največje ljubezni. Na čas izgub in vseh zmag. Spomni me, kolikokrat sem bila jaz slabič v odnosu.

Vsakemu se zgodi, da je na dnu. Takrat, ko čutiš, da nimaš v sebi več moči, da se bojuješ za odnos. Takrat, ko čutiš, da ne moreš več dajati; sebe . Ali pa enostavno ne pustiš nikogar blizu.  V sebe. V svoje svetove praznine.

Zdi se, da že lajaš luni; tolikokrat spregovoriš o svoji praznini. In zdi se, da vedno znova naletiš na glasove, ki te ne razumejo. Ne razumejo tega, da jim v bistvu ne želiš pokazati, da si šibak.

Tako se trudimo razumeti eden drugega, da nehamo poslušati. Ne, le sebe temveč tudi osebo, ki jo ljubimo. Lastni strahovi nas razjedajo. Kako težko jih je včasih priznati? Kako težko je včasih pokazati, da ljubimo?

Ko sem prvič gledala ta fim...sem želela imeti takšen odnos z nekom. Z njo. Še danes ga želim. Ko stegneš dlan, ko potrebuje pomoč...in ko se odzoveš nazaj, ko jo potrebuješ ti.  

Tega nikoli nisem znala jaz. Odzvati se na njeno pomoč. Nikoli nisem znala pokazati, da čutim, ko želi v moje svetove. Pa sem vedno našla način, da sem ji zaprla vrata tik predno je vstopila skozi.

Ker nisem želela pokazati moje bolečine. Mojih ran. Mojega trpljenja. In tako verjetno nikoli ni prišlo do tiste popolne predaje, ki jo odnos potrebuje. Verjetno je to potrebovala še vsaka, ki je vstopila v moje življenje.

Občutek, da jo jaz potrebujem. Bližino, da  umiri vse te demone v meni. Ter zadovolji svoje. Nadgradnja odnosa.

Nikoli nisem želela slišati besedo - o varnosti. Verjetno sem lahko dajala občutek, da bom tam, ko me potrebujejo in bila strašen slabič, ko sem jaz potrebovala njo.

...in odnos je izginjal. Besede so se izgubile. Čustva so postala otopela. Na koncu sediš z nekom, ki »naj bi ga ljubil«, a te ljubezni ne znaš več pokazati. Nekam je vse to odšlo. Toliko časa skušaš biti sam sebi največji slepar, da nehaš biti intimen. Toliko časa zatiraš vsa čustva v sebi, da se na koncu tudi pogledati več ne moreš v ogledalo.

V takšnih trenutkih se mi je zdelo, da če obrnem nov list v življenju - je prava rešitev. Nekdo "pač ni tvoja sorodna duša" ali pa jaz "nisem" njena.

Nehaš doživljati sebe. Nemogoče se mi je zdelo, da bi lahko »še ljubila«.Z vsem srcem. Z vsem, kar imam v sebi. Nemogoče se mi je zdelo, da bi lahko začela sama pri sebi; od začetka.

Kot prvič. Tako kot prvič. Ko še nikoli nisem izrekla te besede. In ko sem jo prvič...me je bolelo vse. Ko je odhajala od mene; so čustva postajala vedno močnejša. Ja, takrat se me je polastil tisti občutek, da lahko tudi umrem, če ne čutim več njene ljubezni. Tako močno sem jo čutila.

In vendar ob najbolj kritičnih trenutkih, nisem znala do nje. Nisem mogla ali pa znala izustiti, ljubim te, ostani. Prosim, ostani, ker potrebujem tebe.

Je bilo res lažje odhajati in umreti vsakič, ko sem to storila? Ne vem kaj je težje v življenju - stradati svoja lastna čustva ali pa se spoprijemati z lastno praznino? Dopustiti, da te vrže v čisto druge svetove. In da, takrat se počutim, kot čisti odvisnik. Odvisnik, ki je potreboval čas, da se ozdravi. Da se začuti.  

Sanjaš sanje zato, da jih lahko nekoč deliš z nekom. Da nekoč morda le najdeš nekoga, ki jih bo delil s teboj. Živel.

Praznino v sebi je potrebno izpovedati. Deliti jo je potrebno.

Kakšne misli me napadajo nocoj. Kot, da bi si odvrtela določene inserte svojega življenja. Kot tisti čas, ko sem stopila dva koraka naprej in potem pet korakov nazaj. Ko sem želela predati sama sebe; pa nisem nikoli zmogla toliko poguma, da bi poskusila. Ponovno.

Da, ker nisem sama sebi nikoli dala druge priložnosti. Enostavno si je nisem znala dati. Ker nekje globoko v sebi nisem želela tako popolne predaje. Ker »me je » ali pa bi »me lahko« preveč bolela.

Le kako sem potem mislila (biti) ali pa (ostati) z nekom in biti srečna? ...

Zadnje pol leta sem spoznala, da je čas »bil na moji strani«, kljub temu, da nisem bila enakega mnenja. Kljub temu, da so bile noči tako krvave, ker sem hrepenela po bližini. In vsako jutro je bil odličen pokazatelj, da so ostale krvave sledi.

Nisem znala priti na svoj lastni konec. Tisti konec, da bi mogoče ponovno »nekega« jutra videla tudi svoj začetek.

Vedno bodo ostali strahovi v meni. Ah, to ne bo odšlo preko noči. Jutra - so končno sončna. Moja stran postelje je še vedno »ne - razmetana«. Zobna ščetka je še vedno v ednini. A moje srce  in jutranji pogled sta ostala postala -  dobra prijatelja. In sama sebe po dolgem času prepoznam celo v ogledalu. Vse ostalo verjetno  pride. Počasi in ob svojem času. Ne prehitevam več časa. Imam pa vedno občutek, da me čas vsake toliko časa »spomni«, da je »mogoče« že čas. Čas za ljubezen.

Danes je moj dogovor samo; mogoče... Nasmeh je tisti, ki je postal najbolj iskren ter resničen.

Ko dovoliš

Pusti, da zaspim na tvojih perutih.

Položi moje dlani v svoj obris.

Zlij me v odsev, ko vidiš sebe.

Izgovori me, še preden me prebereš.

Dovoli, da stopim skozi vrata tvojih hrepenenj.

Začuti me, ko bom v kapljicah polzela po tebi.

Odpelji me v pokrajine, kjer so samo tvoji odtisi,

zasuti s peskom pozabe.

Daj, da jih zapolnim s svojimi

in pustim,

da izginjajo še naslednjih sto let.

Najdi me, ko bom brez glasu

klicala po tebi.

Vrni me v najino vesolje,

ko bom pozabila, kdo sem.

Poišči me, ko se bom izgubila

na pol poti med tabo in mano.

Povej mi, katere  ptice vidiš,

ko odprem kletko

nedokončanih

podob.

Zašepetaj mi,

da si ob meni,

tudi ko te ne bo.

Obmolkni, ko bo moj hrup preglasil

tvoje petje.

Reci, me ne prepoznaš?

By Julija

Hvala ti za to tvojo izpoved, ki se je znašla v mojem mail boxu. Ponavljam se. Ko je vse, kar lahko izrečem - odnese. Te napisane besede resnično odnesejo in še kako so prevečkrat resnične.

Si ti tudi med njimi?

Tudi ti igraš vlogo?

Vlogo,

nezavedno vlogo,

svojo vlogo,

ki ti prinaša koristi,

ki ti omogoča,

da se ti ni treba

spopasti z življenjem

ali pokazati sebe?

Ne veš,

da zatiraš

svoje prave občutke,

da izgubljaš

stik s samim seboj.

Nisi več ti,

si le vloga,

ki jo igraš.

Pridružil si se

velikemu plesu življenja,

kjer se igra vse,

kjer si nosimo maske na obrazu.

kjer se združujemo v skupine podobnosti,

kjer se združujemo v skupine ujemanja,

do onemoglosti igramo svoje igre.

In ko bo prepozno,

ko bo sveča življenja

v tebi le še brlela,

si boš zaželel,

da bi kdaj v življenju komu rekel:

JAZ SEM SNEL SVOJO MASKO,

SNEMI JO ŠE TI,

BODIVA PRIJATELJA,

BODIVA TAKA,

KOT SVA V RESNICI,

MALO DOBRA,

MALO SLABA.

NOČEM TVOJEGA RAZUMA,

HOČEM TVOJE SRCE.

By Mišo Ribičič

Kako mehka, oguljena,

udobna je moja stara obleka.

Kako enostavno, mirno

je moje življenje

v enakomernem ritmu navad.

Zakaj bi vsak dan poskušal novo,

zakaj bi tvegal,

zakaj bi živel v stresu?

Stara obleka je najbolj udobna.

Če zavržemo staro

bom nekaj izgubil.

Tako si mislim;

pa je prav obratno.

Če ne umrem za staro,

se ne morem roditi za novo.

Umiranje,

dan za dnem,

celico za celico,

spomin za spominom,

navada za navado

je življenje.

Vedno pride čas,

ko je treba zavreči staro obleko

in obleči srečo.

By Mišo Ribičič

Ona pa tako.

Drugačna.

Zanimiva.

Teče po žilah.

Tiho.

Nespeče.

Takšni so bili.

Najini trenutki.

By mo2dra

 http://www.youtube.com/watch?v=SNeyF1khFA8

Vdihnem. Ves ta dež. Vse, kar me obkroža. Ne, ni res - ne obstaja višja sila, da ti prepreči, da greš tja, kjer srce le močno vzdihuje. Kdo ti lahko odvzame lastno navdušenje? Mi sami svoje misli postavimo v okvirje. Tiste okvirje,  v katerih potem tečemo svoje začarane kroge.

Zaprem oči. Srce pustim odprto. Življenje je še vedno lepo. Mogoče, ker sem zaljubljena v dež. Mogoče, ker mi je prav vseeeno,  kaj si polovica sveta misli. Mogoče, ker ne morem, da se ne bi nasmehnila sama sebi.

Mislim samo še nato, kako prebijem dan; do naslednjega vdiha. Ko vkopim svoj svet. Svojo domišljijo. Mogoče, ker čakam tisti dih, ki mi bo zastal. Ker me boli sama želja.

Stegnem dlani visoko proti nebu...in tvegam, da ostanem zasanjana. Vsi naslednji trenutki, ki se me polastijo - ostanejo v meni. Še vedno smo tako blizu hrupnega sveta. Še vedno se nam lahko stopi dež na dlaneh. Še vedno imam jaz dovolj moči, da začutim dež, kot nekaj najbolj čudovitega.

..še vedno pa je čas tisti, ki se razlije v veliki tišini...

Ena izmed največjih lepot v življenju  - je potop v žensko notranjost.

 Obstaja samo čas.

In še ta je brez sape.

Z nasmehom na ustih.

Prekrižanih nog

hodi naokoli

bos

ali

pa gol

komur mar.

Čas brez sape

nima imena.

Ali pač?

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=aCffUltuqzQ

Prvi korak je najtežji.

potem gre.

tudi, če je poledica.

potem gre.

dve, tri, štiri.

odpri oči.

vidiš.

ženske v mavričnih oblekah.

vsepovsod.

kot jagode, hruške,

breskve in češnje.

By Novica Novaković

Katka me dobesedno vrže iz postelje. To sicer ni njen slog, da vpije v slušalko, da bo čez deset minut pri meni, da vse "nočne obiskovalke" in "sveče" naj poskrijem, da ne bo našla nekaj, kar sem jaz zatrjevala, da nimam.

"Nočna obiskovalka" se obleče v rekordnem času (to bi bila namreč samo jaz); magija sveč se "poskrije" v omare. Ostane samo ena-). In vroča kava v njeni "najbolj" pribljubljeni skodelici (njen komentra, kot vedno; " Kje si dobila tako "prf.." skodelico?")...Spomina res nimam od kje je to prišlo. Jaz tega sigurno ne uporabljam. Pade komentar, če je njen karakter povezan s tem "dalmatincem" na sliki.  Po naravi so namreč "dalmatinci" izredno trmasti, kar pa nekako ne bi ustrezalo karakterju naše Katke - čisti dokaz bi namreč bilo najino dolgoletno druženje, ki ga sigurno več ne bi bilo, če bi prevladovala trma v odnosu.

Jutro očitno ni pravo, da bi pogovori stekli in se razpletali. Začuda ne odkrije nobenega novega "vesolja" v mojih besedah. To bo res samo dan "v easy". Lahko bi si "privoščila" kakšen dolg pogovor ali pa kakšno zanimivo branje - pa se mi danes tega resnično ne da. Katka bi rekla; spet nisi razpoložena. V bistvu moje razpoloženje nima prav nič s tem. Zgolj izrek - mogoče kasnjeje zvečer, ko se mi prediha vse, kar se mora. Mogoče. Jap, danes je dan, ko si privoščim definitivno savnanje. In tisto kavo v bližini mojih najbližjih.

..vklapljam svoje misli...pa nekako ne stečejo...Kot, da je rok "njih" pretekel. Kot, da je nedelja dan, ko je bolje biti brez pravih misli. Še je upanje - dan je namreč dolg-)..

Lepo nedeljo vam želim!

 Tasmin Archer - Sleeping Satellite

Ko me poljubiš

me boli

od želje

od užitka

zaradi lebdenja

ubiješ

vsa

nedotaknjena

lačna

čustva.

Ko me poljubiš

na vse

globoke rane

znotraj

kot da najdeš

pot

upanja

vere.

Ko me poljubiš vzdihuje samo še srce.

By mo2dra

Košato drevje ob cesti.

nežno rosi.

na tvoji koži.

moji prsti.

od rame do boka.

od stegna proti trebuhu.

kot da bi

rahla sapa

zazibala najini senci.

enakomerni in mirno.

dihaš.

By Novica Novaković

(pesem by Alojz Ihan)

Od šoka mi zapre sapo. Usedem se na stol. Zamenjam 5x položaj. Na koncu se samo še sprehajam po stanovanju. Držim slušalko in ne morem verjeti v to, kar slišim na drugi strani.

Ne morem verjeti, da se je spremenila. Ne morem verjeti, da poslušam tako mirnost v njenem glasu. Nič od naštetega mi ne gre v glavo. Cel teden me "bombandira" s sms-ji, kot ima ona navado. Navajena je, da jaz na njene provokacije ne odreagiram. Ne, ker nisem takšen človek ampak ker me resnično ne fascinirajo. Reagiraš pa samo na tisto ponavadi, kar je "bizarno" ali pa tako fascinantno, da se temu enostavno ne moreš upreti.

Potem "potegne" tiste besede, da vzbudi zanimanje in napiše; " Sedaj se zbujam ob ženski"...

(dvorezne besede pri njej)...Vseeno se odločim (kar se ponavadi sploh ne); dvignem slušalko in rečem; " Čemu, ljubica vsi ti sms-ji"...Je kakšen poseben razlog, da bi morala "vse" to deliti z menoj?"..

Ton njenega glasu, kot da bi se pravkar vrnila iz samega "Tibeta" ali pa prišla iz resnično učinkovitih meditacijskih vaj.

Poslušam, ker me zanima ta sprememba, ki jo doživim ob pogovoru z njo. Tako lepega pogovora namreč v času "naju" nikoli ni bilo. Beseda ČUSTVA so bila - "don't say that word" - ni bila v slovarju. Beseda "komunicirati" na različnih nivojih - "Saj veš kakšna sem"..(ne morem)...Po določenem času smo "osvojili" - pogrešam te...Želim si te...Tebe ..in samo mene...

..od mene pa nikoli niso prišle te besede...

Zanimivo. Takšnega REALNEGA odnosa jaz še nisem imela z nikomur. Vedno je govorila, da sem jaz kriva, da so stvari takšne. Nič domišljijskega. Nobene fantazije. Vse karte realnega odnosa so bile položene na mizo. Vedno se je vedečp - kam to "razmerje" pelje. To je lahko "moja" krivda. Jaz vedno pravim, če že jem "vročo juho" potem bi rada vsaj vedela; do kakšne mere se grem "naravno" ter prav po "blondinsko" utapljat. Če že grem sama sebe "uničevat" - dajmo to narediti zavesto in konkretno. Brez tega na koncu; " Če bi jaz to vedela prej...(te besede pri meni ni).

Ko se zapletem z nekom - vem kam to gre. Drugače se sploh ne.

In čisto tretjega konteksta jo vprašam; " Ti misliš, da jaz ne vem zakaj me kličeš...Si res mislila, da tega ne vem?..

(smeh na drugi strani)...Povej, povej zakaj?...

V naravno humorističnem tonu nadaljujem..

Kaj te moti pri njej?

(smeh)...

Zakaj me to sprašuješ?!

..nadaljujem...

Ti bom povedala zakaj me kličeš...Ker si umirila srce...In vedno znova delaš primerjave v glavi...Ker bi rada sama sebe testirala, koliko mene je ostalo v tebi...Zakaj  si želiš "uničiti" notranji mir?..

(tišina)...

Veš, nadaljuje...Pogrešam najine pogovore..Ne, samo posteljo..Med nama je bilo drugače...

in pribije me z naslednjo trditvijo...Želim te SPOZNATI...

(tako sem se začela smejati na drugi strani, kot se že dolgo nisem)...."Ali prej nisi imela tega "časa" ali pa "želje" mogoče?..

(tišina)..

..drugače je bilo takrat...Takrat sem imela preveč "problemov" sama s seboj...In zadelo me je, ko mi je"  nekdo"  pripovedoval, kdo TI SPLOH SI; in da nekdo  ve več o tebi, kot sem jaz..

(padem v še bolj nor smeh)...In kaj bi zdaj rada, ljubica?..Spoznavala mene...kar nisi mogla v dveh letih...bi ZDAJ?!...

Če jaz ne bi bila človek odprtih kart, bi si lahko ustvarila svoje mišljenje. Ga zamolčala. Nikoli spregovorila stvari, ki sem jih. Nič novega nisem povedala. Določene stvari sem govorila že tolikokrat, da na koncu se mi enostavno ni več dalo ukvarjati. Ona bi šla na kavo in sprejme mojo "utemeljitev", da jaz ne želim več tega odnosa.

Začuda mirno nadaljuje..Greva na kavo in če že ne moreva razpravljati o stvareh za naprej...bova pa vse za nazaj (A JE DANES KAJ TAKŠNEGA V ZRAKU?!)..

In čemu, ljubica bi si jaz želela razpravljati stvari za nazaj?...Čemu bi šla na kavo?...

In potem izreče, ker zdaj jaz znam POSLUŠATI..(to je bil pa grande finale)...

in rečem..Veš, tole zdaj je pa malo preveč za mene...Če bi bila ti takšna kot si ZDAJ; bi te jaz takrat....imela samo za sebe. Tebe. Vedno samo tebe. Nikogar drugega.

(tišina)....

Kdaj greva na kavo?...

V najinem smislu se posloviva, da mi bo že ona "organizirala" termin, ker to je "včasih" izredno dobro znala, če bi se "slučajno" zgodilo, da bi jaz preveč dolgo odlašala. Ljubim pogovore, ki se končajo s smehom na obeh straneh. Ženska ima pač tisti neustavljiv pristop. To je vedno imela. Lahko bi ga označili za tak