BRYAN ADAMS

"Nothing I've Ever Known"

Right now I feel - just like a leaf on a breeze
Who knows where it's blowin'
Who knows where it's goin'
I find myself somewhere I - I never thought I'd be
Going round in circles
Thinking about you and me
How do I expalin it when I don't know what to say
What do I do now - so much has changed

Nothing I have ever known - has made me feel this way
Nothing I have ever seen - has made me want to stay
but here I am - ready for you
I'm turnin', I'm fallin' - I hear my home callin'
Hey - I've never felt somethin's so strong - oh no
I'ts like nothing I've ever known

Now you're the one I'm looking for
You're the one I need
You're the one that gives me - a reason to believe
Following a star - has lead to where you are
It feels so stong now - this can't be wrong now

Ta pesem je danes vodila moje srce. Noge niso ujele koraka. Na poti navzdol so se roke same raztegnile čez širino in telo se je predalo, kljub upornosti moje glave.

Priznam, da se še nikoli nisem počutila tako svobodno in živo. Kot bi gledala lastni privid iz čisto drugačnega sveta; ujela čisto drugačen trenutek v svojem življenju.

To niso priprave za velik odhod. Zdi se, da tolikokrat kot sem si dovolila v življenju umreti; tolikokrat si nisem dovolila oživeti nazaj. Kot, da sem spala kot kamen, ki je oživel samo ob posebnih priložnostih.

Spoznavamo se, ker želimo ljubiti nekoga, ki bo ljubil življenje in nekoga, ki se bo želel naučiti te ljubezni. Ta objestranska čustva je težko ujeti. Kot najlepša skodelica, ki vedno spreminja svojo barvo. Nekdo ti mora vzbuditi zanimanje za to skrivnost, ki jo imenujemo ljubezen. Mogoče je čas, da nehamo "hraniti" sovražnika v nas samih ali pa je čas, da ...(uporabim stavek, ki mi ga je izrekel nekdo, ki mi resnično pomeni največ v življenju)..

" Ti si preveč resna, veš...Prepusti se in odnesel te bo val samo prepusti se...(modro sem molčala, ko sem to slišala)...ker to mi je izrekel 12. letni otrok...(pa sem ji vedno dajala "preveč" kredita, da me resnično pozna v življenju)..

..Točno to sem začutila danes...Preplavilo me je, da sem celo pot navzdol kričala; "Res ni važno kam greš...samo pojdi naprej...s takšnim srcem kot ga imaš...Ta Lev v meni prediha moje telo tudi takrat, ko najmanj pričakujem...ker ta Strelec, ki stoji na drugi strani..sedi v naslonjaču z nasmehom na ustih...

Danes malo drugačen navdih, kjer je bilo ogromno časa, da so me objele vse misli. Izropale so mi vso bolečino. Razkošno so se podile v meni vse strasti. Kasneje so me odnesli pogovori v mislih z njo; v čisto drugačen svet.

Razmišljala sem, kako nenadoma in s kakšnim hitrim korakom mi prihrumiš v misli. Zdi se mi kot, da mi omračiš um in hodiva peš opotekajoče po puščavi. Tako dolgi so namreč te pogovori.

V čelo mi prileti sto puščic in spominim se, da mi je nekdo podrobno razložil to navado. Pogovarjati se v mislih. Kako, zakaj, od kje..vse to me je zanimalo..Vsak to počenja in vendar ima vsak svoj način. Nekje na sredi poti sem se začela smejati prav na glas, ker sem jo v mislih vprašala, če bi kdaj živela z menoj, če bi se pogovarjala neumorno lahko celo uro z menoj; v kopalnici?!...

..in potem sem sestavljala njen odgovor...Razmišljala sem, kakšna bi bila reakcija, če bi jo to dejansko vprašala in sem se začela smejati-). Če me je kdo slučajno opazoval, si je sigurno misil..No, tole punco je pa "voda" že čisto odnesla iz realnega sveta.

V takšni brezmejnosti sem ji namenila dve uri čistega znoja...S takšnimi razkošnimi mislimi sem si mislila, poklanjam ti moj čas in ti misliš, da gre vse v nič. Ti si misliš, da mi pomeniš le droben pesek, ki ga vsak veter lahko razprši na vse strani tega neba. ...

--------

..Ti, ki si izklesala okoli sebe led..Ti, ki si se obdala s trnjem...in potem priplavala na obalo..iz globokega zaliva...Ti, ki mi skušaš povedati, da nisi srečna..Ti, ki nikomur ničesar ne obljubljaš...

..ali pa jaz, ker sem še vedno pijano omamljena zaradi odstopanja v času...Zaradi slasti, ki sem jo doživela s teboj...Ti, ki si sama zanetila ta požar, me zdaj sprašuješ, če lahko "vkopim" srce....

Tako se mi sredi zime menjajo misli ...in tako se počutim kot zasvojenec, ki še ni klonil...in vendar celo noč bom danes prespala s takšnimi mislimi.

..ona pa bo zjutraj pozabila, da še vedno ne prenašam tujih napisanih besed..ker tisto najboljše lahko pride samo iz nas..do nekoga...

In ji ne znam povedati drugače, kot v mislih...Morala me boš zadržati na drugačen način...

------------

..odvržem iz sebe vse...v ozadju pesem predno stopim pod tuš...Micheal Sembello - Maniac...in že me več ni..

Zavijem v eno od koperskih ulic.

Vstopim skozi lesena vrata.

Slečem si bundo,

se usedem na stol za šankom,

se udobno namestim,

dam roke na pult

in si naročim dva deci točenega piva.

In potem ga pogledam...

Najprej vidim boke,

trebuh,

prsi,

ramena,

vrat

in se zazrem v oči

in ga gledam.

In vidim, vidim vse,

kar bi morala videti,

in slišim, slišim vse,

kar bi morala slišati,

in vem, vem vse,

kar bi morala vedeti...

In takrat...

Lahko ti dam misliti,

da se nisem igrala s tabo...

Lahko ti dam misliti,

da se ne igram s tabo...

Lahko ti dam misliti,

da se ne bom igrala s tabo...

Vendar ti to dam lahko samo misliti...

By Shikana

JAZ BOM..

..nekega jutra ..med njenim spanjem...odšla na pomol

ožigosala najini imeni ...

...forever...

..nekega dne se sreča tudi takšno žensko...

To so sanje, ki jih je treba ubogati in večkrat na dan sanjati. Tisto, kar je večini nerazumljivo postane realno, če samo odpreš oči, brez strahu in si rečeš; " Zakaj pa ne?"...

Pa to je preprosto "nerazumljivo" tako je čudovito...

Ni popolnejšega občudovanja,  kot je bil ta danes. Razen, ko kloniš pred čari ljubezni. Zdi se, da razumem to svobodo, ki se ji ne morem upreti. Kot, da se rešim v sebi tistega dolgočasnega občutka, ki je skoraj boleč ampak vseeno...vse te vijugaste poti se morajo prehoditi.

To ni ujetost svobode. Samo trenutek, ko se počutim, da lahko razkrijem svoje vsakodnevne iluzije in spustim sebe daleč, daleč stran ...in tam želim biti.

Na vrhu vedno ena in ista pesem - Reamonn-Alright. Tako vem, da srce še bije. Tako vem, da vse kar mi je tuje - mi lahko postane domače. Lahko si zaželim izkrvaveti; lahko to počenjam ves čas...moj pogled na svet ostaja enak.

..na koncu noge same najdejo pot domov...Domov...YESSSS....zgodilo se je. Iz teme bolečin - v zavetje, ki me objame. V zavetje, kjer se počutim domače. Moj lastni dom je postal moja točka vesolja. Včasih sem se počutila tujec v lastnem domu.

..vendar, če ne čutim lastne bližine..ne morem spustiti nekoga blizu sebe...Če bi le včasih "ne bili" toliko lastnih bojev sami s seboj...Če bi vedno znali pogledati na stvari - najprej iz užitka in potem "hodili"  v tisti neustavljiv dvom, ki vse pokvari...

Če bi le znali...bi vedno našli korak, ki bi hodil "vštric" z našim. Neskončno blizu...

Pomislim

ne more

da me ne bi

odneslo

sonce

tam

kjer te čakam.

By mo2dra

Zanimam se za NAJEM  STANOVANJA v Ljubljani  za eno osebo (žensko); možnost skupne uporabe kuhinje in kopalnice. V stanovanju, če gre že komu za cimro; obvezno samo dve in ne "cela četica" študentk. Oseba ni študentka, je mirna, urejena in prijetna družba.  Najem za daljše obdobje. Cena - po dogovoru (ne previsoka).

Vse  INFO prosim na  mo2dra@gmail.com, čimprej. Hvala vsem, ki boste to prebrali (kljub temu, da ne morate pomagati); prosim, če lahko podate to informacijo naprej.

HVALA!!!!

Najboljši stavek včeraj;

" Če si uspešen, imaš sovražnike...Če pa nisi, imaš prijatelje..."..

Moje vprašanje je bilo; " V katero skupino potem spadaš ti?"

 Bangles-Following

Prijatelj, ali misliš, da poznaš odgovore na vsa vprašanja, ali samo na

nekatera, ali na nobenega, ali poznaš imena smrti in ali veš, kje

v praznini so skrite pozabljene stvari, za koga hazarderji igrajo poker,

zakaj je Kašmir drugačen in komu se odštevajo minute strahu, zakaj

bestije plešejo svoj ples, kje iskati srčni grb, prijatelj, za katere romantike

so posejane zvezde, za čigavo dušo se blešči srebnik, za katerega

popotnika se odpira delta, za koga teče reka svojo pot, preveč je vprašanj,

prijatelj, in premalo odgovorov, in tudi sam ne bom nikoli vedel, kaj je in

česa ni, kam me preplavlja z lepoto in polni z novo energijo, z energijo, ki se

v telesnih celicah spreminja v svetlobo, tako da žarim, kadar se sprehajam

po mestnih uličicah, in zazdi se mi, da bi lahko spremenil s svinčnikom

narisano podobo in postal nekaj, kar reže zares: takrat začutim, da bi

končno lahko dosegel obris neskončnosti, da bi se lahko dotaknil nemih

zemljevidov iz marcipana, da bi se lahko za vedno naselil v hiši iz besed.

By Novica Novaković

 V začetku njenih zapisov naletim na to;

modra je barva, ko si, ko puščaš stopinje...

..v modrini smo vsi enaki, rahko otožni, včasih nespametni - in dogaja se nam evolucija.

224 zapisov. Fantazija pisanja. Resnično. Spominja me na totalno preobrazbo. Kot tisto tranzitno obdobje, ko se spreminjaš. Veš, da se. In si razočaran. In vendar se še kar naprej spreminjaš. Ne moreš nehati pisati. Ne moreš se nehati spreminjati.

..in še kar si razočaran. In tako na koncu ne ubiješ sebe. Ubiješ besede. A veš tiste, ki bi morale priti - pa nikakor ne morejo?! Gledam skozi okno.

Čas se spreminja. SE. To opazim. To vidim. Čutim tudi to, da se spreminjava jaz in ti. Ali izrečeva dvojino? Si kdaj pomislila, da prav zaradi te besede si ti naletela na "moja" besedovanja?

...tudi jaz nisem pomislila na to..do zdaj...

Ali znava izračunati čas teh zapisov? Najprej v mesece. Potem v dneve. Pridejo minute. In iztekajo se sekunde...in Jaz in ti - še kar ne moreva brez besed...

Jaz pa POGREŠAM NJENE BESEDE...nočem tujih avtorjev...NJENE FOTOGRAFIJE...njo...in vseh teh NJENIH 150 zapisov. V vseh možnih oblikah. Na vse možne načine. 

Tebe v njih...

Nocoj sem ujela vse misli

tiste, ki so bežale

tiste, ki bodo ostale

nocoj...

nisi mogla ujeti

tudi ene moje misli.

By mo2dra

..še 54 x grem...v ta hrib...

...ker želim razumeti....

..občutiti....

..vse to, kar si ti....

Niso važna jutra. Tudi večeri ne. Želim...ujeti ...tvoje misli...

in tam....

..te čutim..

tam...

Če te pokliče Ljubezen

prisluhni ji

Morebiti

Zadnjikrat slišiš

Njen sirenski glas

By Mila Kačič

Noči so tako osamljene v ponedeljkih. Ta dan prav kliče, da narediš nekaj najbolj norega. Runica je zmajala z glavo, ko je slišala, da greva na ŠMARNO GORO ob osmih zvečer. Celo pot je govorila, če sem jaz resna...Zakaj ne greva v soboto?! ...Na začetku poti je še vpila, da greva gor samo zato, da jaz preizkusim mojo "rudarsko luč" ..medtem, ko sem ji jaz nekje na polovici povedala, da jaz nimam seboj rezervnih batarij-)...potem je bila tišina..dokler v največji temi ni priznala, če sem jaz mogoče kdaj pomislila, da se ona BOJI teme-)?!...Škorpijonka, ki bi se bala teme-).. - ne, nikoli mi to tudi na pamet ni prišlo...

...vse je teklo "temačno" dokler nisva nekje na sredi poti zagledali štiri oči, ki so se tako svetile v temi, da je noč KONČNO pokazala svojo moč. Najprej sva ugibali, katera žival je to...in bilo je precej s.t.r.a.š.l.j.i.v.o., ko so te OČI začele hoditi proti nama. In jaz rečem, no, kaj pa bova zdaj?!..Runica pa "pogumno", ja nič greva...

...ta občutek...grozno...Dokler se pred nama ne znajde prav fetna labradorka in za njo še ovčar, ki pa ni bil tako miroljuben na prvi pogled.

Dejstvo - imeli sva spremstvo celo pot do gor. Mene je spremljala labradorka; Runico  ves čas za njenim hrbtom ovčar-). Le kaj se ti lahko zgodi?!-)..

Vse je bilo osamljeno - vsaj Runica je tako mislila dokler  ni gor prišla še cela "četica" norcev, kakor (bo) mene "spet" imenovala Katica-)...

Runica je bila na koncu tako "death", da si še vezalk ni več zavezovala-)

S skupnim koraki do CILJA-)..Na koncu rečem Runici, da ji moram nekaj povedati...(kako naj ji to POVEM-)...pozabila sem ključe na ŠMARNI GORI..ponovno morava gor-)...

Po celem TACNU je odmeval glasen SMEH, da tudi pri najboljših močeh gre ONA domov-)..Jaz ji v smehu rečem, joke darling, joke-)))..

..kako nesramno paše, ko si sezuješ čevlje in "odpujsaš" domov...

Kako velika ljubezen

v mislih

po vseh kontinentih

spomini

še naprej si tu

napoveduješ usodo

spajaš vse barve

daješ soncu

ime

kako velika ljubezen

iztrgana iz celote

napisana s skrivnostnimi

znamenji.

Ljubezni so sončno topljive.  

By mo2dra

Nekatere ženske imajo prečudovite dlani. Tiste magične prste tako specifično izražene. Takšnim dlanem bi se človek pustil zapeljati. Zlahka bi jo prepoznali, kjerkoli ...ob pogledu na te čudovite dolge prste.

Tako smo se igrali..danes...

Šmarne gore ni imelo smisla slikati, ker bi se videl samo "blato" in "blato". Je pa Runica dobesedno "umazala" vsak del svojih oblačil in priznala, da je "dokončno" ponosna, da jo je nekdo spravil v samo "blato"; brez njene vednosti v naprej.

Zmagovalec v "najlepših" nogah pa je tokrat "the one and only" Rajko...

Ostali pa smo se "družno" pridružili spodnjemu reku...

V "krvi" nam je tekel sladkor, oh, sladkor - Ali pač kaj drugega-)..Kdo bi vedel?

Katka je komaj zdržala en teden brez mojega "fotografija", neizmerne topline, ki jo vedno dobiva;  - da ne omenim kako dobro "obvlada" organizacijo, ko se odločiva, da greva na obisk. Fotografirano na stopnicah, ker dotična dejansko ni verjala Katki, da prideva na kavo-).

Čakanje na "stopnicah" se je malce zavleklo in spominjalo na "ljubezen na štengah"-). Zdaj pa reci, da me nisi "nesramno" pogrešala...

Runica se je danes NAPILA vode.

Včasih se besede same priplazijo. Včasih jih je potrebno izcediti. Včasih bi morali izpiti ves med iz njih. Ne zaradi okusa. Zaradi tega, da bi se začutili. Prišli bližje ter ostali.

Dovolili bi si, da bi jih razumeli.

Vendar ti...

Nehaj stiskati pesti.

Ti...

By mo2dra

Opajanje 2

• Gerard Dargent - Je T ̓aime
• Nino Porzio - Ti Amo - (absolutno zmagovalna pesem danes - na posebno željo moje "sosede". Vzljubila jo bo-)
• Adrian Enescu - Dreams for November
•  Cock Robin-Just Around The Corner
• Pattie Labelle & Michael Mcdonald-On My Own
• Doors Down-Here Without You
• Delta Googrem-Almost Here
• Reamonn-Alright
• Delta Goodrem-Lost Without You
• Enigma - Callas Went Away
• Enigma - The Dream Of The Dolphin
• Enigma - Shadows In Silenc
• September- Satellites
• Sarah Brightman - Tu Quieres Volver
• Eva Cassidy  - Time After Time
• Thomas Newman  - Any Other Name
• Bellasonus - From A Standstill
• Amar - Yarada
• Karunesh - Punjab
• Amr Diab - El Alem Alla
• Natasha Bedingfield-I Bruise Easily
• Pattie Labelle & Michael Mcdonald-On My Own

Preneham misliti. Vse je danes imelo zamudo. Pasivna ali pa aktivna. Sliši se le neskončen čas, če hodiš po dežju. Vse se sprosti v tem pregretem dnevu. 

Razvajam se. Ta večer naj dežuje. Ta večer me vse ziblje. Brez svetilke. Kot bi hodila v temi. Moje srce je svojstveno. Uporabite VEDNO (spodnja slika), ko želite, da se VES svet upočasni. Dihajte. Bogovi so vedeli zakaj so srečni - Kenzo magija. Potopite svoje telo. Vsaka plast prahu se bo obrisala. Telo in glasba dihata skozi enaka čutila.

Oh, da, nocoj Bogovi jokajo...po mlečni cesti se sprehajajo.

Natasha Bedingfield - Soulmate

Incompatible, it don't matter though
'cos someone's bound to hear my cry
Speak out if you do
You're not easy to find

Is it possible Mr. Loveable
Is already in my life?
Right in front of me
Or maybe you're in disguise

Who doesn't long for someone to hold
Who knows how to love you without being told
Somebody tell me why I'm on my own
If there's a soulmate for everyone

Here we are again, circles never end
How do I find the perfect fit
There's enough for everyone
But I'm still waiting in line

Who doesn't long for someone to hold
Who knows how to love you without being told
Somebody tell me why I'm on my own
If there's a soulmate for everyone

If there's a soulmate for everyone

Most relationships seem so transitory
They're all good but not the permanent one

Who doesn't long for someone to hold
Who knows how to love you without being told
Somebody tell me why I'm on my own
If there's a soulmate for everyone

Who doesn't long for someone to hold
Who knows how to love you without being told
Somebody tell me why I'm on my own
If there's a soulmate for everyone
If there's a soulmate for everyone

V tej divjini se spominjam doma. Drhtenje, ko se srce skrči in razpre. Nihče ne ve, kaj naredimo srcu, ko začne hrepeneti. Nihče ne pove, da naju nosi z vetrom proti morju.

Nihče ne ve, da resnično slečem zadnjo plast kože, ko se srce odpre. Nihče ne ve.

Tudi ti ne, da moj obraz zamrzne, če ni zdravila. Nekaj sigurno obstaja v tvojih očeh, kar je meni neznano. Povezano z vsem gibanjem tega sveta. Ta razklanost, ki nas naredi tujce, ki tako vztrajno iščemo svoj dom.

Bojim se, da me bo previdnost odtrgala stran od tebe. Bojim se, da se ne bom nikoli več vrnila enaka. K tebi. Bojim se, da naju bodo besede odtujile.

Kot tisti trenutek, ko s hrbtom obrnjena stran od mene, kličeš moje ime. Nekaj je ostalo v meni, ko si se topila. Nekaj, kar ni moglo otrdeti ali pa ostati hladno.

V tej divjini si ti edina moja odeja.

Imela je prav, ko je molčala. Zamenjali so se samo letni časi.

Nedeljsko napajanje je tu.

13. Love dream

Skoraj sem prebolela lakoto, ki me je sestradala. Skoraj nisem začutila žeje, ki bi dovolila, da vidim stvari narobe. Skoraj sem želela tvoje tolažbe vendar je bil glas prešibak. Zbežala sem lastnemu nadzoru samo zato, da začutim, kje se počutiš varno. Od njenega srca, do moje bolečine - zbledelo je črnilo.  

Postali sva strašni error ljubimki.

Kdo pa še danes ljubi klišeje? Kdo še danes ljubi, brez opozorila?

Ali hočeš vedeti?

Nespočita energija, ki je treznila telo. Nekaj je bilo sigurno vrednega ali pa opitega v  teh opeklinah . Sledil je dolg smeh. Omotično so se prikazovale besede, ki niso vodile nikamor. Smisel vsega je odtekel tako kot je pritekel. Govorila mi je o metuljih v trebuhu. Govorila mi je, da vedno odreveni, ko se z jezikom dotikam njenega dolgega vratu. Šepetam na uho, o neskončni predaji. Telo postane vrtoglavo. Nekaj umre zato, da lahko nekaj oživi.

Naslednje jutro letiš. Ujameš tisti vlak, ki nikoli ne pride na postajo. Uspava me glasen zvok tirnic.

Ne morem in vendar si želim, da bi imela krila. Tista velika krila, ki bi me vedno znova znala ponesti k tebi. V vseh možnih razpoloženjih.

Ali sem premalo zaupala? Misliš, da sem?

Sedim v avtu. Užitek. Zaradi poljubov se je v meni vse izsušilo. Zaradi udarcev, ki jih je dobilo telo, so ostali spomini. Zaradi tvojih nevidnih rok na meni; ostale so neizbrisane sledi. Zaradi tvojih izrečenih besed nisem obstajala.

Svobodno sem sledila. Skozi zaprta vrata. Toliko časa sem prebila s teboj, da sem vedela, da si izjemna. Morala si biti.

Ponoči so besede prihajale v mene. Zadrževale so moje telo. Moje prste. Morala si biti nekje drugje. NE. Živela si v meni, pa tega sploh nisi vedela. Za tistimi tankimi zidovi, v zaprašenih sobi si lovila moje ravnotežje.

Bilo je dobro. Tudi takrat, ko so se obrazi streznili. Tudi takrat, ko sem občudovala način, kako prekrižaš noge. Tudi takrat, ko si mi namenila svoj temačen pogled.

Morala si biti izjemna, da si dosegla pri meni vse te občutke. Bila SI. Še vedno SI.

Umirala si z menoj toliko časa dokler je umirala moja bolečina. Jaz sem enako naredila s teboj. Vsak dan bi ti lahko pripovedovala drugačno zgodbo. Iz nekega drugega časa; iz nekega preživetega filma. Vse skupaj nastalega zaradi človeškega dotika.

Morala si biti izjemna. Ali pa ljubljena. Ali pa oblečena v dežni sijaj. Premikala si moje misli v spanju. Osušila moje rane. Vse izgube si izničila.

Ker si me ljubila. Na izredno nenavaden način. V nekem drugem času. Zaradi vse te žive svetlobe, ki te je obdajala. Ne reci, da zaradi spoštovanja.

To je bil najin letni čas. Ne, obljub. Ne, besed. Ne, telesa. Se spominjaš občutka, ko je v tebi tekla moja kri? Še vedno.

Čemu pospešiti korak? Ta tvoja ljubezen ni navada. Tudi upanje ne. Lahko bi stala na cesti, pa bi me v nekem svojem trenutku opisovala v mislih. Toliko tolažbe bi namenila mojemu pogledu. Toliko upanja bi mi vlivala. Že ko bi gledala v moje oči.

Takšna preprosto SI.

Pustiš mi svoj ključ na predpražniku. Ponoči pa vedno zamenjuješ ključavnice. Takrat želiš, da so noči hladne. Ne moreš v sebe spustiti toploto. Hlad te naredi tako živo. Tako zaznaš razliko, ko si topla in ljubeča. Ko pustiš, da se ti ljubi celo telo. Obleče s poljubi.

Odpreš okna. Dež te tako spominja name. Temne in samotne ulice tudi. Misliš si, da nekje na koncu ulice stojim. Čakam. Hodim po dežju.

Zjutraj srečaš moje oči. Bežen pogled. Zanimive so najine poti. Ljubiti tebe s pogledom. S tvojim dovoljenjem.

Misliš, da zamujava življenje?

Da ne znava sedeti za isto mizo in govoriti resnico. Če bi poznala mojo notranjost, bi me varno objela. Slačila iz mene premočena oblačila. Vodila dolge pogovore v kopalnici. Kopala moje telo. Drsela bi z menoj.

TE sile težnosti zaradi katerih ne moremo naprej. Te sunki vetra, ki nas premikajo. Ta spanec, ki nikoli ne pride ob pravem letnem času. Te drobce stekla, ki jih nisi vzela iz mojih rok. Ta kri, ki je tekla po tvojih žilah.

To je nastalo danes. Misliš, da pepel je edina stvar, ki nastane, ko zažgeš vsa pisma.

Misli prenehajo misliti, ko telo ne živi več. Tem ne moremo uiti.

Pridejo na vsako deževno noč. Z vsakim vetrom. Z vsakim soncem.

To je samo še ena skrivnost, ki jo imenujemo življenje. Ko zanemarjamo vse luči v temi. Ko ne opazimo senc pod oknom. Ko nočemo slišati glasov v sebi.

Ljubiti drug obraz, s senco preteklosti. Je to izdaja? Prevara?

Občudujem razgled. Kako dobro se prilega mojemu srcu. Ta glasba, ki ne utihne. Nočem je umiriti v sebi.

Nikoli ti ne bom dovolila oditi, dokler ne slečeš iz mene, vse tisto, kar je premočeno.

Nikoli.

YESS!!!!..

Za pospešitev adrenalina; za obnovo vseh "živalskih" imen - grem na tekmo. Tudi, če našim Krimovkam ni uspela uvrstitev naprej - TEKMA je bila - supreme. V prvem delu bi človek jokal, kakšno igro so prikazale. Dobiti tekmo v zadnjih sekundah..občutiti UTRIP, ko je cela dvorana na nogah..KRIČATI kot nor...to so občutki, ki jih je potrebno ponavljati, ponavljati. Še pred tekmo sem rekla - to bo takšen poraz, da bomo vsi jokali...ampak čisti užitek, ko so v Krimu končno dali "pomladku" možnost, da nadomesti vse tiste, ki so bile včasih junakinje igrišča.

Fenomenalna tekma. Kapo dol vsem. Spomin mi seže nazaj, v tiste "zlate časa Krima", ko je dvorana pokala po šivih, ko smo karte iskali že mesec dni pred tekmo in tisti feeling, ko smo kot norci vpili in želeli le eno stvari; " Zmago"...Zdi se mi, da takrat bi še mrtvi oživeli...

Športno in adrenalinsko so mi oživeli vsi čuti.

Od česa sva odvisni?

Od besed.

Čemu bežanje?

V navadi.

Navada ali way of life?

Preveč sesedanja in premalo izločanja besed.

Kje so usedline?

V krvi.

Še vedno?

Največkrat izginejo ponoči.

Si kdaj ljubila?

Na strupen način nikoli.

Se ljubiš s pogledi?

Če »trčiva« skupaj potem da.

Temperament?

Dokler bo stal Kolosej, bo stal Rim; se pravi - prisoten.

Vonj kože..?

Začutim pri hujših zastrupitvah.

Potuješ?

Iskreno?

Seveda.

Iz enega kosa obleke v drugega.

V spodnji srajci?

Njeni.

Zaradi vonja?

Načina.

Kakšnega?

Oktánt.

Sleci iz mene besede

V dežju

Pusti

sence

vdihni sapo

znotraj

lastnih ledenikov

ogrej dež

pusti

pusti

pusti

tisto od česar sva odvisni.

By mo2dra

Nocoj se opajam:

• - Tibet - A passage to
• - Trumpet Thing - Need You
• - Boney M. - Daddy Cool
• - FR.David - Words
• - Lou Bega - Mambo
• - Lipps Inc - Funkytown
• - Lynn Anderson - Rose Garden
• - Bellamy Brothers - Let your love flow
• - Run D.M.C. & J.Nevins - It's like that
• - Soft Cell - Tainted Love
• - Mr. President - Coco Jamboo
• - Garland Jeffreys - Matador
• - Safri Duo - Played a live
• - Loona - Bailando
• - Crazy Town - Butterfly
• - Guru Josh - Infinity
• - Bell Book & Candle - Rescue me
• - Ottawan - Hands up (Give me your heart)
• - Jermaine Jackson & Pia Zaodra - When the rain begins
• - Mory Kante - Ye Ke Ye Ke
• - John Farnham - You are the Voice
• - French Affair - My Heart goes boom
• - Suzi Quatro & Chris Norman - Stumblin in
• - B3 - I.O.I.O.
• - Shakin Stevend - Oh Julie
• - Rose Laurens - Africa
• - Stephanie - Irresistible
• - Block - So Strung Out
• - Scotch - Disco Band
• - Underdog Project - Summer Jam
• - Pm.Dawn - Set a drift on memory Bliss
• - Martika - Toy Soldiers
• - Chris De Burgh - Lady in Red
• - UmbertoTozzi - Ti Amo

 Vsak del mojega telesa podoživi trenutke, ko sem točno na te pesmi - bedela, spala in vse, kar vidim danes je  - privid. Pesmi spominjajo na ljudi. Vržejo te v obdobja, ko smo bedeli "pod" ali pa "nad" mesecem in zadrževali lastne dihe - ŽIVLJENJE JE BILO....usta so se topila, koža je bila ožgana in vse skrivnosti so bile nejasne.

mo2dra danes plava. Minute sešteva v leta in na koncu se upognem. Nepričakovano slišim vse besede, prasketanja src in zdi se mi, da živim od teh čutov, ki me kličejo naj jih ne pozabim.

Te dnevi me ubijajo. Spat hodim ob takšnih urah, kot da imam nočno. Ura kaže dve zjutraj in moje oči še vedno BUDNE. Zamenjam čaj za kavo. Nobene razlike. Zjutraj "ponovno" ne slišim budilke. "Pametno" se odločim in zamenjam še melodijo na mobitelu. Rezultat - tudi mobitela ne slišim več.

In tako se s Katico pogovarjava ob enih zjutraj, kot da je to najbolj normalna ura. Teme so tako "težke" narave, da mi solze tečejo od smeha, ko mi reče; " A ti sploh koga resno jemlješ zadnje čase"...(tudi v najbolj divjih sanjah NE)...Na koncu vedno reče, da se pri meni že histerično smeji, ker ne zna opredeliti v katero skupino "novega" obnašanja bi me uvrstila.

Jaz grem, kar na ČAJ  - objame me prostor chillout ambientne glasbe in tam se čas ustavi.

Kako trde so postale moje misli. Zasanjan pogled. Usmerjen v čisto drugačne življenske sfere. Kot, da mi ni pomembno prav nič več. Kot, da si želim več, kot prej,  samo na drugačen način.

Tiste noči, ko sem si obupno želela dotika. Ko sem obupno zadrževala drznost, da nisem poklicala. Da nisem naredila bedarije, ki bi jo zjutraj obžalovala. Ko nisem podlegla tisti grozni abstinenčni krizi; vonju po ženskem telesu.

Minilo je.

To me spominja na savnanje. Ko vstopim z največjim hrepenenjem, z največjo utrujenostjo, kjer se mi "izcedi" zadnji atom bolečine. V izparevanju. Ko si v savni s takšno glavo, s takšnim počutjem - takrat je najtežje. Kot pobesnela žival, ki ne more umiriti svoje glave. Ne more umiriti svojih misli. Ta nemir, ki telo uničuje.

Tega ni več. Kaj je ostalo, se sprašujem?

Kako zelo sovražim meglene dneve. Izredno povezana asociacija, ki se veže tudi na ljudi. Prodajalci megle in meglenih besed.

Utonili so v zvezdni noči. Včasih grem tako visoko, da se dvignem nad meglo. Noč me ne moti. Samo zato, da poskušam biti bližje. Vsemu temu zvezdnatemu nebu. Veliki voz. Mali voz.

..koliko nas je nočnih ptic, ki hodijo više in više...Nemi so le glasovi, ki odzdravljajo ...znanci noči....

Noč je šepetala moje misli..

..želela sem s konicami prstov izbrisati meglen dan. Želela sem pobegniti v svoj svet. Želela sem skriti svoj obraz. Stran od ljudi. Želela sem povedati toliko stvari. In sem molčala. Dokler tišini ni zmanjkalo besed. Dokler sem lahko imela zaprta usta. Potem sem zaprla oči. Objela vse zvezde, poljubila nebo in zvezde so šepetale nazaj...

Potem sem se v trdni noči izgubila med drevesi, med listjem....našla pot domov...dala sebe kapljam vode...ter ostala brez misli...

Čudovito...ko me prav nič ne preganja. Ko me prav nič ne obremenjuje...Ko me prav nič ne veže ...Ko jaz ne vežem nobenega...Ne, v mislih..Ne, v dejanjih...Ne, v razdajanju...

Moja notranjost je postala tako moja. Tako opredeljeno skrivnostna. Preveč iskrena za razdajanje.

Namesto zajtrka

dvojni občutek

kot bi me obsedli

dve duši

nerazdružljivo

šepetali

dokler

se ne

izgubi zavest.

V ognju

skozi glas

tišina

prelomi

misli

krčevit objem

ljubi

vedno skozi glasbo

telo.

By mo2dra

Zanimivo. Usedem se nazaj. Končno poslušam svoj glas. Slišim ga. V meni teče tisti tok življenja, kot da bi nekdo položil roke na mene in me porinil v drugačen čas. Pravzaprav v moj čas. Na mojo pot. Najprej pretečeš »skoraj« polovico sveta, da mogoče najdeš svojo lastno pot. Slišiš milijon glasov in nobeden ni pravi. Vsi so obljubljali križ v življenju. Vsi so dajali samo zato, da bi lahko odvzemali. Nenehno je gorel ogenj, da smo se lahko greli. Da slučajno ne bi zamižali, če bi zašli v slepo ulico. Vedno znova se je potrebovalo gledališče, da smo vedeli, da živimo.

Ponoči je šlo lažje. Tam smo vsi goli stali in to nam je predstavljalo svečanost. Opravili smo žrtvovanje, ki smo ga tako vneto čakali. Tudi, če je bilo to enkrat letno. Na sam obred smo se vneto pripravili. Izgub ni bilo možno pričakovati.

Bila je drama. Največji razcvet, ko nas je spremljal slep pogled. Bilo je tako človeško. Izjavili smo, veš, da te, ljubica...In čas je šel naprej. Občutek je bil tisti, ki je bil zlagan, v nas.

Zanimivo. Kot bi vsak človek imel dvojnika. Eden bi iskal svetilnik in drugi vedno drame, ki bi združevale vse jate drugačnih ptic.

Ponoči srce postaja vedno manjše. Tam se notranji stebri zrušijo. Slepi pogledi spregledajo. Tam nihče ne vidi. Iz vseh znamenj se obriše prah. Tam točno veš, kje je tvoje pristanišče. Takrat se celo vprašaš, kam plove tvoja ladja.

Kje ostali smo mi?

Meni se zdi, da sem se za trenutek svojega življenja, malo izgubila. Namerno in z največjim zavedanjem.

Zakaj?

Želela sem se. Želela sem zbežati od vsega, kar je bilo pred menoj in ne sprejeti prav nič, kar je bilo pred menoj.

Lost in moments...V gmoti vsega peska in vseh ljudi, ki so me takrat obkrožali. Čakali nekje pred vhodom. Kot, da bi želeli brati meni mojo usodo in mi zagotoviti, da se bo odlično prilegala z njihovo.

Pozabila sem na vse glasove, ki sem jih poznala. Tudi na tiste, ki so naredile močan vtis na mene. Pozabila sem na vse. Obrnila sem kozarce, zapustila mize, izostrila svoj pogled med hojo..

..med vzdihom tega pisanja...Končno po svoji izbiri. V svoj čas. Še malo in izbrisal se bo tudi strah, ki je bil prisoten. Prihodnost bo naredila močan vtis na mene. Moja izbira. Ne, več osebe.

Jutra so hladna. Še vedno. Naj bodo. Vendar pogled v katerega zjutraj zrem, je vedno v razmišljanju.

Nekega dne se bo vrnil v drugačno stanje. Sklenil se bo z besedami. Takrat bom pisala o svoji vrnitvi.

Ne vem, kaj so ljudje imeli »prej« od mene. Moja notranjost je bila opustošena. Vsi vodni tokovi so bili tako siloviti, da nikoli nismo prispeli tja, kamor smo želeli. Jaz sem upehala. Nniso zmogli prenašati svojega strahu, ko smo se na polovici ali pa s celim telesom potopili. Nikoli niso vedeli, če bomo znali še na površje. Nekje na polovici,  nobenega to ni več zanimalo. Toliko smo se ovirali, da smo se, še bolj trdno držali za roke. Do utopitve.

Mislim, da v večini primerov nas je rešil zgolj ponos. Bolj ponesrečeno kot pa pričakovano. Blaznost, ki je nismo znali več nadzirati v sebi. Mračnost, ki nas je napolnjevala. Upornost, ko niso znali najti pravo pot. Skelenje paničnega strahu. Solze, ki so bile del vsakdanjika. Bolestna bolečina, ki je izravnala naše poglede. Ob prvem svitu pa je ponovno prišla nazaj.

Zameglili smo se. Potemneli smo.

Dokler,  nekega jutra ne dvigneš svojega obraza. Zaspiš z umirjenim občutkom. Srce ni lačno. Hrepenenje valovi. V mejah normale. Klini so postavljeni.

Praznično jutro. Kljub temu, da objameš blazino na drugi strani postelje. Kljub temu, da vzameš iz omare eno skodelico za kavo. Kljub temu, da čutiš enako vznemirjenje kot, če bi vse to počela; za obe.

Morda ugodno znamenje in vendar zame je to praznično jutro. Predrami me čisto nekaj novega. Razprem svoja krila in se sprehajam v »pižami« cel dan. Z nasmehom. Lahko bi se usedla na kavči in ti z zasanjanim pogledom pripovedovala o svojih sanjah. Lahko bi stala tudi na drugem koncu sveta.

Ampak danes se počutim, kot da nobena vrata niso tako težka, da jih ne bi bilo mogoče odpreti.

Najprej sem morala porušiti svoje mesto, da sem našla pot domov. Neizmerne ruševine, ki jih prej nisem mogla pogledati - so danes vsakdanjost, na katero sem ponosna.

Divjam lahko tudi v največjem mrazu. Izgubim se lahko, kadarkoli. In vendar, »slučajno« se ne bom več usedla nikamor, kjer so blazine mamljive in vendar mi ne zbudijo srca.

To sem si zapisala v spomin. V trenutek, v katerega me je zbudilo življenje.

http://www.youtube.com/watch?v=STKkWj2WpWM

Čas je neusmiljen. Ni važno, s čim ga primerjam - neusmiljeno teče. Skozi nočno nebo. Skozi trenutke. Prebije se skozi vročine. Neusmiljeno ne popušča.

Večkrat se mi zdi, da me bo raztrgal. Lahko bi rekla, da se ne zavedam dragocenosti besede "čas", pa temu ni tako.

Ob tej besedi mi večkrat pojenjajo moči. Razum popušča. Čustva eksplodirajo. V času se potegnem vase, zgolj zato, da se lahko nekega jutra ponovno premaknem. Ko mi čas vrže v obraz vse posledice. Ko izpulim iz svojega hrbta vse zabodene nože. Ko mi voda ne teče v grlo.

..ko lahko začnem govoriti...in si dovolim, spregovoriti.

Čas nas spremeni. Prilagodimo sebe času. Tudi, če se tega ne zavedamo. Nekateri se opravičujejo, da jim "čas" prekriža vse "pomembne" načrte. Da jim čas ne dovoljuje, da ohranjajo stara znanstva. Da vedno zmanjkuje časa za nove.

V bistvu,  pa za nas čas ni prinesel ničesar novega. Ni nas premaknil. Mi smo dovolili "času", da nas je upočasnil. Mi smo ustavili svoje korake.

Ker?

Se nismo znali prilagoditi spremembam, ki jih je le-ta prinesel. Ali pa enostavno nismo mogli sprejeti tega, kar je bilo videno.

Kaj je težje, se večkrat vprašam..Sprejeti sebe, ko "podležemo" spremembam, ki jih ne moremo sprejeti ampak SMO JIH, ker smo bili "prisiljeni" v to..

..Drugače bi bilo KAJ?...

..bi ljudje odšli iz našega življenja...Bi nam ušel zadnji vlak, ko nas je na peronu čakala ljubezen...Bi lahko do konca življenja samo zrli v nebo in šepetali, nismo zmogli..Takrat enostavno ni šlo drugače...

Danes...

Pustim sebe času. Naj teče. Jedro je vedno enako. Od mojega samega začetka te poti.

Ne moreš me "prisiliti", da te ljubim, če te ne "čutim".  Ne moreš me "podrediti" sebi in mi metati v obraz, ne gre drugače. Sprejmi to. Ne moreš mi vzeti sanj. Ne moreš mi "dajati" inpute tvojega razmišljanja v glavo, če jaz tega ne sprejemam.

Ne moreš me ustaviti, ker misliš, da jaz pričakujem preveč. Ne moreš mi izropati srca do konca. Ne moreš.

Zaradi teh besed, se jaz času ali pa osebi na drugi strani - nikoli ne bom podredila.

Cena. Vedno čakam to besedo. Cena takšnega razmišljanja. Posledice.

Večkrat slišim stavek: " Nikoli ne boš našla, kar si želiš"..Takšne osebe ni in je tudi v tvojem življenju ne bo. Sprejmi to, kar je. Sčasoma se NAVADIŠ. To je najbolj idiotski stavek, ki mi vzame vse besede ali pozroči takšen odklop, da mi je prav vseeno, kdo je v bližini.

Zakaj mi govorijo takšne stvari, se večkrat vprašam? Če to izreče "ena", se nasmejem in pozabim. Ko to slišim "ponovno" in "ponovno", takrat si mislim, v kakšno "zafukano" razmišljanje mene ženske pripravljajo.

Ker ne ljubim njih. Ker ne sprejmem, da "one" so tiste, ki mi "dajejo" vse samo jaz sem tisti "kripelj", ki tega ne vidi.

En stavek za vse tiste, ki so mi to metale v obraz - TO POČNITE še naprej - vendar ne pri meni; ne v mojem času; in sigurno NE; v tem življenju.

Čas je naredil nekaj čudovitega. Dal mi je možnost, da sem spoznala del sebe. Odšla tja, kamor večina ne gre. Naredila stvari, ki jih mogoče nikoli ne bi zmogla. Padla na tla in se pobrala.

In ko sem padala...in bila na tleh..sem vedno želela eno stvar. Izrekala sem jo v molitvi, prošnji in želji; " Prosim, prosim, zavrtite mi čas naprej..Bolečina je prehuda...

Čas je obstal. Toliko časa,  dokler se jaz nisem prebudila in naredila korak naprej.

Res je - ne moreš prehoditi sto korakov proti svoji prihodnosti, če se ne odločiš in narediš, začetnega.

Prvi korak je vedno odločilni. Narediš ga pa zato, ker te "življenje časa" tako kruto opozarja na njega. Takrat, ko ti tudi "lastna koža" ni več prav - takrat ČAS trka na vrata.

Lahko zapreš oči ali pa začneš dihati. Drugače. Brez meja. V lastni divjini. V največjem hladu. Bistvo je, da se zavedaš, da je to tisto, kar si TI želiš narediti s svojim časom in življenjem.

Koliko časa v življenju resnično počenjamo stvari, ki si jih želimo? Koliko svojih misli izrečemo, tudi ko se zlomi zaupanje?

Koliko časa "izdajamo" sebe, ker mislimo, da ljudem ni všeč, če smo takšni, kot v resnici smo?

Dejstvo - težko je danes ostati zvest sebi. In potem še svojemu času.

Preoblečimo se.

http://www.youtube.com/watch?v=u6nOWYSWL7k

Pogovarjaj se z menoj

ustavi

to praznino v  prsih

zaneti požar

in dihaj.

Spremeni

strah

v pepel

znova in znova.

Vse to naredi

en dan

v veliki tišini

z zaprtimi oči

s stiskom dlani

tvegaj

ko nihče ne ve

ali bo vedel

da v bistvu

je bilo to

spoznanje

v nemilosti trenutka

Pogovarjaj se z menoj, vsakič, ko zahrepenim.

By mo2dra

Lepota tvojih želja

vlada

dežju

nasmeh

soncu zapira oči

neverjetno

ta tvoj samostojni element

melodije

namerno trpinči telo

zaradi tega

življenje

NI

bolj razgibano

Manjše postaja

le svetišče

tvojega imena

ker plešem ples

vsako leto

enkrat

v spomin

nase

tako sanje živijo

ne umrejo

v sladkosti želje

Nočem lajšati bolečine

uspava me

nočem

 izreči

nesmrtno jutro

tukaj sem

brez da okusim

ljubezen

brez spremljave

odkrijem

gibalno silo

sestavim

vse drobce

razbitega stekla

v očeh

zagrizem

v tvoja usta

izpijem

vse

prav vse

kar je ostalo

v nedokončani želji.

By mo2dra

Ostala sem zazrta

v njene prsi

pogled ni šel

naprej

ni mogel

ni želel

tam je ostal

sočno prazen

nedotaknjen.

Temu se reče

naredila se je izredna škoda

Če bi lahko

za hip

zamrznila

ta mozaik trenutka

dotik

 pogleda

Takrat

prav takrat

bi želela

sebe obarvati

s tvojo rdečo barvo

na sebi.

By mo2dra

Edina stvar, ki je ostala na meni modra  - je bilo ime. Zdi se mi, kot da namerno izziva. Zlasti takrat, ko spremlja moj pogled. Tisti pogled, ki mu je vseeno. Resnično vseeno. Točno ve, da je edina (prekleto) edina, ki mi pohabi pogled. V rdeči barvi. Pozneje. Mnogo pozneje, ko ga "sestavim" nazaj. Zadiham. Takrat bi morala zreti v moje oči. Gubice bi se ji naredila okoli ustnic. Oči bi dobile lesk. To išče. Izgubljeno išče. V mojih očeh. Toplino. Za njo.

Vprašala sem se, zakaj si se vrnila. Zdaj. V moj pogled. V domeno mojega pogleda. Kot, da si čakala. V premisleku razmisleka umirila strasti. Prepozno. Omamil me je včasih tvoje skrajšano ime. Omamil me je, tvoj odziv, ko sem te poklicala. Tvoje kretnje. Tvoji premočeni lasje. Vse na tebi me je uspavalo. Bila si tisti učinek mamil. Posledice nisi bile važne. Objela sem te lahko. Na ulici. Plesali sva, ko sem se dotaknila tvojih dlani. Kot, da si me brala. Kot, da si me hranila.

Bila si magična. Razvlekla si moje poglede na vse strani. Vzdihovala na vseh možnih igriščih. Bolj sem govorila, nehaj, prosim, nehaj. Omilila mi nisi tudi bolečine.

V največjem obupu si odšla. Zapustila prostor najinega svetišča. Z razmislekom, si mi povedala.

Ja, bila je to igra. Na vse možne karte.  Zmago sva namenili -  vsem potomcem in bližnjim sorodnikom.

Hladen je moj pogled. Danes zrl v tebe. Z jermenom ne bi izvlekla iz mene ničesar. Preprosto sem slekla premočena oblačila. Zaprla vrata.

Včasih bi prišla bližje in vprašala; " Kava"...(bilo bi to - nepotrebno vprašanje)...Brale sva ena drugo, s pogledom.

..ker nisva znali, ne...

v poljubu..

Nisva znali v poljubu strahotno umreti. In potem?

Znova se roditi in to narediti; stokrat v eni minuti. Nisva znali.

Zaradi strahu...Kakšna beda. To ne more biti res. Kakšen idiot sem jaz? Bila ali še vedno sem?

Mislim, da bom ostala...zaradi strahu  - pohabljen idiot.

Le zakaj te nisem nikoli poljubila?

Zakaj nisem...

Vsa dovoljenja v pisni obliki. Premočen papir zaradi besed. Neprespane noči in še vedno; "Ne"...

 Prav to si naredila. Dolg, dolg sprehod skozi moje misli.

Včeraj.

Vedela sem. Točno sem vedela, da danes bom zrla v ogledalu svoj pogled. Misli se bodo ustavile. Vrnila me boš nazaj v tisti čas.

Ti bi mi rekla; " Kar je na sliki črno, je v resnici belo in nasprotno".

Jaz bi ti rekla nazaj:" Noben odgovor ni slab, res ne.

In vendar, ne moreš, enostavno ne moreš, me peljati na višino oblakov in potem skozi meglo pristopati nazaj do mene.

Megla se "enkrat" razkadi.

Čustva. V pohabljenih pogledih jih ni. Preživiš uničenje. Odstraniš ime iz glave. Življenje steče. Ne zanikam bolečine. Bila je. Prisotna. Njena veličina je bila čisti odraz tebe.

Tudi takrat je bil moj pogled padec.

Jaz sem splavala na svoj dno. Sem. Kar je preživelo - je splavalo na površje.

Lepa si. Še vedno si takšna. Zame. V nekem času, ki je zame umrl.

Ko se oddaljiš od mene, pretrgaš povezanost - takrat ne bom nasprotovala. Tudi, če ljubim, ne. Takrat bom preprosto odšla.

Življenje je resnično kratko. Prekratko.

Od vseh ljudi, bi ti to morala vedeti,  najbolje. Ti, ki poznaš vsak kot svoje osamljenosti. Ti, ki izzivaš strah in ga hraniš sama s seboj. Ti, ki se znaš vedno približati in se potem znova odmakniti.

Naj kdo drug pove prihodnosti...nisva bili odrasli temu času, ki nama je bil namenjen.

Raje sva pohabili ena drugo.

Tako je bolj "človeško". Bolj - modro, morda?

Kdo bi to vedel? Le kdo?

Pustimo...to "svetišče" je izgubilo vero. Jeziki niso našli skupnosti.

Poljubi me

 s prekinitvami 

 pod menoj

 lebdeče vodo 

 stoječo nekje na  površju.

Poljubi me

 predno greš

minute bom seštela v leta

nato me obleci

s svojim nasmehom

zjutraj

ko nikjer ne bo nobenega

zvečer

me pokrij

predno utonem v spanec

na steno mi nariši

veliko modro nebo

in le eno zvezdo

za srečo.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=kEvE_04x-xI

Odveži sebe  - od mene.

Odveži se.

To nesebično bojevanje za ideale - imej jih.  Ta podoba ustvarjena v mislih - »Komu je to vzor?«

Ta želja po olepševanju - prikazovanju zamisli. Je to vodila misel - tvojega dneva?

Te predstave varljivosti.  

Ugotavljaš enakost - dneva v mesecu.

"Je kje nevarnost, ki tebe sploh ustrahuje?"

Samobarvna podoba popolnosti - je to največja cena, ki jo  moraš plačati?

Sebi - vedno sebi, ljubica.  

Celotnost idej - kradeš brez dovoljenja.

Tatvina v raziskovanju  - imaš prav - ne opravičuje. Tukaj je.

Najino neznanje.

Odveži se. Te »tujci« ne počivajo. Te »tujci« živijo.

By mo2dra