http://www.youtube.com/watch?v=YkKue_MEnkk&mode=related&search=

Ne more biti prelahko. Nekako me vedno ta divjina, ki je v meni; raztrosi povsod. Tako me ni nikjer. Žal mi je, da nisi verjela. Nisi mogla zaupati. Vem. Zmanjkuje mi besed. Tistih pravih. Vse ostale se mi zdijo, da se ponavljajo. Nočem se več; ponavljati. Ko začutiš enak vzorec osebe; včasih podivjam; včasih se umirim. Vedno pa odidem stran.

Vsak dan bi lahko bil enak korak. Vsako noč bi lahko enako čutila. Ampak jutra. Ali sem zaznala jutra?

Danes zjutraj; ob 4.30 zjutraj sem dihala zrak. Takrat se počutim, kot da ni noči; ne, jutra. Vse živi tako na polovico. Ali je meni to kaj znano?

Vendar so poti tiste, ki so svetle. Poti. V jutrih. Vedno več jih je. Izredne so.Včasih tako strme, da bi jim lahko rekla; trmaste. Iznenada pa se strmine ukrivijo, v čisto ravnino. Takrat jih čutim, kot da jih poznam. Že od nekdaj.