Tako se verjetno vse začne. V nekem danem hipu, ki ga sploh ne moremo označiti kot trenutek. Nekaj v nas se premakne. Obstanemo. Sploh ne vemo kje začeti. Kot neko novo rojstvo. Ko enostavno veš, kaj si želiš; pa si ne znaš več slediti. Temu, kar čutiš. Svoji lastni želji nočeš slediti. Tako jo potiskaš v sebe. Toliko časa, da postane del tebe. Tisti del tebe, ki ga želiš potisniti ven iz svojega razmišljanja. In ne gre. Ostaja. Tako močno zakoreninjena v tebi.

Misli. Te so najhujše. Ko se zalotiš, da o tem premišljuješ prav tam, ko to ne bi smela. Ta razdvojenost pa je iz dneva v dan hujša. Najprej te bo raztrgala okolica, če se prej ne boš sama.

In vse, prav vse se začne; pri poljubu. Uslišana molitev vseh »neplodnih« dni. Mogoče pa je samo osamljenost. Nekaj, kar te najprej žene, da poskusiš.

Hrepenenja. Ali je še lahko kaj lepšega, ko zahrepeniš? Ali je še kaj lepšega, ko ugotoviš, da vse tisto, kar čutiš; združiš v en poljub? Kdo bi si misli, da te lahko en poljub tako zaznamuje?

Odkrije vse tisto, kar je bilo toliko časa ne-odkrito?

Kdo bi si mislil, da je to življenje?

http://www.youtube.com/watch?v=ledJkWN4zPU

Verjetno, ker vse se začne prav tako...V želji se rodijo najprej misli. Misli sprožijo hrepenenje. Ki ne odnehajo. Ne morejo. Te živijo v nas.