fotka pripada "skrivnostni" lastnici; najlepših zalivov.

Fotografije..včasih povejo VEČ, kot pa besede..jaz dodam pesem ter DIVJAM; oh, da DIVJAM po vseh teh divjih plažah.

Še vedno iščem sebe. Še vedno najdem le svoje stopinje. Tako ali pa tako; za svojo polovico življenje sem "vedela" kam želim..Zdaj pa navijem to pesem...

in nočem..Nočem več vedeti; kje, kdaj..Če boste opazili kakšnega norca, ki nabija to pesem..Mogoče, prav mogoče; bom to jaz.

http://www.youtube.com/watch?v=iUHjDJxkcSE

Premislim. Nekdo čeprav ne vem zakaj; misli, da sedim v temi; ne znam odpreti ventila in dokončati stvari. NAROBE je imeti takšne misli. 

 Morali bi se, vendar še vedno smo, odvisni od tega, da se "napijamo"; "opijamo" po človeško. Sklonimo glave; ne zaradi drže; temveč zaradi tega, da misli odtečejo iz nas. Mogoče pa zraste "celo" nekaj pozitivnega. Vendar rahlo razvejani; galopiramo po travi, kjer nam sleherno noč daje občutek, da stojimo na zemlji, ki ni naša. Vse je danes v občutku.

Ona pa je oklenila svoje roke; odahnila svojo dušo; ter misli, da sem se izmuznila. Zakaj? ..ker znam biti tako prepričljiva..