N E Z N A N K A

Ti si vedela več kot bi kdorkoli smel. In mogel vedeti. O meni. Danes bi te povabila v prihodnost. Še vedno te vabim. Ne z dotiki besed. Z življenjem samim. Ne le s srcem. Tudi s premislekom. Ker spoštujem tvoje življenje in tebe v njem.

Pogrešam neznanko. Ne želim prebuditi pozornosti, da jo vsrkavam skozi svoje vene. Toliko stvari me zanima. Ne samo njeno žensko telo. Mogoče pogrešam najine maratonske pogovore, vse sprehode ob obalah, ki jih ni bilo. Fantazijsko si ustvarjam kreaturo, da sredi največjega zanimanja gledam, kako s svojimi mamljivi ustnicami, polnimi medu, rišeš po stenah mojega srca.

Prišepneš mi: če rastlinam ne daš piti, so popadljive.

Strop, kakor sva se zagledali, je izgubil realne dimenzije. Mogoče je bila prisotna prav moja zmeda. Premikali sva predmete po mizi, počasi, skoraj dovolj blizu, da sva se dotaknili druga druge. Izreden občutek. Počutila sem se kot da vame blešči sonce in jaz stojim pod monofrekventnimi lučmi, ki jih običajno uporabljajo za ulično razsvetljavo.

Mistična oblačnost njenega pogleda se mi pretaka po spominu. Želim nadomestiti ogledalo svoje notranjosti, kjer ujamem lastno mirovanje brez da kdo pritisne gumb Pause. Ukoreninila je svojo podobo v moj spomin. Silovitost ali simbioza, kjer vladata neodločnost, nestabilnost. Začutila sem kapljice potu, ki so pritekle po hrbtu. Stalna transformacija besed je bila najina dinamika. Prepojena sem z glasbo tistega časa, srkam kavo in slišim, ko mi šepetaš, da vse v tebi brenči..Orkester metuljev v meni sproži globok, v žamet ovit glas, zaradi katerega se ti šibijo kolena. Všeč nama je dan, ko si lahko privoščiva teater brez orkestra.

Mogoče se lotim, vsaj na videz, tiste neumnosti, ki jo danes odobravajo vsi. Samo moja domišljija ne dobi novih razsežnosti. Neusmiljeno razmišljam o prodiranju drugam, v tisti izvor končnega stavka. Želim sprejeti trditev: » Tako smo si različni kot tudi podobni.«. Za sem mavrični človek. S tvoje poti sem zašla. Stran od globin se drsam po zaledenelih plitvinah. Sestavni del mojega iskanja. Si še vedno prav ti. Polovica mojega obstoja je tvoja prisotnost v meni. Zamižim.

Tvoja razprta dlan drsi po gladini temnega morja. Diši mi vonj tvoje slane kože, žejne brisače utapljajo zlatorjavo polt in prežgane ustnice. Misli mi uhajajo. Sveže diši kot obujen spomin na sledove, ki so podobni pljuskajočim valovom nekih igrarij. Ogen v meni ne ugasne. Odlijem stran samo tvojo besedo: Ne« Nisem imuna, vsaj tisti del mene ne, da bi podlegla apatiji.

Želim imeti polno torbo bonbonov, tistih da se »lakše diše«, plastenko vode, robčke in srečati tebe; kot nepričakovano ampak željno srečanje, ki se pač zgodi.

Pogumni dobijo priložnosti. Meni pa se samo sveti pred očmi. Zapletem se v obstoječo realnost, stisne me za vrat, še predno se spogledava. Ljubezen na mojem zelniku. Fantazija. Kaj še ostane?

Greva na planet iluzije in bo čas moje izpovedi napisal na nebo Danes priznam vse. Vidljivost se ne bo podrla.

Emocionalna lirika, vredna napetosti. Ne vem, če si ti prvinska ženska v mojem življenju in vsa negotovost, ki si jo takrat prinesla s seboj, mi je jemala pogum.

Mislim, da vem, zakaj podočnjaki. Veličastno se je kopati v tvojem srčnem utripu. Skregana zaradi mojega gašenja strasti. Jaz z glavo in telesom skušam najti stabilnost; s tisto mejo racionalnosti, kjer usahnem prestrašena sredi vse te burne silnosti.

Zapisala sem te v svoji glavi; nekoč med jutrom in glasbo. Po mojih žilah še vedno teče vode. Sem sploh lahko ob tebi občutila kaj drugega? Plavam v glasbi. Bolj mislim nate, bolj me trese. V pričakovanju pojma nimam česa.

Pesmi me vrtijo okoli mezinca. Mravljično. Če bi imela čopič, bi narisala modre, neenakomerne krivulje. Čeprav te imenujem neznanka, imaš ime. Črke bi razgalile preveč intimnosti, kot tista knjiga Nasmeh Mona Lize. Obsedel me je spomin na dotik.

Morala sem podoživeti detajle tvojega razmišljanja. Tokrat sem videla sebe v novi, intenzivnejši luči. Preveč sem se ukvarjala z idejo » Kaj se dogaja v tvoji glavi?«.

Doživela sem časovni zamik. Napeta sem srkala vrstice tvojega razmišljanja. Sprožila si v meni obrambni mehanizem. Takrat zlezem vase. Mogoče nabizarnejša in obenem najbolj resnična zaljubljenost, kar sem jih kdaj  »scoprala« skupaj. Besede so bile skromna košarica, ki na koncu ni bila vredna niti počenega groša. Refleksi so me vodili v stisko, ki je napolnjevala prostor, kjer sem bila s hrbtom obrnjena proti ogledalu tistega majhnega lokala. Kaj vse je obviselo v zraku?

Potenciram možnosti, ki jih za naju nikoli ni bilo. Lahko imenujem ves ta hrušč, ki razsaja danes v moji glavi: Slutnja. Zavestno se izogibam samokontrole, ki pade že, ko slišim najbolj preprosto pesem. Vzamem te kot blagoslov v mojem življenju, ne glede na ceno, ki jo plačam.

Tvoja blokada me ne preplaši, kar pa ne pomeni, da zaradi tvoje odločitve trmoglavim, se potim, iščem rešitve. Nimam oprijemljivega razloga. Razorožim si mojo centrifugirano glavo. ( Kakšna škoda). Brez posluha nadaljujem varne poglede z oddaljene razdalje in si dajem varno distanco, da se lahko zaletavam ob zid.

Čutna je moja otožnost. V škafu tople vode, v katero sem usula pest morske soli, si namakam svoje srce. Upogljivo penasta sem. Zavozlala sem svoje roke z nogami, dihala na hrbtu, s škrgami. Mimogrede, razmišljam, če zamižim za tri sekunde, me ne skeli več. Čudno, ampak naravno!