P A J Č E V I N A   S R C A

Pobegniva v najin skrivni kotiček, na klepet in si razodeniva priznanja. Tiste pikanterije, skladkorčke doživetij.

Zapleši z menoj, tisti ples, ki te naredi tako, preprosto. Ne izrekaj besed, ki umorijo šelestenje dveh teles, že na začetku. Dovoli mi.

Občudovanje, ki stopnjuje ga tista strast, ki naju bo vodila. Počasi ampak tako nesigurno, do dotikov, ki jih občutim, kot hrepenenje.

Izberiva si čas.

Klepeti po najino, ko zavežem oči in se prepustim tvojemu svetu. S teboj občutim branje Douglasa Adamsa; o življenju in vse podobne neumnosti, ki me spomnijo, kaj vse je minljivo, kako nič ni večno in vse se spreminja. V tem svetu ne znam potegniti črte med osamljenostjo in samostjo. Preden ti odprem vrata mavričnega sveta ti zaupam;

» Bili so časi, ko mi je bila samost pomembna. Užitek je zbledel in nadomestila ga je osamljenost.«

Vodim te v svet, ki je tako ranljiv, kot jaz navzven nikoli ne bom. Prepuščam se ti. Nežno. Te štiri stene bodo zadušile krike, ki se odbijajo od sten. Dovolj je bilo kričanja v noč, od osamljenosti. Dovolj tistih »bednih« izgovorov, da ni prave osebe, ki bi zamenjala dan za noč. Vse, kar sem želela je bilo, da končno tvoja podoba dobi ime. Tisto veličastno ime, ki si ga bom ponavljala v mislih in naglas.

Nocoj, tišina ne bo dobila na svoji veljavi. Bogovi bodo dali svoj glas. Zame. Nekdo, je končno dobil dovoljenje, da glasuje. Za mojo srečo. Ker na trenutke se mi je zdelo, da sem zakockala, vse, kar se je dalo. V resnici pa, še nikoli nisem bila v igralnici.

Komu se je treba zahvaliti, ker se me je polastil občutek, neskončnosti?

Zakaj  je moja pot tako strma, da tudi najboljši ne pridejo, do vrha?

Berem tvoje misli. Plazim se za ostanki tvojih oblačil. Puščaš jih povsod. V ozadju se sliši samo dihanje, ki se stopnjuje. Po ritmu glasbe, ki nama dodaja adrenalin. Želim dajati največ ter najboljše, kar premorem. Nocoj! Če me boš vprašala, kaj bo jutri, bom preslišala. Četudi bi vedela, bi molčala. Uničila bi vsako sleherno minuto, ko se pučutim tako, kot, da sem našla obljubljeno deželo. Ne izreci, če je to dežela, kjer stanujejo sanje. Premikava dimenzije osončja, ki še ni začelo živeti.

Oplaziš me z roko, po telesu. Tvoje oči mi kažejo luč, na koncu tunela. Sledim ji. Kakor plašna srna me pelješ skozi travnike, kjer ni zavetja. Poslušam bitje tvojega srca. Utripi so tako izenačeni. Bijejo boj, za hitrost. Izrečem » Bodi moja norost!«.

Vonj tvoje kože se izlije na moje telo. Poljub zaduši glas, ki vre iz tebe kakor vulkan. Nocoj, se ne sprašujem, če je meja tankega ledu pred menoj.

Tiste stare drsalke sem pustila v omari. Čutim, kako se vsak del mene lomi na polovico. Tvoji dotiki talijo ledenike v meni.

Kako si vedela, kje se moraš dotakniti moje duše, da se bo izpela? Ali čutiš drhtenje, ki ne pojenja? V sloju dišečih sveč in nežnih ritmov se pozibavava. Nekje, tako daleč od mestnega hrupa. Od tiste krute realnosti, se igram z mislijo, da ne pridem več nazaj. Sama.

Ne pridem več nazaj, če ne morem objemati ljubezen, ki raste v nama. V tem ritmu, v katerem se ti predajam, me omamlja zven tvojega glasu in šepetanja, ko samo polziš po mojem telesu. Vsak poskus bega si zaustavila z svojo dlanjo.

Kakorkoli si rekla, preden si odšla..Kakorkoli in zaklicala si moje ime! Dokončala sem stavek;

» Kakorkoli se boš oblekla, kakorkoli me boš slekla..Razgalila si moje srce, ki je bilo toplo oblečeno in pripravljeno na dolgo zimo, brez tega, da puščam obleke po stanovanju. Stanovanju nekoga, ki je slekel to ranjeno srce in vzbudil v njem občutke, ki vznemirjajo in dajejo življenju dober, strašno dober priokus erotike.

Kakorkoli..Zaklicala si moje ime..

Skozi ves ta hrup, h kateremu sem se vračala nazaj; Si drvela z menoj!

Zvabila si me med tvoje zidove, katerim nisem želela pripadati. Zakaj se zdrznem, ko občutim tvoj pogled na sebi? Bližina neizpovedanih besed je postala tako prozorna. Prepozno je samo za stisk roke ter poljub.

Šepetaš mi » Prosim, pojdi z menoj, da ti pokažem moje sanje, ki so mogočne.« Ohrani tisto ljubezen, ki jo nosiš samo zame.

Pojdi z menoj.

Dotaknem se tvoje roke in zrem v tvoje prečudovite rjave oči. Vsak del mene me boli, ko gledam lepoto tvojih solz, ki jih ne morem zaustaviti. Ali sem res živela za trenutek, ki nikoli ni prišel? Trpljenje je sopotnik, ki se je odločil, da nikoli ne bo odšel.

Ne morem umiriti te podivjanosti v meni. Odhajaš od mene. Ta molk in moja neodločnost zavita v tezo »o ljubezni«; ustvarja prepad med nama.

Objemam te na koncu, tako močno, da ne morem izpustiti iz sebe tisti stavek: » Ta ljubezen me bo ubila.«

Postajam vse in nič. Ob tebi! Dan pred tem, ko sem pila zadnjo kavo. Darovala zadnji nasmeh, pokadila preveč cigaret. Sva vedeli, da je to zadnjič? Obstala sem na križišču svojih sanj. Nisem znala slediti. Ne sebi in ne tebi.

V tisti ulici bi lahko preštela vse ljudi. Jih ni bilo. Morbidnost se je naselila v mene. Nisem verjela v naključja. Odgovorila si mi: » Naključja si ustvarjaš sama«!

Poslušala sem pozabljeni čut. Zakaj nisem stekla za teboj? Nagonsko sem obrnila v smer, ki vodi domov. Izbrisala si sledove. Obšla me je tista velika misel, da sem samo slabič in grešnik, obenem. Kdor glasuje za ljubezen, jo najde.

Za kaj točno sem jaz v življenju glasovala? Prebrala sem vsa navodila o ljubezni. Narobe. Zaklenila svoj svet ter s prekrižanimi nogami sedela, ob prvem svitu. Vzdihovala in zadrževala v sebi okužene sanje.

Pozabila sem sanjati, o tisti srečki, ki vedno zadane, na tomboli. Namesto, da bi se vozila po glavni ulici, sem vedno našla stransko. Nadgradila svoja čustva ter bežala.

Na tistem ledu pajčevine je srce. Razpokano ampak kljub vsemu si mi pokazala veliko filmsko platno, ki je dobilo vso mojo pozornost. Cel svet je oder. Živim in vendar ob tebi, umiram. Pomoč tvojega poljuba pride prepozno. Izgubila sem dušo, ki je zatavala, samo, da bi izkusila in obtičala, brez povratka v raj, od koder je prišla.

Imela sem trenutek in imam sebe.

Kje pa je samozadostnost? Dejanja mi velikokrat zmanjkujejo, ob besedah. Ostane le votlost besed. Imam kaj več?

Je to šibkost ali moč? Kje je tista volja, ki je močnejša od razuma?

O tvojih poljubih se ne piše. Tvoje strasti se ne dajo izbrisati.

Zašepetala si besedo, o grehu...

ker me ne poslušaš..

Toliko različnih ljubezeni obstaja. Kakor barve se prelivajo čez nebo. Osupljiva krhka paleta, ki se posuši na platno življenja. Odpirajo se cvetovi, ki čakajo dežne kapljice, da ponovno kljubujejo njihove obraze. Ne bom sanjala opojnost, ki me sestavi na različne načine. Zadiši mi le tvoja bližina.

Nocoj;  boš mogla razumsko obesiti napis nad mojo glavo:" Nekoga moraš imeti rad."

In potem potihem srkaj moje misli naprej. Kasneje boš iztirila moje besede; v steno. In včasih se vprašam "kako ti uspe"; da me vlečeš po svojem podzemlju; kljuješ svoje nejasne misli v mene; obuvaš mi tople nogavice, ki so lahko tudi polne vlage; in ŠE VEDNO; zaznam tvoje tresljaje, ki mi raztegujejo kožo.

..ona pa tega sploh ne VE.