F I K C I J A

Napisano je: » Fikcija je izmislica, katere domneva ni važna«! Pojavi se v izmišljenem svetu. Realnost je daleč od tistega sveta, ki se ga lahko dotakneš ali ga objameš.

Nekdo mi je pred časom dejal, da če bi »ona« komu pripovedovala moje življenjske zgodbe, da ji nihče tega ne bi verjel. Moj stil življenja, ki se meni zdi povsem običajen. Ampak hej, to sem še vedno jaz, ki ga živim.

Zakaj si ne bi verjela in ostala začudena, če nekdo reče, da so moje besede, fikcija?

Domišljija je tista razsežnost, ki te popelje v svetove, kjer so glavni igralci ali pa igralke tvoje želje. Mogoče je nemogoče. Pokaže se ljubezen na tistem vogalu, kjer to najmanj pričakuješ. Zasvoji te beseda, da vse se zgodi z razlogom.

Mar se res vse dogaja z razlogom? Kolikokrat na dan moramo opravičiti svoje besede ali pa dejanja in pri tem ne upoštevamo čas, ki ga izgubljamo? Ali se kdaj dejansko vprašamo, koliko ljudi smo morali prepričevati, v kaj verjamemo in kateri razlogi nas ženejo v ta prepričevanja?

Ali nam starši verjamejo, da smo drugačni prej, kot pa takrat, ko jih seznanimo, da bi si želeli pripeljati svojega partnerja domov? Ali se ne potolažijo, da je v naših glavah nastala samo fikcija, da si želimo istospolnega partnerja? Mojo mamo so prepričevali, da to je samo obdobje, ki bo minilo, ker..Hm..Nikoli še nisem spoznala tistega »pravega« fanta? No, moja mama je izrekla tisti stavek, ki jo je grozno bolel, ampak vseeno ga je povedala na glas:

» Jaz nikoli  v življenju nisem imela želje, da bi spala z žensko, ne glede v kakšnem življenjskem obdobju sem bila«!

Ali mislite, da moja mama ni imela svoje fikcije, kakšno življenje si želi zame. Ali nismo vsi takšni, da bežimo v svetove, ki nam dajejo lažen občutek varnosti in blaženosti. Pobegnimo, vsaj za trenutek v sebe in si omogočimo potovanje, brez odvečne prtljage,tja, kjer je dejansko ne potrebujemo.

Večina, morda lahko piše o dogodkih, ki so neresnični oz., še lažje to izustijo naglas, ter se počutijo kot bogovi. Tiste drobne laži še nikomur niso škodile. To je večni stavek, ki ga poslušam. In vendar je res, da tudi meni so prišle, še kako prav. Recimo, služba je tista, kjer pride vsak izgovor tako zelo prav. Ali ni danes vse samo v tem, kako stvar predstaviš? Kdo še razmišlja, če bo v dolgoročnem smislu zadeva stekla tako kot je bila predstavljena? Ali ni res, da si sami ustvarimo fikcijo, ko spoznamo nekoga, prvič? Tisti prvi občutek je važen. Začetek. Kako se nekdo predstavi. Tudi, če mnogo kasneje ugotovimo, da ni vse tako, kot je bilo izrečeno. Ali ne obešamo na svoje besede tiste »modne« dodatke o človeku? Ali jo/ga ne opravičujemo, za dejanja, ki jih je naredil in dodamo; » Vse za ljubezen«!

Ali poslušamo srce ali tiste pristne prijatelje, ki bi jim do nedavnega položili svoje življenje v njihove roke? Kolikokrat opravičujemo sebe pred drugimi, ker preprosto si je lažje ustvariti določeno fikcijo, kot pa priznati: » Ona je resnično takšna!« Saj ne more biti drugače. Dejanja so pred nami.

Ali verjamemo, da nas partner vara dokler ga dejansko ne »zasačimo« na samem dejanju. Kje je pa tisti začetek, ko hodimo po svetu s plašnicami na očeh? Nočemo videti, ker je lažje živeti z idejo, da, če ne veš, ne more boleti.

Mar res ne boli? Ali imamo samo tako dobro razvit imaginarni svet? Če bi želela pisati fikcijo, potem bi dodala k svojemu pisanju harmonijo, Iluzij od Richarda Bacha.

Pri mojih 24. letih sem dobila v dar knjigo z naslovom; Jonatan Livingston Galeb. Nisem je razumela. Sigurno zato, ker je bila punca mnogo starejša od mene in jaz še nisem bila tako močno »naučena« branja med vrsticami. V tisti temi, kjer ji je obraz razsvetljeval samo tisoč luči ali pa zvezd, se je zagledala v moje oči. Izrekla je naglas tiste besede, preklete besede: » Nimaš meja!« In prišel bo določen čas, ko bo iz trenutka izstopila ženska, ki ti bo porušila vse meje tvojega obrežja in ti pokazala, pot, pravega letenja. Nežno sem jo prijela za roko in izrekla ljubkovalno ime, ki sem ga ustvarila, samo za njo; Gdč. Januš..

» Koliko več bom imela od življenja, ko bom prebrala to knjigo?« Ali ni letenje tisti del fikcije, ki je ne morem napisati, kot si želim? Ali ni nemogoče zavrteti čas nazaj, ker želim spremeniti potek dogodkov, ki nas je naredil takšne samotarje osamljenih duš.

Imela je prav. Začela se je moja pot do učenja. Tistega učenja, ki je potreboval  »mogočne« učitelje, da so me naučili, da je bolje, da si priznaš, kaj si sposoben in česa nisi. Kaj lahko daruješ svetu, za svojo drugačnost in kje so razlogi za to? Bolj  in bolj sem se spraševala, manj sem znala leteti in užiti cvetove življenja. Koliko življenj se sprehaja med nami, ki jim lahko rečemo » Živijo in so vendar mrliči.«

Koliko hodnikov teme moramo prehoditi, da bi spregledali tisto luč, ki nas bo osrečila? Ali ne potrebujemo vsi v življenju nekega določenega »fiksuma?«

Potrebujemo nekaj, kar nas naredi povsem običajne ampak tako zelo drugačne od drugih? Kaj pa vas označuje, da ste drugačni?

Ali je to obleka, frizura ali samo način življenja, ki ne osrečuje vaših sosedov, prijateljev, staršev? Ali se bojite povedati naglas, da ste drugačni in kaj potem? Ali se ne borite za svoj glas, da bi vas slišali?

In navsezadnje, ne samo, da bi vas poslušali ampak, da bi vas tudi slišali?

Ali vam v podzavesti ne spregovori glas; » V realnem svetu je borba povsem drugačna.« In kultura narodov se ne spreminja tako hitro, da vi, ki se borite, boste ostali večno mladi, da boste doživeli, da vaša borba, besede, niso bile zaman. Vsak želi doživeti ali pa zaužiti svoje plodove dela, ko je živ. Morda zato, ker življenje je vera, ki skozi leta pojenja ali pa samo strmo narašča.

V nekaj moram verjeti in če so to besede, ki so označene kot fikcija, potem naj bo to nekaj, kar je mojo vero utrdilo v meni. Jaz lahko s tem živim, se borim in kar je najbolj važno, da se lahko zjutraj pogledam v ogledalo in sem to, še vedno jaz; » Brezvernica, s svojo ustavo, s svojimi pravili, s družbenimi standardi, ki jih okolica ne odobrava..In jaz še vedno živim, tako kot hočem ter želim.

Kdo je kriv, če pustim, da mi nekdo ukrade vse, v kar verjamem? Nihče drug, kot pa jaz sama. Jaz sem tista, ki se je podala na to pot, katere besede so zame, mnogo več, kot pa samo fikcija. To je tisti zorni kot, ki ga ima vsak po svoje razvitega. Strah, ki vlada v meni ali pa v vas; ga nikoli ne bomo enako občutili. Obsojati pa je vedno najlažje.

Zakaj že? Ker se je bolje zgledovati po trendih, ki jih narekuje družba, kot pa izstopati? Če izstopim iz tega kroga, ki označuje moja celotna prepričanja, potem in samo takrat, bo moje življenje fikcija.

http://www.youtube.com/watch?v=CW2vddLyQdE