...N E N A P I S A N O ...

http://www.youtube.com/watch?v=_ZG-lF7pN94&NR=1

Zakaj resničnosti današnjega dne tako močno preganja mistični jutri? Povej zakaj, da zavarujem svoj odgovor pred naslednjim vprašanjem.

Pišeš mi s pomanjkanjem strasti, zavaruješ vse, kar nosiš v sebi. Bežiš in gledaš v daljavi vlake, ki stojijo.

Pišeš..Preseneti me, modrina, poglej oko in zaznaj bitje razsežnosti, drugačnosti žalosti, večera jutra in prebujanja v nočeh vonjav bližine, priznaj nekoč na pol poti: Ljubim. Neskončno ljubim.

Vroča si, ko v pomladi oplajaš pestiče miline mladosti pod mojimi dlanmi, da občutiš drobno kapljico želja, da snedeš med, ko puščava zacveti.

Izgubljena. A ne pozabljena.

Slepa. A ne nevidna.

Krhka. A ne uničljiva.

Obraz časa med nikoli in nekoč. Odvisna od prebujanja v odgovorih objemov na poti slasti v omamnih izdihljajih ostajaš neizprana na moji koži.

Noga, katere sled v sipinah mesečeve noči tolažbe zavrača opozorila kažipota, zaostaja v prikrojeni resničnosti, krvava in ranjena, stopa, kot edina. Sama, osamljena.Edini vodnik je zrenje. Edine prijateljice sence. Edina resničnost zunaj. Edino sonce nedosegljivo. Edina zvezda ugasnjena. Edino upanje nerojeno. Tišina besede, hrup v neslišnem, omam dišave domišljije v sijaju teme.

Občutiš? Razpri krila, ti ptica, dvigni se in se predaj letenju..

Lahko te poljubim, ko boš prišla. Lahko te vzamem, ko boš..ker..sem, da si. In slišni so edino kriki med olimpijskim bojem smrtonosnega orožja v rokah boginje v srebrnem; NE! Samo gola ne! Samo ne tvojega srca. Samo ne tvoje sape!

Samo ne tvojega vratu in vseh poljubov na njem, tvojih rok in vseh dojk v njih, tvojih vseh v tebi.

Zleknem se. Ne zmorem več. Ne želim, da zmorem. Ne poslušam, da slišim. Ne gledam, da vidim. Ne utripam, da občutim. Ne diham, da živim.

Ne. Nocoj te ne želim. Preberem..želim več kot pa besedne zveze naju, obraza v poljubu, ena senca dveh, ta list popisan z nama.

Danes je nov dan. Danes je eden tistih dni, v katerem se dogajajo same lepe stvari. Za sanje noči, za jasnino jutrišnjega dne.

Pogledi preteklosti so označeni kot biografija. Je del nas, vendar jutri ne obstaja. Govori z njo; Brez nič ni nič! Povej..Kje je tista pot, ki ni označena? Kje je tisto srce, ki ni obarvano modro? Ali sem prezrla tebe v noči? Delal se je dan. Nisem pokazala čustev, da ogrejem dlani. Tvoje v sebi. Kaj sem pozabila, ti jasnina jutrišnjega dne? Ne preklinjaj tako glasno. Slišana boš. Ljudje ne razumejo, kadar kljubuješ. Počutijo se nemočne. Zatrte. Takrat, kadar sediš v tišini. Svojih besed.

Čuvaj jih. Za koga čuvaš besede? Raniš sebe. Misleč, da ne bodo ljudje okoli tebe krvaveli. Pišem besede, ki odrešujejo. Obljubim..Morda 2 nenapisana..Samo za tebe. Nekoč. Obljubim ti vse, samo zbudi me. V jutrišnji dan. V tvojem stilu, kjer je sedanjost tako pomembna kot biografija. Laži, da naju biografija ne omejuje. Strah, ki ti sije iz oči. Prestrašena. Ni nikoli dovolj? Ali ne potegneš črte in se podpišeš pod njo?  

Nekdo šepeta; »..Nenapisano...»

Ta mešanica dežja in sonca. Premočno ali pa preblago popušča ta vročinski val. V meni. V obdobju sestradanosti so noči dolge. Predolge. Jaz bom počakala, da se me dotakneta dve plimi in dve oseki. Je možno. Želim si, da bi izkoristila "dan" plimovanja za plovbo. To bi olajšalo začetek in tok bi se preusmeril stran od obale. Interval je vedno enak. Jaz pa občutim izliv veletokov...

                                   ..njeno dvigovanje je moja plima; upadanje pa njena oseka.