Všeč mi je, ko gledam ritem tvojih radovednih oči. Zdaj imam takšen občutek, da se najini zapestji vežejo v velik vozel. Komu mar, če nočeva povedati stvari v celoti. Kdo odgovarja za hrepenenje telesa? Kdo moti utrip mojega srca?

DAJ POVEJ??..Ti znaš to izreči tako močno. Prekleto čvrsto. Poživljajoče me tvoje besede vedno vržejo na tla.  Tvoja nenormalna energija; v mojem telesu. Počutim se kot prekleti odvisnik, ki se vedno znova; ob tebi sprašuje; » Kaj naj storim?«

Položim svojo dlan na tvojo; in vem; prekleto vem, da če se te bom začela dotikati; te bom slekla; do golega. Takrat; prav takrat mi je čisto vseeno; kje sem.  

Kako se stvari spreminjajo. Z leti. Kot okus. Podležemo vsem vrstam pastem, ker ne razmišljamo. Včasih pustiš, da te zavede telo; srca nočeš. Opustiš tudi to, kar te je včasih metalo naprej in nazaj. Miselne igre; branje med vrsticami. Predigra razuma je bila vedno močnejša od telesa. Takrat si želiš srce. Najprej srce. Vse ostalo takrat ni v ospredju.

Kako mrtvo ne-dokazljivo je, da se privlačita dve osebi, ki nimata pod milim Bogom ničesar skupnega. Tudi zdravih misli več ne gojita skupaj. Začuti se le vročica telesa. To pa je tudi vse.

Kakšen lahek stavek; to pa je tudi vse. In včasih smo zadovoljni s tem, če že drugega ni; potem vzamem to, kar je. Kakšna napaka moderne tehnologije.

Najbolj ljubim tisti del predigre, ko mi nekdo začne razlagati; kaj vse imava skupnega. Le kaj točno že? Z dovoljenjem ena druge; si slačiva zunanjo plast kože, da prideva do tistih dražljajev, da se občutiva.

Na koncu se počutiš, ko da hodiš skozi vlago; v nekem tropskem gozdu, kjer ni nobenega izhoda. Lahko prepotuješ svet ampak ona še vedno ne zapolnjuje tiste velike praznine v meni.

Postaneš občutljiv na besede; izgubljaš vse telefonske številke; ne izbiraš več, ker tudi tista romantična duša izginja in včasih se mi zdi, da tudi pesmi ne zvenijo več tako dobro, kot so včasih.

Prav nesramno se ti zdi, ko opazuješ druge ljudi okoli sebe. Vračajo se nazaj v svojo školjko. Skrijejo vsa hrepenenja v podlogo svojega plašča. Ničesar več ni, kar bi občutili. Varnost. Da, varnost so iskale. Zahtevale so jo; in potem so bile »nesramno« srečne.

Pomaham jim v slovo. Vsak je junak svojega filma. Nekoč se ti mogoče naredi tudi to, da pozabiš zapreti vrata za seboj. Nekdo pride v tvoje središče in zdrobi vse misli. Nastane prah. Počasi si misliš, da ga boš lahko pobral iz tal. Ko ga pobiraš iz tal, se nemočno bojuješ proti sebi.

Do kdaj? Do kje?

Ja, nekaj časa boš pač pacient. Nekaj časa. Z nasmehom. In kljub vsemu nisi bolan.  Občutek je tisti, ki drsi proč od tebe.

Poznam eno majhno ladjo. Toliko časa jo gledam, da mi upočasni gibanje. Odpira mi svoja vrata. Zadržuje besede. Vse, kar moram narediti je to, da vstopim. V tišino te nove ladje.

Sebično je v takšnih stvareh gledati le na sebe.

A jaz hočem doživeti osebo; še predno jo vidim. Ta občutek, ko mi iz vseh ran pokajo šivi. To je močnejše, kot tisto, kar vidim izza obrambne črte.

Po tem občutku hrepenim. In zato so še vedno moja vrata zaprta.

Ne vem, če veš; vendar tudi tista trupla, ki izgledajo na videz mrtva; se še vedno upirajo. Do konca.

Z mano ni lahko; je pa lahko izredno lepo. V tem je čar igre. Bilo BI kot igra dežja; na neki poti; katere cilj sploh ni pomemben.

Jaz in ti;  bi to lahko...

http://www.youtube.com/watch?v=UC-L_zHuPx0&mode=related&search=

NOČNI VDIH

Hranila bi se;

z nevidnim pogledom

z neustavljivim  jezikom.

Poželjivo bi dihala

vse tvoje izdihe

poslušala utrip srca;

medtem bi ti,

nekje vmes

med smehom;  

zagrizla v moj vrat.

http://www.youtube.com/watch?v=vB6hNL8fzoI

Ona.

Razigrana od dežja;

pleše ples;

vdihov in izdihov.

Vroče BI;

na neznanem teritoriju

rušila nasmehe;

zavila vse besede

zmešala hrepenenje;

Izžeta zamolčala

 plimovanje sebe,

ter se napajala.

By mo2dra