V dotiku. Neslišnemu. Pustiš tisti svoj prvi stik. S konicami prstov se dotikaš kože; pa se jo v bistvu sploh ne dotakneš. Včasih lahko dotik; vonjaš. Zapreš oči; občutiš nenormalno energijo, kot da je nekdo začel živeti v tebi. Nekdo, ki znotraj moje notranjosti ponazori ta občutek.

Sestradano poglej; krvavo pušaj sledi; do konca ne izdaj svojih misli; ulovi tisti "zadnji" vlak, ko misliš, da je že vse brezizhodno; ter mamiljivo zagrizi. V dotike.

Pravega ali pa prvega dotika se spominjaš. Še dolgo. Ne zato, ker je bil izjemen. Ne zato, ker je bila ona posebna. Zato, ker s tem dotikom se spreminja notranjost vsakega posameznika.

Ni lepšega dotika; zame..Kot so njena stegna; priklenjena z  mojimi..In konice prstov, ki ne nehajo krožiti; ter se dotikati; počasi; komaj prepoznavno.