Nenavadno pomisliti, da je del tebe, ki ga najbolje poznam, že mrtev. Celice na površju tvoje kože so tanke in ploske, brez krvnih žil ali živčnih končičev. Mrtve celice, najbolj zajetne na tvojih dlaneh in podplatih. Tvoje svečano telo, ki mi je ponujeno v preteklem času, varuje tvoje mehko središče pred vdori iz zunanjega sveta. Jaz sem tak vdor, ko te božam z nekrofilsko obsedenostjo in ljubim lupino, ki je razgaljena pred menoj.

___________________________________________________________

Živim od svojih spominov kakor cenen, že pozabljen človek ali stvar. Sedela sem v tem stolu ob ognju, z roko na mačku, govorila naglas, blodnje norca. Zdravniški učbenik je odprt obležal na tleh. Zame je knjiga urokov. Koža, pravi. Koža.

__________________________________________________________

Padli angel si, toda še vedno takšna kakor oni; telo lahko kakor kačji pastir, velika zlata krila režejo čez sonce

__________________________________________________________

By Jeanette Winterson - Pisano na telo

Pomislim; kako hitro se vloge menjajo. Kar naenkrat si oblečen v drugačne barve. Mogoče celo začutiš srečo.

Tisto srečo, da zakričim od užitka. Mine te tista neznosna zaspanost; žarki sonca se dotaknejo obraza;

čez stene. In nekje zadaj mene; zaslišim tisto melodijo; zavonjam tisti vonj, ki osrečuje ter daje.

Zvonci imajo poseben pomen v našem življenju. Ali nas presenetijo ali pa razžalostijo. Tudi poštarji niso več tisto, kar so včasih bili.