To, kar čutim. Puščava. Vse, kar začutim je obris potrebe. Prebuja me. Vendar ji ne sledim,  z nekim velikim zanimanjem. Izza vseh teh skal obstaja človeško srce. Mora. Drugače ne bi vsi gledali neba. Kako bi ga le mogli. Ne bi gledali galebov. Temveč samo ptice roparice. Povsod jih je mnogo. Preveč.

In če začnem tako gledati na ljudi ali pa na stvari, ki me obdajajo; potem ne vidim več moje prihodnosti. Potem se zapišejo besede, ki nimajo nobenega pomena.

Včasih je dobro, če nameniš sebi več; kot tistim ljudem, ki prihajajo. Včasih lahko sebe izboljšaš; ali pa prodreš tja, kjer so ljudje resnični. Ter ostaneš tudi ti. Zato, ker enostavno začutiš, da si to želiš.

Puščava je resnično brezmejna. Trdna in na prvi pogled nepremagljiva. Kakor vsako srce. Kliče tisti drugi jezik. Zakaj?

Zato, da nekoč le morda; spregovorita skupaj.

http://www.youtube.com/watch?v=hmfc13uj5T8&NR=1

Objavljam pesem, ki je nastala na tako nenavaden način. V obliki naključja. Ko nekdo najde naključno mojo stran; se odloči ter napiše par vrstic; v priponki pusti svojo pesem. Mavrična deklica je pustila besede. Besede so naredile zgodbo. Verjetno je TAM nekje še veliko Ujetnikov Sonca..Naj ga najde prav vsak. Svojega ujetnika. Ali pa sonce, ki je v vsakem ujetniku.

UJETNIKI SONCA

Dlan je kot jezero,

v kateri Si;

kaj potem

če vsi samo SMO;

živi pesek senc.

Predaleč, da bi dihali;

samo v svojo kožo.

Predaleč,

 da bi ujeli;

sončno sredino.

Utaplja me,

vsak nasproten tok.

Utaplja me,

tisto, kar naj bi prepihala;

ljubezen.

Boli me;

nisem metulj.

 Sonce je tisto,

ki žge bolečino.  

Odpelji me stran;

v gozd.

Izpeto mi obljubi,

da prineseš;

svetlobo svežino.

Slišno po vsej dolini.

Poljubljam te mistično,

ker v meni

živi;

 hrepenenje

vseh lun.

Postala bom kresnica;

tvojega gozda.

Večna kraljica.

By mo2dra & mavrična deklica