Nocoj se igram kot največji otrok. Ugotovila sem, da lahko naredim točno tisto, kar želim. Izdam tisto nenapisano pravilo, ko nekdo z odprtimi očmi zre vate, ko izgovoriš; " Drugačna sem". Ni mi tuja bolečina, kakor mi ni tuje ljubiti žensko telo. Poskušam se smehljati; a vse v mojem grlu me stiska. Rada bi, da veš, da sem od nekdaj bila tukaj; kljub temu, da so se nekoč razšle najine poti. Meni se takrat najina ljubezen ni zdela stvarna. Zdaj pa ti meni povej, kako naj jo naredim stvarno; tukaj in sedaj?

Iz mene bodo šle prepovedane besede. Včasih je težko ampak se mi zdi, da tokrat si bom naredila življenjsko uslugo.

Saj pravim; " Nocoj diham" ter izgovarjam sebe. Zdaj razumem; uživaj tisto, kar se ti pretaka po žilah. In tisti stavek, da resnično nimamo ničesar za izgubiti. Sebe pa smo že zdavnaj.

Ali verjamemo v lastne korake? Tako močno kot smo nekoč? Ne, nikoli več jih ne bomo začutili tako močno. Je pa nekaj res, da če ne izpustimo določenih stvari; se NIKOLI NE BODO RODILE NEKE NOVE.