Znaj, da ZNAM!

Ni vroč ogenj, ampak ti, ki ga kot takega občutiš. Ne vidi oko, ampak ti.

"Toda ali ne gledam vedno tako kot običajno?"

"Ne."

"In zakaj ne?"

" Ker moraš biti tu, če hočeš gledati, ti pa si večinoma kje drugod."

Iz NIČ se je rodilo veliko. Veliko pa je postalo vedno bolj MAJHNO.

Iz majhnih sanj je nastalo  HREPENENJE. Ko se hrepenenje »prediha«; ostane; zrak. Iz mojih pljuč. Kar tako. Nenadoma. V nič gre.  Vsa prostornina, ki si jo nekoč zapolnila prav ti..

Ti, ki si nastala iz NIČ...

Ti misliš, da lahko VSE. Od začetka pa do konca. Kdo igra to igro? Kdo je KONČNO prevzel odgovornost za vse, kar nastaja? Kdo sprejema posledice? Kdo ljubi v neizgovorjeni tišini?

Ali še veš, ljubica? Kdo je to?

Da, da, vedno je tako; ti misliš, da lahko vse. Nastopaš, igraš, prideš, odideš in se vrneš, ko srce ne drži več! Ti misliš, da lahko VSE!

Jaz pa vem kdaj je potrebno končati igro; jaz pa VEM, kdaj srce ne dovoli, da se gre čez tisto mejo, ko je potrebno sprejeti gola dejstva, ki jih imenujem; trd realizem.

Nič ni večno. Mar res ni? Ali še vedno resnično misliš, da res nič ni večno? Le kaj ostane za nami, ko ljubimo tako, da komaj dihamo?

Če to niso sanjači, ki imajo v sebi sanje podnevi in ponoči..

Če to niso le takšni ljudje, ki se ponoči zbujajo sami?

 Le kaj ostane, ko se vse spremeni v prah?

KAJ OSTANE?..

Malo ljubezni za tistega, ki pride; malo volje, da se naredi korak naprej; malo spoštovanja do sebe; in pridemo do tistega, kar je ostalo. Vendar ne od mene; ampak od NAJU!..

Na koncu se zazibljem v sladke sanje. Poslušam tisti zadnjo usodno pesem, ko poje o koncu; takrat; samo takrat;  

VEM;

Oh, da, izgorela boš v meni; dokončno boš izgorela. Ne bodo se večno moje roke dotikale tvojega telesa; v največji želji. Ne bodo moje ustnice tiste, ki ne bodo želele poljubljati nikogar drugega..

Za nama bo ostal spomin. Skrit. Napisan. Neizpovedan. Ožgan. Minljiv.

KAJ ZDAJ

Kaj zdaj, prijatelj, ko je vakuum zapolnil ves prostor, ko so izgubljene priložnosti dokončno izgubljene, ko se ne spominjaš več obrazov, ko se

ne spominjaš več imen, kje je sedaj tvoj jaz tega nisem hotel, postajaš tujec v času, ki priganja in nenehno mineva, v času, ki te sili v beg, brez slovesa in mrmraje se odpraviš, skozi praprot in čez mah, kako nevednež, ki neuspešno beži pred starostjo, preveč tega imaš s seboj in tvoji kovčki so prepolni, nastanil se boš v svojem imenu, dežela, v kateri si domoval in ki si ji zaupal, pa te bo pozabila, pozabili te bodo valovi in antologije, in ko boš tudi ti pozabil na vse, boš zagledal ognjeno zemljo, začutiš jo boš na kolenih, v dlaneh, na ustnicah in na čelu, seštel boš pluse in minuse in spregledal obračun s samim seboj, tedaj bo vse izravnano, skoraj vse.

By Novica Novaković