POVSOD

Čakaš, kar čakaš

pa še danes;

po vsem tem času;

ne vem

kaj čakam jaz.

Ob tebi.

Morda tisti peron, ki bo oznanil

zadnji vlak.

Morda vlak,

ki bo odpeljal s tega perona.

Ni čas tisti, ki je naredil moj pogled prazen;

samo besede so tiste, ki nikoli niso bile zlagane.

Ob tebi.

Morda zato

 si želim,

da ne začutim;

povsod

 tvoj vonj na mojem telesu.

Tako močno si to želim,

 ker ko ga začutim;

me preplavi občutek otožnosti.

Skozi mene gre energija, ki se me dotakne.

Vsepovsod.

Ne objemam te;

tako močno kot ti mene.

Ne spušam te iz svojih rok;

težko;

ker vse te občutke nosim v sebi;

na skrivaj.

Puščaš mi dotike;

skozi katere hodim.

V spominu.

Ali je to tisti občutek, ko si drzneš?

Ko mi dovoliš, da se te dotikam.

Povsod.

Ko včasih; na trenutke tako uživam,

ko se sprehajam s teboj.

Povsod.

Čeprav ti nisi ob meni.

živiva

ena v drugi.  

By mo2dra

Nekoč se obrnem nazaj. Slučajno ulovim tiste zadnje dežne kapljice ter prisežem; LETIM.

Ne vem kaj je bolj noro; ko si drznem začetek ali ko se vse v meni že premika; jaz pa še vedno; vsepovsod.

Zaprem oči; s teboj. Ziblje me tista nežna sapa; tvoj rahel dotik po obrazu; kot da bi; začutila, da nekaj med nama; obstaja.

Ne vem. Morda se motim. Ampak to so edine misli, ki mi prinesejo mir.

Nočem zvezd; nočem neba. Vsaj enkrat pa bi; umrla od užitka.

Tisto popoldne bi lahko bilo tudi zadnje. V brezvetrju.

By mo2dra

STIK SANJ 

Ko se obljubiš meni v besedah;

bodi previdna

komu daješ tisti vdih,

ki bi moral biti moj poljub.

Tisti poljub,

ki bi zvezal roke

zmehčal kolena;

tisti poljub, ki bi povzročil;

pogrešanja.

Ali res veš, da v mojo smer ne greš?

Mogoče, ker ne smeš;

ne čutiš, da lahko;

ustaviš

se ŠE.

By mo2dra