Nekje v meni; si se ti meni že zgodila. Obstajala si.

Menjam ta razkol v meni; za izčrpana jutra. Nočem več tujih rok, ki božajo moj obraz. Nočem tiste množice v kateri se izgubi vsaka moja sled. Ta jezera, ki so izpraznila moje hrepenenje. Te viharji v meni so se ustavili.

Imaš kdaj občutek, da si samo neznanec, ki ga srečuješ v jutrih? Ali še vedno nosiš v sebi pogled, ki te predrami? Ti pa tako nemo gledaš mesto, ki se prebuja. Ni več obljub. Kakor tudi ni več tistega dajanja.

Ostale so samo besede, ki so pustile stopinje. Morda nekoč se srečava. Po naključju. Čeprav nobena od naju ne bo verjela v naključja. To bo čas, ko bo vse okoli mene  izgubilo pomen; ko bom samo z glavo na blazini skušala ubežati tistim mislim, ki so premočne.

Čez morja in doline pridem do tvojega srca. Ker še vedno ne verjamem, da ne obstaja.