Življenje prenatrpano s stvarmi.  Povej mi, po čem hrepeniš? Kako sprostiš to napetost v sebi, ki divja? Kako dovoliš nekomu, da postane del tvojega sveta, brez, da ga imenuješ igra?

Vse to mi povej, ker moje hrepenenje je kot trenutek. Želim se vrniti domov. Toliko časa sem potrebovala občutek, da sem se najprej vrnila; k sebi. In nisem; resnično nisem znala pripadati še nekomu drugemu.

Preberem odlomek;

Tiho sediva in gledava ptice, kako plavajo čez jezero. Na vodi se iskri poznopopoldansko sonce in vonj cedrovine ter lesnega dima se zmeša s prvim navdihom jeseni v zraku. Ponirki se kličejo med seboj, njihova pretrgana pesem je čudno žalostna in vendar grozljivo lepa. Ob tem zvoku zmeraj začutim, kot da sem dobila znamenje, klic domov, spomin na neko stvar ali kraj, ki sem mislila, da ga ne bom nikoli pozabila. Čez nekaj trenutkov se Catherine obrne k meni, mi stisne roko, oči se ji svetijo, obraz je odprt in nasmejan. » Ali ni to najlepši kraj, ta naša zemlja?«

Ne morem si kaj, da  se ji ne bi tudi jaz nasmehnila.

» Je, Catherine. Ja, je.«

Povabilo - Oriah Mountain Dreamer