Čarobnost jutra je zanemarljiva, če ga primerjam z življenjem, ko se občutim. V tem deževnem jutru. Občudujem premetavanje vetra, ki se poigrava. Menjam poglede na čas, ki je pred menoj.

Nocoj si te želim. Moja duša kliče samo tvoje srce. Ne morem naprej. Tako dolgo, da se vonji, ki jih čutim; izgubijo sami od sebe. Skrijem se v tvoj objem. Nocoj.

Zapriva oči in se sprehodiva skozi obarvano enoličnost mojih sanj. Obleživa na tistih belih skalah, kjer skozi telo pronica samo zvok violine. Sonce nama pokaže najlepša krila, narisana na morskem platnu. Brez besed obsediva na tistem kraju, kjer se dnevi ponavljajo. Nekdo trga listke s koledarja. Doživetost vsakdanjika presega meje.

Ali znava večer preživeti ob Egejskem morju? V tisti stari hiši, ki ima svojo zgodovino. Vsak delček zidu govori zase. Obrazi v hiši ne bi menjali stalnosti naslova. Moj steber življenja.

Zakaj se še vedno odmikaš? Občutim lahko vsak tvoj korak, ki se mi približuje in ko se oddaljuje. Če je čas nepravi zate, potem mi navedi drugih razlogov. Namreč - prav čas je neomejen. Ni pa večen.

Lahko, da bom večno, dokler bom živa, podoživljala občutke, ki sem jih nekoč občutila. Vendar nočem tega. Želim te videti v jutru, oblečeno v belo rjuho.

Želim si te..Sprejeti takšno kot si. Pustiva obe preteklost tam, kjer je prostor zanjo. Narediva veliko spiralo in najdiva svojo Enigmo.

Odpri oči..

Kdo si ti?

Ne veš, kje je meja. Prosim, tista meja, ki naju ločuje. Morda nikoli ne prideva nazaj. Morda ne slišiva več lastnih misli. Ne terjava veliko. Želiva pa vse. Veliko vem. O sebi. Tako premalo o tvojem hrepenenju. Jutrišnjega dne.

Nocoj ostajava v senci. Nocoj. Neslišno me objemi. Občutiš? Razpri dlani, ti ptica, predaj se globini morja..

Včasih se mi zdi, da počenjamo določene stvari prav namerno. Ustavimo se ob dogodkih, ki nam zaznamujejo določen življenski ciklus; in potem, kar stojimo in stojimo.

Kot, da ni dovolj, da stvari pripeljejmo do roba; NE; mi pustimo, da gredo še čez rob. In še vedno ne ukrenemo ničesar. Kar stojimo in stojimo. Stvari se lahko "tudi"; a, ne; rešijo same od sebe-); Yah, right!

 Želiš spoznati nekoga; pa misliš, da bo to šlo, kar po istem kopitu, ko pri ostalih.

Tudi za sebe se vprašam; " Le kdaj sem se nazadnje potrudila nekoga spoznati?" Resnično spoznati! In se ob tem vprašanu raje "ugriznem" v jezik in si rečem; " Sem"; in prekleto; prekleto sem se morala truditi, da sem jo. Ni mi žal. Ne časa; ne energije. Danes vem, da je ena izmed tistih ljudi, ki jih bom vedno želela imeti v svoji prihodnosti.

Danes zjutraj samo razmišljam..Kdaj nehaš izgubljati čas? Za karkoli..in narediš nekaj; Hm..neverjetnega. Vsaj za ponedeljek!

Na morje na kavo;  nikoli ne reci nikoli! Prav sem..kjer lahko zrem v to neverjetno modrino. In kaj potem, če dežuje?...In kaj potem, če ni sonca?...