V temi; s priprtimi očmi; opazujem silhueto podobo.

Gibljiva muza bobnov me popelje; do fotografije.

Ona

v jutranjem pretegovanju,

ko misli, da je nihče ne gleda.

Z bosimi nogami;

v šumenju morja; najdem tisto usedlino

sanj, ki me poživljajo.

Če sva si podobni; " Čemu si ne slediva?"

Namesto, da BI;

pobožala skrite misli;

potopila v mehkobo nepozabnega..

Poslušam besede, ki padajo;

na razmočen asfalt.

By mo2dra

Saj ni res, ko pravijo, da ne more biti bolje; kot se ti zdi. V danem trenutku. Saj ne moreš verjeti, da se počutiš srečno, ker je nekdo na drugi strani srečen. Plod vsega tega časa, ko vlagaš v nekoga; z enim namenom; da ji pokažeš kako izgleda; ona sama, ko je srečna.

V življenju sem videla toliko sprememb na ljudeh; vendar njena me najbolj osrečuje. Ko jo gledam srečno; ko opazujem njeno gibanje, ko poslušam njen glas.

Oh, da; vrnila se je nazaj v življenje. Bila pa je tako mrtva.

Ej, ljubica, kamor koli te zanese pot; kjerkoli boš; ostani PROSIM ostani; vedno takšna kot sedaj...

To sonce, ki je v tebi; to sonce, ki ga daješ svetu, ki te obdaja; je veličastno...

Poleti; poleti tako močno, da ne bo sonca, ki bi ti ožgal krila; poleti moj galeb; lovi tisto srečo, ki ti pripada...

Njej, ki ji dolgujem mojo na novo »naučeno« vrlino; potrpežljivost. Njej, ki je obudila v meni tisto strast, da še vedno lahko zbujam tisto; nad čemer večina ljudi obupa...

Želim ti toliko sreče, da je ne boš nikoli mogla sama nositi v srcu. Toliko topline, da se boš ponoči vedno zbujala od vročine.

In NIKOLI; NIKOLI več v življenju ne dovoli, da ti ljudje odvzamejo sanje; tiste sanje zaradi katerih lahko postaneš vse, kar si si vedno želela...

Njej...za njene nove poti!.