TI

Ti si rekla;

»tvoje besede so valovi«

Ti si izgovorila;

»modrina«

Ta dan doživljam intimno;

umirjeno; podivjano;

diham noč;

skozi tvoje oči.

Okusim vsak grižljaj.

Popolna lakota;

nesmiselne praznine.

Ne potrebujem;

kljub vseemu naredim

zaradi sebe;

poetično; s strastjo.

V kar bi lahko verjela;

moje oči ne vidijo.

Vse, kar bi lahko dala;

doživim le za hip;

ker me draži,

ker je preprosto;

nepričakovano.

Sladek zanos.

Ni vse umrlo;

raztopile so se misli;

vzelo mi je dih.

Občutila sem

te dlani;

s prsti navzgor;

so prodrle v moj izdih.

Ostani; dokler ne neha deževati.

By mo2dra

Verzi se prikažejo sami od sebe, včasih jih ni, včasih pa prihrumijo kakor

krdelo podivjanih bizonov, ki ruši vse, kar se mu znajde na poti, ali pa

kot narasla reka, podira nasipe in osvaja zemljo, ped za pedjo, meter za metrom,

 včasih pridejo dopoldne, kako Bachove suite za čelo, včasih

zvečer, takrat posnemajo enostavne akorde Ramonesov, včasih zjutraj, ko

se prebujam iz sanj, očiščeni vseh šumov in melodij, običajno pa usekajo

spomladi čez dan, najraje pozno popoldne, ko tavam kakor duh ali pa

posedam pred kakim lokalom in čakam, ženska, da se prismejiš mimo, da

me ošvrkneš s kotičkom očesa, da odrineš zrak, ki ga vdihavam, tedaj

najprej zaslišim lahek drnec, ki se počasi spremeni v glasno topotanje, in

vsakič si zaželim, da bi bil voda, ki drsi po tvojem telesu, da bi bil zvok, ki

te objema, da bi bil svetloba, ki te obdaja in ki diši po tebi, tako da se mi

zmehčajo kolena in orosijo dlani, želodec se obrne za 180 stopinj, popoldan se

 prevesi v večer z vonjem po tebi, ostane razpoka v času, ostane paradižnik na

njeni majici, tretjega julija 2001, v Ljubljani se pripravlja na rahel dež.

By Novica Novaković

Nenormalno dolgi. Skoraj tako dolgi, da lahko mirno poslušaš svoje telo, ki se upira; do konca. Včasih ni besed, ki bi povedale vse tisto, kar želim. Večkrat kot ne; se mi dogaja zadnje čase, da ne morem povedati. Ne, da se mi zataknejo besede ampak visijo v zraku.

Pravilen izraz; OBVISIJO. In jaz si mislim, da; kar naj visijo. Je pa res; nekdo jih izgovarja namesto mene. Poznate ta izraz, da vedno pride v vaše življenje oseba, ki jo potrebujete. Odvisno, katera oblika vam primankuje.

In če stvari OBVISIJO v zraku; pomeni, da mogoče, če stvari ne zaključiš, da nikoli ne moreš naprej. Ker ti vedno nekaj manjka. Stavek; oči; beseda. Znak. Da, manjka nam znak, da lahko gremo naprej in se posvetimo drugim stvarem v življenju. Naredimo korak naprej; proti nečemu; ali pa ga nekdo naredi namesto nas.

Vse ostalo, kar pa se dogaja naprej; so pa energije. Ko iz sebe odajaš tisto nekaj, kar ne čutiš. Čutijo pa ljudje na drugi strani...

Če tega nisem verjela do ZDAJ; pa vem, da je res, ker to občutim že skoraj leto dni. Ko iz mene vse, kar se dobi je; nevtralizem-)...

Pristanek bo sigurno; "varen"; ob pravem času; brez "trdega" realizma. V ponedeljek si "še vedno" lahko privoščim takšne šale; ker do konce tedena je še daleč. In kaj vse se lahko; NE ZGODI?!-).