Prešetevala sem dneve. Saj ni bilo pomembno kdo je bil na drugi strani. Tudi to ni bilo pomembno, kdo je želel biti na moji strani. Gotovo se je nekaj spremenilo. Pri meni. V meni. Gotovo je grozno, ker se me določene besede sploh več ne dotaknejo. In verjamem, da izraz na mojem obrazu se ne spreminja.

In tako poslušamo "lekcijo" kakšen bi moral biti odnos; in kako bi se mi morali obnašati, da bi odnos lahko dejansko uspel.

Kako lahko nekaj uspe; če ni enakega mišljenja v moji glavi? Kako lahko nekaj uspe, če od tam, kjer prihajajo moje misli; se nikoli ne iztekajo v tebe? Kako lahko občutim nekaj; če tega ne občutim zaradi tebe?

Pa sem se vprašala, če sem si všeč takšna kot sem? In kaj je novega? Kako dobro, da znam razmišljati s svojo glavo. Kako dobro, da ko bom začutila, da se želim izlivati v nekoga; se bom. Ker bom tako čutila.

In tam ne bom potrebovala besed, ker besede bo nadomestil tisti nemi pogled, ki bo povedal vse. Ker ga bo nekdo izoblikoval; ker me bo nekdo premaknil iz mojih svetov. Kljub vsem mojim prepričanjem, da to ni več mogoče; si dopuščam možnost, da ta nekdo dejansko obstaja.

Edina rešitev; ne uspavaj se, mo2dra. Ne prenehaj sanjati. Ker ko izgubiš sanje; postane življenje prazno.

Ker tudi Noetovo barko je polž dosegel z vztrajnostjo. Preprosto je, ni pa lahko - By A. Einstein.

Ostalo je na meni. Nočem spreminjati sveta. Tujega. Samo svojega.

SIPINE

Želim zamrzniti besede;

preplaviti v sebi to mešalnico

vonja, ki spominja na smrt in vero.

Razkaditi te krvave vonje, ki

ne delajo drugega kot;

spreminjajo barvo mojih kril.

Ne morem vzleteti, ker

VSE

v meni spominja

na nestalnost;

Oh da;

Iz tvojih ust;

bi SE; hranila.

Kličeš me;

naj se prelomim;

podajaš mi sadeže v usta;

in veš ne; da jaz lahko prodrem

skozi tvoj zid; skozi tvoj pesek,

ki je tako vroč;

da vem;

ne bo nevihte, ki bi posušila

mojo kožo.

Vendar jaz te vidim povsod.

Oblikujem to obrežno jezero;

občutim;

to dolžino, ki se odbija tako daleč;

da izgorim; potopim

se v tebi.

Vsrkavajo te drugi;

Pa veš;

da skozi to platišče vseh barv;

živiš kot puščavnik.

Prepojila bom papir;

v vseh bazah bo pomodrel;

v vseh segmentih bo postal

starejši.

Vrinila bom sloje

kratkobesedna jedrnatost;

Ne moreš večno odločati

o moji življenjski usodi.

By mo2dra