Njena svetloba proti meni. Vsrkavam. Skozi zaprta vrata. Obožujem njen ognjen jezik. Kroži proti mojemu vidnemu polju. Tako padajoča; tako mogočna, da menjava vse letne čase v meni. Hrepenim. Preveč.

Kdo se sprašuje, če bom preživela? Kdo sploh želi preživeti? Svoje ledeno nebo bom usmerila proti tvojemu. To njeno laskanje, ko me toplo privije k sebi. Brezna niso tako globoka; kot pogled, ko me z zanesljivostjo usmerja proti toploti, ki me sežiga.

O tem razmišljam, ko slači vso mojo »potapljaško« opremo. Neprespano jo opazujem. Vonjam njeno telo. Tako močno diši; po strasti. Lahko bi si jo vzela; kjerkoli. V enem samem trenutku me zna; prav zna; oglušiti; s svojim jezikom. Hoče; terja, da ne vidim nikjer nobene druge. Poslušam njeno srce, ki vibrira, ko se je prisiljena ločiti; iz najinih usedlin.

Te zgodnje jutranje ure; topla sapa na mojem vratu; še dolgo potem, ko ne občutim več, njene iztegnjene roke na mojem obrazu. Tako malokrat pustim; ta dotik. Nežen. Vrne me nazaj, kjer se počutim; srečno. Kot, da ve, kje me lahko najde, ko zapravljam čas s svojimi mislimi.

Redko; tako zelo redko čutim njen objem. Objem iz katerega ne morem. Na nek način tako pokroviteljski, da me odbije. Ona pa vse, kar želi vedeti je kje sem, ko me dejansko nikjer ni.

Na svoj način ji skušam povedati, da ta kraj v meni, ki zapolnjuje mojo praznino, je tako samoten, da ga ne more prekriti s cvetjem. Ni žeje v meni. Kot tudi bolečine ni. Ko me zajame ta praznina; potrebujem svetlobo, da pridem do tistega občutka, da želim zamašiti to luknjo.

V neki blagi sekundi neham obstajati. Prihranim si vse te občutke, razmišljanja; za sebe. Nočem deliti sebe, ko se ne morem; dajati. Obupno bi si takrat želela, da vse to BI lahko. Še vedno.

Vendar ljubiti z vsem srcem; » Ali se sploh še spominjam tega?« Seveda. Ko sem bila mlajša.Vse, kar sem imela; sem vdano dajala. Včasih se mi je zdelo, da bi jo lahko v moje besede oblekla in nikoli dopustila, da jo izgubim. Nepremočljivo bi jo preoblačila. Zadnje ostanke svojih krvavih dvomov bi pokazala. Pričakovala bi, da bo obrisala prah z mojih sanj, ko bo odkrila, da ji ne namenjam več dovolj pozornosti. Odprla bi ji okna; ter jih nikoli zaprla.

Nekaj časa bi dovolila gojiti v sebi vse te privide. Živela bi za njih. Razgaljena bi hodila po ulicah.

Kako lepo je dejansko; ljubiti. Ostri robovi nekega življenja so nas oropali sanj. Zareze, ki so ostale; so še vedno tam. Včasih nočem, da me dviguje k sebi. Včasih je dovolj, če začutim njen dotik; in ona ne zazna mojega odmika.

Ko ne morem zažareti, takrat si želim izreči; » Dotakni se me; prekleto; prosim; naredi to za mene. Opazuj vse, kar je na meni; pojdi po dolgih poteh, da se prepričaš, da nikjer ni izhoda, da bi bila svobodna. Počakaj me, ko bo najhuje. Takrat zberem pogum; in se vrnem; nastanjeno v tebe; nazaj!.

Slaba vest se tudi pri meni pojavi vsake toliko časa. In glede "pomaranče" jo IMAM-)...ampak, ker sem se tako nasmejala tvojemu mailu; in še vedno; odličnemu pisanju..Objavim "delček"; prav?...

"Dopoldne je, kavo imam že skuhano in čaka, da jo odnesem in se ji predam na bolj "sončni strani"; medtem pa pišem tale mail in skušam biti hitra, ker je pred mano še naporen dan in sem SPET spala predolgo. In potem..

..zapiska telefon. Na ekranu se pokaže " mo2dra", nasmehnem se in odprem..

"Hej, pomaranča, kako si mi?"-))))..Obožujem ta sms!!! V mislih ti govorim, v neskončnost razglabljam, odpišem pa nekaj "splošnega" kot npr. bleščeče ali pa zdaj trenutno (za tisti drobec realnosti) "mo2dra, sem..polna skromnih želja..Pošljem. Poslano. Tokrat brez odpisanega "Ti", ker vem, da mi boš odgovorila..če ne drugače - na blogu.

In ko že omenjam blog. Ne daj se, tvoje ime je eno in edino, skrojila si ga sama in pristaja le tebi..Zato, če te smem citirati:-)))..Nasmeh za hrabre dni!"

Draga mo2dra, uživaj v dnevu!

Pomaranča...