Ne razumem tvojih besed. Prekleto dolgo jih nosim; v sebi. Četudi jim pokažem premalo pozornosti; jih še vedno izgovarjam. Odnesejo me. Nahranijo vse okoli mene. Razen mene. Jaz samo gledam svoje skale. Iz njih ni moglo zrasti prav nič. Vse v meni se je izsušilo. Tiho; kakor veter slišim tvoje besede;« Zakaj prav nič ne naredim?« Molčim. Označiš me kot najbolj trdosrčno osebo, ker ne razkrijem del mojega obzorja. Nočem ga. Ne, da ga ne morem. Nekdo drug bo moral hoditi za teboj, ker jaz to ne bom. Imava enako dušo. Moja ne ljubi; tako kot tvoja. Nočem biti takšna kot ti in tudi živeti ne znam več; tako kot si želiš ti.

Zdaj ne prihajam nikamor; kakor tudi ne odhajam. Ne lovim in tudi ne pustim se loviti. Kako sem slutila takšen konec. Zamolčanost. V tistem trenutku, ko sva bili obe najbolj predani; sva molčali. Ali je to ljubezen?

Soba v kateri se znajdem; me požira. Niso zame velike besede. Niso zame prehojene poti. Ker vem; da vem; vrnila sem se nazaj v sedanjost. Odvijem svoje misli do konca. Nič več me ne mami tvoj žalosten glas; tvoje vsemogočno vrtenje mene; okoli iste osi. Misliš, da je vulgarnost; z največjim sarkazmom v očeh; rešitev? Misliš?

V nekem drugem kraju; sedi nekdo ter čaka. Nekdo, ki mogoče zna biti žalosten in srečen; hkrati. Ne vidijo jo vsi; takšno; kot v resnici je; ampak vsaj ne tlači  svojih besed v plastiko.

Ko gre vse k vragu; se prebujam. To je edini čas, ko se nočem. Ko terjam umetnost, ki bi me spremenila. Ko se znam pogledati v ogledalo in predramiti vse okoli sebe, da se ne morem vdati. Četudi ne izrečem nič; ti veš, da okoli mene plešejo tisti, ki si nočejo zaznamovati svoje usode. Dodajamo si pečat, ki je več kot pa to, da strgaš nekomu spodnje hlačke; ter označiš, da si imel trofeje.

Sovražim to, da mi zvoni telefon; takrat, ljubica, kot ti ne preneseš več tišine. Ko narediš sebe; prijazno ter kličeš...kličeš..«Koga kličeš?« Na drugi strani ni več glasu. Ne more biti, ker iz zvočnikov kričijo pesmi, ki zahtevajo spremembo. Tisto; ob kateri me bo na koncu zmanjkalo. Predala se bom  skušnjavi; pogoltnila vase tvoj poljub ter po koncu napisala; odlično pesem.

A veš katero? Tisto, ki je ti nikoli ne boš razumela. Tisto, da, prav tisto, ki te bo ponesla iz realnega sveta. Tisto, ki te bo spremenila, ko mene ne bo poleg. Tista, ki jo boš skrivaj brala in nikoli povedala, da jo bereš. Nikoli mi ne boš znala pogledati v oči. Ker me ne moreš; ker me ne znaš. Ker se me še do danes; ne znaš; tako dotakniti; da začutim, da me poznaš!

Nočem, da bomo v tem odnosu vsi zadovoljni. Ne bomo slišali glasbo iz vseh vogalov; na katerih se bomo naslanjali. Ničesar od tega ne bomo več. Kaj si ti naredila iz mene? Točno to, kar sem ti jaz dovolila. Dovolila sem, da me začneš spraševati neumna vprašanja. Tista, ki se me sploh več ne dotaknejo. Patetično se celo odzivam na tebe. In ti mi to dopuščaš. Ker...samo zaradi tega, ker jaz nočem prihodnosti.

In ko me vprašaš kaj si želim; nima smisla, ker ti ne potrebuješ mojega odgovora. Nekje vmes ti zašepetam; » Moje, moje; umirjeno; od sonca nasmejano; nemogoče opredeljeno; združeno; z menoj.

To hočem. To želim!

Okey, jaz DIHAM; kljub vsemu, da sem prebrala tole opravičilo in ga bom zdaj komentirala.

Zanimivo, ko preberem, da nekdo piše iz sebe; za druge; vse, kar se dogaja; da čuti; da občuduje itd; in potem nastane problem, da si mora izmisliti IME ZA SVOJ BLOG!!!!!. Haloooooo; a daj ti ženska na drugi strani; v čem je smisel ali pa tvoj problem? Če znaš pisati; ne; in če si navdušena; potem si lahko izmisliš tudi svoj ime al kako???. In potem tisti stavek, če te bom jaz lepo prosila; boš spremenila ime. 

 Če ti sama ne čutiš, da bi imela rada svoj ime in ne mojega; potem ga imej. Jaz te osebno ne mislim naprošati. Najbolj BUTAST STAVEK je tudi ta, da si napisala ta ime, ker si brala moj blog-)))))))))))); A lahko prosim napišeš še kakšno bolj inovativno? ..

Kdo bi si mislil, da je DANES največji problem, da si izmisliš ime? In seveda, ker ti je tako všeč moje pisanje in če bi bilo ime mojega bloga; ENO NAVADNO SRANJE; bi seveda prevzela moje ime?-))))))))))))))...Kaj si ljudje vse ne izmislijo danes; in seveda; ostanejo živi?-)..Kakorkoli že; uživaj še naprej!

Jaz pa ne morem drugače, kot samo tako...Mi je prav žal!