Zahvala predvsem tistim, ki smo se včeraj upali ter drznili dotakniti eden drugega. Mojim novim in tudi starim »mušketirjem. Predvsem, da smo si dovolili spoznati eden drugega. DA si še vedno dovolimo razkriti srce ter povedati tisto, kar prihaja iz nas.

Ne glede na to; kako si znamo ali pa pustimo, da nas opečejo besede ali pa dejanja; pomembno je, da vemo, da nismo sami ter vedno znova in znova; poiščemo drug drugega.

Za "izgubljeno" novost v mojem življenju; HUMOR ter strašno olepšani dnevi; pa gre zahvala; Rajkotu. Izredna oseba. Vendar kljub vseemu nisem verjela, da je možno spoznati osebo, ki nosi toliko iskrenosti ter poguma. Predvsem pa to, da pokaže tisti del sebe, ko ga v najbolj odločilnih trenutkih zmanjka; in vendar; če ga  ne bi "vsake" toliko časa izgubljal; potem MI VSI; ki ga obdajajamo; bi večino časa samo molče sedeli za mizo-).

In tisti drugi polovici, ki ga obdaja; še vedno nisem odkrila pravega vzroka; čemu sva se spoznali. In najbolje, kar je; da me ta odgovor sploh ne zanima. Sva se. In jaz uživam v tem spoznanju.

O tretji osebi; pa vse, kar lahko rečem je to; HVALA TI, da si še tukaj; z menoj. Kot vsa ta leta do sedaj. In kljub temu, da so moje poti naporne; moj karakter včasih tako težak; lahko rečem; Hvala, ker razumeš in me verjetno poznaš bolje, kot me bo kdorkoli. In jaz...si ne bi želela drugače.

Ne smem pa pozabiti vseh tistih, ki tudi berejo ta blog; mu dodajajo svoje besede ter ga berejo. Brez vseh VAS; tudi vseh teh misli ne bi bilo. Kakor tudi tiste, ki po vsem tem času; še vedno znate najti pot do mene, ko jo sami potrebujete.

V resničnem življenju pozabimo na marsikaj. Pozabimo na dobre pogovore; na iskrenost, ki jo v življenju potrebujemo; v občutek, da želimo nekaj več; v preprosto uživanje; pozabimo na sebe. Ampak v eni sekundi; v tisti najbolj pomembni, se je meni včeraj odvrtel film; česa enostavno ne želim imeti v življenju; kaj pogrešam; in ujela sem tisti vonj, ki ga prinese dež, ki diši na poletje čeprav ga še ni; ampak nekaj silnega me je prestavilo v dir, da bi preizkusila vse, kar sem pogrešala ali pa enostavno nehala početi.

V zgodnje jutro me je pogovor zanesel; v romantiko. Oh, kako to pogrešam. V tisti del, ko daješ sebe; brezpogojno. Čeprav oseba na drugi strani tega ne vidi ali pa ne ve. Daješ se. Odpiraš se. Nočeš vedeti vseh vprašanj. Odgovori niso važni. Hitijo samo minute in tista želja; oh, da želja, da naj bo čimprej; jutrišnji dan. Točno veš, kako ga želiš pričakati. Objame me trenutek neskončnosti. Cel svet je ena velika čokolada. Še besede postanejo neme. Vsi smo v romantiki; veliki popotniki. Bojevniki.

Če dovolimo; da srečamo takšno osebo. Če dovolimo, da nam pride blizu; če dovolimo.Takrat; se iz jutra proti noči spremenimo v bojevnike. Nosimo svojo luč proti soncu. Proti srcu. Žarimo.

Ljubezen nam zažge obraze. Postanemo del podivjane horde ljudi, ki znajo, kljub temu, da tega ne verjamejo; rušiti vse, kar je pred njimi; v imenu tega, da začutimo; ponovno; bitje lastnega srca.

To so pogovori, ki sem jih doživela; v rahlem predoru petkovega-sobotnega jutra. Zmotil nas je dež. In tisti občutek, ko vsi sestradani odidemo na svojo stran. Misli divjajo in vse okoli nas; se spremeni v eno samo tišino. Slišimo sebe. Prav tako; v tistem jutru; slišimo lastno hrepenenje, ki nas premika; meter za metrom. Omehča nam telo; prsti odrevenijo; in želimo si, da nas preplavi strast. Nahranili bi radi hrepenenje in pustili, da na izčrpa do konca. Vendar ne za VSAKO CENO; in seveda; ne z vsakim.

V tistem trenutku sem razumela sebe. Po dolgem času. Razumela sem; zakaj se ne morem; že dolgo časa zlivati v nekoga ali pa tudi nočem.

Kljub temu, da si priznam, da imam sestradano srce; vem, da ga ne bom dajala komurkoli; zgolj zaradi tega, da bom spustila nekoga v življenje in ne dajala vsega, kar lahko dam. Tudi kakšne »smrtno nevarne« ženske nočem imeti v svoji bližini. Ali pa takšne, ki upa na boljše čase; in enači, da je najboljši čas samo tisti, ki ga ona preživi z menoj. In tako me je iz tega razmišljanja prebudil; v jutru; natakar s katerim sva se zapletla v debato in podaril mi je misel. Zgolj naključno ali pač-)..V življenju pridejo stvari takrat, ko si jih zaželimo. In dodal, da moramo paziti, kaj si želimo ali pa na kakšen način ustvarjamo svoje misli. Ker se nam zgodi dejansko to. Bizarno. Prav tako. Jaz pravim, da vedno vlečemo na sebe takšne ljudi, ki so odraz tistega, kar mi dejansko v določenem obdobju; odajamo iz sebe.

 Včasih, ko smo na tleh; lahko spoznamo nekoga, ki nam bo zacelil rane ter nas spomnil, da v življenju smo samo pozabili uživati. Lahko pa se stvar zasuka tudi drugače. Pritegnemo na sebe točno takšno osebo, ki nas spravi na kolena, ki odkriva vse naše pomanjkljivosti ter nas spreminja v nekaj, kar nočemo. In potem se sprašujemo - kaj je vzrok, da smo morali spoznati takšno osebo? Zastruplja vse tisto, kar je dobrega v nas; izniči ves optimizem in ne znamo se več prebijati skozi dneve. Ne znamo več gledati sonca; ne znamo nič; in vse, kar naredimo; ni dobro.

Ob takšnih mislih; otrpnem. Otrpnem zaradi tega, ker vem, da kdor bo naletel na takšno osebo in jo želel zgolj LJUBITI; kako bo oseba na drugi strani to verjela?

Kdo ji bo pokazal pot do ljubezni; KDO ZA HUDIČA JO BO PREBUJAL?..Kdo bo celil te rane, ki so tako grozno globoke? Kdo bo posegel po vseh možnih »gazah« in jih ovijal; dan in noč, ker bo verjel, da bo nekoč; ozdravela? Kdo ji bo vrnil nazaj optimizem?...

In bistvo; komu bo dovolila, da jo bo ljubil? Komu bo verjela, da je ne bo zastrupil, s svojimi besedami; kdo ji bo vrnil nasmeh na usta? Kdo jo bo prepričal, da bo varna? Komu bo dovolila PONOVNO zavetje?...

In takrat si priznam en stavek. Vse ljubezni so lepe. In tako kot so lepe; imajo tudi črno plat. Tudi naše. Še posebno naše. Pomemben pa je en stavek; » bori se-ali zbeži«! Da prav tako. Čas bo vedno bolj hitel mimo nas. Lahko se bomo delali, da tega ne opazimo. Saj nam ne bo rekel, da gre naše življenje mimo. To nam govori naše srce. Razum. Lahko vodimo naše življenje v središče nekega viharja, ki nas ubija ali pa se prepustimo drugačnim občutkom.

Vse se da; in če se ne da; malo porinemo, da stvari stečejo drugače. (to je rekla moja prijateljica, ki je verjela, da ima vsaka pot cilj)...dokler ni spoznala, da v življenju znajo biti zabavne tudi poti, katerih cilj je neznan.

Danes verjame samo v to, da se ji je točno takšna pot odprla. Ne razume je. In tudi ne zagovarja. Samo doživljanja; njen obstoj.

Novica Novaković pa izpiše življensko resnico; da v življenju vedno pridejo osebe, ki nas popeljejo na takšne poti. Lepe ali pa krute. Barvite ali pa črne. Izbira je naša. Vedno.

Avtocesta IV

Pridi, prime me za roko in počasi te bom popeljal po nekaterih kontinentih, po nekaterih deželah, kjer še vedno živijo spomni na rdeče prikazni in rdeče dogodke, spoznal boš balkanske jame in brezna, sibirske gulage, polja smrti med riževimi nasadi, posod boš zavohal bedo in nemoč, tudi vonj havank tega ne bo mogel skriti, in skozi misli se ti bodo sprehodili ljudje z rdečimi kravatami, nekateri med njimi bodo imeli rdeče pod nohti, nekateri bodo rdeči do komolcev, nekateri bodo rdeči okoli ust in nekaterim bodo oči žarele rdeče, med zvokom in tišino se ti bodo odvrtele posamezne življenjske zgodbe, ki bi jih najraje pozabil, a različni svetovi, združeni v rdečini, bodo še naprej tu, ne boš jih mogel skriti v slepi ulici, ne boš jih mogel poriniti na stranski tir, skozi zadnja vrata se bodo vedno vrnili, kot črv, ki nekaj ve.

By Novica Novaković