Iščem tisti miren kotiček v sebi, ko si želim, da bi začutila globoko občudovanje, ki prodira v mene. Kot včasih, ko je bilo moje srce tanek asfalt; z velikimi razpokami in stvari so bile; večino časa; zarjavele. Danes pa je v meni zasidrana velika betonska opora, ki strmo sloni. Kdo pozabi dihati? Kdo želi biti vedno en korak; pred seboj?

Predajam se...tisti nežni sapi; samo nekaj sto metrov stran pa slišim; kako me tudi najbolj burne nevihte ne prebujajo. Opazujem ptice.Letijo svojo pot. Ure in ure v tistem blaženem miru.

Komu pišem danes? Komu namenjam besede, ki jih že dolgo ni več v meni? Kaj nastane takrat, ko dihaš lastni zrak? Pred komu; da pred kom se skrivaš to noč? S kom ne želiš več?

Verjetno jo opisujem. Tako živo jo vidim. V svojih najboljših dnevih. Prehitro se znajde v moji domišljiji. Vsa razprta; divja; ter tako silovito reže svoje besede skozi moje srce, da pozabim; da resnično; pozabim; vzeti s seboj njen glas. Čutim le vbod, za katerega vem, da je njen.