Premalo besed sem ti povedala. Tebi. In kljub temu, da vse to vem; jih ne želim več izrekati. Tudi tega si ne želim, da greva na kavo. Se pogovarjava. A veš zakaj? Ker bo vse tako umetno. Da, prav tako; umetno!

Ti se boš delala; kot da je vse normalno. Ker ti to znaš; veliko bolje kot jaz. In jaz bom sledila tej igri; moji pogledi bodo ustavljeni ves čas; na urnih kazalcih; vse bo tako otopelo. In kljub vsemu; ne bom ti dajala toliko časa, kot ga boš ti želela.

In veš, kaj je tisto, kar me resnično ubije, ko je vse tako umetno; Zadnji občutek, ko se razhajava. Uniči vse tiste lepe trenutke, ki sva jih doživeli; še predno sem "pridno" odigrala vso to igro. Ker si ti tako želela. To naredim; skoraj nikoli.

Zato, prav zato; me ne prosi za druge priložnosti. Pri meni; ne obstajajo. Ne takšne, kot si jih ti želiš. Grdo ampak resnično; bolje, da se sprehodiš mimo mene; bolje, da me pogledaš na skrivaj, da te jaz ne vidim; bolje vse to, ker od mene ne boš dobila ničesar več. Če pa si želiš besed, ki ne pomenijo prav nič; potem me pa kar povabi na kavo; Povabi me; zato, da bom rekla; Ne, hvala. Nimam časa.

S teboj nočem imeti; ne pretekosti; ne prihodnosti.