Prav danes bi lahko izrekla vse besede. Vse tisto, kar mi ostaja nekje na dnu. Prav danes bi to lahko vse. Pa ne gre. Občutek pa je takšen kot, da sem izgubila vse; kljub temu, da ničesar "oprijemljivega" nisem imela. Te teorije, ki nas vedno pripeljejo do tega, če  smo sploh na pravi poti.

Sprijazniš se z dejstvom, da so določene poti izbrisane. Ali pa zgolj posute z ovirami. Ponavljaš si, da ne skrbi, da vse se zgodi na najboljši možen način. No, jaz sem v stanju, ko še raziskujem; " kaj sploh je ta najboljši način"..Ali to, da si naveličan vsega ali pa to, da bi se pognal v lov; pa veš, da lahko samo zmajem z glavo. V meni ni tega, da bi se podala na lovišča. Zdi se mi, da pozabim; kaj sploh je dobro izhodišče?..

To pa nastane takrat, ko se skušam znebiti starih navad-). Mogoče so me preveč utrujale. Vse to še vedno ni prebudilo mojega notranjega spanca. Kot, da bi preživljala "popoldanske sieste". Ponavljam vzorec "lastnega spanca". Nekje na sebi sem obesila napis; " Ne moti"!-).

Ja, spremembe so naporne. Telo bi ampak duh v meni; ne more. Kako ne maram tega občutka v sebi. In si mislim, da bo nekega lepega dne; izginil. Kot slabe navade, ki se jih skušamo znebiti-).

Začutim v sebi tisti počasni ritem. Prelijem na papir nemogoče besede in si ustvarim sliko. Tisto, ki mi vrne nasmeh. Tisto; ob kateri še vedno vztrajam, kljub temu, da moti mojo pot. Ali pa zgolj neomejeno svobodo. Spremenim smer; pa se mi zdi, da vse okoli mene še bolj otopi.

Pravijo, da vsak dan naredi vsaj dve spremembi. In zdaj razmišljam o teh-); dveh norih možnostih. Izhajam iz tega, da so možnosti neskončne.

Dve; samo dve moram najti. Ne morem se opredeliti, da obe nastaneta v enem dnevu. Recimo; zamenjam lokal kamor hodim na kavo. In grem v kakšnega drugega. Prva sprememba.-). Druga; bolj zanimiva; dam ji več časa-)..Odpravi se na "kavo" z nekom, ki ga ne poznam. Bolje; jo ne poznam. Še. In ona ne pozna mene.

Vključim še najpomembnejši element; svoj lastni duh. Dodam željo po neznanem. In zaletim se v njo-). Konec dober; vse dobro. Iz te zadnje ideje stisnem ves užitek.

Ja, to razmišljam danes. Jutri je popolnoma nov dan. Grem pod tuš. Tam mi bo topla voda oblila telo. Predstavljala si bom, da sem prisluhnila svojim notranjim čutom; in čas bo odtekel. Na koncu se bom pogledala v ogledalo. Zaključila bom izmeno. In življenje se dogaja; zdaj. Vzela si bom minuto ali pa dve; za sebe. Iz vsakega okusa bom iztisnila nekaj posebnega. Sproščeno se bom vrnila domov.

Pogrešam se...

NOČEM VEČ

prostora, ki naju

objame; tako kot;

naju ubije.

Vse je ostalo identično;

vznemirjenje; utapljanja;

nakopičeni trenutki,

ki trohnijo;

presnavljajo me.

Ni umetnost, da se znajdeva;

v posteljini mehkobi.

Zaželim si; spanca ter nekoga,

ki bi mi iz ustnic razbral;

"NOČEM VEČ";

prezračevati odnosa,

ker me ne odžeja več.

By mo2dra

MOTI JO

vse, kar ni povedano;

iz določene razdalje.

Kriči, da bi rada;

od-šifrirala mojo preteklost,

neznansko rada razumela;

moje svetove.

Vse jo moti;

NJO;

ki si vedno vse dovoli;

NJO;

ki ne verjame v prihodnost.

ZA NJO;

ker kljub temu, da zmajam z glavo;

se prepuščam noči.

Uživam.

Brez nje.

By mo2dra