Pred mojimi očmi;

ko JE;

odprta;

se ne morem;

dotakniti

te praznine

v njej.

Če je tisti prag,

ki me ločuje,

pred tvojim

gibom

v telo

krajši;

od mesta, kjer

se ne premikava;

Ustaviva čas.

Kako nesramno;

dež ne spira ran.

Želiš, da te ranim;

ker se nočem;

premakniti; v tebe..

S pogledom;

si vzela vse;

ampak nisem jaz

šepetala v noč;

Hočem ŠE..

Morala BI;

naseliti;

 moje besede

 v tvoje;

telo.

Tako molče,

da bi želela; kričati;

tako nežno; da bi prosila;

naj ostanem v notranjosti.

By mo2dra

NE IZREKAVA

Besed, ki bi;

poudarile šepet.

Drsele;

bi lahko; tako močno

ter  dišale;

po neznani pokrajini.

Lahko bi;

še vedno,

še kdaj;

pa ne gre;

od mene nič več

do tebe.

Nekateri; brez naslova

v očeh;

povedo vse.

Zapeče me; neizgovorljivost,

ker si ne izrečeva,

da se čutiva.

Namesto tebe;

v ozadju; neke oči,

ki iščejo surove ostanke

opozorila; od nekoga,

ki ji dela senco.

Vzdržim se;

"flirtanja".

Kakšna škoda.

Ogrevali smo;

zrak ter razpeti čakali

nekaj,

kar bi zadovoljilo

ali pa upravičilo;

dotik.

By mo2dra

 STOJ

Tako razlomljiv odsev;

vtisne se mi na obrazu;

"Zakaj gledaš stran?"

Izročiš me

brezvetrju.

V kotičkih ustnic

čitljivo razbereš;

najin odsev;

tako nerazvit.

Po čem si dišala?

Tako nežno

si vstopila

v mojo; prepojeno zemljo.

Prav ona; prvič

vre od pričakovanja.

Hranim te;

ker te nimam;

nisi obstojna

samo

uporabljena.

 Kaj vse ni obljubila;

še predno;

sem razumela,

da ne more me čutiti;

ker laže,

ker ljubi,

                                                                              ker jo bolim.

Nekaj sladkega

je ostalo; na jeziku.

In zdaj;

se vznemerljivo odmikam;

tišini se dajem;

besede v hlad zavijam.

Ali veš;

"kar je bilo"

ne bo odšlo.

By mo2dra