Včasih nam težko uspeva obdržati voljo in optimizem; nad gladino lastnega počutja. Zatavamo tja, kjer tudi čas ne zdravi vseh ran. Neverjetno; zgodi se samo to, da se rane vedno bolj odpirajo. Kot, da ne znamo prav takrat ceniti vsega, kar imamo ali pa vsega tistega, česar bi se radi lotili; pa ne znamo. Ne zmoremo.

Enostavno se ne spominjaš več tistega občutka v sebi, ko si prišel domov; in bil dejansko srečen. Sproščen. Uspel ti je tisti velik pobeg iz sebe, ko si užival v življenju.

Vendar je resnica, da če si v življenju zadajamo cilje in ne pridemo do njih, vsaj ne tako, kot si želimo; pozabimo uživati. In takrat, ko se ti začne to dogajati, se moramo spominjati vseh dobrih stvari, ki nas naredi takšne, da uživamo v sebi; v tem, kar predstavljamo drugim. Optimizem v meni govori, da moramo živeti veliko bolj veselo.

Te cilji, te poti, te ljubezni; to vse se začne z stavkom; "Včasih"...

Če pozabim; in se prepustim lastnemu navdihu in tistemu, kar nastaja v meni; če tega ne znam več dajati ven iz sebe; če za trenutek pustim sebe in zaklenem svoje svetove; potem to nisem več; JAZ!.

Če "predolgo" ugotavljam,  kateri vijak mi manjka; kaj moram narediti, da se bodo stvari obrnile na bolje; ...POZABIM;...PRAV POZABIM; uživati v vseh skrivnostih, ki mi jih prinese življenje. Pozabim uživati. Pozabim si ustvarjati življenje.

Vse dokler mi nekdo ne reče, da je vsa življenska moč, ki jo izažarevam skopnela iz mojih oči?..Da, kdaj ste se pogledali v ogledalo in si rekli; " Glej, te iskre, ki jih vidim!"...To so tisti "utripajoči" signali, da je nekdno uspel napolniti vaš prazni rezervoar.

ZAKAJ MORA VEDNO BITI NEKDO?..Ja, res je, da vsega ne moremo imeti v življenju. Tudi, če se še tako borimo. Ne moremo imeti. Mogoče, ker ima vsak svoje življenje in svojo usodo. Ta pa nas na trenutke združuje tako "bizarno", kot nas že v naslednjem "trga" na vse možne načine. In potem se vedno sprašujemo; " Kaj delamo narobe, da enostavno stvari ne stečejo tako, kot želimo?"..

Pustimo stvari, da nas same privedejo do konca ali pa novega začetka. Zopet se vračamo, da VČASIH nam zmanjka potrpežljivosti.

In vendar, dragi Rajko; to bo pisano ter namenjeno TEBI;

Potrpljenje je priložnost, da ljubimo globoko in iztisnemo iz življenja vse do zadnje kapljice sreče. Če pogledaš "drugače"; " Kam se ti mudi?" Oba sva namreč zelo "enaka", da v tistih dveh minutah, ko dobiva stvar; jo znava že v naslednji minutki; zapraviti. In potem "tiho" obžalujeva, ker nisva dala niti toliko možnosti, da stvar dozori.

Vzroki, zakaj nisva dala; so vedno različni; ampak nekako vedno pridemo do enakega zaključka; ker sva oba tako zelo; samosvoja. Ko drugi prikimavajo; midva odkimava. Ko drugi kuhajo "hlad" v sebi; se midva zibava v druge smeri.

Včasih pa pride trenutek, ko se zresniš. Pogledaš sam sebi v oči. Zanikaš vse, kar je bilo prej in se odločiš, da boš še vedno deloval po principu; da si iskren sam s seboj. To je največ, kar lahko vedno daš ali pa sprejmeš. Vsi hrepenimo, da bi ljubili in bili ljubljeni nazaj. Vsi iščemo to močno čustvo, ki nam je naboljši približek; do nebes ali pa do lastnega raja. To je tista stvar, ki je dosegljiva; vsem.

Vendar VČASIH; so poti tako čudno zamotane. Skoraj izgubljene. Izgubimo upanje, ker hočemo delati analize; razumske. Pri ljubezeni; za boga ni nič razumskega ali pa razumljivega. Ko nudiš to čudovito čustvo; jo mora oseba na drugi strani čutiti. To je tisto, kar nas povezuje in naredi; to, kar dejansko smo. Brez ljubezni se vsi znajdemo za rešetkami.

Kako vedno znova težje sprejemamo nekoga novega v svoje življenje? Kako vedno MANJ pomagamo, ker nočemo dajati svojih "navodil za uporabo" v obtok? Kako vedno znova zapiramo svoje srce; pred drugimi, ker smo pazabili; odpuščati?

In kljub vsemu; spremenim svoj VČASIH; in mu dodam; NEKOČ; da prav tako. Ko bo čas, da bom lahko nekomu ponudila svoj notranji mir; in ko ga bom začutila z druge strani, takrat se bom prepustila. Takrat ne bom več sama hranila lastnega hrepenenja ampak mi ga bo nekdo na drugi strani.

Vse to je še v meni; in vse to bom še lahko; NEKOČ; dajala, če bom želela preživeti. Ne bom pa več sprejemala "nadomestil", ki ublažijo rane; samo na trenutke. Ne bom več slepa tekala naokoli. Četudi je v življenju zabrisana pot in vse, kar vidimo; so ovire; potem verjamem, da nas bo do ljubezni vodiila; tista skrivnostna pot, ki bo prava.

Vem, da do sprememb ne bo prišlo čez noč. To noč ti darujem misel, da OBSTAJA; prav res; OBSTAJA; roka, ki je namenjena tebi; ampak samo skrita tvojim očem. In ko jo boš začutil, se bodo tvoji svetovi začeli topiti; in stapljati z osebo na drugi strani.

Zato; vzemi si čas za tiste stvari, ki te obdajajo TUKAJ IN SEDAJ; ker kadarkoli čutim, da se bojim bolečine v sebi; takrat sem bliže lastni žalosti. In če sem dovolj močna; ter šibka potem se določene rane v meni; ne zacelijo.

Pa vendar vsi še naprej dihamo; pustimo, da nas "razmažejo" po asfaltu; vse to pustimo, ker vemo, da če želiš dobro ljubiti; potem moraš dovoliti tudi to; da čutiš bolečino. In kdor se še nikoli ni počutil tako; še ni čutil pravega naboja ljubezni, ki te lahko osvobaja ali pa ubija.

Novica Novaković napiše ;

poželenje.

Nedolžna nežnost.

nato prepoten hrbet.

od konca proti začetku.

poznopoletni večer.

za hrbtom električni orgazem.

in dobri, stari rock'n'roll.

in začeti drugače.

kjer trave

dehtijo tako močno.

pod plantanami.

s pikapolonico na tvoji roki.