Sram me je. Sram, da te poznam. Danes lahko mene imenuješ največjega kretena tega planeta. Podpišem se pod vsako izjavo, ki označuje moj »kretenizem« v zvezi s teboj.

Sram me je, da gledam pred seboj žensko in njene solze zaradi tvojih udarcev. SRAM ME JE, da te poznam. Sram, da sem kdaj koli izgovorila tvoje ime. DA sem izrekla ENO dobro besedo kdaj za tebe.

Ti ženska, ki vse narediš s premislekom. Ti, ki si najboljša v tem, da sama sebe predstavljaš »najboljšo« in »najlepšo« okolici okoli sebe.

Želim si, da vsak udarec, ki si ga dala njej - da bi ga raje meni. To si želim.

Ker meni nikoli nisi upala pokazati svojih »nizkih udarcev«. Ker ta tvoj »bolani« um bo uničeval še naprej. Ta tvoja sestradanost, ki ji ne moreš pobegniti. Te demoni, ki te uničujejo. KAJ JE DOBREGA V TEBI????

Ti, ki si meni predstavljala svojo KRHKOST; ti, ki si obljubljala vsem ženskem tega sveta tvojo dobroto;  tvojo toplino.

S ČIM SI TO OBLJUBILA? S pestmi..ker drugače ne znaš ubežati sama sebi.

Prosim, nikoli več mi ne pridi pred moje oči. Nikoli več ne postavi mene pred dejstvo, da naj razumem nekaj, kar se OPROSTITI NE DA. Ker ni besed. Ni sramu. Ni srca. Ni duše. Ničesar več ni, kot pa samo to - nekdo tebi enak ti bo pripravil enak predpekel. Pokazal ti bo rob nebes in rob pekla.

Ti si svoje izbrala že davno. Izbrala si jezo namesto ljubezni. Izbrala si lepe besede namesto resnice. Izbrala si PONIŽEVANJE namesto pripadnosti. Izbrala si kri; IZBRALA si GROŽNJE namesto SPORAZUMA. Izbrala si materializem v nadomestilo ljubezni.

Vse zato, ker si bila zavrnjena. Ker si bila kot ranjen pes, ki ne more preboleti sebe v svoji lastni svobodi.

Ker še do danes ne moreš sprejeti, da ti nekdo v obraz reče NE. Ker še danes ne razumeš besede: » Dovolj je«...

Ti si sramota za vso žensko populacijo. Ti si sramota sama sebi.

To isto polno luno gledava..obzorja

daleč, predaleč drug od drugega. Med nama

se pno gorovja. Mehka mahovnata skoraj

zarašča najine stopinje. Čisto sama

si prečkala vse meje in prišla na tuje,

v domovino mojih rok. Nevarno sam

se plazim mimo varuhov meja; potujem

na severozahod, kjer me je bridko sram

škripanja duše sredi gladkih, strašnih sten.

Stojim pred njimi, temni moški z jugovzhoda,

sumljivega imena, drhteč, gol kot plen.

Ne morem pobegniti. Meja je usoda.

Zdaj veš: čeprav prestopiš mejo, je ne izbrišeš.

Še višja bo krojila tvoj korak, kot dvom.

Zemljevid ni privid. Zato govori tiše.

Onstran vseh meja so tvoje ustnice moj dom.

By Boris A. Novak

P O T O V A N J E

Kamorkoli boš šla,

Kjerkoli se bo tvoja senca pomešala s tujci,

Vedi, da se tja, kjer te čakam, več ne vrneš,

In da ta, ki te čaka, nisem več jaz.

Zato: hodi po sencah. Naj te kot leteča preproga

Dvignejo v zrak in odnesejo na drugo stran srca.

Tam boš varna šla dalje in vse, kar bo ostalo,

Se bo pomešalo s prihodnjim.

Tako boš dobila belo kri, ki bo iskala noč v njegovi.

Zaspi: naj te ledene reke odnesejo zaprto v cvetu tja,

Kjer ni žeje in so žile svobodne.

Od daleč boš prišla,

Se na prašniku zbudila spremenjena in začutila,

Da prihaja on, ki zraven tebe spi, od daleč.

Prepoznaj ga; vedi, da sem jaz,

In da sva na pričetku novega potovanja ponovno doma.

By Aleš Šteger