Sva. Obstajava. Najprej v bolečini. Kasneje zadržiš dih. V sebi. Potem dolgo nič. Tihi smeh. V vrsticah in pod njimi nemir.

Zaželim. Vedno na drugačen način. Tebe. Vedno tebe. Še na koncu "omame" prideš ti. Tvoji prsti gredo skozi dlani. Šele v jutru izgubim občutek. Moja dlan ostala je v tvoji.

Nato iztiriva iz rutine. Greva v naslednji krog. Težko. Kot, da ena izmed naju še vedno nosi "rezultate" prvega kroga. Ni nostalgično. Krut realizem. Zaradi katerega še besede umrejo. Izgubijo se. Polno pogojevanja ter odstranjevanja strdkov okoli srca.

Molče.

Prvič sem jo videla poleti. Ne. Morala je biti že zgodnja jesen. Vse se je začelo zaradi praznine. Tako oblečena je prišla. Slekla se je v jutrih. Še danes počenja enako. Nosi tisto obleko, ki jo osreči. Le v  jutrih. To je luksuz, ki ostaja v njenih misli.

Dovolj ali sploh nikoli?

Čakam, da popusti. Razpolovljena, utrujena, votla in vendar NE izropana, izzivam njeno nerasodnost. Zadnje minute so delirij, ki bo popustil. Nekoč.

Kot tisto rdeče vino, ki me zadane. Tako močno, da ne vidim oblik. Čutila se izostrijo. Bolečina pritiska. Izgovarja se. Samo zaradi tega, da ljubezen ne začuti zastoja. Bolje, da ne čutiš. Teh spon, ki se trgajo v meni. Bolje, da te ne slišim. Jokal bi moj glas.

In tvoje stene ne bi zdržale moje žalosti.

Čas.

Obleče me. Iluzija erotičnosti. Utelešenje poželenja. V miru je zaspala.

Vzela je samo moj nemir.

Razbija mi srce.

Kar sem - ostajam v tem praznem prostoru. Kar nisem - to postajam.

S teboj.

Si Sem - kot, da to ni nič pomenilo.

Si - Sva  - še vedno. V vseh možnih oblikah. V vseh neslišnih tišinah.

V vseh besedilih glasbe. Vse to obstaja.

Hrepenenje živi.

Pogledala sem skozi okno - praznina. Divja glasba. Steklenica ne izpitega vina. Sveča, ki ni dogorela. Vse to v času, ki nima imena.

Ob nepričakovanem momentu tujec tujcu krade besede - pridi bližje.

Želim te ljubiti..v jutrih.