Počutim se kot, da mi je danes rojstni dan. Eden izmed tistih dni, ki trajajo dokler se lahko živi. Hvala ti ( Pomarančna), za tvoj sms, ki je  prišel in posvetilo;

" Za najlepši čas tvojega življenja"...

Povej..Si našla svoj izgubljeni nasmeh? Si se naučila vse klavirske note? Si zapolnila v sebi vse praznine?..

Od vseh žensk, ki jih nikoli ne bom spoznala - ne vem zakaj mi "pomaranča" ostaja v glavi. Še vedno, bi ona rekla. Tam si. Mogoče, ker te nikoli nisem videla. Mogoče, ker toliko stvari ni več pomembnih. Važno je, da si ti na drugi strani mene - zadovoljna. Srečna. Jaz upam, da SI.

Minilo je skoraj leto dni. Pogovarjati se na drugačen način. V drugačnem jeziku. Brez spremljevalnega šova. Brez tega, da mi nekdo zmanjša jakost glasbe v meni. Brez tega, da dvignem roke od vsega. Brez tega, da dovolim, da odprem svoja vrata. Brez tega, da pustim, da me vedno nekdo oblači. Brez tega, da nikoli ne bom bolj jasna, kot danes. Brez tega, da se me nekdo ogleduje sredi dnevne sobe. Molče. Brez vprašanj, kam odhajam. Odgovori so bili v pogledih.

Pokrijem prvi del pohištva. Štejem. Koliko stvari je ostalo. V mojem domu. Koliko stvari mi je prineslo vznemirjenje? Koliko stvari je spremenilo moje videnje.? Kolikokrat je moje telo pokrila odeja? Kolikokrat sem slišala besede, lahko noč.

Kolikokrat sem si vzela čas, da sem samo strmela, brez kimanja. Skoraj gotovo vonjam ostre dišave in se sprašujem, če mi je všeč ta vonj. Če mi je všeč omamljen vonj s katerim se napajam.  Če mi je všeč dolgo spanje in življenje, ki ni povezano z ničemer.

Mešam kavo. Odštevam. Vse skupaj je postalo preveč osebno. Pozabila sem okus, zaradi katerega telo vedno ostaja lačno. Več ur kasneje sem razširila ta vonj. Ta okus. V sebi sem raztrosila okus.

Pozabila sem govoriti o sestradanosti. Pozabila sem, če jo želim obdržati le za sebe.

Ta isti čas lansko leto, sem želela prebarvati stene v stanovanju. Želela sem, da dobijo obliko. Samo zaradi tega, ker sem slišala te besede;

» Čutim tvojo sestradanost«...Na poseben način jo primerjam s tvojo najljubšo barvo. Čutim pozornost, ki bi naju lahko opisala.

Dvignila sem skodelico. V tem jutru. Določene besede so mi ostale v grlu. Uživala sem, ko sem usmerila pogled na koledar. Srce, zbudi se. Takšen bo današnji dan. Ne predaj se.

Približevanje korakov. Borovnice. Sonce. Bilo je še slabše, če sem sebe videla prestrašeno. Stisnem ključe od stanovanja. Med prste. Za trenutek me izda lastno telo.

Vsak čas. Se bodo stvari začele premikati. V moji glavi. V mojem srcu. Tako dolgo sem se mučila, da nisem več slišala njenih laži. Pozabila sem stopinje laži, ki mi jih je nanizala. Nisem zamerila. Nisem nasprotovala.

Le odprla sem oči. Verjetno je imela svoje razloge. Vsak jih ima. Še bolj so se mi razširile oči. Tišina je bila krvava.

Danes postaja najlepši čas mojega življenja. Dolgo sem stala pod tušem. Nihče nikoli ni našel večje ljubezni, kot pa tiste, ki jo je sam spustil vase. Do sebe. Čas, ko obrišeš žalost ven iz svojih oči.

Čas, ko bom jemala za sebe. To se mi bo zdelo lepo. Skrivne strasti decembra. Izgovori ta stavek na glas in postala boš vsa napeta.

Ledeni čaj. Napisala je ime lokala. Želela je izmeriti utrip vendar jaz nisem takšna kot si ti. Ne maram zmrznjene hrane. Ne maram umazanih oken. Ne prenašam več nesnage okoli mene. Ne maram poniževanja. Nočem več razumeti. Nočem več spraševati. Ne želim vedeti, koliko tvoje vere je ostalo. Teh časov mi ni treba živeti. Ne želim vedeti nič o tvoji bolečini. Nočem slišati tvojih spoznanj.

Poslušam svoje glasove. Jaz jih slišim. Mar mi ni več, če jih slišiš tudi ti. Mar mi je, če ti ne veš, kam boš vse to dala. Mar mi je, kam boš vse to pospravila.

V življenju je sebičnost resnična. Resnično pa lahko vidiš le sam sebe. V svojih dejanjih. Skozi svoje besede.

Želela sem si še ene kave. Noro. Potem sem si zaželela borovnice. In tisti decembrski kos pite, ki sem ga tako pogrešala.

Ja, danes je 1. december.  Odštevajo se dnevi.

Si našla, kar si iskala?

Do zdaj sem vsakič iskala nekaj drugega. Tokrat sem se ustavila ob izredno čudni poti. Bila sem ponosna. Nikoli nisem lagala. O svojih čustvih. Tudi, ko sem izgubila trenutek. Nikoli nisem nehala zbirati poguma, da bi povedala še kaj več - o tem trenutku. Nisem želela spremeniti tujih svetov.

V mojih očeh toplina. Verjamem, da jo bo videl še kdo.

Kdo?

Nekdo, ki bo pripravljen stati ob strani. Nekdo, ki bo zmešal resnico z lažmi. Nekdo, ki bo udaril z zapestjem po mizi. Nekdo, ki se bo znal kesati. Nekdo, ki bo doživel novo upanje. Nekdo, ki ne bo prehitro zaključeval stvari.

Nekdo, ki bo nehal izkoriščevati nove priložnosti. Nekdo ob katerem bom lahko zaprla oči. In ta nekdo me bo tudi zbujal iz sanj; sredi noči. Le zato, da mi bo pokazal nove zvezde. Zvezde, ki jih nisem videla še do sedaj.