Vsak v sebi naj najde tisto željo, ki mu bo dala še eno novo priložnost. Strmenje, ki bo nezdružljivo v dvojini. Toplo sonce ter kaplje dežja, ki ga bomo lahko vsako jutro občudovali. Ne pozabimo na tisto  tisto silno hrepenenje, ki ostane v poljubu, v dotiku.

V tem letu ne pozabim na lastno srce. Na vseh teh dolgih poteh, ki nas čakajo, si  privoščimo vedno dobro kavo, fantastične pogovore ter ljudi, ki bodo osebni. Ne izgubite otroške razigranosti v sebi, ki je naš odsev.

Odprem oči in napišem do konca pismo, ki ga nikoli nisem. Življenje se začne, kot bi ga začela živeti, od začetka. Z vsemi mojimi spomini, z vso mojo preteklostjo. Nedaleč stran od sebe, slišim morje ter vse galebe, ki preletavajo nebo. 

"Kjerkoli ste, glejte, ko na videz ni ničesar videti; poslušajte, ko je na videz vse tiho."

Magično leto je pred nami.

http://www.youtube.com/watch?v=SPH4_DDDz8Q 

Ta pesem je največja zahvala vsem, ki ste me brali ter ostajali z menoj vse leto. 

http://www.youtube.com/watch?v=JXpMMijiSOg

Lovila bi ravnotežje

nad morjem

v vetru

z glavo nazaj

razprla bi roke

predala

svoj obraz

nebu

preprosto

z razširjenimi rokami 

By mo2dra

Odnese me vonj hrepenenja. Le za trenutek. Zaprem oči. Te ustnice v poljub bi se ogrele. Ta strah »tik pred« bi doživljala znova in znova. Dlani, ki se prekrijejo. Z rahlim dotikom moje življenje postane lahkotno. Oči napolnijo solze. Upočasni se dihanje. Misliš, da gre zares. V resnici pada dež. Stopinje se zakrijejo. Ta dež. Moker dež je odnesel jesen. Ostal je vonj. Po padlem listju.

Včasih so bili pogledi usmerjeni v nebo -  zaradi zvezd. Danes vidimo KOLESA.

"Mama je otroke

ob vsaki priložnosti spodbujala,

naj "skačejo do sonca".

Na soncu verjetno res

ne bi pristali, bi se pa vsaj

odlepili od tal.

By Zora Neale Hurston

In ko si na kolesu; visoko (brez zvezd na dlaneh) - paše, oh, paše  - samo to - TAKO GLASNO, da zvezde budijo nebo...-).

 http://www.youtube.com/watch?v=_A9v2WmyKWk

Letos smo pač "pozabili", da bi bili ljubimci. Ostalo je kolo in ideja  - več sreče prihodnjič-) . Kompas že dolgo časa več ne deluje - saj mama govorila je - samo naravnost in potem zopet naravnost. Edina stvar na katero moraš biti vedno pozorna - z obema rokama drži "balanco" pa se ti res ne more nič "drastičnega" zgoditi.

Sprašujem se, če morda le ni imela prav. Vsa stvar je v ravnotežju.

Vse, kar je TUJE

prihaja

uničuje                  spreminja               stran neba

By mo2dra

 http://www.youtube.com/watch?v=KuR9_kWJZgU

Neznani delci mene

me sprašujejo

iztrgajo

med vrsticami

v vetru

v njem je vse

v njej

vprašanje časa

koliko je vredna

ljubezen

ki ima prihodnost

da zapolni

vse te prazne prostore.

By mo2dra

Niso te pozabili valovi v vetru. Počasni akordi pridejo zjutraj. Vedno v pogrešanju tebe...

http://www.youtube.com/watch?v=fraW1HmI_vI

Vse je ostalo

prepojeno

s tem rdečim črnilom

napisano

telesno resnično

iz njenega

izvora

se je pilo.

Skrivaj.

Kdor izpije brezbarvne besede

nosi 

anonim

v srcu.

By mo2dra

Biti "teta" v življenju ni tako slaba kompenzacija. Če znaš potegniti iz tega najlepšo ter najbolj pristno ljubezen, ki jo lahko občutiš. Ljubezen, ko ti otrok izreče, da te ima rad. Ljubezen, ko se vloge zamenjajo. Kot ti otrok daje največjo varnost. Varnost v objemu. Zdi se, kot da objamem življenje, ko me objame.

Naključno ali pa tudi ne, da že od njenega rojstva usmerjam ali pa opazujem stopinje, ki jih pušča v življenju drugih. In vedno znova ji povem, da njeno rojstvo je prineslo v naša življenja največjo čisto ljubezen. Neverjetno je, kako lahko 12 letni otrok združuje te razkropljene stopinje, ko družinske vezi popuščajo.

"Pri" nas doma je drugače. Imamo nekoga, ki je veliko bolj odrasel, kot mi vsi. Zdi se, ko nastanejo največja trenja v življenju; zna ta punca potegniti iz vsakega tisto najboljše, kar se v tistem trenutku da. Samo zato, da nas zbliža. Ublaži vse te "udarce", ki jih življenje daje in vzema.

Večkrat, ko jo opazujem na vseh tekmah in ko je edina za katero dajem svoj glas iz vseh tribun - takrat se mi zdi, ko da ni večjega občutka sreče, ki ga začutim, ko jo gledam kako vodi svojo ekipo; daje svoj glas za tisto v kar verjame. Takrat in vedno takrat in samo ob njej,  mi začnejo teči solze po licih. Kako neverjetna je.

...In ko gledam njene solze, ko na tekmah ni vse tako kot bi si želela..in me stiska, ko jo gledam..In ji rečem, da se mora boriti za vsako žogo, za vsako besedo, za vse tisto v kar verjame..In takrat mi izreče, da mogoče pa samo izgleda, da se ne bori ampak da jaz bi morala vedeti, da ona je in bo ostala -  borec do konca.

...Takrat jo poljubim...in slišim, ko mi izreče: " Teta, rada te imam"...In takrat vem, da tudi, če nikoli ne bo "moja", da zame je od vedno bila moja...

In ko me objame in poljubi - so to najlepši občutki, ki jih lahko doživiš. Vedno mi vzame polovico praznine in jo napolni s svojo toplino.

Njej...za njene neverjetne podvige v življenju. Njej, ki je vedno bila in bo ostala do konca mojega "diha"; moja otroška sreča. Oseba, ki me je peljala skozi najlepše trenutke otroštva v življenju...

Pomembno je, da druga drugo bova peljali skozi življenje...In to so poti, ki nikoli ne bodo prekinjene. To so poti, ki me osrečujejo vsak dan. Ker v njenem objemu je toliko ljubezni...Včasih zaprem oči in jo slišim, ko mi zašepeta..." Teta, a ti sploh veš, koliko si moja"...

Iz dneva v dan bolj. Iz dneva v dan...

 http://www.youtube.com/watch?v=o8PBxYvX5FY

To nastajanje v nastajanju

"naravnih izbir"

v začetku

rojeno

zanikanje

umrlih v času

v vseh oblikah

spoznanja

mistični blaženosti

vzhajočega

sonca

nastane jezik

morda

dveh nenapisano

izpisanih

besed.

By mo2dra

"Ne bom umrla v spominu spominjanja" - le v spominu sedanjosti & prihodnosti.

http://www.youtube.com/watch?v=a69KFAdUhIk&feature=related 

Do dežja "naj me stisne"

v objem razpoloženje

presunljiva

 ganljiva

toplota

resničnih sil.

Kako nespodobno silovito

se nalezem

občutka

v vsaki kapljici

poljub

nepremočljiv

skoraj

neprepusten.

By mo2dra

Po dežju so moja čutila nadčutna. Obstoječa le v kapljicah.

 http://www.youtube.com/watch?v=aeXMDpt3Gy8

..z mokrimi lasmi te vonjam in z vrhom jezika okušam slane kaplje, ki se valijo po tvojih licih..

...zaželim si, da bi se te lahko dotaknil...

..božal tvoje veke...

..in že te slišim, kako dirajš na mustangu skozi neraziskane in neobljudene gozdove..

..v središču časa in v središču sveta te čutim...

By Novica Novaković

http://www.youtube.com/watch?v=43uI5QL0dXs

http://uk.youtube.com/watch?v=iIPeSzJWCpw

»Moderni pogovori« me spominjajo na to zvrst glasbe. Vržejo me v ta leta,ko sem to dejansko poslušala. Ostala je neizmerna nostalgija, ki se me še danes polasti, ko začnem to poslušati.

..le kaj se je spremenilo..od takrat do danes...

»Moderni pogovori« so ostali. Iz leta v leto se vidi »dodana vrednost«, kaj ostane v preteklosti in kaj nam nudi sedanjost.

Lahko bi rekla, da takrat še nisem vedela, da bodo ženske »moje« usodne spremljevalke. Vendar so not true. Bile so. Vedno so bile prisotne. V vsakem delu mojega pogleda. V vsakem čutilu in v vsaki misli  - vedno »ženske«.

Ali  je bil potreben dolg razvoj »mene«, ki je kričal po spoznanju? Ali sem potrebovala dolgo časa, da sem izusila vse te »dražljaje«, ki so me vrgli v drug svet? Ali sem se takrat počutila, da to »vse nisem jaz«, ko sem to izkusila?

Seveda DA. Bilo je čudno. Ne, ker je bilo prvič. Zato, ker mi je ustavila čas. V enem samem detajlju - njenem poljubu. In kako se je ta ženska znala poljubljati - v enem trenutku je naredila noč; v drugem ustvarila jutra.

Takrat sem vedela - Oh, da, lahko bežiš in vendar bodo ti begi tako nesmiselno utrujajoči. To je to.

Vendar sem razmišljala tudi jaz tako - »tole bo mene minilo«...To je faza za katero nihče ne bo vedel. To pri meni ne bo »obstalo«.

...ampak izbrala sem si »več kot zanimivo« prvo žensko. Ona je razmišljala povsem drugače.

To so bili časi, ko še ni bilo »gsm-jev« in ko je bilo hudičevo dobro, če si skrival vse »sledi«, ker »mama« ne bi  bila zadovoljna, če bi odkrila, da njena »hčerka« izvaja čudne strasti.

Se pravi - hvala POŠTI SLOVENIJE za telefonske kartice. Hvala pošti za »priporočene« pošiljke. Bizarno, še danes imam nekje spravljene »izpiske« koliko kartic se je porabilo. G.R.O.Z.NO. veliko se je zaslužilo v tistih časih-).

Porabilo se je tudi ogromno papirja. V vsa pisanja se je vnašala ljubezen, ki jo je papir komaj prenašal. Tako se je ustvarila ali pa naredila - največja ljubezen v mojem življenju.

Staromodno, ne. Izredno. Mogoče so to načini, ko je bilo najlepše. Najboljše. Najbolj trdno.

In danes...

Hm...

»Ej, bajbi« - a si ti samo za ženske? Kakšna pa si? Opiši se! Imaš fotko? A si »scenska« punca?

»Aperativi«

»A poznaš  »tisto«? Fak, a z njo si »hodila«? A nisi? Samo »občasno« sta izvajali  »zagotovljen« seks? Aja, nisi želela resne veze?

»Pa ti?«

Jaz sem samo »devojka« sa sela. Verjamem v pristne odnose; verjamem v iskrenost. Ali bolje - v tisto, kar je izrečeno ali napisano - naj to ima določeno težo. To je odraz tistega, kar ti predstavljaš sebi ali svetu.

»Ona«.

»A ti bereš »čudne« knjige, ne?«

To vse v prvem mailu.

Drugi..« Okey, zdiš se mi zanimiva. (Le po čem se to DANES lahko ugotovi!). A lahko omenim, da so celi maili napisani v »slengu«. Kdo to razume?!!!...Besede res nimajo več pravega odraza.

Potem pride »BISTVO« - A bi se midve, kar dobili?« Jaz nisem za pisanje. Ne maram izgubljati časa. Aja, pošlji mi še »fotko« prej. Okey, zgledaš good.

»Zmenek«...

Od vsega, kar lahko opišemo - lokal je bil »prečudovito« urejen. Natakarice so bile »prijazne«. Mize so bile malo »štorasto« postavljene.

..in ona...Kakšna je bila »ona«?..

»Kdo je to »ona«?..Ves čas razmišljaš samo o tem - kako bi jaz zdaj rekla, da pravzaprav bi RADA šla?!!!...

Na koncu izrečemo; » Vljuden stavek« - se »slišiva« ali pa »bereva«. Yeahh, right.

To so moderni časi. Ne, hvala.

Dejstvo pa je, da "poročene" bi se rada "razvajale" ter pogovarjale, ker jim to v odnosu primankjuje ali pa "zmanjkuje" časa, ker imajo "otroke" in moža, ki jim ne more nuditi "dotike", po katerih one hrenepijo.

Tiste "neodkrite", bi se zaprla v "omaro", da bi skrile svoje "nagone" ali pa sedele v "temi", kot da cel SVET vidi, da si želijo "ženskega telesa". In Bog pomagaj; ..kaj bodo rekle vse moje prijateljice na to?!...(na koncu doda, da še vedno lahko reče: " To je tako ali pa tako zdaj MODERNO").

"Deklice", ki uživajo "scensko življenje - Ko v vezi pade "motivacija" , nam še vedno ostane "scena" in hitri dostop "do željene robe". Pisanje je odveč. Spominja me na izrek: " Zakaj bi pila alkohol, če imam naslednji dan "mačka". Trava je boljša. In hitreje zadane. S to "ideologijo" v nove čase. Moderne.

"Ostalo" je zaradi razočaranj opustilo vse težnje in želje, ki bi jih spodbujala po iskanju. Poniknile so v svoje lastno prebivališče. Svoje sanje. Definirale so same sebe na drugačen način. Našle so si "nekaj", kar je zaustavilo hrepenenje. Leta pa gredo. Komu to mar? Če bo prišla "prava" mimo; BO, NE; in če NE; bom pač sama. Klasičen stavek. Na koncu se lahko "greješ" s kakšno poročeno, ker je tako "lažje" in brez obveznosti. Pustimo, da se lahko zaljubiš. Pustimo to, v kakšno življensko "sranje" smo se porinili.

"Razdalje" - Oh, da. Ljubim jih. Onemogočajo nam "normalen" dostop. Na koncu se konča vse: " Nisi imela prave želje, da bi poskusila".

Zakaj bi poskusila nekaj, kar sem "nosila na grbi" kot breme? Aja, ker vse ženske niso enake. Kaj ko bi se ti vprašala to, kar sem se jaz; " Zakaj bi hodila enako pot?" Če vsak delček v meni govori; " Run, run...

Okey - potem me označi kot največjo "pi.."..In jaz pravim; " Če se ti zdaj bolje počutiš..kar tako naprej.

Zaključek;

"zmanjka mi idej"..

Hvala, Katka (brez copatk ostala), ker mi POŠILJAŠ TOOOOOOO; Jaz sem že, kar nekaj časa "zaljubljena" do onemoglosti in potem se trudim "ostati" na vedno istih tirih; in potem mi POŠLJEŠ TOOOOOO;

JAZ TO BOM NE IMELA - zdaj mi pa prosim pošlji še link...kako do ...njegove notranjosti...

..jaz bom shranila sliko...TEGA, TEGA, TEGA...

Zdaj pa zanikaj - to je lepota...cestna lepota...In ko se jaz "zaljubim"..Oh, se ne morem; ne morem se odljubiti...

Se pa vidi, da me nimaš prav nič "rada", ker me vedno izzivaš, s takšnimi fotografijami. NEHAJ, NEHAJ!!!!...

p.s.

Saj, če bi meni bil všeč tisti, ki si ga ti izbrala" hmmmm"; bi lahko imeli vsaj enake tablice-)))))...

...glej tole notranjost...(to je za mojo "kužo" prava stvar)...

..Ne nisi me prepričala...Ko pogledam CELOTO...ostanem brez diha...Tole bo moje...

Katka se je odrezala kot vedno - Koliko časa ti nisem "že" povedala, da si VEČ kot nesramna...

..se je izkazala..poslala je "črno mrcino"  - kako moreš...Za "vse" vdihe..(upam, da jih sišiš)..To je po moje "črni cigan", ki mi ga pa ti "tako ali pa tako" ne dovoljuješ. To je pa že "sprobana" varianta, NE, NE-)))..

Bolje bi ti bilo (verjemi), če bi nikoli, ne nehala kaditi, kot da si lovila "lovila" ribe in jih potem zapirala v svoje svetove.

Kaj je ostalo?

Za teboj in pred teboj vedno ena in ista stvar - pepel. Bled pepel s katerim si človek samo umaže roke; besede, ki se zaradi

pepela zataknejo v grlu.

Bolje bi ti bilo, če bi kadila - ta dim bi bil resničen. Ta krila bi uničevala le tvoja pljuča. Te besede, polne dima bi utonile

v morju.

Bolje bi ti bilo, če ne bi imela duše. Duše. Ker ta te bo uničila. Skelela bo toliko časa, dokler boš dihala.

Tisoč si jih uničila, če samo obrneš svoj pogled nazaj in tudi ene več ne, če ga boš pravilno obrnila v prihodnost.

Samo ena pot, ena želja sta ostali. Žalostno in vendar edino ta pot do katere zdaj ne moreš - je pravilna.

Edina ona "zna" oprostiti. Edina "ona" lahko ljubi. In vendar ta pot predolga zate; pretežka.

Bolje bi bilo, če nikoli ne bi nehala moliti; za njo.

http://www.youtube.com/watch?v=RIcmIhOesaI

Tako blizu te znam občutiti

tako blizu

kot da vsa nekoč

že bili

tako negotovo

da je lahko tudi kratkotrajna

ta bližina.

Tako resnično

da me ubije vsak hrup

ki zmoti misli

tako sestradano

fluidno

kot da nočem

ničesar več

kot pa to

da bi moje srce zmoglo

ponovno.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=hSnujF5K8IU

Kar koli

se je zgodilo

preobleklo je ulice

polletje je odšlo.

Okoli sonca

preko satelitov

berem pesmi

vozijo me

po vodnih gladinah

krožijo

molčijo

postale so neulovljive.

Zaupati

do nezavesti

v vsakem trenutku

bežati

s svojimi strahovi

raziskovati

sever in jug

okušati

čarovnije

nevidnosti

prelomiti

besede

razbijati

resnico

naj se začne

kar se je končalo.

Mene

Je in bo

 posrkalo

posesalo

vino

ki ga nisem mogla

izpiti

iz njenih dlani

vino,

ki me je spremenilo.

By mo2dra

Sva. Obstajava. Najprej v bolečini. Kasneje zadržiš dih. V sebi. Potem dolgo nič. Tihi smeh. V vrsticah in pod njimi nemir.

Zaželim. Vedno na drugačen način. Tebe. Vedno tebe. Še na koncu "omame" prideš ti. Tvoji prsti gredo skozi dlani. Šele v jutru izgubim občutek. Moja dlan ostala je v tvoji.

Nato iztiriva iz rutine. Greva v naslednji krog. Težko. Kot, da ena izmed naju še vedno nosi "rezultate" prvega kroga. Ni nostalgično. Krut realizem. Zaradi katerega še besede umrejo. Izgubijo se. Polno pogojevanja ter odstranjevanja strdkov okoli srca.

Molče.

Prvič sem jo videla poleti. Ne. Morala je biti že zgodnja jesen. Vse se je začelo zaradi praznine. Tako oblečena je prišla. Slekla se je v jutrih. Še danes počenja enako. Nosi tisto obleko, ki jo osreči. Le v  jutrih. To je luksuz, ki ostaja v njenih misli.

Dovolj ali sploh nikoli?

Čakam, da popusti. Razpolovljena, utrujena, votla in vendar NE izropana, izzivam njeno nerasodnost. Zadnje minute so delirij, ki bo popustil. Nekoč.

Kot tisto rdeče vino, ki me zadane. Tako močno, da ne vidim oblik. Čutila se izostrijo. Bolečina pritiska. Izgovarja se. Samo zaradi tega, da ljubezen ne začuti zastoja. Bolje, da ne čutiš. Teh spon, ki se trgajo v meni. Bolje, da te ne slišim. Jokal bi moj glas.

In tvoje stene ne bi zdržale moje žalosti.

Čas.

Obleče me. Iluzija erotičnosti. Utelešenje poželenja. V miru je zaspala.

Vzela je samo moj nemir.

Razbija mi srce.

Kar sem - ostajam v tem praznem prostoru. Kar nisem - to postajam.

S teboj.

Si Sem - kot, da to ni nič pomenilo.

Si - Sva  - še vedno. V vseh možnih oblikah. V vseh neslišnih tišinah.

V vseh besedilih glasbe. Vse to obstaja.

Hrepenenje živi.

Pogledala sem skozi okno - praznina. Divja glasba. Steklenica ne izpitega vina. Sveča, ki ni dogorela. Vse to v času, ki nima imena.

Ob nepričakovanem momentu tujec tujcu krade besede - pridi bližje.

Želim te ljubiti..v jutrih.

Dve priložnosti v življenju. Ali lahko opravičiš zaupanje ali potrdiš pričakovanja?

...lahko ostaneš zaprt in se pretvarjaš, da si nepremagljiv...

...na koncu te  izda lastna govorica..

..paralizira besede....

..to vse ni le želja...

V slepih ulicah me oplazi; " Najraje bi jo poljubila"...

..iz naključja...

Tako dolgo bi jo poljubljala..

da nikoli ne bi prišla ...

do konca...

...njene modre nedolžnosti.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=4QG4HApUXoQ

Vsi smo povezani,

Z ljubeznijo/z mafijo/s skupnimi zidovi.

(to sem v bistvu glihkar skup nagrabila, da te z izgovorom vprašam:)

Prideš na čaja?

By Katja Plut

Zadnje dni hodim okoli izredno šokirana. Ne morem reči, da se nikoli nismo pogovarjali o spolnih boleznih. Smo ali pa bolje - sem se. In vedno sem razmišljala - ženska ženska - kaj pa je lahko!????

Mogoče sem bolj spoštovala moške, ki so znali poskrbeti sami za svojo varnost ali pa bolje rečeno - za svojo prihodnost.

WRONG, WRONG - do zdaj..

A ni smešno, da vsakič, ko spoznavamo ženske preko "neta" ali pa kje drugje - Nikoli ne vprašamo; " Ej, a si ti zdrava? A pogosto menjavaš svoje partnerke ali bolje še "dodatno" partnerje? A pogosto prakticiraš " v troje"?

In tudi, če na vsa ta vprašanja dobim "napačen" odgovor; še vedno je pomembno tisto bistvo - " Kako dobro pravzaprav poznaš svojo partnerko predno se greš intimo?"

To naj se rajši vprašajo vse ženske, ki so "bi varianta" ali pa vse tiste, ki si želijo "poskusiti" - Nikoli nisem razumela. Kako lahko greš z nekom v posteljo (ženska ženska), če do nje ne gojiš nobenih čustev? Kako se greš lahko z njo intimo, če vse, kar veš o njej je zgolj ime in nič drugega?...

A potem, ko dobiš zdravniško diagnozo in sam pri sebi veš, da nisi menjaval partnerja - je pa res, da je FAK, NE - partnerka imela "športno" preteklost   - bo našla tistega, ki jo je okužil?!!...BO vedela, katera ali pa KDO je to bil=?!!!...

Kaj bi jaz naredila, če bi imela diagnozo genitalni herpes?...

Jo obsojati zaradi nezvestobe, jo obsojati, ker se je "ne-športno" obnašala; bi jo krivila, ker ji ni bilo mar, da bi bolje spoznala svoje partnerje - KOGA BI KRIVILA?!!...

Skratka, ko boste NASLEDNJIČ koga "spoznavali" dajte namesto OSNOVNIH vprašanj; " Koliko si stara? Iz kje prihajaš? Kako izgledaš? Pošlji mi sliko! Ali pa: " Kakšno spodnje perilo nosiš?" in še vse druge "bedaste" komentarje, ki jih ženske sprašujejo - ko bi se po enem mailu; telefonski številki; kar direkt po prvi pijači - "mečkale" med seboj ali pa črtice delale.

NASLEDNJIČ - rajši vprašajte - " A si zdrava?"..

Jaz sem se sigurno zamislila na to "novico". Ker zadnje čase poslušam izredno "lepe" ali pa jih grem kar "doživljati", da mi je potem lažje. Je pa sigurno dobro vedeti - preteklost partnerke, njene spolne navade ali pa njena "nenavadna" hrepenenja, ki jih ima. Ker konec koncev - noči so lahko lepe - ko pa dobiš takšno diagnozo; ostaneš brez besed.

Če bi se nikoli več v življenju ne srečala

bi imel občutek,

da je vse moje življenje opravičeno s tem,

da sem te spoznal.

By Lewis Mumford

Ugotavljam, da ste LETOS vse izredno usklajene glede "karaok" čestitk. To je bilo noro poslušati.  Hvala vsem, ki ste "bedeli" v spominu, v željah za  mene. Vse leto.

In seveda - bom vadila tale ples-)

http://www.youtube.com/watch?v=y7xwuZl7Hv8&feature=related

NEKEGA DNE

Nekega dne, ko se bom v mislih sprehodil skozi otroštvo,

Ko bo zardevajoča sled dokončno izginila v močni

Svetlobi, ko se bo v spomin vrnil strasten citat iz

Whitmana, ko bo moj svet samo še moj, najmanjši in

Največji obenem, ko bo angel sedel na mojo posteljjo

In se me molče dotaknil, ko bo daleč stran umirala

Obstreljena srna, ko se bo vse razblinilo in bom

Podvomil v eldorado; takrat bom zašepetal tvoje ime.

By Novica Novaković

Edina želja v današnjem dnevu. Edina in zadnja.

http://www.youtube.com/watch?v=M4ePARuIU18

Tukaj ne gre zgolj za čakanje,tukaj gre za esenco, ki je ne premagajo neskončne razdalje, niti bežeči čas...

By D.D. - best of best

Zlata zmagovalka - v dotikanju besed. Zlata zmagovalka v strahu. Zlata zmagovalka v solzah. Zlata zmagovalka....http://www.youtube.com/watch?v=6komxOYvJFg

Ne izbiraš ti, ampak te izbere sporočilo

tisto, ki te budi sredi noči in te pritiska v pljuča

in tišči v glavi

tako veš, da je najvažnejše od vseh drugih

ki jih imaš v veliki usnjeni torbi

zato moraš takoj vstati, osedlati konja

in pognati, kakor veleva naslov

čim prej, ker ti bo sicer razgnalo pljuča

in glavo.

Ne izbiraš TI, ampak TE izbere sporočilo.

By Alojz Ihan

TRUPLO

Rablji prej ali slej ugotovijo: človeka

ni mogoče ubiti zlahka ali celo

mimogrede, treba mu je razbiti lobanjo,

raztrgati vratno utripalnico, zlomiti

hrbtenico; treba ga je izstradati,

zastrupiti, včasih leta in leta trpinčiti;

vso njegovo prihodnost je treba

pustiti izkrvaveti, vso preteklost

zagnustiti, nohte je treba puliti in

lase sežigati; in še potem zatiskati

oči, ko se porcelanasta roka

nenadoma zgane ali se iz ustnega kota

pocedi gost curek krvi, niti zemlja

ga več ne zakrije in nagrobnik ga

maščevalno razglaša v nebo. Za vsakim

truplom stoji naporen in težak greh.

By Alojz Ihan

MOLITEV S PRAGA

Zares želim stopiti v tiho cerkev,

sesti v eno od praznih klopi, se zamisliti,

skleniti roke, moliti. Tebe Bog, kdor koli že

si. Ampak vem, potem bi mi začel odpuščati

moje grehe, Gospod, brisal bi drugega za

drugim, da bi bledeli, izginjali, tega se

bojim, tudi moj najmanjši greh mi pripada,

in brez največjih ne bi obstajal, kot sem,

zato bom ostal daleč, dokler ne postaneš

trd, dokler ne prenehaš tako grozljivo

odpuščati, moj Bog, moj Gospod. Amen.

By Alojz Ihan

 http://www.youtube.com/watch?v=mTQbp9kDjDw

Ostajaš boem, križan z ljubeznijo bogov, boem, ki ve, da gre zares.

By Novica Novaković

Dragi Miklavž,

To je dan, ko si vsak zaželi nekaj. Topel šal, rokavice, poljub, ogromno sladkarij. Nekaj. Tisto nekaj. Miklavž izpolnjuje "male" želje. Male.

Jaz sem na svoj list papirja napisala; "Dragi Milavž; na ta dan naj bodo vse ženske, ki se počutijo UJETE; vse ženske, ki živijo brez sanj; VSE ženske, ki hrepenijo po notranjem miru; DANES  - vsaj danes naj začutijo svojo lastno SVOBODO.  Samo danes, da  bodo prepoznale v  sebi ta občutek in SI SLEDILE. Vsak dan znova.  

Danes je vesel. Pravljičen dan. Naj bo takšen za vse.

Sram me je. Sram, da te poznam. Danes lahko mene imenuješ največjega kretena tega planeta. Podpišem se pod vsako izjavo, ki označuje moj »kretenizem« v zvezi s teboj.

Sram me je, da gledam pred seboj žensko in njene solze zaradi tvojih udarcev. SRAM ME JE, da te poznam. Sram, da sem kdaj koli izgovorila tvoje ime. DA sem izrekla ENO dobro besedo kdaj za tebe.

Ti ženska, ki vse narediš s premislekom. Ti, ki si najboljša v tem, da sama sebe predstavljaš »najboljšo« in »najlepšo« okolici okoli sebe.

Želim si, da vsak udarec, ki si ga dala njej - da bi ga raje meni. To si želim.

Ker meni nikoli nisi upala pokazati svojih »nizkih udarcev«. Ker ta tvoj »bolani« um bo uničeval še naprej. Ta tvoja sestradanost, ki ji ne moreš pobegniti. Te demoni, ki te uničujejo. KAJ JE DOBREGA V TEBI????

Ti, ki si meni predstavljala svojo KRHKOST; ti, ki si obljubljala vsem ženskem tega sveta tvojo dobroto;  tvojo toplino.

S ČIM SI TO OBLJUBILA? S pestmi..ker drugače ne znaš ubežati sama sebi.

Prosim, nikoli več mi ne pridi pred moje oči. Nikoli več ne postavi mene pred dejstvo, da naj razumem nekaj, kar se OPROSTITI NE DA. Ker ni besed. Ni sramu. Ni srca. Ni duše. Ničesar več ni, kot pa samo to - nekdo tebi enak ti bo pripravil enak predpekel. Pokazal ti bo rob nebes in rob pekla.

Ti si svoje izbrala že davno. Izbrala si jezo namesto ljubezni. Izbrala si lepe besede namesto resnice. Izbrala si PONIŽEVANJE namesto pripadnosti. Izbrala si kri; IZBRALA si GROŽNJE namesto SPORAZUMA. Izbrala si materializem v nadomestilo ljubezni.

Vse zato, ker si bila zavrnjena. Ker si bila kot ranjen pes, ki ne more preboleti sebe v svoji lastni svobodi.

Ker še do danes ne moreš sprejeti, da ti nekdo v obraz reče NE. Ker še danes ne razumeš besede: » Dovolj je«...

Ti si sramota za vso žensko populacijo. Ti si sramota sama sebi.

To isto polno luno gledava..obzorja

daleč, predaleč drug od drugega. Med nama

se pno gorovja. Mehka mahovnata skoraj

zarašča najine stopinje. Čisto sama

si prečkala vse meje in prišla na tuje,

v domovino mojih rok. Nevarno sam

se plazim mimo varuhov meja; potujem

na severozahod, kjer me je bridko sram

škripanja duše sredi gladkih, strašnih sten.

Stojim pred njimi, temni moški z jugovzhoda,

sumljivega imena, drhteč, gol kot plen.

Ne morem pobegniti. Meja je usoda.

Zdaj veš: čeprav prestopiš mejo, je ne izbrišeš.

Še višja bo krojila tvoj korak, kot dvom.

Zemljevid ni privid. Zato govori tiše.

Onstran vseh meja so tvoje ustnice moj dom.

By Boris A. Novak

P O T O V A N J E

Kamorkoli boš šla,

Kjerkoli se bo tvoja senca pomešala s tujci,

Vedi, da se tja, kjer te čakam, več ne vrneš,

In da ta, ki te čaka, nisem več jaz.

Zato: hodi po sencah. Naj te kot leteča preproga

Dvignejo v zrak in odnesejo na drugo stran srca.

Tam boš varna šla dalje in vse, kar bo ostalo,

Se bo pomešalo s prihodnjim.

Tako boš dobila belo kri, ki bo iskala noč v njegovi.

Zaspi: naj te ledene reke odnesejo zaprto v cvetu tja,

Kjer ni žeje in so žile svobodne.

Od daleč boš prišla,

Se na prašniku zbudila spremenjena in začutila,

Da prihaja on, ki zraven tebe spi, od daleč.

Prepoznaj ga; vedi, da sem jaz,

In da sva na pričetku novega potovanja ponovno doma.

By Aleš Šteger

...za danes zvečer....za strmenje v nebo; na okenski polici; odprta balkonska vrata in ZRAK...Oh, da - ples dežja ali pa teme...Čista nočna erotika...In nocoj, lahko tudi vi - zaplešete v temi...

Bruce Springsteen - Dancing in the dark

I get up in the evening
and I ain't got nothing to say
I come home in the morning
I go to bed feeling the same way
I ain't nothing but tired
Man I'm just tired and bored with myself
Hey there baby, I could use just a little help

You can't start a fire
You can't start a fire without a spark
This gun's for hire
even if we're just dancing in the dark

Message keeps getting clearer
radio's on and I'm moving 'round the place
I check my look in the mirror
I wanna change my clothes, my hair, my face
Man I ain't getting nowhere
I'm just living in a dump like this
There's something happening somewhere
baby I just know that there is

You can't start a fire
you can't start a fire without a spark
This gun's for hire
even if we're just dancing in the dark

You sit around getting older
there's a joke here somewhere and it's on me
I'll shake this world off my shoulders
come on baby this laugh's on me

Stay on the streets of this town
and they'll be carving you up alright
They say you gotta stay hungry
hey baby I'm just about starving tonight
I'm dying for some action
I'm sick of sitting 'round here trying to write this book
I need a love reaction
come on now baby gimme just one look

You can't start a fire sitting 'round crying over a broken heart
This gun's for hire
Even if we're just dancing in the dark
You can't start a fire worrying about your little world falling apart
This gun's for hire
Even if we're just dancing in the dark
Even if we're just dancing in the dark
Even if we're just dancing in the dark
Even if we're just dancing in the dark
Hey baby

http://www.youtube.com/watch?v=A_U6iSAn_fY

Zaprem oči. Odprla jih bom čez nekaj časa. Zdaj se poljubljam s teboj globoko. Preživljam ves ta čas, ki ostaja. Čas, ko bi mižala in mižala.

Najprej bi se prevrnil kozarec. Od samega vznemirjenja, bi se nato prevrnila še moja kava.  Medtem, ko bi se vse skupaj uspelo pobrisati, bi poslušala tvoje dihanje. Previdno bi se dlani dotikali. Roki brez prstanov; so drugačni.

Ni več sledov. December je mesec, ko se ne vidijo sledi; preteklih ljubezni.

Zdi se mi kot, da znaš brati moje misli, ko se dotaknem tvojih dolgih prstov. Zdi se mi, da točno veš, kdaj ne stisneš dlani v pest. Zapiraš oči in loviš sapo. Skoraj na robu solz in vendar nihče ne spregovori. Ta tišina objame. Ta objem je močnejši kot katerkoli do sedaj. Ni namenjen tolažbi. Ni namenjen besedam: » Se zgodi«.

Ta objem so moje besede. In vse, kar je v njih. Vse, kar se izpiše.

Na njenem obrazu toliko čustev. Od jeze do olajšanja. V tistem sproščenem  hrepenenju,  se je tišina sestradano hranila.

Čakala sem. Njene roke.Potem sem lahko zaspala. Gotovo se je pogovarjala še dolgo zatem, ko sem jaz zatisnila oči.

V tej noči je bilo toliko zvezd. Nebo je žarelo. Vsi demoni so našli pot domov. Dež je ceste razmočil. Norosti so bile izbrisane. Oklepi so postali zrahljani.

» Si mi pokazala, kaj čutiš?« 

vzdih za dihom

brez sape

v ritmu

v pesmi

brez besed

slow & live

By mo2dra

Ko razum ne sprejema več izgub takrat veš, da ni izbire. Nečloveško je voditi čustveni dialog brez tebe. Nemogoče je ubesediti trenutek. Nemogoče je izpisati tvojo radovednost. Nemogoče je sebe ustaviti in pogledati v nebo.

Preživeti življenje v okvirjih. Ni možno. Več.

Odprem oči.

Še vedno pijem tisto kavo. Od petih zjutraj. Zdi se mi, da ni izgubila okusa. Neizprosna hladna kava. Ostala je na pisalni mizi.

The cardinal signs

Hidden treasures
what you see when you
close your eyes
for just an instant
as your lashes launch
from your cheek
the world is transformed
little loving things
the sound of steam
or passion
cascading through
the broken night
the sudden fell
of human skin
unexpected
touch
your eyes roaming
a familiar face
for the cardinal signs
of navigation

By BIRD

http://www.youtube.com/watch?v=MyjzIcflUyg 

Ko me boš naslednjič prosila

za dotike

ko me boš naslednjič

zasledovala v mislih

božala moje sanje

okušala slane kaplje

s potnega čela

topila

ledenike

ko boš naslednjič

prebila skozi moj molk

naj me napade mrzlica

naj se mi snamejo okovi

nam me vržejo

v razburkano morje

naj me odnese

  zbriše vse spomine

tvoje

neskončnosti.

Tako se počutim

ko čutim

da sem VSE IN NIČ

tako se počutim

ko gledam igro

oblakov

ki z vetrom

se igra.

By mo2dra

ko si želim, da bi bila v VEZI. A je mogoče še kaj hujšega kot pa to, da zjutraj NE MOREM vstati? A je še kaj hujšega, če ne vem na katero nogo naj najprej stopim? A JE ŠE KAJ HUJŠEGA kot pa to - pogledam v hladilnik in NI MLEKA?!!!! ...in moja kava je odvisna od tega - če se bom pripravila do tega, da grem v trgovino! MORAM (mantra).

NI MLEKA...O kakšna drama?!..

Zavrtim spomim od včeraj. Zakaj bi človek hodil v Plazo parfumerijo, če se odloči in gre .....in tam se ti lahko  od vseh vonjev odklaplja? Počasi in tiho. Na koncu mi rečejo - " Gremo še v Globala"?...SI REKLA KAJJJJJJJ?!!....Domov, domov, domov - edine misli, ki so vredne razmišljanja. Mislim, da ne bom več "eksperimentirala" sama s seboj. Glasovi v meni so odmevali; šli so skozi mene. Jaz sem strmela v ogledalo - verjetno dolgo časa. Gledala te moje RDEČE oči, ki jih seveda nisem prepoznala. Počutila sem se kot v galeriji svojih MOR in ne sanj.

Uradno smo odprli 1.december. Bil je čas. Zimsko spanje v tem času absolutno odpade.

In ta nedelja - spomini, spomini, spomni. Pogovarjam se z njo v mislih in ji priznavam - PRIZNAM TI, EVO, PRIZNAM TI...

Pogrešam tvoj jutranji nedeljski dotik..Tvoje roke na mojih stopalih. Tvoje hladne roke čez moja "prevroča" stopala. Tvoja tiha hoja po stanovanju; tvoja kava na mizi; VEDNO mleko v HLADILNIKU...Danes te POGREŠAM...tvoj poljub na mojem licu...Vse to...Oh, ženska kako si ti mene "razvadila"...In jaz sem se pustila razvajati..Od začetka in v neskončnost...

In zdaj sva obe na začetku - jaz se bom teh stvari odvadila. Logično, da se jih bom. Že dolgo ne občutim več tistega mira v sebi, če nekoga objamem. Teh občutkov ni in jih ni. Vsi dotiki, ki pridejo - me prej stresejo kot pa ganejo. Pogrešam tvoje nedeljsko kosilo in mojo neizpito kavo na mizi.

...oblečem se...mleko, ne....In po mleku v kavi...MIR...in po miru...pokličem...."Prosim, prosim vklop VSEH možnih savn"...Hvala...tuš...in divjam naprej...

Plast za plastjo..nočem več prividov v sebi. Z mokrim obrazom raziskujem, kar je ostalo...V tvojih očeh pa vidim ničesar...Tako si blizu BILA...in tako daleč si ODŠLA...Zgodi se.

Najprej navadna pesem. Kasneje nenavadna glasba. Potem nama zmanjka domišljije. Ugotoviva, da gledava na svet precej drugače. Ona moja muza in jaz prodiram v njeno notranjost. Se zgodi, ne - saj nismo načrtovali. Slab sem jaz planer. Vzburi me do mojega divjega zanosa.Sprehajava se po vseh možnih deželah, s takšno strastjo, da nikoli ne bi mogla zanikati, da tam resnično nisem bila in potem pridemo do stavka; " Nekega dne....

Na robu vseh možnih fantazij me pripravijo, da gledam "giljotiranje"...Ne vem pa točno katera glava je bolj prazna..In se sprašejem; " Kaj to pomeni, če ima človek PRAZNO GLAVO?"..

In se prepričam - ob petih popoldne bom svet videla povsem drugače. Spijem mrzlo kavo, stisnem pomarančni sok; dodam ananas in počakam, da me raznese po decembru. V malo drugačnih ritmih. Prazna glava me ne moti. Dobrodošla bo.

Nekaj minut ugibam. Stojim. Pomislim.

Vznemirjajo me njene besede. Ker so kot velik kotel, ki nima dna. Ker tam so skriti vsi zakladi.

Hm...Me zanima?

Samo še underground glasba; v nenavadnih lokalih, kjer prihajajo ljudje s čudno preteklostjo, v temnih oblačilih, vedno jasnimi pogledi, vonju, ki ga začutiš že na vratih. Prihodnost je odvisna verjetno od vseh mešanih občutkih. Ni rečeno, da bo vse propadlo in tudi ni rečeno, da ne bi mogla navezati bolj globokega stika. Z nekom. Mogoče, ker na vseh teh mestih še nikoli nisem bila. Ker jih ne poznam. Saj tudi nje ne, če sem čisto iskrena.

Verjetno nas praznina žge ali pa samo pustimo nekomu, da nevidno lega v našo posteljo. Moti naš spanec.

Ja, seveda - VČASIH si dovolim tudi to.

 Počutim se kot, da mi je danes rojstni dan. Eden izmed tistih dni, ki trajajo dokler se lahko živi. Hvala ti ( Pomarančna), za tvoj sms, ki je  prišel in posvetilo;

" Za najlepši čas tvojega življenja"...

Povej..Si našla svoj izgubljeni nasmeh? Si se naučila vse klavirske note? Si zapolnila v sebi vse praznine?..

Od vseh žensk, ki jih nikoli ne bom spoznala - ne vem zakaj mi "pomaranča" ostaja v glavi. Še vedno, bi ona rekla. Tam si. Mogoče, ker te nikoli nisem videla. Mogoče, ker toliko stvari ni več pomembnih. Važno je, da si ti na drugi strani mene - zadovoljna. Srečna. Jaz upam, da SI.

Minilo je skoraj leto dni. Pogovarjati se na drugačen način. V drugačnem jeziku. Brez spremljevalnega šova. Brez tega, da mi nekdo zmanjša jakost glasbe v meni. Brez tega, da dvignem roke od vsega. Brez tega, da dovolim, da odprem svoja vrata. Brez tega, da pustim, da me vedno nekdo oblači. Brez tega, da nikoli ne bom bolj jasna, kot danes. Brez tega, da se me nekdo ogleduje sredi dnevne sobe. Molče. Brez vprašanj, kam odhajam. Odgovori so bili v pogledih.

Pokrijem prvi del pohištva. Štejem. Koliko stvari je ostalo. V mojem domu. Koliko stvari mi je prineslo vznemirjenje? Koliko stvari je spremenilo moje videnje.? Kolikokrat je moje telo pokrila odeja? Kolikokrat sem slišala besede, lahko noč.

Kolikokrat sem si vzela čas, da sem samo strmela, brez kimanja. Skoraj gotovo vonjam ostre dišave in se sprašujem, če mi je všeč ta vonj. Če mi je všeč omamljen vonj s katerim se napajam.  Če mi je všeč dolgo spanje in življenje, ki ni povezano z ničemer.

Mešam kavo. Odštevam. Vse skupaj je postalo preveč osebno. Pozabila sem okus, zaradi katerega telo vedno ostaja lačno. Več ur kasneje sem razširila ta vonj. Ta okus. V sebi sem raztrosila okus.

Pozabila sem govoriti o sestradanosti. Pozabila sem, če jo želim obdržati le za sebe.

Ta isti čas lansko leto, sem želela prebarvati stene v stanovanju. Želela sem, da dobijo obliko. Samo zaradi tega, ker sem slišala te besede;

» Čutim tvojo sestradanost«...Na poseben način jo primerjam s tvojo najljubšo barvo. Čutim pozornost, ki bi naju lahko opisala.

Dvignila sem skodelico. V tem jutru. Določene besede so mi ostale v grlu. Uživala sem, ko sem usmerila pogled na koledar. Srce, zbudi se. Takšen bo današnji dan. Ne predaj se.

Približevanje korakov. Borovnice. Sonce. Bilo je še slabše, če sem sebe videla prestrašeno. Stisnem ključe od stanovanja. Med prste. Za trenutek me izda lastno telo.

Vsak čas. Se bodo stvari začele premikati. V moji glavi. V mojem srcu. Tako dolgo sem se mučila, da nisem več slišala njenih laži. Pozabila sem stopinje laži, ki mi jih je nanizala. Nisem zamerila. Nisem nasprotovala.

Le odprla sem oči. Verjetno je imela svoje razloge. Vsak jih ima. Še bolj so se mi razširile oči. Tišina je bila krvava.

Danes postaja najlepši čas mojega življenja. Dolgo sem stala pod tušem. Nihče nikoli ni našel večje ljubezni, kot pa tiste, ki jo je sam spustil vase. Do sebe. Čas, ko obrišeš žalost ven iz svojih oči.

Čas, ko bom jemala za sebe. To se mi bo zdelo lepo. Skrivne strasti decembra. Izgovori ta stavek na glas in postala boš vsa napeta.

Ledeni čaj. Napisala je ime lokala. Želela je izmeriti utrip vendar jaz nisem takšna kot si ti. Ne maram zmrznjene hrane. Ne maram umazanih oken. Ne prenašam več nesnage okoli mene. Ne maram poniževanja. Nočem več razumeti. Nočem več spraševati. Ne želim vedeti, koliko tvoje vere je ostalo. Teh časov mi ni treba živeti. Ne želim vedeti nič o tvoji bolečini. Nočem slišati tvojih spoznanj.

Poslušam svoje glasove. Jaz jih slišim. Mar mi ni več, če jih slišiš tudi ti. Mar mi je, če ti ne veš, kam boš vse to dala. Mar mi je, kam boš vse to pospravila.

V življenju je sebičnost resnična. Resnično pa lahko vidiš le sam sebe. V svojih dejanjih. Skozi svoje besede.

Želela sem si še ene kave. Noro. Potem sem si zaželela borovnice. In tisti decembrski kos pite, ki sem ga tako pogrešala.

Ja, danes je 1. december.  Odštevajo se dnevi.

Si našla, kar si iskala?

Do zdaj sem vsakič iskala nekaj drugega. Tokrat sem se ustavila ob izredno čudni poti. Bila sem ponosna. Nikoli nisem lagala. O svojih čustvih. Tudi, ko sem izgubila trenutek. Nikoli nisem nehala zbirati poguma, da bi povedala še kaj več - o tem trenutku. Nisem želela spremeniti tujih svetov.

V mojih očeh toplina. Verjamem, da jo bo videl še kdo.

Kdo?

Nekdo, ki bo pripravljen stati ob strani. Nekdo, ki bo zmešal resnico z lažmi. Nekdo, ki bo udaril z zapestjem po mizi. Nekdo, ki se bo znal kesati. Nekdo, ki bo doživel novo upanje. Nekdo, ki ne bo prehitro zaključeval stvari.

Nekdo, ki bo nehal izkoriščevati nove priložnosti. Nekdo ob katerem bom lahko zaprla oči. In ta nekdo me bo tudi zbujal iz sanj; sredi noči. Le zato, da mi bo pokazal nove zvezde. Zvezde, ki jih nisem videla še do sedaj.