Stopi v svojo sredino,

stopi v svojo sredino,

tam lahko stojiš samo ti,

iz nje te ne more nihče izdreti,

z nohti, z zobmi, z besedami,

nihče raniti ran v tvojih čevljih,

izpuliti črt iz tvojih dlani.

By Aleš Šteger

(Včasih je januar sredi poletja)

" Jo je napisala;

Ne mine dan, ko se ne pogledam v ogledalu zjutraj in si rečem: Daj še malo zdrži, morda pa danes na poti v službo najdeš moč in spelješ stvar..daj vzemi kar ti je bilo ponujeno, naredi to zase, kre veš da si to ti in si srečna, ko si z njo. Smeješ se. Kdaj si se pa nazadnje nasmejala do solz in iz srca? Kdaj si nazadnje z njim sedela na kavču pred tv-jem in ga brez besed samo z bitjem srca začutila, začutila njegovo bližino in neskončno naklonjenost, kot to doživiš ko si z njo, pa čeprav samo za par minut, ki so nama namenjene čez teden. Kdaj? In ko se zavem odgovora na to boleče vprašanje; NIKOLI - ne, ko bi vsaj bilo NEKOČ ali DOLGO NAZAJ..ne more biti še bolj boleče. Nikoli. Ker to kar čutim, ko sem z njo, čutim samo takrat in samo z njo. In otožna se odpravim v službo; kot v transu pripeljem otroke v vrtec, šolo...in potem, ko se vozim v avtu, poslušam glasove, ki prihajajo iz radia..kot da niso resnični kot da mi vsi hočejo nekaj slabega, kot da nihče ne vidi, ne razume, kako težko mi je. Pa na koncu ugotovim, da sem itak sama in samo sama si lahko pripeljem doživljensko srečo..Kako težko je gledat možev žalosten, prizadet pogled, ko ve da sem s srcem drugje..pa mu vedno znova rečem: Kako me ne razumeš? Pa nič slabega ne želim tebi, s teboj ni nič narobe, samo jaz ne znam in ne morem splavat ven iz tega..ali pa morda nočem, ker vem,  da s tem izgubim njo in nazadnje izgubim sebe....

Ta zapis je bil zame kot metek v glavo. Tako močno je to šlo skozi. Kako malo je takšnih "žensk", ki si drznejo to sploh povedati. Kako malo je takšnih, ki si upajo "podoživljati" besede, ki se izpišejo za njih. Kako malo je takšnih, ki priznajo sebi, da je nemogoče pobegniti ali pa pogledati v drugo stran. Kako malo je takšnih, ki sploh verjamejo, da je na drugi strani oseba, ki ji bo stala ob strani - ne glede na odločitve, ki jih sprejme.Tega je tako malo.

Jaz ti želim Jo, da oseba, ki jo imaš na drugi strani - premore prevzeti na svoja ramena tvoje strahove. Upam, da se zaveda, da ko greš v odnos z nekom, ki je poročen - je samoumevno, da moraš vzeti v obzir tudi "paket", ki ga ona nosi s seboj. Ni samo ona tista, ki postane del nekega novega življenja temveč vse, kar je v ozadju. To je prvo, kar moraš sprejeti. Njene otroke. Potem njo. To je osnova, ko imaš odnos s poročeno žensko.

Sledeča stvar pa je ta, da odnos mora biti tako trden. Obe morata biti. V odnosu ne sme biti tudi "trohica" nezaupanja, da nekdo ne bo izpeljal stvari do konca, če se OBE v začetku odločita za to. Vendar je pogoj, da je v odnosu ogromno ljubezni ter razumevanja do vseh problemov; do katerih lahko pride.

Zna se zgoditi, da se v takšnih primerih zlomita obe. BISTVO, če bosta vedno; vsaj poskušali  zaupati svoje strahove - ena drugi;  povedati svoje misli potem si našla svojo sorodno dušo.

Ker če to občutiš ob ženski, ki jo imaš. Če ti ona daje nasmeh na usta. Če je ona tista pred katero si DRZNEŠ jokati,  ker samo ona zna ustaviti tvoje solze. Če je ona tista kateri objem te lahko stre ali pa neskončno pomiri.

Če je ta oseba ŽENSKA...potem boš morala ti narediti nekaj za sebe ali pa nehati sanjati sanje. In živeti polovično. Razdvojeno. Začela boš v sebi ločevati stvari. Pripravljala boš sama sebe, da ne boš zaupala nobenemu. Podvojila boš vse dvome in strahove.

In ne znam si predstavljati, kaj se zgodi, če oseba, ki jo imaš sedaj - odide. Zapre svoja vrata. Zapre srce. Ustavi glasove.Prekine stike.

Vedno pravim - čas je relativen. Ni pa večen. Je tako minljiv. Ljubezni so minljive ali pa usodne. In kdor misli, da VSAK DAN lahko spozna osebo, ki ti nudi vse te vrste občutkov - da je vse to obojestransko - potem živi fikcijo - iluzijo. Da misliš, da ti bodo ponujene neskončne priložnosti, ker se ti SAM NE ZNAŠ odločiti. Potem je bolje, da je takšna oseba sama. Do konca svojega življenja.

Nekatere ženske so strašne egoistke. Same do sebe. Same sebe pripravijo do tega, da "se delajo", da ne občutijo. Da ne vidijo. Da ne morejo slišati. Dokler ne pade noč, ko se jim srce lomi. Dokler NI ČLOVEKA, ki bi znal ustaviti solze. Ker nikoli nobenega tudi ne bo. Nihče ne bo mogel v njene svetove in ona vse, kar bo lahko naredila; bo   kričala v sebi hrepenenje;   kaj vse si želi in kako nobenemu ne pusti do sebe. In to so ženske, ki jim jaz pravim - tempirane bombe.

Zaradi takšnih egoistov se "ulovi" na vrvico najprej  - ogromna količina žensk (ki imajo še "normalno" glavo)  in potem pride nekdo - vedno pride, ki egoistu pokaže; na njen način; pod njenimi pravili - kaj ona pravzaprav počenja - s seboj; z drugimi in vse, kar dobi v zameno je spoznanje. Ne odneha pa uničevati drugih. Ker s tem, ko je sama v sebi tako ranjena - poškoduje še celo množico ostalih. Ker ne zna umiriti svojega srca. Ker ne zna dozoreti. Ker ne zna ljubiti. Ker ne more. Bedarija!

Zdaj Jo - Kakšna je tvoja oseba na drugi strani? Tudi sled ne tega. Potem veš vsaj en odgovor. Potem se pa vsak dan BORI za njo; za VAJINO ljubezen.

V mojem primeru je šlo za povsem drugačne stvari. Jaz nisem želela. Ne, ker je je šlo samo za "seks", kot mi je ona večkrat očitala. Enostavno sem vedela, da vse kar želi je to, da me zapre v kletko svojih sanj in tam drži na tisti "zlati" verigi od katere bi jaz celo življenje samo bežala. Bi si pa drznila reči, da sigurno bo "uničila" zaradi svojega ponosa, zaradi svojega neskončnega ega, ki ga ne more spustiti; zaradi svojih strahov, ker se boji pokazati čustva - bo povlekla za seboj celo hordo "nedolžnih" ženski, ki bodo šepetale; " Meni je prvič..in rada bi poskusila..

Ti kot mati se moraš vedno najprej odločati - v imenu svojih otrok. Potem postaviš na drugo mesto "njo" in na koncu sebe ter  potegneš črto. In verjemi, da nekoč pride TISTO JUTRO, ki prinese moč in če tega jutra ne boš šla; ne boš šla nikoli. Takrat se bo v tebi vse PREPOLOVILO; razpolovilo - srce bo umrlo. Umrlo bo pa samo zaradi tega, da boš lahko v njega spustila ljubezen, ki te osrečuje. Ljubezen brez katere ti nikoli;  ne moreš biti to, kar v resnici si lahko. Brez žalostnega pogleda v jutrih. Brez tesnobe v srcu, ko odhajaš od nje. 

Nekoč smo si izbrali ljubezni. SMO si jih. In vsak je izbral, koga bo ljubil. Izbral je. Vsak je pustil "znak" na kakšen način se bo tega človeka spomnil.

Dejstvo je pa eno - ovire vedno bodo in vedno so. V življenju moraš biti NOREC, da ti lahko ljudje rečejo, da si BOREC.

Srce IZBERE; ljudje MOLČIJO.

Življenje gre naprej. Mar gre res?

Vendar je milijon takšnih, ki imajo otopelo telo, prevroče srce, umrle misli.

 Zakaj danes, vsaj enkrat za spremembo - ne bi sami sebe videli v tem "življenjskem scenariju" in ga poskušali spremeniti?

Zakaj?

Ker je vredno. Ker čutimo tako. Ker želimo. Ker ne moremo več hoditi preko sebe. Ker  misli v nas nikoli ne utihnejo ampak kričijo - po spremembi.

Že zdaj se "veselim" njenega groteskega pristopa,  ko bo zvedela za napisano pismo. Že zdaj se "veselim", ko bom dobila "vse" vrste živalskih imen. Že zdaj se "veselim", ko bo ponovno preklinjala moj obstoj, ko bo kričala, da sem jaz "kriva", da je spet šla nazaj v svoj "začaran" krog. Že zdaj se "veselim" obtoževanja, da vse ženske so enake. Nobena ni resna -razen nje.  Že zdaj se "veselim" ko bom poslušala, kako dobro se bo "zopet" opisovala. Že od nekdaj sem vedela, da je "brezmadežna". Že zdaj se "veselim", ko bo vetru podarila svoj glas; da le  mene je ljubila...Že zdaj se veselim BURJE, ki bo vse te besede odnesla v kanalizacijo...

In moj edini stavek izrečen bo; " Dušo, da li sve to se doista zove LJUBAV?  

Šepetale se pa bodo naslednje besede; " Ti znaš to tako veliko bolje in jaz se kar "nikakor" ne morem in ne morem naveličati tvojega obtoževanja, tvojega prikrivanja. Zdi se mi, da če te neham poslušati - vsaj za eno minuto - da se mi bo življenje dejansko ustavilo?!..

Zato prosim - NE, NEHAJ. Če ti bo tako lažje; bolj toplo pri "srcu", če se boš čutila, da si tako z menoj veliko bolje povezana; ostanem vsaj še pet minut dlje, kot sem nameravala, ker to so besede, ki jih želim VTISNITI v svoj spomin. Zato prosim, ne nehaj...

Saj pravim - posledice bodo "mlečne narave"...nabite s čustvenim nabojem Kalcija. Kakšne "nenormalne" dobre borbe so meni usojene, da dobim nasmeh na usta. Tisti, ki traja in traja. Še ure potem.

Ne vem zakaj občutek, da danes pišem - o iskrenosti. Prva jutranja misel. Mene so "učili", da predno greš v določeno stvar, da se je potrebno zavedati posledic. Tistih do katerih lahko pride. Vedno. Lahko mi sto ljudi pove, da zakaj sploh razmišljati o nečem, če se sploh še ni zgodilo. Zakaj razmišljati o stvareh, do katerih MORDA sploh nikoli ne bo prišlo?

Vedno pa sem ocenjevala karakter osebe ter osebo samo; samo v eni stvari - kako nastopi v trenutkih, ko je potrebno reševati (dejansko)  probleme ali pa  prevzeti breme na svoja pleča ter odgovarjati za svoja dejanja. Izustiti - odgovorna.

Danes odprem mail - davno pozabljeni mail. Mail, ki ga sploh ne odpiram več. Čakam, da bom pozabila geslo in ko bom želela vstopiti nekega dne  - se bom sprijaznila -  ne vem ga več. Zaključena stvar.

Prišlo je pismo - od njega. Od njenega - njega. Ko sem najbolj v življenju premišljevala - ali se "spustim" v ta odnos ali ne - v sebi pa sem čutila, da je to nekaj najslabšega, kar lahko naredim. To je bilo dolgo časa moje načelo - poročene ženske mene ne zanimajo.

Berem njegovo pismo. Človek bi jokal. Pisal je, da je našel mojega. Edinega, ki sem ji ga napisala. In vendar pismo samo je opisovalo njen karakter.Njen katastrofalni pogled, ki ga je imela na ženske. Njen odnos do njih. 

 On pa se je celo pismo zahvaljeval, da on sam tega ne bi mogel bolje napisati. Napisal je več, kot bo ona sama kdajkoli razumela. Kako narobe razume njegov svet. Mogoče, ker tudi svoje razdvojenosti nikoli ni. Mogoče, ker ji je ODPRTA komunikacija tretja španska vas.

..seveda sem vedela že veliko časa nazaj, da je našel pismo. Bila je bolj histerična,  kot  je to sploh kdaj prej pokazala. Jaz pa čisto mirna. Sprejmi posledice. Za "užitke" v življenju je potrebno uporabljati razum.Njene besede. "Malo" se zalomi tudi takšnemu "čustvenemu invalidu", kot je ona.

Sčasoma je postala podobna "robotu". Ni mogla zatreti svojega lastnega nagona in ni mu mogla ubežati. Zdaj razumem, zakaj čustev nikoli ni kazala. Ženske bi jo "raztrgale".

Potrebovala sem deset minut. In odpisala. Sprejela mojo udeleženost. Nekako sem čutila v sebi, da to ne delam zaradi nje. Tudi zaradi zaradi sebe ne ampak tokrat zaradi njega.

Odlomek mene za njega;

Zaupanje. Tega nam včasih zmanjkuje. Enako se zgodi z vero v ljudi. Kot plima in oseka. Vse se ruši takrat, ko tega ne želiš. Ko želiš sebe potegniti na površje in dihati tisti zrak, ki te osvobaja. Najtežje v življenju je zbrati pogum.

Pogum za odločitve, ki nam spremenijo življenje. Ker točno v sebi veš, da ko boš spremenil eno stvar; se bo zrušila cel gora domin, ki komaj stojijo. Nisva sicer imela nikoli možnosti, da se srečava in vendar vem, da si izjemen oče. Mogoče imaš občutek, da si slab mož  -vendar nisi. So določene stvari, ki bi jih želel razumeti in vendar jih ne moreš. Ne živim jaz z vami, kot si napisal ti. Ti živiš z njo. Ona pa živi svoje hrepenenje. Dva različna svetova.

Včasih je dovolj obsojanja. Včasih je težko osebo naučiti, da je prava komunikacija vodilo -  do boljšega medsebojnega razumevanja. Tudi zbliževanja v postelji so odvisna od tega. Najlažje pa je biti general; po bitkah, ki so se končale že davno.

In vendar mi ne bi pisal, če si ne bi želel razumeti. Svojih bojev v sebi. Odpri sebe in se začni pogovarjati z njo. Vem. Ni najlažje delo in kljub vsemu - nekdo bo moral nadaljevati, ker jaz sem nehala. In čas - čas teče in samo ti na drugi strani se lahko odločiš - vprašaj - kljub temu, da nočeš slišati - kljub temu, da te lahko boli.

Včasih je potrebno samo sprejeti "nerazumljive" stvari in položiti karte na mizo. Ne, z očitki. Ne, s spodnašanjem. Z resnico. S pogumom, ki nam ga včasih zmanjkuje.

Ker vse to, kar bomo storili danes - je odraz naše prihodnosti. Če se tega zavedamo v tem trenutku ali pa čez čas. Stvari, ki jih pustimo - pridejo za nami. Zahtevajo "nalepko" - stvari morajo biti rešene - izrečene. Vsak mora najti svoje lastno zadoščenje. Nesmiselno je stvari puščati odprte.

Enostavno ne morem več bežati od stvari. Kot ne morem trpeti zaradi vsega "neizrečenega" ali pa "med" vrsticami povedanega. Mogoče, ker sem "freak" na resnico. Ker je najtežja. In ker je edina, ki me vodi po poti - po kateri JAZ želim hoditi.

Ko bi vse "poročene" ženske - znale "ubesediti" svoja hrepenenja. Izraziti nekomu na drugi strani - zakaj je nemogoče ustaviti to hrepenenje - bi svet bil lepši? Bi tega mogoče "ne počenjale" več?

Še vedno bi. To je nemogoče zatreti v nas. Lahko mižimo ampak dejstvo je, da nekaj v vsaki ženski umre. Čustva, ki jih nihče ne more tako dobro zbuditi, kot "tista" nekdo, s katero so ta čustva nastajala.

Žalostno. Ko slišim stavke: " Želim si poskusiti"..Vedno sem si to želela in vendar nisem zbrala poguma...In potem najde "varno" zavetje; postane okolici zgled in živi takšno življenje, da mu lahko reče "normalno". Ob večerih pa se nikoli več ne more pogledati v ogledalo. Kot tudi ne zna pojasniti svojega leska v očeh, ko zvečer gre s "prijateljico" na dolgo kavo. Kako jih lastne laži zavedejo, da lahko objemajo nekoga in v mislih hrepenijo po "njej".

Obstaja pa tudi druga plat kovanca. Kako težko je nekomu na drugi strani, ki ni "pazil" na svoja čustva? Kako težko je izbrisati iz sebe ljubezni  - v katerih ni zmagalo srce temveč razum?

Vsa ta vprašanja. Toliko odgovorov. In vse imajo eno vodilo - ljubezen.

Če si iskren. Do sebe, nato do drugih. V vsakem trenutku.Potem ne zgrešiš.Potem si pesem, si zrak, si drevo, misel, mačka, vdih..si življenje.

Imaš prav - običajen dan. Dan, ko grem prvič od kar pišem ta blog - na bližnje srečanje-)

In me je "nahrulila";

Draga mo2dra; ..pa ne da pomisliš name..Pa ne da se to zgodi?Po tolikih neodgovorjenih mailih, sms-ih na moja vabila..pa ne da pomisliš..ravno name...Zakaj?

Hm...ker je običajen dan.

"Ne"...

Hm...ker je sonce...

"Ne....

preprosto..KER JE ŽELJA...

A sem "slučajno" omenila, da to povabilo "stoji" že par mesecev - na odprtem?! 

Kakšna sem - grozna?!. Vem.  

 Čas, da naredim nekaj povsem OBIČAJNEGA. Zastarelo KLASIČNEGA; spijem kavo z nekom, kjer je želja obojestranska, da se spoznava.

 Tako, da mislim, da je prav, da to delim z vsemi, ki ste "mogoče" dobili občutek, da je to redna praksa. Žal ne.

In verjetno me bo "ponovno" nahrulila, ker še do zdaj nisem potrdila kraja in spet razmišlja; " Sigurno bo poslala sms, da ne more"...ampak dejstvo - danes je in bo ostal običajni dan.

Za nekatere. In ker je izbrala prav "čudovit" kraj za srečanje - takšno, da mi lahko resnično reče (biti detektiv je v modi - ponovno) - vse delo je na tebi, gdč. Mo2dra, da me najdeš. In zakaj ne - že od daleč bom vpila; " Kave bi...KAVE!!!..(to bom jaz-).

Nikoli nisem živela tako popolno in celovito kot takrat, ko je prvič ženska položila svojo dlan v mojo. Nikoli nisem bolj ljubila snega, kot tisto prvo zimo, ki sem jo preživela z njo.

Nikoli si nisem želela odrasti tako hitro, kot takrat ko sem ljubila njo. Nikoli nisem toliko solz pretočila kot prvič. Nikoli nisem bila tako uredu, kot takrat ko sem prvič ljubila.

Nikoli nisem v sebi čutila toliko razumevanja, kot v njenih pogovorih. Tako malo je bilo treba govoriti. Tako veliko je govorila le govorica telesa.

Tako vem, da letos prvič ne bom poslala tiste čestitke.. "Vse, kar si želiš ti"..

Nikoli ne bom pozabila prvega poljuba. Ne, samo da je bilo čudovito. Takrat sem prvič začutila čas, ko se ustavi. Ni se premaknil.  Le jaz sem potrebovala dva dni, da sem šla nazaj domov.

Vedno sem razmišljala, če je bila to sreča, da sem prav njo spoznala - prvič. Ker vse te občutke, ki sem jih čutila takrat - jih nikoli nisem več.

V mislih sem jo preklinjala. Preklinjala, ker me je naučila ljubiti. Ker me je naučila komunikacije. Ker me je tako prekleto močno ljubila, da mi je jemalo sapo. Ker sem jaz ljubila tako močno, da zjutraj nisem mogla zapreti vrat ter jo pustiti samo.

Zdelo se mi je, da je najina ljubezen nedotakljiva. Zdelo se mi je, ko je šla z rokami skozi moje lase, da bodo njene oči tiste, v katere bom zrla večno.

Še danes, ko berem vso to njeno poezijo; pisano za mene. Je ne preberem do konca. Nikoli ne preberem do konca...

..ker nikoli več ne ljubim tako...

Zaradi nje so bile moje ljubezni tako "nenavadne". Zaradi nje sem vedela, da nikoli ne bom nehala iskati v sebi tistega občutka, ki me bo tako izpolnjeval, kot takrat.

V glavi mi je vedno ostal en prizor. Njeno jutranjo bujenje. Takrat sem bila jaz tista, ki je tako sovražila jutra. V mislih slišim tisto godrnjanje, zakaj mi kuha kavo, ki je jaz tako ali pa tako nikoli ne spijem do konca..Zakaj me vedno čaka za mizo, da vstanem...

In nikoli ji nisem povedala, da sem jo sigurno pol ure opazovala, kako sedi za kuhinjsko mizo. Opazovala sem vse tisto, kar se je v jutru lahko opazilo na njej.

Potem sem jo nežno poljubila in šla skozi vrata. Še danes, ko grem mimo njenega kraja - se ustavim na tisti klopci, kjer sem prisegla, da jo bom vedno čakala. Tudi, ko bo vsega konec. Jaz bom tam. Vsako nedeljo. Ob istem času. Še danes, ko opazujem razgled okoli  - se počutim nepremagljivo. Počutim se svobodno, kot se ona nikoli ne. Takrat čutim ponovno, da čas stoji. Tistih nekaj minut, ko sedim tam in vse v meni kriči: " A nisva znali BOLJE?" Daj povej prekleto - nisva mogli bolje..

Čas zapre tiste rane. Ženske jih pri meni niso mogle. Nikoli. Mogoče, ker niso razumele pogleda, ki se je vedno bolj oddaljeval od njih. Od tam tista praznina.

Ker bila je to edina ljubezen, za katero sem mislila, da je nepremagljiva. Ker je bila edina, ki sem jo ljubila..z vsem, kar je premoglo moje telo.

Ko bom VELIKA, ljubica - bom prebrala poezijo do konca. Naučila sem bom tiste vrstice o ljubezni, ki si mi jo namenjala. Nekoč bom pozabila, da si bila edina od katere sem odšla; v imenu največje ljubezni, ki sem jo čutila v sebi.

In tudi, če nikoli nisem povedala do konca - bila si edina, ki me je tako bolela, da sem mislila, da bo prej mojega življenja konec, kot pa vse bolečine v meni.

Imela si prav; obe sva imeli prav - nekatere rane ne zaceli čas ampak drugi ljudje. Če si damo nove priložnosti...

Tudi, če bomo videti tako utrujeni in prestrašeni - jaz bom še vedno verjela - ZA OBE  - našli bova nekoč pot domov - v največjem snegu.

MARTA ZORE - VSE, KAR SVA BILA

Vse kar v meni je, je vse kar živim.
Vem drugačna sem, resnici sledim.
Sama našla nove sem sledi,
v sebe vtkala smeh ljudi,
vem spreminjam se kot ti.

Vse kar danes v sebi sem, sem bil že nekoč.
Dan ki je spodnesel tla, prinesel je moč.
Sam prehodil svoje bom poti,
kar bilo je ne boli,
vem spreminjam se kot ti.

Vse kar sva bila, še je del srca,
nekih dni, ki jih ni.
Vse kar sva bila v jutri vtkala sva,
drugačna sva oba.

Vse kar sva bila, še je del srca,
nekih dni, ki jih ni.
Vse kar sva bila v jutri vtkala sva,
drugačna sva oba.

Danes vem resnica smo ljudje,
ki jim misel da ime,
kadar človek skrije se.

Vse kar sva bila, še je del srca,
nekih dni, ki jih ni.
Vse kar sva bila v jutri vtkala sva,
drugačna sva oba.

Vse kar sva bila, dosegla sva oba,
zdaj drugačna sva.

O Bog - ko ta ženska začne peti in igrati saksofon - telo zadrhti, sproži se vse, kar je ostalo v meni - NORO. !!! Glasba je še vedno - druga najboljša stvar.

Stanje - "zadrogirano" omamljeno (moja soseda je N.A.V.D.U.Š.E.N.A.-).

Marta Zore - MIDVA

Si in sva.

Zakaj te ni,

če si?

Sva in sem.

Je tvoj objem,

ko grem.

Če si, kar sva,

in vsak se da,

zakaj z rokami čas

pokriva moj obraz?

Midva

sva ti in jaz

spletena skozi čas,

kot noč in dan

skupaj, a vsak sam,

kot sonce in nebo;

brez mene te ne bo.

Midva

sva jaz in ti,

spletena skozi čas,

kot noč in dan

skupaj, a vsak sam,

kot sonce in nebo;

brez mene te ne bo.

Tako bilo je, je in bo.

Za vedno z nama bo tako.

Če si, kar sva,

in vsak se da,

zakaj z rokami čas

pokriva TUDI TVOJ OBRAZ?

http://www.youtube.com/watch?v=mMTew3YtiMM

Prepustiti se naključju ter tvegati; na odprtem igrišču; za visoke zneske - Ali te morajo imenovati - hazarder?

Ne bi menjala tega občutka - rouge et noir.

To je edini način, da najdeš zaščito pred soncem. To je edini način, da začutiš škodo; to je edini način, da te zasvoji pikanten način. To ni modna novost. Gre za notranjo poveznost, ki je močnejša.

Mogoče pa je sestavljena iz premičnih stekel, ki zgolj odbijajo sončne žarke v večjih razdaljah.

Včasih pa je nemogoče ustaviti udor krvi, ki je povzročilo krvavenje. Včasih je rešitev globina v kateri smo začutili kisik.

Oživljanje nikoli ni bilo lahko delo

za tistega,

ki je želel preživeti

z božjo previdnostjo

z metuljnimi krili

različnih barv

ter nenormalnim

utripom

po življenju.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=aI4u1-xCRNk

Tistega jutra, ko se bom ponovno prikradla v tvoje sanje; tistega jutra, ko boš svet gledala z mojega zornega kota; tistega jutra, ko bo snega padal v Ljubljanico; tistega jutra, ko bodo ceste vlažne in spolzke; tistega jutra si boš boš šepetala: » Pridi nazaj v moje sanje«...Na okenskem steklu bo ostal obris dveh dlani. Odtis neizpolnjenih želja...

In jaz grešnik kot sem, bom spustila ulico ali dve;  samo zato, da občutim tvoje dlani; poslušam tvoje neslišno dihanja ter ti napišem sporočilo na okensko steklo; » Še vedno si lepa, ko spiš«..Še vedno si najlepša, ko me nosiš tam, kjer tudi sama slutiš, da me..

In takrat bodo jutra zate topla, prevroča..In moja bodo na nekem drugem koncu enaka.  Besede so  močnejše kot srce. Besede zarežejo ..

Besede dihajo naju...

Novica Novaković je napisal;

" Živim običajno življenje in se družim z izbranimi bogovi.

http://www.youtube.com/watch?v=baWBHZ7Fo6c

http://www.youtube.com/watch?v=Sjvx2jGltcQ

Poljubi me na čelo

šepetaj

»optima futura«

šepetaj...

Nekaj se je zgodilo

nekaj

kar je večje

 od mene

manjše

za tebe

Bi ti povedala?

Še predno

je nebo

postalo temno

še predno

 sem

obrnila svoj obraz

so mi po licih

tekle

tople dežne kaplje

Sem in nisem razumela

sva in nisva

začutili

sunka

Vendar jaz vem

tisto

česar si ne boš priznala

videla si

svoj odsev

v deželi

vročine in mraza

v deželi neizsanjanih sanj.

Čutiš

 kako mi še vedno

 slediš?

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=BkUpto_ohEc

There's still a little bit of your song in my ear...

..there's still a little bit of your words I long to hear...

http://www.youtube.com/watch?v=ePyRrb2-fzs

Zdi se mi, da nekatere ženske celo življenje ostajajo v "okvirju" svojega razuma. Mogoče ne bi bilo slabo, "vsake" toliko časa seveda; narediti kakšen Bodybalance.

Revolucionarni pristop, ki za vedno spremeni občutenje do lastnega telesa. Nekatere to resnično potrebujejo, ker to je edini način, da vsaj  malo prebudijo svoja lastna čutila. Postanejo toplejše - same do sebe  in seveda dobijo nov "dotik" z realnim svetom.

http://www.youtube.com/watch?v=fwlUJxCMXLM

Norejše se že ne morem počutiti. Ne vem zakaj in tudi ne vem od kod ampak že dva dni si vrtim to pesem. Again and again and again.

Ženske so bile pravzaprav tiste, ki so mene navajale, da je dobro, če poslušam vsake "toliko" časa tudi besedila. Kar jih nisem. Če je " šla v uho" je šla in če ni "izpolnila" mojih pričakovanj; trash. Zdaj sem sprejela kompromis; malo glasbe in malo besedila.

In ob poslušanju te pesmi, ki je precej "čudna" za moj okus . Ta pesem mi odpre vsa čutila. Totalno vsa. Zaprem oči. Ugasnem luči. Odprem okna. Pokrijem si telo. Pojačam na max in uživam (moja soseda "razume" kot jaz njenega "otroka", ki je zaljubljen v žogo ob nedeljah; v stanovanju) - dupli kompromis.-).

Kakorkoli...odnese me...in to že dva dni. V stanju, da bom omedlela. V stanju ko se počutim, da dajem od sebe vse, kar imam samo zaradi tega, ker se prepuščam. Kot da sem zadeta od življenja. 

Položim roko na srce - zahvalim se, ker me ne boli. Pogledam oči v ogledalu - nasmejem se, ker opazim svoj pogled. Pogledam mobitel - nasmejem se  - ker sameva v tišini. Pogledam v omaro - prazne police - ne boli me. Gledam 12 paketov fotografij, ki "še niso" bile zložene v albume - naletim na sliko, ki sem ji jo poslala prvič - začuda; nasmejem se, ker se spominjam tistega norega večera v Portorožu, sredi tedna ko je bila fotografija slikana - pozimi; na pomolu. Sprejmem tudi tukaj kompromis - ne bom slik dajala v albume. Velika škatla za čevlje; zgornja polica v omari - zadostovalo bo.  Pogledam posteljo - prileže se mi vsak del prostega prostora. Ne boli. Biti samski, s takšnim notranjim občutkom je, kot da sem se preselila v ulico, v kateri dejansko SE; ...

ČUDEŽI  dogajajo.

Ta pesem je absolutna droga in moje oči so kot zasanjan letni čas, ki se je ZBUDIL. Prebujena sem stala danes v predsobi; odpovedala cel kup stvari in se nasmejala temu občutku, ko sem se "zopet" v jutru "drogirala" s to pesmijo.

 Ko začneš piti vodo iz lastnega vodnjaka in si zadovoljen sam s seboj - je to najlepši občutek po dolgem času.

AUUUUUUU, AUUUUUU...NORO....

Pa so mi rekli, da "gnezdenje" ne prinaša rezultatov; pa so mi rekli, da živim le še za sebe - Imele so prav - to je nekaj NAJLEPŠEGA, NAJBOLJŠEGA,  kar sem lahko sama sebi podarila; v iztekanju tega leta.

SEBE takšno kot še nikoli do sedaj...

Verjetno bi morala izreči zahvalo tebi, Alja, ker si vlekla iz mene, ko so bile vse  moje odlocitve bolj podobne porazu kot pa zmagi. Zelim ti, da ti sama za sebe najdeš;  best of best.

Vedno pride nekdo, ki potrka na vrata. Nekdo, ki najde pot do tvojega življenja. Če si odprt ali pa če nisi odprt v tistem trenutku - ni važno.

Določene odločitve nikoli niso odvisne od nas samih. Na nekatere stvari nimamo vpliva. Pride nekdo, ki pomaga vsaj "obrisati" prah; sedeti s teboj ure in ure; ti darovati čas - nehote ti prav ta oseba pokaže; kako si "oblečen" sedaj in kako "bi lahko" izgledal v novi obleki. Od tukaj naprej - se sam odločiš...

Našla sem blog, ki je fenomenalen in pesem, ki je sama ne bi mogla nikoli napisati bolje...Hvala ti...

http://felicko.tuditi.delo.si

(če si ne dovoliš zvezdnega pogleda, zvezd ne boš videl...)

Saj ne znam razložiti

tebe v meni

ne znam.

Kdor je oblekel

moje misli

naj jih sleče

kdor jih je nevidno

poljubil

naj jih vzame

ker jaz enostavno

ne znam

razložiti

sebe

v jutru,

ko si v mojih

 sanjah.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=xABb5uVL2Jg

Danes sem si zaželela, da bi postal prvi zimski poljub NESMRTNO VEČEN.

Ne zaradi lepote

poljuba ali okusa

ampak zaradi

svežine

božanske svežine,

ki je prebujala

moje srce,

moja ušesa

in tako vsako jutro

slediti času

in tvojemu bitju srca.  

By mo2dra

Virtualni dotik besed je prekrasen. Navdih in čista inspiracija. Tam so besede svetnice; obarvane čisto drugače. Zaradi njih se telo slači samo; zaradi njih je vseeno, če se izgubiš sredi svojega lastnega prostora. Padeš na površje morske gladine in čutiš vznemerljiv delirij globine, ki kroži. Nesramno dviguje in pada telesni pritisk.Virtualno si lahko ogenj, ki je pust in hkrati požiga vse, kar je ostalo v preteklosti. Besede so tiste, ki postanejo zveste, prej kot oseba sama. Loviš svoje sanje ter se preganjaš po vseh možnih temah svoje lastne podzavesti. Odkrivaš se. Hodiš skozi redke oblake in čakaš na tiste tresljaje,ki narekujejo ritem. Čakaš, da te bo poplavilo, odneslo in da se bo vse v tebi začelo topiti. S čudovitimi, omamljenimi besedami se drsi; še čez tako visoke robnike, ki te sesuvajo. Kratijo spanec . Usodno.  Korak, ki ga slišiš, ko tvegaš karto; za  hrepenenje. Hodiš po vročem asfaltu, oblečen v čisto čarovnijo. Ne poznaš vseh odgovorov. Nočeš več vprašanj.

 Uživaš.

Dokler te ne raznese. Dokler te ne zarežejo ostri robovi papirja, ki je tako eteričen, da se napolniš z energijo, ki je redka kot morski zrak, ki ti zažge pljuča ter se nevidno dotika srca.

Okušati neizprosnost, ki posrkava. Kot blazinice prstov, ki se dotikajo in takrat veš; nikoli več ne boš enak.

Virtualni dotik je redek.

Pravzaprav se je vse začelo izredno smešno. Carla je dobila »čevelj« in tako smo se odpravili pogledat, kako točno »izgleda«, če si »na čevlju«.

Ali jo je bilo potrebno »suniti« ali bo pustila, da ji ostanejo »členki« na rokah celi ali pa se bo morala »žrtvovati« morju za preživetje.

Oh, Carla tisti dim, ki »ga nisem« izpihovala med celo vožnjo do morja; med vso tišino, ki včasih ni bila lahkotna, sem razmišljala o tvojem stavku;

» Ali veš kako težko je biti s teboj prijatelj?« Ali veš kako težko je nekomu na drugi strani »obrazložiti«, da je nemogoče tebe spustiti ven iz svojega življenja? Ali veš?...

Tudi polovica mojih žensk ni razumela prijateljstva z drugimi ženskami. Za njih je bila vsaka »kava« odnos, ki se je skrival ali pa prikrival. Kdo potrebuje to, da te nekdo »dribla« do jutra, ker ne razume, da z nekom si pač samo prijatelj? In da ga za ceno tega, ker si v »odnosu« z nekom ne boš prekinil, ker se nekdo na drugi strani počuti ogroženega?

In misim, da nikoli nisem razumela (do zdaj)  tistega Carlinega stavka, da je lepo z nekom »deliti tišino«, da si jo lahko privoščiš in da ti enostavno ni potrebno vedno znova in znova razlagati sebe, če tega ne želiš ali pa zmoreš. Ni potrebno, da je glava vedno bolj utrujena v odnosu, ko bi mogla biti čisto nasprotje.

Ja, z vsakim ne moreš molčati. To je tisto tiho predajanje, ko se lahko izpostaviš pred nekom z vsem, kar nosiš v sebi. Ko ne potrebuješ vseh »ščitov« ter »mask«, da zaščitiš sebe in potem še celoten odnos.

Carla je za »izjemo« od mene doživela tisto, kar je mislila, da nikoli ne bo.

Seksi, ko pusti, da ji naročim pijačo ter zrem v tiste njene čokoladne oči, ko se sprašuje, kaj bo, kaj bo zdaj naročila-).

Za tvoj dan CARLA - martini dry in zame čisto naravni pomarančni sok; v lokalu, ki je preprosto fenomenalen. Vedno. Žal sem bila "izredno" prepozna, da bi slikala njeno reakcijo, ko je slišala moje naročilo.

In vendar brez "grehov" pač ne gre. Tortico za Carlo je na mojo željo izbiral natakar (kaj bi ji prisodil) in Carla je priznala, da se ni zmotil.

Moja izbira je bila čisto prostovoljna in priznam, da se to nikakor ne da primerjati z okusom, ki se topi v ustih tako počasi in užitno, da se počutim, ko da sem jo pojedla iz čiste hvaležnosti do same sebe.

Hvala Carla, ker si ti mene »izpostavila«  določenim odgovorom. Vrnila me nazaj spominom, ki so vredni - spominjanja. Vredni so, da ostanejo točno tam, kjer sem jih jaz arhivirala. In težko se pozabi, ko se ljubi in še težje se pozabi tvoj stavek: » Zakaj si ne moremo izbirati osebo s katero želimo biti?«..

..next one, please...

Vprašanje, ki ima milijon » alinej« ampak kljub vseemu sem zgrožena strmela v to njeno vprašanje.

Carla nekoč te bo dohitela »neka« roka in te premočno potegnila k sebi. Mogoče ji sprva ne boš segla v roko, kot bi si želela ampak verjamem, da takrat bo tvoje sonce utonilo v njenih očeh.

...NEXT one, please...

Ker jaz na drugi strani še vedno verjamem, da ko bomo segli globoko v svoje žepe; bomo doživeli tudi to, da bo nekdo segel na enak način v naš žep..zaradi bližine, topline in vsega, kar sodi zraven.

Carla je zmajala z glavo. Pokimala je, kot da dvomi v to izjavo. Nisem je vprašala, če je dvomila o »moji sreči« ali pa je zgolj razmišljala o svoji.

Carla ti si faca, veš. Zjutraj je izgledalo, da naju bo "krut" veter odnesel, ker sva hodili prepočasi. Carlina navada je postala že tako vsakdanja - ko sem tam; zjutraj jaz pač hodim v trgovino.

Ona pa tako mirno spi naprej. No, saj nekaj si se navadila, ko si z menoj...Pustimo "malenkosti", kaj si je Carla v resnici še izbrala zraven...

...naj ti dan, kjerkoli že si...prinese sladek večer...

Zmanjšala se je napetost, med vsem smehom. Pustila sem tistoč vprašanj doma, a nisem mogla pozabiti tistega lebdečega občutka bolečine, ki me je vrgel nazaj -  v moje razsežnosti. Veter mi je šel skozi lase in v mojem svetu je bilo čutiti pravo olajšanje.

Sprememba za katero sem se odločila, me je obvarovala, da gledam svoje življenje skozi "zaporniško žarnico" in strah, ki je vedno bolj potiskal na moje stene...Vsemu temu sem se odrekla, ko se je ves "pesek" v meni ohladil.

Ostalo je srce, ki se je pripravljalo, da doživi trenutek, ki je pomemben za celo življenje. Ne vem zakaj sem tako čutila, ko sem se vozila domov.

Mogoče,ker sem se znebila občutka, da me vedno nekaj reže v srcu. Nekaj, kar me cefra na polovico.

 ..nikoli več slepi potnik..tujih morj..nikoli več...neizgovorjenih besed...nikoli več...ljubiti nekoga na polovico...nikoli več!

Moje srce je enake velikosti kot tvoje

če želiš

moja barva je enaka kot tvoja

če želiš

moja žlica je polna medu

če želiš

moje sanje so razpete

ne odvzete

moja čutila sestradano

zamišljena

moja kava

mrzla.

 Vendar

bom še zadnjič

poskusila

nehati iskati izgovore

odprla okna

široko

postavila na mizo

modro vazo

 nastavila obraz

soncu

telo vročemu tušu

počasi vstala

ter si privoščila

veliko žlico

medu.

By mo2dra

preživet na dan boja proti diabetesu. "Uspešno" sva bojevali; jaz in Jasmina137.

 Jasmina137  ter njena »ne-planska« kava na svežem zraku. To je bil kraj prvega "zločina" storjen v izredno dobri veri, da do "prevelikih" sladkih kršitev danes sploh ne bi prišlo.

Napaka v razmišljanju.

Jasmina137 se ne more in ne more odločiti, da bi končno nehala kaditi in tako moramo svoja »srca« greti pod grelniki, da se ogreje zgolj polovica telesa. Ne vem točno, kdo bo masiral »premražene« noge, ker toplota teh grelnikov, žal ne seže do nog.

To naj bi bil zgolj dan, namenjen »hitri« kavi, če greš na kavo z osebo, ki nima v glavi pripravljenih »norih« kršitev. No, kakorkoli, kot vedno si je Jasmina137 zaželela, da ona bi na takšen dan »jedla« tortice.

A ste že vi slišali koga, ki bi prišel v » sladki greh« in naročil namesto ene tortice; TRI!!! Da sploh ne govorim, da je imela v glavi, da bi »preizkusila«  še eno.

Ostalih nismo mogli tako hitro slikati, ker je "prehitro" izginjalo. Več sreče prihodnjič - mene ne bo zraven (samo za info)-)..

Jasmina137 ti še tri ženske ne moreš »pojesti« tako hitro, kot si torte. (napaka izrečena že v začetku stavka). Toliko lepega »besedičenja« ne doživljaš zlepa in zlepa. Če želiš, da ti je »toplo« pri srcu in zima morda ni najboljši čas za našo Jasmino137, ker ona je preprosto zaljubljena v ..hm..ženske obline-)..Tako, da zagotovo kdor jo pozna, ve, zakaj ona nikoli ne gleda »žensk« v oči-)...To je pač njen pogoj, ki se mu ne more upreti, kakor tudi »torticam« ne.

In sem ji rekla, če je kdaj razmišljala, da bi vse ženske na prvi zmenek peljala najprej v »sladki« greh, kjer bo ubila dve muhi na en mah - direkt v žilo; samo sladkor, med ter besede, besede...Uf, to pa naša Jessy obvlada.

Tako smo »pokurili« uspešen del kalorij, kar na krožniku čeprav Jasmina137 se ni mogla upreti tudi takšnim skušnjavam, ko so ženske samo šepetale; » A si ti vidla, da se je nekaj bliskalo?!!«..

Se je je bliskalo ampak ne tako kot oči Jasmine137...(dejstvo je, da če bi bil človek poročen z Jasmino137; bi se zagotovo ločil. Zagotovo).

Fotke s terena; samo za vas; Jasmina137.

SPOMINJAL SE BOM TVOJIH PRSTOV

spominjal se bom tvojih prstov

se boš ti spominjala mojih?

spominjal se bom tvojega trebuha

boš še vedela za moj obraz?

spomnil se bom vonja in okusa

ko si dneve ležala na postelji

in je bila koža

topla in mehka in kri razcvetela

kot zrela vrtnica

se boš spominjala mojega jezika?

kako radovedno razlistava

tvoj vroči spol in poskuša

oblikovati vedno nove in nove

in nove besede

za najino ljubezen

se boš?

By V. Moderndorfer

Prepozno je darovati

svojo norost

prepozno

se je žrtovati

za lastne pogovore

prepozno

je pisati besede

prepozno

je čakati potrpežljivo

prepozno

je pobegniti

zaradi utrujenosti

prepozno

je iskati izhod.

Prepozno.

Čas je za pobeg.  

Čas naj času

nastavi past

za umik.

Čas

očitno razume stvari

narobe.

Čas lahko

prebudi sanjača

naj ta

izreče,

kar nikoli ne.

Čas je, da posodim svoj glas

in začnem trpeti

zaradi

čistega ugodja

ter perverznega užitka.

Čas je.

By mo2dra

Zbilje

Lahko me doleti

mistika

v temi največje želje.

Vendarle

iz trenutka v trenutek

je drugačna

le noč, ki se ji dajem.

Drugačna

želja

ob kateri zadrhtim

ob dežju

na njeni svetlobi

na vse to,

kar se v njej raztaplja

na vse,

kar postane del nje

ko me prikliče

v spomin.

Dnevi hitijo

v trenutek

Ti

ga boš raztegnila

v leta

kot drobno aluzijo.

Ponesla boš

mene

k ustnicam

dotikala se me boš

s  pogledom

vsrkavala

besede

tako čutno

kot Daniel Charles;

» glasbo in pozabljanje«.

By mo2dra

Vsa razpeta

med nekoč in danes

ostajam v tišini

neskončni

tišini.

Čim bolj slišno

kličem

tvoje ime

tebe

spremenim v valove,

ker te vidim

 modro.

Do tukaj pridi

iz središča proti notranjosti

zmešali bomo

hrepenenje

šepetali vetru

ter omotično zaspali.

Pridi.

By mo2dra

V moji glavi preveč zvezd

v srcu premalo krvi

v rokah pesek

usedlin

preteklosti.

Sigurno pridem tja

kamor nesejo me koraki

sigurno

pridem tja

kamor zahajaš ti.

Sigurno.

Izdala naju bo

hitrost

slepega koraka

izdale

naju bodo

sledi

modre krvi.

Vendar jaz

sigurno pridem

tja,

kjer si ti.

By mo2dra

Siddharta - Naiven ples

Kadar srce boli britve režejo,

kadar srce boli britve režejo,

vratove do krvi trupla padajo,

a na koncu spere dež vse poražene,

prepih v žilah le,

stre ljudi in umaže pesti.

Ta naiven zadnji ples,

ne bo nam dal peres,

le grozljive slike pred ime,

in nazaj korakov ni le kraj,

koder tema je kraljica saj.

Trpljenje pije znoj in solzi oči,

težko je bit heroj iz objesnosti,

ni treba žlice gret in žret vseh teh tablet,

v glavi sproži plaz in za zmeraj ustavi nam čas.

ZDAJ UMIRA NA DEŽJU,

nikogar ni nikjer,

zdaj je sam in zanj obstaja le nemir,

in krvavo bo meso

spomin ohranjalo,

na jesen ko mu je dih ustavilo.

Ta naiven zadnji ples,

ne bo nam dal peres,

le grozljive slike pred ime,

in nazaj korakov ni le kraj,

koder tema je kraljica saj.

In krvavo bo meso,

spomin ohranjalo,

na jesen ko mu je dih ustavilo.

Vratove do krvi trupla padajo,

a na koncu spere dež vse poražene,

prepih v žilah le,

stre ljudi in umaže pesti.

Ta naiven zadnji ples....

V tem jutru se mi je "popačil obraz"; nasmeh je odletel (jaz ga ne najdem več), oči so postale motne; in namesto besed prihaja samo ogenj. Ali je še kaj novega?!

Nova metoda kako se danes opravičiš je, da najprej vržeš največji kamen v obraz in potem mi dihaj v slušalko; " Kaj se je tebi zgodilo, mo2dra?"

Ja, le kaj se mi je zgodilo?!! Buuuum; pojma nimam. Deset kamnov v glavo; s povprečno hitrostjo 150 km/h; in neverjeten talent za izbiranje "pravih žensk" v moj life.

Še takrat, ko se odločim, da se oglasim na telefon. Obžalujem. Že ko pogledam "kdo kliče" ; sprejmem vse možne posledice. Tako redko se zadnje čase odločam, da se ji sploh oglasim. Zakaj? Ker se počutim kot "avtomatska tajnica"; vedno govorim ene in iste stvari; samo ton je drugačen.

In danes ni šlo drugače. Kako mi dvigne vse lase pokonci, ko me sprašuje bedarije, ki jih ne verjame. Ko me prepričuje, da se nič ni spremenilo, da VSE BO tako kot je bilo prej; JAZ, JAZ sem samo tisti "manjkajoči " člen, ki tega še zdaj ne vidi. Zakaj? Ker se preveč upiram in ZAMUJAM življenje.

Bruh, bruh - In če ga res zamujam? In kaj WTF, če ga res zamujam?

Kaj točno zamujam?

A je tako težko verjeti, da MI NI DO TEGA, da se grem  - skrivalnice, prepletene dogodivščine; katera je bolj talentirana za to, da ravna posteljne rjuhe, kar z množico, da se mi JEBE, katera je na "novo" ugotovila, da "se rada" spogleduje z ženskami. Da mi enostavno NI DO TEGA, da mi bo nekdo govoril, da v imenu NARODA  poročenih žensk, da  bi  si morala vedno vzeti čas, razumeti kako težko je "usklajevati" dva različna pola.

Kako si rekla; PROSIM?

Iz mene so letele besede in misli so divjale. Ne znam več govoriti razločno. Ne znam. Od kdaj se "pritiskanje" na ljudi dejansko izplača? Od kdaj?! Ja, to se po novem imenuje - vztrajnost?!

Očitno se danes drugače reče; " GO AWAY"?! Pusti me, ne kliči me, pozabi, da sploh obstajam; glej stran; briga me, s kom si in s kom nisi. Nisi in tudi BOŠ NE več del mojega lifa.

In potem tisti "ne - vmesni" stavek; " A midve sva imele "samo" seks?"..

KAAAAAJ - a si ti nora?!!!..Seveda, da NE; midve sva skupaj opremljali stanovanje; kupovali pralni stroj, risali na zidovih; midve sva bili "partnerici".

..ampak mucka; saj nisi pozabila, ne - da si bila ves čas poročena?!!!!..

Ne verjame, da ko jaz enkrat zaključim stvari; raje sama pijem kavo, kot pa da še kdaj sedim z njo. Ne, ker nočem. Iz enega razloga - ker me ne zanima več ona, njeno delovanje in vse, kar je povezano z njo. In ker prej ali slej najde tisto "cevko", in se vrača, da bi mi pila "kri".

Ker mora miniti STO let, da greš lahko normalno na kavo, poveš stvari "iskreno", in ostaneš v stikih. 

Kako je to težko dojeti?!!!...

In na vse dobim vprašanje; " Kaj se je tebi zgodilo, mo2dra?! Kaj?! Ti nisi enaka oseba...

In ne razume, da si je že na vse sama odgovorila. Zakaj iskati moje potrditve?!..

Stanje; Neuravnovešeno

Današnji dan preživimo ob »smešnih« življenjskih »dejstvih«. Vse prizore vzamemo iz osebnega življenja in ko stvari izgovarjamo »odprto« takrat šele zvenijo bizarno. Nikoli pravzaprav ne pridemo »do konca«, kdo točno je tista najbolj bizarna oseba; v odnosu.  Tista, ki sedi in posluša vse to; ali samo tista, ki meče »očitke«, kot cigaretne ogorke na pločnik.

Včasih sem govorila, da je na začetku lepo spoznavati. Lepo je doživljati začetek. Še lepše je, ko ti uspe priti na sredino in od tam naprej - garanje za obe (vprašanje - »Kako se pride do tja« - kozmos varianta - neznanka).

Nekateri mislijo; »Oh, odnos ženska ženska  - čudovito (Yeah, right). Vsakič, ko si že dovolim začetek; se počutim kot da stojim PRED ringom in opazujem vse te vrste »novih gibov«, »neznanih« korakov; »prerivanja«, »vpijanja v čisti bombaž« -  a sem omenila, da moram poslušati z obema usesoma (polovica ODPADE), ker potem poslušam - » To sem ti že povedala; spet nisi poslušala, ne!...

Nevarno je, ko ženske »preizkušajo« moj spomin. In si pri tem ne zapomnijo, kaj same povedo in česa ne. Lahko si na začetku perverzen, kreativen, lahko izvajaš še takšno »komedijo« iz svojega »življenjskega romana; bistvo je, da stvari prihajajo od znotraj tebe.

Ko sva s Katko komentirali moje veze (zamislila sem se) nad to »medlo« komunikacijo, ki jo oddajam  (sploh zadnje čase) in izrekla sem, da se resno sprašujem, ko z nekom »izčrpaš« svoje spomine, kaj sploh ostane v odnosu?

Ali takrat vidiš, če je še kaj ostalo »v odnosu« razen estetika njenih gibov?!. Ali  lahko krivim čas, ki je pretekel? Ali si moram zapomniti vse vdihe in izdihe?

Čakam, da vidim vsaj en znak, ki mi »nakaže« - pusti ali pa ostani nema v besedah. Govorica telesa te bo izdala. Znajdem se v »precej« ozki ulici, ker nočem jamstva. Ker nočem gotovosti, ki meji le na prisvajanju.

Ali je težko razumeti, da MORAŠ nekoga občutiti vedno močneje?

Želja pač ni dovolj...Ne moreš ustaviti mojih ran ali pa jaz tvojih, če posujem  sladkor na te rane?! Nočem POSTATI sladkorni odvisnik; tudi pacient NE. Nočem inzulina v nenormalnih dozah...Nočem tega!

Zakaj se vse to potem zahteva od mene?

In sem dejansko ven padla, ko sem dobila par dni nazaj vprašanje;

» Ali me kaj pogrešaš?»

Vljudno odgovorim, da ne, ker v tem trenutku pogrešam sebe. Ni več ostalo prostornine v mojih pljučih. Ne morem izvajati »sentimentalnosti« samo zaradi tega, da se nekdo na drugi strani počuti »fajn«. Ne morem. Nočem.

Ali razumeš, da ŽELIM živeti drugače? Drugače..Nočem biti  prepojena s  tujo krvjo. Tudi ne z občutkom, da sem kot usahla duša, ki me tudi telo več ne uboga.

Naslednje vprašanje.

»Kako si?« Vljudno. Ponovno. Dobro sem.

(tukaj se zatakne).

»Ne, povej mi, kako si v resnici?!

Ja, shit, a ne govorim več razločno?! Dobro sem, ponovno.

(ne odneha)..

»Želim vedeti kaj se plete po tvoji glavi..

Resno se vprašam; » Kaj boš s temi odgovori?!«..

Moram vedeti; vse hočem vedeti..

In potem me pripravlja »verbalno« na takšno komunikacijo, ker hoče da v navalu svojega »izbruha«; povem stvari, ki jih (pazi) spet ONA mora slišati.

Ja, ne VEČ, ljubica.  Dosti je bilo. Ne boš me več »uporabljala« za bejzbolsko palico. Ne bom več govorila stvari, da na koncu slišim, tisti kričeč stavek ; izgovorjen v čistem neusmiljenem položaju;

» DAJ, do konca me pohodi..Daj, prosim te.

Ne, najdi si drugo lutko. Tisto, ki ima vse rešitve v glavi. Tisto, ki sanja samo »fajn« stvari. Ki pozna vse odgovore in zna odgovoriti na vsa tvoja »hranljiva« vprašanja.

Imaginarni svet žensk -  ti nočeš začetka. Ti nočeš poskusiti; nisi vztrajna. Tebi do mene ni, ker v nasprotnem primeru bi odreagirala drugače.

To je MOČ LJUBEZNI - nesrečnik JAZ, ker tega ne vidim.

Postavim se v »lutkovno gledališče« in sem gledalec, ki se zna odlično norčevati iz svojega življenja. Ves dobiček od predstav, namenim za »gladiatorske« igre; za katere se MORAM žrtvovati.

Pred časom sem Runici svetovala, ko mi je rekla, da se NOČE več oglašati na telefone; da naj si naredi NORO PUSTOLOVŠČINO, predno se dokončno zakoplje v svoj brlog; ostane lačna zimo ali dve; in potem na sonce; da jo bo opeklo, ker ji bo že koža obledela; od zaprega prostora.

Plan poti; pojdi do najbližje reke (ohrani telefon); in vrži SIM kartico daleč, daleč v vodo. Fotografiraj za spomin - padec v vodo. Dobra stvar (vsaj pri meni) je očitno »najslabša«; da tudi ene telefonske ne vem na pamet. Rešitev na dlani - ne bo nobenega »motečega« klica več.

Runica ima drugačne plane - ona ve »najbolj« rizične številke na pamet.

Nekaj bo treba žrtvovati za svoj mir. Začne se pa vedno »počasi« in »vztrajno«, da nam je lahko potem »bajno«. Če si dovolimo in si kupimo novo SIM kartico ter postanemo; ORTO SMART STUPID (ponovno) - če lahko to tako imenujemo ...