http://www.youtube.com/watch?v=auqyZ2JX7Bs

..ostala sem brez besed.. v meni ni ničear, kar me ne bi bolelo...

Greenlandija je moj novi dom...

Dnevi so daljši,

ko si tukaj

z vsem srcem.

Najine rane niso enake

le tvoja usta

ostala so;

nepremočljiva.

Čas

curlja

verjetno, ker mora.

Umreti zaradi vlage,

da telo

ponovno

se umije,

razkuži

osuši.

Letni časi so krivi,

da nam prav nič ne uide.

V deževnih nočeh

 povečuje se moja lakota;

po tebi.

By mo2dra

Rajko je napisal:

..strah ima svoje ime, a le ime ki opeva srce ovito v tančico hrepenenja, ovito plahom ljubezni pa ne pred drugimi, kot pred samimi seboj..

..planetarni sistem kot mogočna sinergija, ki se dopolnjuje, medsebojno hrani, ustvarja ravnovesje, povezuje poti, spreminja bistvo, pripelje do konca, da ponovno bi se gradilo..

..dve zvezdi, dve želji po zlitju v eno, kot dokončan stavek, kot pričakovan dotik, kot lastna misel, ki jo začutiš v drugemu, kot črno in belo kontrastno, a popolno...

Vem, da se  spomniš in ne boš pozabila tako kot jaz ne..ampak želim, želim nadaljevati...

A ti veš, da si bil ti moj prijatelj? Ali še veš to? Ne, znanec. Ne, instant kava, ki jo pozabiš še predno pade noč. MOJ FRIEND!!!..

Edini moški, ki je vedel o meni  - več kot katera koli ŽENSKA!!!..In je celo razumel - pazi to; - razumel tisto, kar polovica "mojih" polovic nikdar ni.

In sem razmišljala - vedno vem, da pride tisti dan, ko bova "gladila" mizo, kadila ter zvezde bodo prej prišle na Zemljo kot, da bi midva končala pogovor. Vse to vem. Vem, da sva si midva "nenavadno" blizu, ker oba sva težka sanjača in ker za SVOJE sanje; za lastni mir v življenju; greva do konca. Ne glede na ceno,ki jo plačava na koncu.

To je tisti obračun, ki ga ima vsak s samim seboj..

Nadaljevati...Kaj ta beseda pomeni, Rajko? ...

..ker jaz zadnje čase ne znam nič več nadaljevati...ampak samo končujem...In če bom začela prijateljsko nadaljevati...bom začela, ko boš ti zbral vso iskrenost...Takrat bom celo gradila odnos, ker nekaj se moraš zavedati...

..jaz takšnega "človeka", kot je bila L; enostavno ne morem več spuščati v svoje življenje. In vse, kar je povezano z njo; in njenim imenom; se spremeni v laž.

Razumeš?..

In vse, kar lahko SPREJMEM nazaj v svoje življenje, je ljubezen in "ne - škodljive" ljudi. Ker za "udarce" enostavno nimam več moči in vedno manj se mi da ukvarjati z ljudmi, ki imajo "bujno" domišljijo in "časa" na pretek, da razmišljajo, kako bi lahko eden drugemu škodovali.

..ampak zdi se, kot da moj jaz brez tega pisanja, nima pomena...

...počasi vanj priteka kri

...strah me je sebe - samopremagovanja, razumnosti - "strah"..morda je samo

"preživetje"

ampak zdi se, kot  da moj jaz brez tega pisanja, nima pomena...

By DD

Če bi znale tvoje dlani

tako močno drseti

kot znajo tvoje besede..

Če bi...

bi me sanje ujele...

zadržale...

prelomile..

Če bi besede lahko poljubljale

kot dež,

ki nežno poljublja tvoj obraz...

Če bi moje besede bile dež;

bila bi

večno ljubljena.

mo2dra

Največkrat te pogrešam,

ko te čutim

v središču

svojega planetnega sistema.

Največkrat s strahom

izgovarjam

tvoje ime,

ko v pogrešanju

sestavljam dve zvezdi

iz premičnih zrcal,

da lahko

nekoč;

bi skupaj opazovali Sonce.

By modra

http://www.youtube.com/watch?v=2xBFrL0CVQ0

Oplazi me,

kot sence oplazijo čas,

zveži besede,

da nikoli ne postanejo

zastarele..

Dvigni me,

proti sončnim žarkom

poljubi me zvečer

zbujaj me,

v jutru.

By mo2dra

..........We're lonely, we're romantic
And the cider's laced with acid
And the Holy Spirit's crying, "Where's the beef?"
And the moon is swimming naked
And the summer night is fragrant
With a mighty expectation of relief
So we struggle and we stagger
Down the snakes and up the ladder
To the tower where the blessed hours chime
And I swear it happened just like this
A sigh, a cry, a hungry kiss
The Gates of Love they budged an inch
I can't say much has happened since
But closing time.........

By Leonard Cohen 

Pridi...( dežuje, dežuje)...

 ...ženska...

KLAVIRSKI KONCERT

Lahko bi vzel fagot in spremljal petje škrzatov, lahko

bi sestavil mozaik iz cvetov kaktej, lahko bi preplezal

najvišje gore, preplaval razburkane oceane, lahko bi

se pogovarjal z jeleni, letal na hrbtu mogočnega orla,

se sprehajal po Rimski cesti in z mrežo za metulje

lovil zvezdni prah, lahko bi poležaval na kopastih

oblakih, se v sodu spuščal po Niagarskih slapovih,

lahko bi raziskoval vulkanske kreaterje, morda bi se

lahko pogovarjal celo s sfingo, ne zmorem pa

upesniti TEBE in tvojih prstov, ki se igrajo Rahmaninova.

By Novica Novaković

..ko boš doumela (nekoč) kako močno ljubim življenje..takrat boš razumela; mojo ljubezen...do dežja...

Predobro mi gre. Resnično. Saj ne, zaradi te velike ljubezeni do sebe, ki jo gojim ampak, ker včasih me v telesu kljub vseemu tako stiska, da imam občutek, da bi morala zamenjati prostor. Se usesti za šank in spregovoriti sama s seboj. Na glas. Te dni sem izredno slaba "kavarica". (mogoče je problem, ker pijem kavo - bom razmislila, če bi zamenjala "odvisnost").

Občutek imam, da slišim samo na polovico; in še samo tiste, ki me "pocukajo" za rokav ali pa zvišujejo svoj glas, da se sploh predramim. Kot, da ptrebujem tisti "stik", da se sprožijo v meni vsi občutki, ki se nabirajo. Solz že dolgo ni več.

Mislim si, da tega nihče ne opazi. Potem pa slišim, ko mi rečejo, da malo zaspim; poslušam ampak moje misli so drugje.

Vprašajo; " Kaj razmišljam?"..Kje sem..IN če sem iskrena; tako težko kot je danes priti do mojih misli. Tistih, ki bi dražile mene ali pa jaz ljudi na drugi strani. V zatonu je to vse odšlo.

Pri izredno redkih osebah pride na plan. Da me lastne misli vzpodbudijo, da imam željo. Željo (smešno); željo, da sploh razmišljam o kom; da "premlevam" stvari, ki jih drugače ne bi.

In seveda; še vedno se mi ne da razlagati, ko dobim "očitek", da moja dva  najbolj popularna stavka sta; " Meni je vseeno"; ali pa "o tem ne bom razmišljala, ker se mi enostavno NE DA ukvarjati s tem. Nimam energije.

 Tudi, če polovico časa "drsam" po lastnih misli; ko se ustavijo; misli; zaradi nekoga, da o njih spregovorim ( da sploh  se pogovarjam)...

in vsega tega ne delam, ker SE ŽELIM  pogovarjati ampak, ker verjetno to počenjam zaradi osebe na drugi strani. Ker sem slišala tisti DRASTIČNI stavek, da ko je nekdo od "mojih" slab; potem tudi jaz ne pustim osebi na drugi strani, da plava v svoji bolečini ampak se mora ure in ure pogovarjati z menoj o vsem tem, kar čuti, kaj misli - o vsem. In ni prav, enostavno ni PRAV, Mo2dra, da zdaj ti na drugi strani "nazorno" pokažeš, da mi vsi okoli tebe, ki nam ni VSEENO; se obnašaš do nas, kot da smo "znanci"; barski prijatelji, ki jih danes vidiš; jutri pa ne.

In tako..vsaka beseda, ki pride od mene..pride, ker mi ni vseeno; za te "moje" ljudi. Rane si pa tako ali pa tako "ližemo" sami.

Stavki kot so; ..želim ti...saj bo...(PROSIM SPUSTITE JIH)...tako so - "samo-negovalne" ali pa se ob njih počutim kot "instant".

Zakaj ne bi rekli; direktno - Ne,ne bo dobro, veš. Še nekaj časa. Ko boš dovolila koga blizu sebe; ko jo boš spustila - takrat veš, da je to že boljši znak; do takrat...(bodo stene pritiskale) ob pljuča, ne-)...To je REALIZEM. Moj naljubši "hobi". Kaj pa nisi šla z glavo na "zabavo", mo2dra?!..

Verjetno mi "spomin" umira. In ker imam jaz takšno močno željo, da se ne vežem nazaj na preteklost. Ta je šla mimo. V glavi naredim totalni seznam - dobrih in slabih stvari.

Zaključim; ko se spominjamo nekoga iz svojega življenja. Tudi, če nam ni bilo najlažje; se moramo spominjati dobrih stvari. Saj so tudi bile. Morale so biti.

In namesto, da rečem - sranje (zaprem oči) in me več ni tam...Si rečem; Da, bilo je tudi dobro. Ohranim lepe spomine in grem naprej.

Se zatakne, ko to napišem, da se ne smemo spominjati lepih stvarih dokler prebolevamo.Moramo se. Zakaj?

Ker vsaka oseba je prinesla nekaj dobrega. Pozitivnega v naše življenje. Nekaj nas je naučila. Mogoče zgolj opozorila, da obstajajo "meje", ki jih dejansko spuščamo zaradi drugih (pa jih ne bi smeli); In seveda, da mogoče pri naslednji osebi, ki pride v naše življenje; BOLJ PAZLJIVO poslušamo sebe. Svojo notranjost. Ter si poskušamo slediti.

..in dobim vprašanje; " Kaj bi rada?" Kaj si želiš?..

Veš, kaj si pa res želim - želim si ljubiti. To si želim. Ne, samo ljubezen sprejemati. Želim si; končno, da tudi mene nekaj zdrami. To si želim. In ne znam tega bolje opisati; ne znam tega bolje razložiti; kot da potegnem ven "stare" spomine, ko je ljubezen iz mene naredila čistega sanjača...(o norcu ne bom govorila)...brez besed...slika pove vse...

Ne more dež zbrisati tvojih korakov..

Ne more...

ustaviti mojih...

do tebe...

Ne more..

Kakor tudi..

ne morem ogreti tvoje dlani;

v dežju...

Ne morem...

Lahko pa..

dež poljublja

tvoje dlani,

tvoja usta  

namesto mene.

Za zdaj.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=jCRrdJ44E6k

Šele

ko te ni,

srečaš

beli svet

luči.

Šele

ko te ni,

se začne

resnica,

brez laži.

Šele

ko te ni

postaneš

to,

kar si.

By Mišo Ribičič

Več kot svoj obraz

moje napake ter

lupino srca,

ki je ostala

Več kot;

sonce v dežju

Več kot to;

ne zmorem dati.

By mo2dra

Redke stvari ne razočarajo. Jaz bi se VSAK ponedeljek razvajala z;

dobro kavo, v dobri družbi; na pravi način; z njo,

ki ima pogled, ki seže, daleč, daleč..(predaleč).. 

Jaz BI  (vsak dan) ampak ona in moje želje. Kriva je - organizacija (prezasedenost termina, nelagodni vplivi planetov, menstrualni ciklusi in ŠE pa ŠE; bi se lahko naštevalo). Verjetno je kriv vpliv "tople grede" tudi nekje vmes; ampak proti temu se bojevati; nima smisla.

ZATO..

Naj bo ponedeljek - VAŠ!!!

In če kave NI; nam še vedno ostanejo čokoladni dnevi; za tiste mrzle, hladne, zimske noči.

 V največjem mrazu;

izginejo največje bolečine;

mojih strasti.

    V največjem mrazu

 bomo zagotovo zapeljani;

za vedno odpeljani.

Morebitni padec;

bodo ublažile dlani,

ki bodo znova in znova

poljubljale obraz,

ki so ga odkrile;

v največjem mrazu;

decemberskih strasti.  

By mo2dra

Dnevna mrzlica.

Ženska.

Kaj vse ne diši po tebi?

Kaj vse se mi ne zgodi;

medtem

včasih zjutraj

sedim,

ko se ruši svet

tiho

ampak vendarle

prihrumijo

do mene;

tvoje besede.

Tiste, ki so ostale.  

Šepetaš mi;

pazi nase,

če so tvoje stene krvave.

Pazi nase,

ko se poženeš v beg.

Pazi nase.

By mo2dra

Kaj si naredila?

zaradi besed,

zaradi srca.

Kaj si naredila?

zdaj so samo še zidovi;

molče krvavijo..

Ej, darling, haloo;

mene si falila..

By mo2dra

  Ko nisi z nikomer,

ki ima strupene navade,

krvave ustnice,

s pogledom, ki uspava;

takrat si zgolj

nepovabljen gost;

na tujih oblakih.

By mo2dra

 Ušesa so se mi zastrupila;

v dežju..

kot, da ne obstaja ničesar več;

samo to,

kar se čuti;

z zaprtimi očmi.

Vse pesmi, ki so;

NAJ TE, 

večno

spominjajo name,

ker dež;

ta ne bo opral mojega imena;

s tvojih dlani.

By mo2dra

By believing passionately in something that still does not exist, we create it. The nonexistent is whatever we have not sufficiently desired.

By F.Kafka

..kjerkoli...

se bo ustavil čas...

kjerkoli...

do tistega trenutka..

ko brez besed..

bom na drugi strani

še vedno

jaz..

samo jaz..

ki verjamem v svet..

v ljudi..

brez poslavljanja..

By mo2dra

Jaz pijem kavo

medtem ona

tako blizu mene;

sedi na čaju.

Napiše tisti sms;

o pogrešanju,

ter izgine skozi čajne vrečke;

v modro noč.

Brez mene.

By mo2dra

Potepam se;  

z zaprtimi očmi.

Včasih mine cela večnost,

da jih odprem.

Na trenutke razburljivo

potem hladno;

in v tem ritmu

pridem do tvojega nasmeha;

nekje

med Piranom in Ljubljano.

Pomislim,

če še vedno nagajaš zvezdam,

ko jim ne pustiš spati.

Celo to pomislim,

kdaj točno ti srce neha biti,

ko najdeš tisto malenkost,

ki iztiri tvoje misli.

V največji slepoti,

nemo opazujem

tvoje dlani,

ki drsijo po papirju.

 Skoraj se utopim;

v te sanje

misleč, da jih doživljam

tukaj in sedaj.  

By mo2dra

Privre mi na površje;

spomin

 prve kave;

 njen umirjen glas,

nepopolne sanje..

tako uživam

vsako

sleherno minuto;

v tem spominu, 

dokler ne začne boleti.

By mo2dra

Včasih mi uspeva

biti pozorna;

na različne karakterje.

Včasih celo pokažem;

kaj znam,

ko zgolj počivam.

Ampak nenehno;

se počutim

kot tisti križanec;

med rastlino in živaljo.

Sestavljena na tako

nerazumljiv način,

kot beseda;

izjemna in kljub vsemu;

neobstojna.

Enkrat se mi bo posvetilo,

da najdem tisto pravo rešitev

za ljubezen;

ter tako nasitim

svoj nenavaden karakter,

ki vsebuje

majhne vzklike veselja,  

 prevelike količine tuhtanja,

ter strahotno točen strel;

v srce.

By mo2dra

Vse, kar je ostalo

v tej jeseni;

je bil prihod deževnih dni

skupina zvezd

ter prozorna brezbarvna snov

imenovana;

besede.

By mo2dra

Naj veter nosi vse besede,

ki jih ne morem izgovoriti.

Naj veter nosi vso ljubezen,

ki je ne morem deliti.

Naj ljubezen me prekrije;

v vetru

z besedami,

ko bo čas za njo.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=TyOmLJMkgzQ&NR=1

V življenju ni velikih nadnaravnih resnic.

Vsi verjamemo samo v tiste, ki nas združujejo.

Mogoče so prevara; mogoče zgolj fantastična zgodba nekega življenja.

Verjamemo v mite?

Bolj kot verjamemo v določene stvari; bolj si jih jemljemo. Vsi postajamo ptice; brez kril. Nosimo v sebi vzorce, ki se svetijo. Postajamo premični predmeti; z vtisnjenim znakom. Iščemo gibalo za premik. Povod. Lahko je to kratkotrajno; že na prvi pogled minljivo; mogoče v obliki bežnega pogleda. Nekaj, kar ostane. Vsi bi radi imeli neko prvino, ki ne spominja na kliše. Monotonost. Enoglasnost.

In ko najdemo nekaj; v obliki vetra. Spreminjajoče smeri; povezane z vsemi letnimi časi; ni zadosti. Poleti nam preveč piha z morja. Mi pa hočemo kopno. Pozimi bi morje; pa smo tako varno usidrani na kopnu.

Vzrok nenehnega gibanja, da telo le ne bi podleglo razkrajanju. Besede postajajo le izsušeno neposredno čustvo. Vendar nočemo nedolžnosti. Hočemo tisto »bombo«, ki je prava zažiralna zmes. Leteti k svojemu izviru; na začetek. Varno. Počutiti se nerojenega; z možnim delovanjem vseh človeških čutil.

Ostanimo rajši pri ; fotografiranju oblakov. Dlje ne gre. Neptun. Gremo tja. Osmi planet od Sonca. Najbolj oddaljeni planet.

Potem pa pride Neptunova pošta - dajanje sporočil v zaprtih steklenicah vrženih v morje.

Nenavadne bolečine; vidne samo pri dnevni svetlobi.

Nič ni novega pod soncem (by Salomon); samo tista vrsta metuljev, ki pripadajo naši družini; so ostali nekje;  začrtani v pesku. Nikjer niso stalno naseljeni.  Selijo se iz kraja v kraj. Kot nomadi.

Ime je znamenje. V imenu je skrit pomen.

Neprilagajanje ustaljenemu redu. To je moj pomen. Oprostili so me; predvsem zaradi pomanjkanja dokazov; lažje bi bilo izreči;

» Vsi nismo za vse.«

Katere pa so tvoje najljubše sanje?

Moje »še kar« počivajo.

Oh, tiste  dolge ruske zime. Zmagajo na poljih; prostranstva. Koliko nas je zmrznjenih? Povej? Moji ali tvoji ognji. Niso samo oblike svetov tiste, ki nimajo vedno pravilne oblike. Tujci so svetilniki; gledajo življenje skozi ladijsko lino.

Priznaj mi; nedvomno je bolje biti; največji; v nerealnem svetu. Dotaknila si se resnice mojih dni. Razlila; polila si nasmeh; čez "kavne dni". Zdaj bi vse nazaj vračala; zaprla skrinjo, ko pa se je; nisi vedela;

našel tisti skriti ključ.

Odprl je veliko skrinjo; nad katero svetloba bedi.

Pokliči; prijala nama bo hladna kava ter blues dolgih noči.

Sezuti ali obuti; zebe naju že sedaj. Lahko pa vseeno odideš, se nikoli ne vrneš; na moje strani; ampak jaz bom tvojo še vedno spremljala z velikimi očmi.

Curriculum Vitae ljubezni..

Ker ne prenašam »ziheraštva« ampak zgolj občutek nedolžnosti, ko se vse razlije, spaca; jaz in ti pa sva ostali tako..nedokončani.  

By mo2dra

Po desetih vdihih;

z desetimi izdihljaji

direktno

v čeljust; 

stisk.

Globoko v prsih

ostane;

tisto v kar zagrizeš,  

zaradi čudnega mraza.

V sebi.

V srcu tisti pogum,

ves čas,

o katerem se molči,

da ne obležiš;

izmučen od krvi;

udarcev slepe strasti;

pokrit z besedami;

da nihče noče in želi,

slediti gibu;

mrtvih rok.

Okus vmesnega trenutka,

ki je del mojega užitka,

moje svobode,

moje neizmerne hoje po robu.

V pričakovanju vročine,

da lebdim

v zraku;

 zaradi

odmaknjenih oči.

Brezglavo se ne morem vrniti;

do jutra.

Ne najdem več enakih sledi.

Zmeraj se ne moreš pobrati;

v rekordnem času;

Včasih izšepetam sebe

v temi;

nisem neuničljiva.

Postajam samo;

rahlo preveč vzdržljiva.

By mo2dra

Freud zaročenki: » Ena sama reč je, ki me navdaja s trpljenjem - da ti ne zmorem dokazati svoje ljubezni.«

In Gide: » zdelo se je, da vse v njenem vedenju govori; ker me ne ljubi več, mi nič več ni pomembno. Toda jaz sem jo ljubil, celo nikoli poprej je nisem tako zelo ljubil; a ji tega nisem mogel več dokazati. Prav to je bilo najbolj grozljivo.«

This is a place where I don't feel alone
This is a place where I feel at home...

"Neko jutro sonce ni  in ni vzšlo. Izza gore, kjer je običajno vzhajalo, se je močno svetlikalo.

Odšel sem in zagledal sonce, ki je padlo na tla. Tak je videti človek, ki je poln ljubezni, a je

 nima komu dati.

KAKO NAJ PTICAM TO POVEM - By Rudi Kerševan

Tuje roke. Koliko ljubezni v njih. Toliko poželenja, ko čutiš, da te oplazijo; medtem, ko je vse; v meni; razvejano; razzrvano.

Izzivam svoje slabosti. V  neslišnosti slišim glas, tiste neučakanosti, ki mi je včasih znala ubiti srce...

Ovijam se v posebne sanje. Tam živim.

Moje "življenjske sanje" so, da bi se končno zavedala; dolžine mojega "razumevanja" in tolerance?!

Zakaj?

Preprosto. Ker je čas, da se nehaš "spotikati" ob moj prag. 

Čas je.  

U P A J

Ali razumeš? Razumel si.

To narediš znova? In to boš naredil znova.

Usedi se. Ne glej nazaj. Naprej!

Naprej. Vzdigni se. Še malo. To je življenje.

To je pot. Zakaj imaš čelo pokrito s potom, s trni,

s prahom, z grenkobo, brez ljubezni, brez jutrišnjega dne?

Naprej, vzpenjaj se naprej. Še malo manjka. Oh, kako

mlad si.

Kako mlad, kako zelo mlad, kakor pravkar rojen.

Kako neveden.

Med sivimi lasmi, ki so se povesili na čelo, žarijo tvoje

jasne modre oči,

tvoje žive, tvoje mirne, čiste oči, tam čakajo pod

nekako tančico.

Oh, ne obotavljaj se, vstani. Vstani vendar. Kaj hočeš?

Vzemi svojo palico iz belega jesena in se opri.

Rad bi kako roko ob svoji strani. Poglej jo.

Poglej, ali je ne čutiš? Tam, iznenada, mirna je.

Molčeča postava.

Samo barva njene obleke jo daje slutiti. In v tvojem

ušesu govori o nji neizgovorjena beseda.

Beseda brez melodije, čeprav jo poslušaš.

Beseda z vetrom, s hladno sapico. Ta prebije tvojo

ponošeno obleko.

Prijazno hladi tvoje čelo. Suši tvoj obraz,

briše sledove tvojih solz.

Gladi tvoje lase, komaj se jih dotika, zdaj, ko se noči.

Vzemi to belo roko. Njo, ki jo komaj poznaš, vendar

jo znova spoznavaš.

Vzdigni se in poglej modro progo neverjetnega somraka,

žarek upanja na robu zemlje.

In z velikimi gotovimi koraki se odpravi, in tam,

opirajoč se, zaupajoč, sam,

začni hitro hoditi.

By Vicente Aleixandre

By Marjan Tomšič: Vruja

..Na vse napisano; izpisano; izrečeno; življenjsko pogojeno; za vse misli, ki dajejo; bolijo; in za vsakim ledom, ki je mnogo tanjši kot izgleda na začetku; vedno pridejo prav tiste misli, ki so lahkotne narave.

Ki prav nič ne dajejo. Nič ne vzemajo. Nič ne sprašujejo. Enostavno te misli v nas obstajajo.

" EDEN OD KLJUČEV DO SREČE, JE SLAB SPOMIN.

By Rita Mae Brown

..v ušesih mi zadoni tista pesem; " Danes mislim samo še tiste misli, ki jih seveda ne bi smel...

..potolažim se, da to je danes...Jutri bom sigurno delala na tem, da bom brez misli; brez vsega. Spila bom kavo ali pa dve; počakala na dež; obula svoje najljubše superge ter na vso moč igrala badminton v dvorani. To je kraj, kjer ni misli. Utrudijo se. Narediš reakcijo. V ravnovesju telo - umoriš sebe na fizičnem področju; na psihičnem si že preveč - to je tisto ravnovesje, ko prideš v stanje, ko se uležeš na hrbet; zreš v strop; in "čas" ne-miselnosti je pred nami...

Ko mi rečeš, da z menoj;

umreš v enem mesecu

večkrat,

kot pa se rodiš.

Vse, kar lahko

 izrečem;

brez otepanja in laži;

"Včasih sem govorila dolgo v noč,

da bi me spoznala;

zdaj bom tiho,

ker bom poslušala

tisto nekaj,

kar ne morem vedeti.

Tisto nekaj,

kar nikoli ni prišlo v moje sanje.

Tisto nekaj;

kar nihče v meni ni opazil.

Zaradi tega, ker verjamem,

da z menoj;

je vredno tudi umreti.

Da z menoj;

se je vredno tudi ponovno roditi.

Imaš pa prav;

moja ljubezen ni za vsakogar.

Niso vsi sončni zahodi;

vidni v soncu;

ter ob peščenih obalah.

Nekatere ptice se hranijo;

tam,

kjer ni krmilnic.

Nekatere ptice;

z napetostjo čakajo,

da najdejo tisto,

kar jih hrani in nikoli ne nasiti.

Verjetno se takšne ptice spoznavajo na begu; iskajoč tiste sanje, ki se jih ne bere temveč doživlja. Brez konca..do potopa..

By mo2dra

..neskončen prostor v sebi..

To so neke polresnice, ki se pojavijo. Mogoče se pojavijo samo zato, da potem lahko zopet izginejo. V tkanino spominov ali pa da lažje izbreš tisto možnost, ki jo imaš.

Doživljaš sebe;  pod krinko.  Iščem vse te občutke v sebi;  za katere ne najdem nobenega odgovora. Govorim s hripavim glasom in potem se zavedam, da sploh ne govorim nobenemu drugemu; kot sama sebi.

Tiho gledam ptice;  to je tisti privdih jeseni, ko še listje odpada v soglasju kričanja ptic; to je tisto zaradi česar se svetijo oči; in zaželim si, da ne bi zmogla solz,  da bi zmogla imeti ves čas;  samo nasmejan obraz, da mi pogled ne bi obrnil oči na cesto; to je tisto, ko se spominjam, kaj vse sem se odločila prejšno jesen...

..in nisem se zavedala, da bom to jesen morala praktično umreti..samo zato, da bom ponovno začutila sebe..ko bo čas..Kakšen stavek?...Ko bo čas..

..da, ko bo čas; in še predno nas pogoltne tisti kaos v sebe, ko z neko gotovostjo; skozi vso zmedo, strah in bolečino..v močnem jedru svojega srca čutim...da bom zaplavala proti tistemu nemiru, ki me bo potiskal proti življenju...in me nič več ne bo bolelo..od lastne žeje..za tisti ostri okus nekega vmesenega trenutka..

..da obstaja..tista velika beseda...upanje, ki je kot sekunda tik predno se srečata dva pogleda, ki se enostavno nočeta umakniti eden od drugega..Ko nič ni tako "ne-stvarno", kot uresničljivo..

To je svetišče znotraj mene..

 ..bomo začeli ta petek...Ne, sicer tako drastično kot sicer..ampak jaz enostavno ne morem mimo tega...da vam vsem zaželim lep krasen petek..In tudi mimo tega ne morem, da se oči ne bi spočile od vseh "prehudih" naporov, ki smo jih doživeli skozi teden...

ZATO...

...uživajmo skupaj....

..zmagovalca si tokrat izberite sami...Jaz svojega povem..na koncu..

Za takšen pogled...bi se ustavil tudi promet...

..tole sploh težko, da jo znam komentirati..ker mi je dejansko..BOŽANSKA...

..verjetno bi vse občudovala bolj iz hrbtne strani..in kljub vseemu; ne bi me pustil "ravnodušne"...

...spodnji pa je skoraj zmagovalec v mojem slovarju...kakšno telo (mama ga je sigurno naredila v "grehu"...; )..

..vendar VAM moram povedati, da zame je še vedno najboljše (ker sem klasik, ne); ljubiti ali se dotikati takšnih nog...in jo mogoče najti tudi v takšen položaju; ko pride en petek; in jaz vsa utrujena...BI SI, NE; spočila oči..ali pa celo pustila, da me uspava s poljubi...

Ah, se vidi, da je petek..in DEŽ...pa mraz...in

VIKEND BO...narejen po meri..Ne gre drugače...Vsega po malem..Malo ljubezni; malo dotika; brez športa ne bo šlo; brez ogleda tekme tudi ne...potem zavijemo še v tisto ulico skozi katero me obkrožijo spomini..zatulim od bolečine..ter se prebudim..hodim skozi te more, ki me spremljajo ponoči..

Skratka...ljubite se..(varno); ali pa zdravo (blizu srca)..

samo...

ljubite se...

...to razmočeno cesto pred menoj,

ki zapira vrata

starih ran;

znanih sledov.

Ne vodi me tja.

Niso zgolj dotiki tisti,

ki uspavajo;

porinejo

mene

v svet, kjer želim živeti;

ne samo trenutek,

neke večnosti;

ukradenega življenja; po življenju.

Ko ne želim prazne postelje;

ene skodelice kave,

enega pribora;

ko želim vse to;

v dvojini.

By mo2dra

..moje roke zmogle neslišen dotik...

..do tvojih ustnic..

Takrat prav takrat;

se bodo poljubi izmenjavali;

s pogledi..

in dotiki.

Ko bodo moje roke znale;

najti pot;

do tvojih ustnic;

ko si boš želela le;

tistega poljuba,

ki te bo znal;

varovati;

v objemu tihih noči.

Ko bodo moje roke to znale in dopustile...

By mo2dra

V grehu spočeti; grešimo..MI NIKOLI...res nikoli...

NE ODNEHAMO...

grešiti...

 Katka copatka odvrne - samo zate; mo2dra

..sem se poskusila odreči najtežji "pregrehi"..sem razmišljala..dolgo..Bi prvo ali bi drugo...

Odrekla sem se; Nutellinim sanjam...

..so mi povedali..Ne moreš..Ne moreš...Imeti vsega...

To so verjetno rekli tisti, ko so LAHKO vse; in potem nadaljevali

do..

PREVEČ..

 Nekoč smo znali...

                                    resnično znali...

hoditi za svojimi sanjami...

                                            bosi...

            da smo dokazali....

                                     da bomo prehodili vse poti....

                  iz morja...

ne glede na ceno...

                              ne glede na izrabljen čas....

Zakriči ....

                         ..nekoč smo to znali....

In danes?

                           ....Kje je danes....

 za tisti neskončni jutri?...

http://jasmina137.wordpress.com/2007/09/24/premiki/

OCEAN LOVE

Sleci svoje zapeljano telo,

ker nekoč,

ko morje prekrije

to

nevtralno realnost;

obstala boš,

kot tisti sončni zahod,

ko tvegaš;

samo zato,

da dobiš.

Neslišno mi šepetaj;

ocean love;

Tukaj in zdaj

bojuj boj

z vsemi dežnimi kapljicami.

Ocean love;

with you.

V meni;  

iz tistih sanj;

neslišnosti

proti vetru

šepetam;

orkanska  ocean love;

I just want to go home.  

By mo2dra

Dan po tem, ko ne ostanejo

v nas več;

tudi besede.

Dan po tem,

ko sem sama sebe izčrpavala;

do konca in nazaj.

Dan po tem,

ko se znajdem

točno tam,

kjer sem mislila,

da ne bom več;

dan po tem,

sem več kot očitno;

na svojem lastnem začetku..

By mo2dra

Življenje na prepihu...

                             ...ko sediš v senci svojih lastnih sanj...

čakaš veter...

                     tisti veter, ki odnese...

vse te misli, ki bolijo...

                                    ....vse te sanje, ki proč drvijo....

od tebe...

               ...do mene...

 ...življenje na prepihu...

By mo2dra

Ta velika nenavadna praznina v meni. Pride. In ko je v meni; ne popusti tudi za trenutek ne...

Dejstvo - nočem je več hraniti. Tudi za deževne dneve. Ker takrat se mi zdi, kot da briše tudi moje življenje.

..mislim, da so mene "moderna" razmišljanja...preveč pognala v tek. Za tistimi stvari do katerih mi ni bilo...Bil pa je v meni prisoten občutek. Sestradano nor občutek; kako jaz bi..; za hip nekaj poskusila;..in opustila to "hranjenje"...vedoč, da to sploh nisem jaz..To vse je v nasprotju s tem, kar jaz želim in hočem...

...zato verjetno toliko začaranih krogov..Toliko ljudi, ki vpije tisti stavek - NASLEDNJA VOŽNJA...In misliš, da bo potekala drugače;po drugačnih poteh...Dokler ne ugotoviš, da vse, kar je v teh krogih tako "strašno" dobro; so višave...To je edina stvar, ki se spreminja...

SPET...dokler ne moreš več srečati osebe, ki bi vsaj za "hip" pustila v meni tiste sledi, da bi postala ranljivo ravnodušna; tudi ko je ni več ob meni...

Ta občutek, da VSE, kar je drugače - njeno ime; njena starost; višina neba; in potem nekje; na prepihu; jaz...in mnogo kasneje vidim njo..

Ponavadi takrat, ko je ni več; takrat jo čutim...

Kritično je brati za seboj, ko izpišeš tisto, kar je nastalo; OSTALO; po tolikih letih; življenja na prepihu.

In včeraj..to vprašanje - Kaj me najbolj boli?...

Bolijo me leta ignoriranja; leta zavestnega branja mimo vrste; jaz bolim sama sebe, ker sem sprejela nekaj, kar ŠE DANES; nikoli ne bi.

Kako vem, da ne bi?...Ker danes, edino stvar, ki jo ne-ignoriram..sem jaz, ker konec koncev jaz bijem vse te bitke; sama s seboj.

To je zadnjič, da sem hodila proti sebi; zavoljo tega, ker nisem mogla prizadeti ali pa uničiti ljubezni.

Se zgodi, da začenjam verjeti celo v čudeže, ko zmorem iz dneva v dan ostati na tisti črti, ki je zadnja ter prva v vrsti.

Se zgodi.