se upogniti in prilagoditi, da bi začutila tisto navdušenje v sebi, ki je ostalo. Vsak dan znova narediš nekaj nemogočega, ki te vedno drži v tisti napetosti, da preprosto začneš uživati; v njej. Tudi tisto nenehno izbiranje, da moraš v sebi sprejeti določene omejetive; niso več potrebne. Vsi smo za trenutek pozabili, da moramo žrtvovati svojo dušo, čeprav nas je strah, da bi se prebujali v večnem strahu; pred izgubo. Če razumeš, ni nič lažje. Bolje, da sprejemaš sebe, kako dolgo v bistvu potrebujemo, da določeno stvar prespimo. Takšna dejanja nas izčrpavajo; iz dneva v dan.

Prideš pa do točke, ko lahko nekdo drug vstopi, v naše življenje. Včasih pa prav sami iščemo tista intenzivna sredstva, da začutimo lasten ogenj; v srcu. Nekaj, kar nas bo preobrazilo ali pa spremenilo. Vsaj naš pogled na določene stvari. Bolje to, kot pa da gledam nek nemi film, da nič več ni tako, kot je bilo poprej. Se pravi, da iščemo žive barve, da se lahko prepričamo, da ne potrebujemo vedno tistega varnostnega pasu, ki nas dela samo; zaskrbljene.

 Vsi prizori; v črno barvnih slikah. Vem, da me nekaj dviga k oblakom, sežem z rokami in se potegnem visoko; proti nebu. Trga me spanec in nekaj v meni šepeta; Nihče se ti ne bo približal, če se boš prepuščala samoti. To je bilo verjetno tisto križišče, v katerem sva se srečali. Kot, da sva stali na koncu ulice. Prevozila sem toliko rdečih luči; vendar pri tebi vztrajno čakam na zeleno luč. Še rešilci hitreje peljejo mimo. Jaz pa sedim, kot da se prav nič ni zgodilo. To je moja odsotnost. Prikličem si v spomin najbolj nemogoče situacije. Kljub hrupu, ki me obdaja, najdem za sebe tisti prostor, ki me spominja na dneve; preživete; brez strahu. Mogoče, ker si zmotila mojo samoto. Kot, da bi vedela. Vedno je bilo tako. Rada jo imam, čeprav to ni dovolj. Ne, za moj svet. Ne, za moje občutke. Ničesar stvarnega v tem življenju; se ne ujame z mojim življenjem. Če se delaš, da ne vidiš resnice; nisi prav nič na boljšem. To ji vedno pripovedujem. Kot, da bi imeli možnost izbire.

Najlepši kraj, ki me obdaja, da nekako osmislim vse skupaj, kar se dogaja; je moj dom. Prav tam, v mehkem naročju, občutim povezanost najinih src. Občutim vse zvoke v svoji notranjosti. Predstavljajte si, da bi imeli še več poguma, kot ga imamo. Ko v vseh kritičnih trenutkih v življenju; zmoremo premagati svojo bolečino in strahove. Opora, ki nam ostane je upanje, ki nas podpira. Mogoče je na trenutke majavo; vendar hrani naše srce. Resnica je ta, da so moja upanja manjša, kot vera. Če nekaj v meni izgubi veselje potem so odločitve tiste, ki me zmotijo, da si več ne zaupam. To lahko označim leta tavanja, brez  cilja. Ko se na slepo spustim po vseh strmih poteh; in naredim namesto ovinek stran od bolečine; zavijem pa, direktno v njo.

Naučila sem se biti sama; svoj najljubši bedak. Utaboriš se nekje, ter ostajaš prepričan, da te ne bo našla nobena stvar v življenju, ki bi spremenila tvoj pogled. Tako se vedno počutim, če občutim rutino.

Kdaj drugič bom vprašala; komu pravzaprav posvečamo največjo pozornost v svojem življenju? S kom delim svoj pogled in razkazujem svojo notranjost, ko nočem biti junak v nobeni disciplini? Nekaj časa doživim, da se približujem navezanosti, vendar takrat so še moje misli preveč okorne, da bi začele slediti; izgovorom; izrečenih v največji strasti.

Danes se samo predajam mislim, ki mi drsijo čez papir; ekran; kakorkoli..izlivam besede!Mogoče bi se morali zavedati nekega stavka, ki sem ga slišala; pred kratkim..

"Spoznati bi morali, da je življenje kot glasba; ta pa se rojeva bolj iz čustev in instinkta kot pa iz pravil."