Sladko in nežno; sedanji trenutek. Naredim ovinek okoli bolečine. Zadnje čase pustim vse; diham. V izdihu izgine vsa napetost. Ves čas vem eno stvar;

" Izbrala sem življenje"...

 Mislim, da tisto, kar mi je ostalo

v zadnjem trenutku;

srce,

ki noče biti tam, kjer se ljubi.

Razliva se,

brez mene.

Izničuje samo zato,

da ne bi izgubilo;

krika,

da je potrebno nadaljevati.

A vendar; najpogostje

je v največji resnici

tista logika,

ko nočem razumeti;

da se zamujam,

če se ne dajem.

By mo2dra

Ljubezen se ne začne vedno na lep način. Začetek bi moral biti lep. Če ni takšen; potem sploh ne začenjamo odnosa. V večini primerov pa se lahko začne tudi »razdejano«. Kot tisti udarec z bičem po hrbtu, ki ga razumeš kot svarilo. Nekaj, kar zareče v tebe, da pustiš, da dvomi v odnosu prevladajo.

Nekaj nisem nikoli razumela. Od kje ideja, da se odnos definira po načelu, da se MORA vse začeti lepo, ker drugače sploh ne moreš priti do bistva; do trajanja?..Od kje ideja?

Mogoče zaradi prevelikih pričakovanj, ki se pojavijo; takoj na začetku. Tista pričakovanja, ki morajo biti izpolnjena; VSAJ na začetku. S čim se vse ne "tolažimo"; tudi, če se razvije prav nasprotno; ampak začetek; ta mora biti - turbolenčen, da nas zvije; da nas zlomi, da lebdimo - le kdo razmišlja o vsej tej lepoti, ko naletimo na prvo "razbitino"; oviro, ki jo moramo prečkati, da sploh lahko pridemo do mosta...Tisega, ki ga je potrebno PRAV TAKRAT skupaj premostiti..

Kaj ko bi enkrat pogledali odnos, ki se ne začne lepo? Ko ni štart lep ampak je prekleto težak? Zakaj večina potem pade na začetku; takoj, ko v odnosu pride do prvega problema?!!..

Jaz sem vedno izrekla en stavek, ko sem spoznavala ženske..Če ZNAŠ priti do mene takrat, ko nama je lepo; potem naredi višek v odnosu in pridi tudi takrat, ko ti je hudo.

..če tega ne znaš narediti..potem je nekaj hudo narobe z nama. Z menoj.

In res je. Ne začenja se vsaka stvar z nebeškega vidika. Prijatelja ali pa partnerja spoznaš takrat, ko nastanejo problemi. Takrat se pokaže, kako te lahko nekdo potegne ven iz kaosa; takrat spoznaš; kdo ti stoji ob strani; kdo bo dal zadnji glas samo zato, da ga boš slišal - ker bo nekomu pomembno, da bo šel preko sebe; zavoljo tega, da bo obdržal odnos; v dolgoročnem smislu.

Poanta je; stopiš v »lužo«; ja, imaš mokre noge. In si želiš, da bi ti jih raje v tistem trenutku kdo zmasiral; kot pa da gaziš po »tujih« lužah in se ukvarjaš s problemi, ki niso tvoji. Problemi s katerimi se nočeš obremenjevati, ker imamo vsi dovolj svojih stvari v življenju, ki nas bremenijo.

No, jaz bom rekla tako - NOČEM imeti takšne osebe ob sebi, ki bo z menoj samo takrat, ko ji bo lepo in takrat, ko si bo treba »roke« umazati; bo pa NEVTRALNO stala ob strani; brez vsakega mišljenja ali pa pokazala, da ona svoje HRBTENICE ne bo uporabljala za moje probleme.

Po drugi strani bo pa želela, da pa jaz razumem njen svet; njen obstoj; gojim razumevanja in da se RAZDAJAM  v odnosu.

Ko začenjaš nekaj; se zavedaj tega, da ko sprejmeš nekoga v svoje življenje; ga sprejemaš v vseh stvareh. In nikoli ne pozabi, da istočasno vlagaš tudi v svojo prihodnost. S tem, ko izkažeš nekomu ljubezen in zaupanje.

Vlagati v ljudi ni slaba stvar. Razočaranje je na vsakem koraku. Pridejo trenutki, ko se počutiš izdanega; prevaranega ampak še vedno ni potrebe, da pustiš, da ti nekdo vzame vso vero, ki jo imaš v ljudi.

Treba je verjeti tudi takrat, ko ni tudi najmanjše možnosti, da obstaja vera. Tudi, ko so stvari tako slabe, da se ti meša od skrbi, da se počutiš, da ti vse visi nad glavo; in nikjer ne piše - IZHOD.

Vedno pride oseba, ki pokaže ali pa nakaže smer proti tunelu, kjer je na koncu svetloba. In od tam naprej..pride tudi SVOBODA.

Letošnja zima trka na vrata. Jaz sem svojo zapisala spominu. Izgubila sem svojo preteklost. Nič dramatičnega se ni zgodilo; razen, da se decembra ne bom spominjala tega, da nisem naredila PRAV NIČESAR za sebe; da si nisem dovolila iti naprej; proti svojo sreči.

..in da...decembra bodo sijale zvezde - to bo pravzaprav najlepši ljubezenski spomin. Ker ta december ne bom varala svojega spomina ali pa življenja. In tudi ne bom si obljublja, da bo januarja vse drugače.

..Letos sem pač začela malo prej. Za moj karakter so dolgo govorili, da me prav ničesar ne premakne, če se ne odločim sama, da me lahko.

Jaz sebe nisem zaprla v sobo. Nisem se prepustila času, ki samo neusmiljeno teče.

Dobila sem nekaj, kar že dolgo nisem imela - status. Samska. Bolje - znova najdena sebi. Ker če pa me kaj v življenju izčrpava, je pa sama ideja, da se sreča ne bi vrnila nazaj v moj dom. In potrebovala sem dolgo časa, da sem razumela, da sem jaz tista, ki sreči odprem vrata; s tem, da ne dušim več v sebi sebe; ampak da je čas, da uresničim svoje sanje, ker ne vem zakaj se mi zdi, kot da sem dobila tisto, kar nisem imela od svojega 21. leta..

...občutek, da so vsi računi poravnani. Za preteklost.

In zdaj je čas, da si ustvarim prihodnost.

Priletelo je vprašanje na moj mobi; relativno zgodaj zjutraj danes, kako se lotevamo občutkov v sebi, ko nekoga ni več; kaj naredim; kako se jaz spoprimem s tem?

In zdaj bom napisala; čisto iz "domačega štedilnika". Včeraj sem slišala precej "sarkastičen" stavek, če mislim zdaj se doma pokriti z dekco čez glavo; in to je vse, kar mislim narediti..

No, na razne provokacije se jaz zadnje čase ne odzivam tako "tekoče", kot bi se sicer. Izgovorila pa bom tisto nekaj, kar je meni najbolj pomembno v današnjih dnevih;

..tako kot čutim, tako bom temu tudi sledila. In če čutim, da bom cel dan "pod odejo"; PAČ BOM, NE; in če čutim, da bom cel dan BOSA letala po dežju; se bo tudi to ZGODILO. Zakaj?

Preprosto, ker jaz takšna sem. In se ne bom spreminjala. Vsak se sprijazni s svojo bolečino; na svoj način. Nekateri jo izgovarjamo; nekateri jo potisnejo globoko v sebe; drugi spet; nehajo živeti in vse, kar slišiš od njih je to, da potrebujejo ogromno časa, da najdejo sebe; in potem šele opazijo ljudi okoli njih.

Potrebuješ toliko časa, kolikor čutiš, da ga potrebuješ. Zame je najbolj pomembno, da začutim najprej sebe, ker samo tako lahko dovolim drugim, da "raziskujejo" tiste ostanke, ki so ostali v meni. Res pa je, da jih ostane ogromno.

Dejstvo; nov človek, ki pride v našo življenje. Saj ji ni lahko. Ji tudi ne more biti. Saj ne ve; kaj vse je ostalo v nas. Kako globoko so potisnjeni spomini. Kako globoko je vse zakoreninjeno v nas. Tega pač ne morejo vedeti.

Dejstvo;izvirnost. To zagovarjam. To je del nekega novega začetka. Če nekomu dovoliš, da stvar izgovarja drugače; jih naredi drugače; ali pa se pogovarja s teboj; drugače; to je začetek.

No, za osebo, ki mi je poslala to vprašanje, lahko rečem to, da midve precej drugače raziskujeva bolečino. Svojo. Precej drugače jo izgovarjava. Tudi ostalim osebam, ki pridejo v najino življenje; jim dajeva drugačno vrsto prednosti.

Runica - če bi ti poslušala sebe; ti mogoče ne bi bilo lažje kot ti je sedaj; če pa se sploh nikoli ne boš začela; potem bo vedno tako, da boš prestrašena sedela na svojih stopnicah; in čakala. Čakala tisto nekaj, kar te bo potegnilo, da boš pretekla  tudi milijon kilometrov; samo zato, da boš lahko izgovorila, da si nekoga sprejela v sebe.

Res je, da se lahko navežeš na novo osebo; pa vem, da veš, da imaš probleme z odhajanjem. Ne, ker ne znaš ampak ker ne znaš oditi tisti trenutek stran, ko veš, da odnos nikoli ne bo doživel določene ekspanzije.

Ne moreš pričakovati (to ti vedno govorim), da se bo vsaka znala pogovarjati, tako kot sva se znali midve. Ne moreš pričakovati, da bo vsaka vlekla stvari iz tebe ven; kakor tudi ne moreš pričakovati, da bo "sedela" poleg tebe in te znala spraševati prava vprašanja.

Včasih moraš pokazati pot. Ti sama moraš začutiti, da oseba, ki sedi poleg tebe; res ni vsemogočna ampak vendarle; ji pokažeš pot do tebe. Že vem, da boš rekla, da nekaterim bi lahko dala na glavo "rudarsko lučko", pa tega ne bi znale...

ker...

ne znajo poslušati ali pa slišati kako bije tvoje srce. Ne znajo razumeti, ker nikoli niso doživljale stvari, kot si jih ti. Ali jih vsaj usmeriš; v pravo smer?

daj...

začuti sebe...in nehaj pogojevati bolečino s časom. Ni res, da pa prav vsaka stvar v življenju potrebuje ogromno let, da se preboli. Čas mogoče zaceli rane; jih pa ne odstrani. Vedno se zavedaš bolečine ampak če ne boš dovolila, da to bolečino prekrije ljubezen; potem boš postala takšen samotar; svoje lastne notranjosti.

In jaz ne morem biti vedno tam..ob tebi; s teboj. Ne morem te vedno brati kot si ti želiš. Kot si ti sama nekoč prehodila polovico poti do mene; (brez, da si mi to povedala); boš morala začeti še govoriti na glas, da bo nekdo razumel; kaj si želiš in kako si želiš.

Nič ni narobe, če si želiš - najboljše in vedno več. Slišala sem jaz nekoč zanimiv stavek;

"Tisti trenutek, ko znižaš svoje standarde ali kriterije ter pustiš, da lahko vsak pride do tebe; kljub temu, da ni tisto, kar ti iščeš; tisti trenutek pride prav takšna oseba. "...

Tako kot lahko poveš meni...tako boš morala svojo "partnerki"...ker vsaka ima tisto nekaj, kar jo naredi drugačno od ostalih; popolno na svoj način; in vsaka ima tisto nekaj, kar nas obnori ali pa prevzame.

Vprašanje je samo; če znaš gledati. Če pustiš, da ti nekdo vzame vsaj polovico lastnega bremena; ali pa zgolj pustiš, da te ljubi..

In ker jaz NISEM IDEALIST na tem področju bom rekla samo to; od kar vem za sebe poslušam, da ne pustim blizu. Se zaprem. Zaklenem za seboj. In pridem, ko sama želim ali pa sploh ne pridem.

Hm..pravilni odgovor je - inovativno se RESNIČNO DA vsakega izvleči iz luknje. Najlaže je izreči; nisem mogla, ker ni pustila. Jaz bom pa vprašala;

ZAKAJ ZA HUDIČA JE POTREBNO DAJATI TOLIKO NAVODIL; kako ravnati z nekom?

Zakaj preprosto ne vzamete tega recepta; NAREDITE kot v danem trenutku čutite? Zakaj TOLIKO SPRAŠUJETE? Zakaj vedno iskati potrditve?

Več kot to, da slišite NE; se ne more zgoditi. Na koncu pa imaš lahko vendarle tisti občutek; naredila sem vse, kar sem v danem trenutku lahko.

Če pa mislite, da je to VSE, ko nekoga vprašate - Ali potrebuješ kaj? Sem lahko ob tebi? Ali se dobiva?..

Če je pa to tisto, kar imenujete VSE; potem pa vemo na katero "črto" se lahko postavi takšen človek...

Ne, na štart. Takšna oseba še proge ne vidi, kjer mora teči. To je v mojem slovarju tako.

Ljudje smo si različni. To je edini skupni zaključek.

Čovek se je rodil svoboden, vendar je povsod v verigah.

By J.J. Rousseau

..sarkazem, seveda.

Star Kitajski pregovor pravi; "Ne vem, če sva prijatelja, nisva še molčala skupaj.."

..In jaz vam povem - od včeraj naprej - PA JAZ IMAM same prijatelje ob sebi. -)

vsi molčimo..kot, da nas bo tišina preglasila..

Odlomek iz Fragmenti ljubezenskega diskurza;

Rad bi se iztrgal iz ljubezenskega Imaginarnega; toda Imaginarno tli spodaj kakor slabo pogašena šota; plamen vzplapola; vnovič se prikaže tisto, čemur sem se odpovedal; iz slabo zaprte grobnice se nanadoma zasliši krik.

Bilo je, kakor bi hotel se zadnjič objeti - do norosti - nekoga, ki bo vsak čas umrl - za kogar bom jaz umrl; poskušal sem zanikati ločitev.

To je za vse tiste, ki bodo žalovale z menoj..JAZ BOM OKEY..

Katka copatka - njo skrbi, da bom v telovadnicah več, kot pa sem bila sedaj. ALI JE TO MOŽNO-))))...Ni, zato se zaradi tega ne sekiraj. To vse smo vedeli, da se bo zgodilo. Do vsega tega je moralo priti. (moj telefonski račun že kaže tako; in NAJINE vse neprespane noči tudi zaradi tega)...

..kako si ti že meni rekla;..Hudič ni prinesel mladiče; samo pokazal jih je. Midve pa sva jih gladko zavrnili. Ne bova sprejemali vse nesnage, ki jo prinese ta life. Temu se bova odločno uprli; razjokali vse, kar se mora razjokati; in decembra odpeljali ena drugo; v čisto drug svet.

..saj veš; leto 2008 se mora začeti; »v duhu« ponavljanja enakih obljub-)..in mislim, da vse, kar se bo zgodilo je le to, da bom jaz ojačala sarkazem; ter pridno vadila s teboj-)...

FAK - kot, da bi vedela sem zadnje čase kupovala (iz »nenavadnih« razlogov); vedno robčke; na koncu jih je bilo že toliko, da nisem vedela, kam naj jih dam...TAKO; zdaj jih bom pridno uporabljala-)))...

..ko na koncu zmoreš imeti v sebi vsaj še malo smeha....pomeni, da tista budilka, ki pazi name; bo NE IMELA preveliko uporabno vrednost...Jutra bodo tista, ki bodo sama zbujala..

Zato... - kupila si bom tisto rdeče kolo ter se odpeljala..Hm..kam že?...

Seveda - najprej do bleščeče lune (ker bom tako zavijala)..in potem bo bolečina postala znosna; grenka; in jaz bom ob robu potoka videla sebe; na drugačen način.

Ne morem reči, da se bom preveč pogrešala, ker danes bom pač znala »prave napake« ponoviti; ko bo čas za njih...

In če kljub temu ne bom znala..bom ostala na opazovanju-)))..., ker v resnici sem sprejela samo dejstvo; UŽIVAM LAHKO, ko se v celoti sprejemam. In če jaz ne morem ljubiti enako nazaj - fak - to nima smisla.

In jaz ne potrebujem ljubimke, nove prijateljice ali pa vso manifestacijo življenja. Ta mora namreč držati skupaj ter ustvarjati in hraniti življenje.

Ta trenutek sem se povezala sama s seboj...

http://www.youtube.com/watch?v=zxPcmi1U25g&mode=related&search=

Ne vem zakaj nikoli nisem pisala o tebi. O tebi, ki me spremljaš najdlje v življenju. Mogoče, ker je bilo med nama toliko stvari zavoženih. Nabirala se je samo kilometrina, ki je nikamor nisem mogla umestiti.

In ne morem pisati o najinem začetku. Ne morem. Ker se ne čutim dovolj močno, da pišem. In ne morem biti tam; na najinem koncu. NE MOREM ti podati  roke; ne morem te objeti; te poljubiti in se ti zahvaliti za vsa ta leta...

Ne morem tega narediti...

Ne glede koliko žensk je bilo v mojem življenju...si ti ostala najdlje. Bile so stvari, ki so bile le tvoje; najine. Do teh občutkov žal nikoli ni prišla nobena druga. Nočem vedeti, če je čas, ki je nehal biti najin, da je to pravi čas...za razhod. Očitno mora biti...

Noben čas ni pravi; ne za ljubezen in ne za izgube.

Hvala ti za lepih sedem let..Hvala ti, ker si ves čas skrbela za mene..ter ljubila tisti del, ki ga žal ni bilo mogoče v meni obuditi več.

Hvala ti, ker si se pojavila v mojem življenju takrat, ko sem te najbolj potrebovala. To je tisto, kar sem vedno vedela. Nekdo te je poslal na mojo pot; v pravem trenutku.

Midve pa žal nisva mogli izpolniti naju..v takšni celoti, kot sva si želeli.

Jaz vem, da se nisem in nisem mogla posloviti od tebe. Nikakor. Kot, da sem vedno vedela, da ne morem raniti tebe; kljub temu, da sem vedela, da je najin čas minil; že davno pred današnjim dnem.

Ker jaz ne maram teh stavkov; želim ti...

..bom rekla samo to; Midve bi lahko bile najbolj nor par; in jaz vem, da te nikoli v življenju ne bi želela deliti, če bi v sebi čutila tisto trajanje, ki ga obe hočeva danes. Na drugačen način. Poznaš tisti občutek, ko se želje enostavno razdelijo.

Nekoč so bile tukaj; z nama. In nekje med tem hitrim tempom življenja so se izgubile. ...

Verjetno sem toliko jokala samo za mojo prvo vezo. In potem pride tistih številka sedem, ko je čas, da se plača dolg. Sebi. Tebi.

In muca; midve nisva VETERANKI-)..in nisva se odločili, da bova trpeli v življenju; brez ljubezni. Prav je, da ti najdeš nekoga, ki se ji boš lahko razdajala, ker jaz za sebe tega ne morem reči. In tista praznina, ki jo sedaj čutiva obe; mora verjetno priti nekdo drug, ki jo bo znal zapolniti. Pri tebi.

..jaz tega v tem trenutku nočem..ali pa ne morem..ne, dajati in tudi ne sprejemati.

Kako bi rekla Jasmina137 - FAKING LIFE;

Katka copatka pa - naj gre vse nekam..

Mo2dra pa - Udri jače manijače..življenje je ravnotežje. ALI GA LOVIŠ?!!!

 ..ampak mi smo generali, ki izgubljamo..samo zaradi tega, da dobimo..na KONCU..čist račun..s samiM seboj..(to je zate KATKA; direkt iz najine LITERATURE-)))...danes sem pač "slabotna"...preveč sarkazma..kot vedno..

Verjetno sem vedno želela to, da greva vsaka na svojo pot; brez tega, da je vzrok druga ženska. Ker ni. Nisem potrebovala; ne takšnega povoda in ne vzroka.

Hvala ti...in sam Bog ve, če bom kdaj dovolila komu v mene; na takšen način kot sem tebi. In če bo nekje nekdo navijal za mene; bom dobila svoj glas-)...da midve obe najdeva tisto, kar naju bo izpopolnjevalo.

Zato le; ...pazi nase...Jaz se poslavljam z najino pesmijo..

http://www.youtube.com/watch?v=69Z9rkmEcPE

..in res sem te ljubila; še predno sem te spoznala..

Veliko prostora se potrebuje, ko se spoznavaš s Tujci. Nekega jutra poskusiš nahraniti sebe ter izstopiš iz sveže prilagojene žimnice; na kateri se nahaja tvoja hrbtenica. Ne, ker te je zopet našlo sonce; ampak enostavno; predstavljaš si, da poiščeš vse odgovore v drugih možganih.

In če utoneš?

 In če se dokončno ukriviš, ker uživaš v tem, da iščeš nenehna vprašanja, ki zahtevajo na drugih strani preveč strpnosti. Ker veš, da smo vsi odgovorni za svoje izbire, kljub temu, da razmišljamo sredi noči.

Potrebujem tisto temperaturo pod ničlo, da začutim, da sem najmočnejši človek, ko vame pride toplota. Potrebujem več kot pa to, da zaživim ob redkih priložnostih. Ne spomnim se, kdaj sem se počutila nepremagljivo; brez razmišljanja. Ne spominjam se, kdaj sem zrla v sončno zahod in ne obžalovala tistih svojih hitrih misli, ki so tonile v morje.

Ne spomnim se...

• Si lahko domišljaš kako grozljivo bi bilo, če bi drugemu vedno povedali kako se v resnici počutimo? Randy K.

Za vse tiste, ki sanjajo in umirajo od lakote, ker se bojijo občutiti prihodnost, ker nimajo volje, da bi združili obup in pogum; za vse tiste, ki pozabljajo; kaj jih hrani; za vse tiste, ki iščejo svojo mavrico ljubezni. Slediti je potrebno dihanju, ker samo tako pridemo do ognja, ker samo ogenj lahko izžge iz nas vso nesnago, ko smo s priprtimi očmi; v nepredvidljivih situacijah molčali. Molčali smo, ker se nismo želeli spominjati ognja v nas; temveč samo pepela; s katerim so nas posuli. Vse, kar smo lahko dali nekomu; je bila podoba nemega filma in vozovnice v eno smer.

In tako smo se pozibavali v eno smer; mlahavo in brez življenja; dokler se nekega dne nismo resno vprašali, po vzroku za našo zaskrbljenost.

Da greš lahko naprej; moraš začeti živeti drugače. Pozabiš recept, da se dotikaš samo tistih stvari, ki nas čustveno več ne ganejo. Pozabimo vse tisto, kar nas je med potjo poškodovalo. Pozabimo spomine, ker pri ljubezni vsaka izkušnja odpove.

Poleg moje postelje, ko si dovolim; za trenutek pomisliti stoji budilka, ki pazi name. Nisem zaprla oči. In tudi ne srca. Zdaj slišim glasove in seveda nosim tisto kapo z velikimi naušniki; v roki držim kovanec; tistega za srečo in vidim se jokati; po dolgem času.

Udeleženo združena sem s svojimi občutki, ki me izzivajo in delno ohromljajo. Ne, da čutim možnost; enostavno nisem vajena več delovanja v paru.

Vem, da moja duša ni umrla na potovanju. Prejšno jesen je nekaj odletelo; naredilo let nad morjem; ter globoko sebe potisnilo v sen.

Najlepši kraj, kjer si želim biti; kjer hočem biti; kjer sem jaz jaz - je dom. Vse, kar si želim; ob še tako žalostni pesmi, ki me lahko razžalosti je to, da se vrnem domov; v tišino; polna čustev ter, da spregovorim o njih; nekomu..

In prav samo zaradi tega; bi začela teči maratonski krog. Vse ostalo, kar mi prinese na pot; naj jih odnese njihov lastni kaos tja, od koder so prišle.

Jaz hočem; svoj ogenj, svoj dom in pripravljenost začutiti sebe, da želim ostati v tem ognju.

Vidim toliko svojega srca, kolikor ga znam.V tem ritmu se lahko tudi dam. 

 Zaustavim se samo pri tem stavku; da vse, kar je dobrega v življenju, je protizakonito, nemoralno ali pa redi.«; nadaljujem skrite misli, da »napaka je napako ponoviti«; zveni kot skušnjava in kljub temu; » Mar niso tega navajeni?«

In ko stvari gredo dobro potem smo sigurno nekaj spregledali; mogoče izvlečem recenzijo na knjigo Klic divjine; KAOS SE KAŽE KOT SVOBODA, red kot zločin!

Kaj izmed tega sem jaz?

..sanjač ali grešnik...

Drugo noč, ko sem padala, kar tako, brez cilja ali pa posebnega vzroka - brez stika ali pa možnosti, da doživim boleče doživetje; sem ugotovila...

V višinah se živi veliko bolje; kot na realnih tleh. Malo te sicer res zanaša ampak DEJSTVO; postajaš pa veliko manj uničevalen; sam do sebe kot sicer.

Glas, ki ni več zaspan; v njem me nekaj presune; mogoče to, da se počutim, kot da mi je nekdo pri vsej tej tesnobi, ki me obdaja; dvomih, ki razžirajo; šumi, ki kličejo drugo srce; pomaga... zgolj tako, da sem se odzvala resničnemu človeku in ne senci virtualnosti.

..in ona je kar poslušala in poslušala..Kot, da bi potisnil nekdo njeno uho na mojo steno; in zidovi okoli bi samo šepetali vse to, kar je v meni.

..to je tisto zaradi česar glas ne more umreti. Ne, ker ni možno. Ker ENOSTAVNO; ni čas za takšne bedarije.

Zdaj lahko pride; tudi tisti čas, ko bi bilo dobro, da začneš ljubiti.Mogoče, ker je polletja konec; in je čas, da slečemo to srce, ki je nekako pripravljeno na tiste zime, ki so lahko mrzle ali pa tudi ne.

...mogoče pa je samo prišla IZ NEBA tista želja, da vsi računi so poravnani; vsi dolgovi so poplačani; še malo; samo malo...izpusti srce...podari dlan...ujemi..365 dni; in jih deli s kakšno milijonsko številko, da nikoli ne prideš do konca...

Werther je zapisal:

Werther v skalovju sreča norca; sredi hoče nabrati cvetje za Lotte,  ki jo je nekoč ljubil. ta človek je bil srečen, ko je bil v norišnici; ko se ni več zavedal sebe. Werther se napol prepozna v norcu s šopkom; Kakor on je nor od strasti, a brez dostopa do (domnevne) sreče, ki jo omogoča nezavedanje; trpi, ker je zgrešil celo svojo norost.

Vem, peto noč vedno pridejo dvomi in

neprijetne sanje, kajti vse je opravljeno, vse

pognano v tek, in tudi TI si spoznal, da bodo

nekoč Tvoje zvezde ostale brez svetlobe,

da se bo Tvoje sonce ohladilo in se bodo

posušile rastline, poginile živali, kajti

nobeno bitje, nastalo iz besede, ni ustvarjeno

za temno senco, za mraz in neskončno samoto,

za trpljenje in brezizhodnost. In ko si

spoznal, da boš nekoč v vsem tem spet ostal

sam, si šesti dan zgrožen pograbil glino.

By Alojz Ihan

Vse, kar sva, bo pregneteno in drugače

kot ruda, ki jo vročina prepeče v žarečo pogačo

potem skozi razpoke v skorji odteka kovina

črna, strjujoča se kri.

Ko prvič zazveni, se zdi kot klic od daleč

in obnemiš, prestrašena žival pred ogledalom

potem se spomniš davnih sanj.

So zvoki, melodije, ki so že od nekdaj s tabo

prostori, ki te božajo kot topla roka

oči, ki hipno uročijo tvojo glavo.

Potem bova drugačna, spremenjena

in ni usodno, kje in kaj sva zdaj

ker vse pustiš, ko buden najdeš sanje

ter prepoznaš oči in melodije, tiste roke.

By Alojz Ihan

Ne vem čemu lahko ubežim; slikam ali pa sanjam. Ne čutim slike z vsebino; vidim barve; a nobenega; prav nobenega občutka v sebi; ne znam razložiti.

Lahko se vprašam, če mi kdaj postane jasno, da pripadam lahko nečemu, kar je veliko večje od mene; nečemu, kar ne čutim, da se lahko razblini, kar tako..

potem odprem oči...gledam...in počutim se, kakor da me z nevidnimi krili odnaša daleč stran. Nekam, kjer lahko občutiš mirnost oceanov in si pripravljen tudi umreti...

drugi del srca diha..samo zato, da živi...Kot, da je to vse, kar si želi. Kot, da me ne gane več tisto počasno gibanje prelivanja vseh možnih nians; kot, da me ne dotakne več nobena roka, da bi se ob njej počutila varno.

..v nekem davnem času si želim; ljubezen je krasna stvar. Vendar ni za vsakogar. Res ne. Lahko je lepo, ko vidiš, da mogoče ne letijo samo ptiči na nebu; mogoče je lepo, da gledaš sebe v ogledalu; pa nič ne vidiš...

Lahko pa ostaneš tudi brez besed...ko srce ne sprejema nobenega zdravila več; ko ne pomaga, da ti nekdo celo noč menjava obliže...

..ko ne pomaga nobena beseda..nobeno srce..nobeno morje...Niti palica...kot, da čakaš nek drug čas, ki ga sploh še nikoli nisi sanjal; ko sploh še ni bilo nobene možnosti, da se spremeniš...Kot, da čutiš tisti  občutek.....Hej - danes mi bo uspelo..in jutri tudi..In tako do konca..dokler me zemlja ne bo ohlajala..

..saj pravim...ljubezen ni za vsakega..In priznam, da ne vem, če je možno se sploh odločiti; ali jo sprejmeš ali ne...Potrka na vrata. Morda zgolj iz strahu; ali pa ker je prišel tisti čas, ko je nekdo rekel; " Zdaj si tudi ti na vrsti...

..in jaz še vedno pravim...ljubezen je skupinski umor; tisti, ki je tako strateško načrtovan, da vsem vzame dih..Možno je celo, da preživiš; ne, ker si rahlo nagnjen k samomoru; ampak, ker ne verjameš v naključja; in si misliš; Hm...naslednjič mi bo uspelo...PRETENTATI ljubezen...

Zakaj je vedno tako težko povedati tisto, kar si misliš, želiš ali pa čutiš?

Čeprav so vedno vsi odgovori tako lahki. Vse na prvi »uč« izgleda tako lepo; preprosto. Pa ni. Ja, seveda. Najlažje se je odločiti. Zakaj že?

Aja, ker telo, glava in razum delajo stvari, ki jih telo ne prenaša več. Hoče spremembo. Drastično. Učinkovito. Tisto; za direkt v žilo.

Prideš do točke, ko bi rada zamenjala sebe; vse te moje občutke; in ne bila več jaz jaz. Morala bi se poznati. Morala bi marsikaj. Pa vedno pridemo do tistih »posebnosti«, ki jih prinese drugačen pogled.

Zakaj ni tako enostavno, da bi lahko zdrsnil v nekaj, ker si se tako odločil? Zakaj je tako prekleto težko NE TEČI VEČ MARATONSKIH KROGOV; začaranih?...

Ta vprašanja se lahko vlečejo v neskončnost; tako veliko jih imam na zalogi. Tako veliko vsega je pri meni na zalogi; in tako premajhna skrinja, da bi bili v njej vsi odgovori. Vedno na dosegu rok; vedno pri roki.

Za optimiste;  - vse se da, če se hoče. BEDARIJA. Vse je v pravih odločitvah. Bedarija. Vse je v pravih pogledih; gledanih iz drugačnih zornih kotov - pravilno.

Ali ni lahko, ko to napišem? Ali ni jasno? Samo še izusiti moraš; in si slediti.

Malenkost, vam rečem. Se zbudiš, vstaneš in greš proti tistemu, kar želiš.

Ali se kdo sprašuje za posledice? Optimist sigurno ne; ker vsaka stvar se na koncu izteče srečno-)...

Ah, danes..darujem sebe, ker enostavno  bi si sebe želela videti; v nekem zunanjem okolju; izven sebe...

In na koncu rekla; TO NISI VEČ TI...

Saj nisem...ne čutim več kot sem..Ne mislim kot sem..Ne spoznam se več...Pa nisem slabo..nisem odlično...Tudi samo SEM; nisem...

Danes sem para; v kotličku za čaj...Kdo prinese vrečko; mogoče bo pa prišel ven čisto drugačen okus...Mogoče se sploh ne bomo poparili s to vročo vodo..Mogoče bo samo eden izmed tistih čajev, ki umirijo srce...in te zibajo v sen...

To bo to..Po deževju pride sonce (dovolimo si optimistični pogled)...ker mešanica realista in pesimista pravi...Ja, seveda..Jaz pa se sprašujem že danes..Kaj bo šele jutri...Optimisti bi rekli ali pa realisti...Mogoče bo še bolje, kot današnje sonce...

Ja, seveda...zvezde podnevi; zvezde ponoči...Občutek, ko te vprašajo; Kako pa si; jaz pa pravim; NADNARAVNO..nadnaravno sem...in se bledo smejim pri tem...

Za vse nadnaravne moči..vam želim, da jih začutite...ker to je občutek, ki sigurno ni površinski...

Občutek, kot da veš, da bo nekaj zletelo vate..Vidiš, da gre proti tebi..Pa sploh ne veš; ali bo usodno ali pa bo življenje po smrti...

..vse, kar delaš je to, da stojiš...Čakaš..kako močan bo udarec...

..Mogoče v telo...mogoče pa celo v srce...Veš, pa to, da se premakniti ne moreš...To je edino dejstvo, ki ga občutim..

Ko ne moreš drugače

ji šepetaš;

opojna,

sanjava,

eksplozivna

vzdržljiva...

Ali je to nov model;

za ljubljenje?

Ali je to tisto,

kar ni bilo

oškodovano;

nikoli

poškodovano..

V vsaki bolečini;

je del ugodja.

 V vsakem ugodju;

ostanek;

v vsakem ostanku

obstaja;

tisto nekaj,

kar je potrebno

za življenje;

samo ljubezen.

By mo2dra

Saj ne vem; ali je tvoja bližina razhajanje ali protislovno shajanje.

http://www.youtube.com/watch?v=G93yMQkPF6E

Poskusi;

zlitje.

Poskusi;

strast preoblečeno

v nocoj.

Lahko bi te ljubeče;

odmaknila

od sebe.

Lahko pa bi le;

poslušala

tebe;

kako od užitka

s premočeno kožo

polniš sobo

s svojim vonjem;

na meni.

Od tam naprej,

naj se začnejo izgube.

Od tam naprej

bi samo opazovala;

tvojo seksualno nenasitnost.

Od tam naprej;

naj se ustavi  čas.

By mo2dra

Ostala je;

nedokončana povezava

oropana

vseh seksualnih užitkov.

Vodi me tja,

kjer so možne;

izgube vseh sanj.

Vodi me; 

da začutim

tisto razhajanje,

ko ne morem

da ne bi;

uničujoče prodrla;

v tebe.

Morda

se bo čas ustavil

morda

se bodo najini telesi

razšli,

ko bo vse razpadlo.

Morda

boš samo dodajala

sebe v mene;

in bo na koncu;

zmanjkalo časa

za tisto;

eksplozivno bežanje.

Tako odprta pred menoj

v času nedoločnosti;

brez zadržkov;

krade mojo negotovost.

By mo2dra

divja pijanost.

čeprav samo štirindvajset ur.

zaradi omamne norosti.

v dvojini.

na plaži na marsu.

umetna megla.

tjavdan.

nad nama hrast.

jesensko nebo.

in oblak.

ki se je za trenutek

ujel v veje.

By Novica Novaković

zgodnje jutro.

zadnje usedline sanj,

že od vekomaj.

poslušam.

prežečega tigra

in skritega zmaja.

ujamem trenutek.

čas se ustavi,

preprosto, zanesljivo.

orkester z razuzdanimi godci

odpira meje nezavednega.

cesta, takovana v polmraku,

me vodi v legendo.

By Novica Novaković

Živel bom.

dokler bo šlo.

ha.

in ko ne bo šlo več,

bom obrnil stikalo

ter ugasnil motor,

preprosto.

morda bom pustil

prižgane luči

in ramonse v zvočnikih.

By Novica Novaković

Včasih se naglo prebudim. Kot danes. V mislih se mi vrtijo besede, ki prihajajo in odhajajo. Kot, da izgubljam stik, a pri tem ne vidim nobene podobe. Kadar se mi zgodi to; vem; pogrešam dom. Tako močno, da se mi meša; tako močno, da se počutim totalno sama; zapuščena v vsej tej lepoti, ki me obdaja.

Pravzaprav smešno; za večino ljudi, ki mene poznajo. Ne morem se opirati ideji, da si ne bi želela domov. Ne vem kaj mi povzoroča večje "trpljenje"; pakiranje ali domotožje, ker ko se peljem po tisti znani cesti, ki vodi domov; kričim od zadovoljstva.

Mislim, da tako še nikoli nisem kričala, ko sem se vozila h kakšni ženski-)..One tega ne razumejo. Je čas, ko ljubiš in je čas, ko enostavno uživaš v svoji samoti in z vsemi lepotami in pomankljivostmi, ki pridejo zraven.

Ja, samota ubija, ne. Yeeeh, right. Koga že?!!...Takrat spoznam kateri del mene živi; in kateri se nikoli ni umaknil stran od ljubezni. Ugotovitev; vedno ko si starejši; vedno težje puščaš ljudi k sebi. Vedno težje jim podariš del sebe;

...in SHIT; vedno težje razložiš; zakaj točno se umikaš; njej neznani razlog. Včasih je določene stvari tako težko povedati...Ali pa izreči. Ko se nočeš več opirati na nekoga; ko tega enostavno nisi navajen...ko se počutiš razpuščenega; zapuščenega...in potem...se moraš kar naenkrat odzivati drugače kot si se; do sedaj...

...svoje misli moraš razložiti; jih gojiti..in prenesti v svet za nekoga, ki želi tvoj jezik razumeti...To pa ni vedno najlažje...

Razpoke vdanosti;

so ostale...

zmanjšujejo težo neizrečenega..

nocoj...

me ljubi...

v tisti tvojo opojnosti, kjer se zbujam

blažena...

Privij me tesno..

na svoja prsa...

poljubi mi usta...

pusti, da se utopim..

ker ne morem preprečiti tega,

da ji pripovedujem o norosti

ki me obsede;

ko pomislim;

na njen dotik.  

By mo2dra

Jaz sem večno jaz sam, in v tem je moja norost; nor sem, ker obstajam.

Tistega silovitega jutra,

ko mi je bilo jasno;

nič in hkrati vse..

Tistega jutra

sem iskala nekaj;

med mojo iluzijo in jezikom;

ki ga tako dolgo nisem izgovarjala...

Tistega jutra sem dvignila svoje telo...

od tam, kjer tebe ni bilo...

od tam, kjer sem lahko videla;

le svoj začetek...

Tistega jutra sem slišala tebe;

..jaz bi...

tvojo sestradano dušo...

ljubila...

samo če;

boš dovolila, da se prebije..

ta nemi zid tvoje govorice..

Tistega jutra telo je vstalo...

v imenu ljubezni...

samo zato, da se postavi na začetek...

in si dovoli nadaljevanje...

In ona;

Ne, nikoli ni vedela, da je prav zaradi nje;

moje telo vstalo.

V silovitosti tistega jutra...

by mo2dra

...Noči šepetajo, da si sama...

predolgo...

Igrajo tisto melodijo,

ki jo vedno lahko slišita le dva...

Igrajo tisto; za srce..

ki nikoli se ne vda...

Besedila so tako znana..

prihajajo iz ust v srce..

ta kriči o predaji...

v novo jutro se budi...

Vsa ta jutra dišijo po slanem..

in jaz se vprašam...

" Kje si ti"...

v nekem drugem koncu zbujena..

v neko drugo noč zagledana..

z drugimi željami obdana...

in jaz se še vedno sprašujem;

" Kje si ti"...

Ni slab čas..

ta ne kaže prav ničesar..

slab je trenutek,

ker je slan...

in sladkoba tvoj ust...

je predaleč...

za spajanje večnosti...

za pisanje zemljevidov na hrbet...

za vsa nočna šepetanja...

Zato poleti..nocoj...zame..poleti..

By mo2dra

...ko ze mislim..ne gre..ne morem...se ustavim..Preklopim svet na drug čas..Ustavim misli..in grem točno tja, kamor me vleče srce..

Lagala bi..če bi rekla, da se ne bojim..SE...bojim se, da ob tebi ne začutim vse tisto, kar hočem in želim...

Bojim se...da bo ponovno kot vedno...

...in hočem, da veš...nočem bežati...

..Nočem..ker preveč pogrešam sebe, ko čutim...

 Hladni dnevi..

pretoplih noči...

te dolge noči...

brez tebe...

v teh nočeh...

občutim...

hrepenenje...

tisto krvavo...

brez opisa..

brez začetka..

brez konca..

V tistih nočeh..

spoznam...

potrebujem sonce...

In ti si stala na dosegu rok;

krvava od hrepenenja...

neprespana..

Ti si čakala...

nekoga...

Nehala sem ljubiti. Mogoče je bilo za tisti čas to edino, kar sem lahko naredila. Sprejemala.

...in ti...

mi hraniš um; srce..

polniš mi misli...

v vsej svoji nedolžnosti, ki jo premoreš...

pri vseh mojih potrebah...

se nočem vprašati..

kaj je vzrok,

da ti to zmoreš...

Vem samo to,

jaz potrebujem to...

kar me bo izčrpalo..

zbujalo..

Mogoče bom takrat;

pogosteje želela..

zaspati..

ob nekom...

Mogoče bom začutila...

prijetno prebujanje...

ob nekom...

ki bo vzel mojo dušo..

in žrtvoval svojo...

Na tvoj hrbet bom narisala zemljevid mojega srca, če zmoreš;

če zmoreš...

iztrgati iz mene...

tisto, kar bo ljubilo..

le tebe.

Če tega ne zmoreš..

potem ne;

pojdi naprej..

Ne zaradi sebe..

tudi zaradi mene...

By mo2dra

 Slišim te...

v vetru se igraš z besedami..Puščaš jih povsod; namerno to počenjaš, ker veš, da bom sigurno šla mimo ter slišala tvoj šepet...

In želim si

nepretrgoma ljubiti s teboj...nepretrgoma...

sebe v  tebi...

Vse, kar si izrekla

vse;

si vzela s seboj.

Kaj potem če sem;  

zmečkala čas

povozila sedanjost

naveličano obstala;

od vseh pljuskajočih valov.

Kaj če bom

izrekla;

ostani.

Potipaj pulz

odlomi tišino;

pusti vetru;

izdih

proti soncu.

Prekleto;

pridi;

ljubimka končnih strasti.

Tako nežno

počasi;

čisto na koncu,

ko ne morem

odnehati;

spiralno ovij svoje dlani;

v moj obraz

ter pusti, da ljubim.

By mo2dra

Če hočem;

tvoj gib

na sebi,

v sebi;

NAJ

 plačam to neskončnost.

Naj se;

 rodi

ne da bi kdaj spoznala,

če je bil to le;  

trenutek negotovosti.

NAJ

zapelje me v  užitke.

Ne potrebujem;

 jamstva.

Darujem;

le nekaj

mojega življenjskega spomina.  

Za njo.

Uspavaj telo,

posrkaj misli;

ustavi moj glas

naj umre.

Nekje daleč,

kjer bo vse zapuščeno.

Ni več mogoče;

izprositi;

izreči;

nekdo te bo vodil;

nekdo te bo ljubil;

nekdo te bo odišavil,

slačil;

nekdo te bo imel

tako popolno;

še predno boš vstopila,

v moje zamrznjeno srce,

še predno;

boš potrebovala;

ples dežja;

še predno boš občutila stavek;

ljubim te,

ker dež ljubica;

ne bo opral

iz tebe;

obrisa Tujca.

Ne bo.

Ona bo ostala

skrita;

v tebi prikrita.

http://www.youtube.com/watch?v=ajn1lJAIRB8

By mo2dra

http://youtube.com/watch?v=xdz0jas03pc

Če rečem,

da ne zmoreš

s konicami prstov;

zaceliti

brazgotine;

izgubljenega časa.

Verjameš?

O dvomu, ki je ostal

na tvojem vratu,

v moji dlani;

z mokrim jezikom

ob sluh;

kakor

v polsnu;

zaspiš v nevarnosti besed.

Imaš še željo raziskati mojo bližino?

Manipulirati v senci noči;

ugrizniti

v mehka stopala;

nikoli oditi takšna;

kot si prišla; 

prvič.  

Lomi se samo ozadje.

Čas; času

liže rane.

By mo2dra

 http://www.youtube.com/watch?v=3Q_NpIcMb0s&mode=related&search=

Če ne zmorem do tebe; 

prehoditi koraka,

ustaviti srca,

če vsega tega ne morem

potem mi povej;

povej

kako naj ustavim,

to hrepenenje v meni?

Povej,

ker je prehudo

ustaviti kri;

prehudo

zavrniti naslado;

prehudo;

je tokrat pobegniti.

By mo2dra

http://youtube.com/watch?v=XM8rHNZuw8s&mode=related&search=

Trpljenje skozi katerega me vlečeš;

strast, ki je ne daješ,

živalski nagon,

ki ga čuvaš;

me ustavlja.

Pomanjkanje vitaminov;

iz morja

proti njej.

Mar ne veš;

enolična prehrana;

me ne premika

v greh;

tvoje izvirnosti.

Daj, oh, daj;

tisto nemilost iz sebe,

ko z zunanjimi čutili

začutim,

da se sesedam,

ker ne morem;

ne morem;

proti; skozi

tvoj

seksualni obroč.

Za koga se čuvaš,

da ostajaš;  

žejna?

By mo2dra

P U S T I

Hrani me;

tvoje negibno

trepetanje,  

ko si nekje;

med prepadom in užitkom.

Nikoli me ne zlomi;

vznemirjenje,

ko te najdem v stanju

neopaznega iskanja;  

tistega sprožilca,

ko želiš  znoreti vse,

kar lomi tvoj glas.

Pusti,

da začutim

delček izgubljenosti;

postopnega odkrivanja

neba nemira.  

Pusti,

da se prepustim brez boja

v sebi.

Zaprem oči

 nič;

prav nič,

mi ne more preprečiti,

da si ne želim

odleteti;

tja;

samo tja,

kjer si ti.

In če boš v šepetanju odšla;

šepetaj..

paraliza srca bo ostala

v nevidnih besedah;

SI kot jaz SEM; 

 nedovršena.

http://www.youtube.com/watch?v=cqufjJixKu0&mode=related&search=

By mo2dra

Zanima me;

zakaj tvoje ustnice nočejo

spregovoriti z mojimi?

S hrbtom obrnjena proč

spiš sama;

gladiš miže svojo kožo,

izgovarjaš moje ime;

pred zunanjimi vrati.

Zanima me;

čemu to delaš

 še vedno;

sama?

Verjetno hlapim v očeh,

puščam utripajoče srce

mimogrede;

vem, ker neslišno

priznaš;

plezaš, ker hočeš

VEČ;

ker ne moreš;

da ne bi;

želela ugasniti

sebe v meni.

By mo2dra

Kako lahko pride ljubezen

do tja,

kjer stare rane so doma.

Zaradi strahu;

se ugasnejo luči.

Vem

ni mogoče tvegati;

če ne pustiš

 v sebe

 misli, ki dražijo,

prizadanejo

samo zato,

da te oživijo.

Ne vem če si;

vendar bi morala

razmišljati;

o ljubezenski ugrabiti.

Morala bi,

ker že najmanjša praska

me lahko;

prepoji

do tvojega izvira.

Čakam;

ampak zvezde so osamljene.

Stopinje zabrisane.

Nekako;

v naključni vabi

proti

enakomernem dihanju;  

prihaja norost,

ki jo hočem.

Stori to tako previdno

kot,

 da ti je prvič.

Stori to tako silovito,

da vzljubim to,

sliko

 neodgovornosti.

Skratka

vzemi me iz okvirja;  

nosi me s seboj.

By mo2dra

Kaj naj si mislim,

če samo enkrat;

izrečem ŠE;

tisto magično besedo

hočem, kar naprej

s teboj;

 hrepeneti.

Kaj naj si mislim;

če si prizadevam

krvaveti;

pa izgubljam le zavest.

Povsod ampak povsod

me najdejo rešitve,

ki se nikoli ne spojijo;

z odgovori.

Nenehni monologi;

me prepričajo,

da preveč ljubezni;

so si izmislili;

tisti, ki so kaznovali

sebe

ter razgrajali do konca;

 v užitku.

By mo2dra

Sposojena si meni;

a vseeno;

 rešuješ

iz mene tisto, kar

se združuje;

z drobnimi norostmi

v novo vznemirjenje.

Ne, ne,

to ni življenje;

samo posreči se ti,

da mi oblečeš dan.

V tej obleki;

oblečena

se pustim krojiti;

ter vzgojeno;

ostati čez noč,

ker ti pustim SE;

prisvojiti.  

To vse se zgodi,

ker čutim,

da ni hudo;

kot bi lahko bilo

 slabo;

zadnje čase.

Vklenjena;

ovijam svoje dlani

v sebe.

Zmrznjeno

čakam  otoplitve,

ker razbijem se v besedah;

izbruhnem v srečanju;

s polovico ušesa,

stojim zunaj;

sebi močno priporočam,

da se začnem deliti.

V vseh rešitvah,

ni narobe bežati.

V begu morda umreš;  

ker izrečeš;

ni rešitve.