BI  TE

vihravo poljubila

samo enkrat.

Na golo kožo.

Poljubljala

 bi te

toliko časa;

dokler;

BI NE BI;

s poljubum prišla;  

do tvojega bistva.

Moje misli bodo raztrgale varne pristane. Tudi občutki bodo pozabili umreti. Dejansko bomo začutili, da odlašamo mižati, kadar se zlivamo v temo. 

Zadnji trenutek,  

ko mi

ŠE NE;  

pride na misel;

ali me zbujaš ali samo vzburjaš.

Kdo ve kaj vse;

se lahko zavleče v mene;

ko magija besed

najde

ravnovesje jezika;

na dosegu bližine.

By mo2dra

..dež prinese svežino...Telo postane mokro točno tam, da si lahko želim; Oh, a ne bi bilo prav danes čudovito, če bi vse ženske pozabile dežnike DOMA.

http://www.youtube.com/watch?v=HyfkyeJ1DCQ

Dovoli, da se ti približam. Bosih nog; z razmajanim pogledom na svet; vendar dovoli vsaj to; približaj se tudi ti; nama.

Po vsakem dežju; ostane nekaj veličastnega. Tvoj odsev; na mojem balkonu. Tvoj pogled; odmaknjen stran od mojega.

Vedno ostane; tišina, ki je ne morem izgovoriti, če je vse, kar mi daješ; dvojnost.

Tako lepo si prišla, ko je deževalo.

fotka pripada "skrivnostni" lastnici; najlepših zalivov.

Fotografije..včasih povejo VEČ, kot pa besede..jaz dodam pesem ter DIVJAM; oh, da DIVJAM po vseh teh divjih plažah.

Še vedno iščem sebe. Še vedno najdem le svoje stopinje. Tako ali pa tako; za svojo polovico življenje sem "vedela" kam želim..Zdaj pa navijem to pesem...

in nočem..Nočem več vedeti; kje, kdaj..Če boste opazili kakšnega norca, ki nabija to pesem..Mogoče, prav mogoče; bom to jaz.

http://www.youtube.com/watch?v=iUHjDJxkcSE

Premislim. Nekdo čeprav ne vem zakaj; misli, da sedim v temi; ne znam odpreti ventila in dokončati stvari. NAROBE je imeti takšne misli. 

 Morali bi se, vendar še vedno smo, odvisni od tega, da se "napijamo"; "opijamo" po človeško. Sklonimo glave; ne zaradi drže; temveč zaradi tega, da misli odtečejo iz nas. Mogoče pa zraste "celo" nekaj pozitivnega. Vendar rahlo razvejani; galopiramo po travi, kjer nam sleherno noč daje občutek, da stojimo na zemlji, ki ni naša. Vse je danes v občutku.

Ona pa je oklenila svoje roke; odahnila svojo dušo; ter misli, da sem se izmuznila. Zakaj? ..ker znam biti tako prepričljiva..

N E Z N A N K A

Ti si vedela več kot bi kdorkoli smel. In mogel vedeti. O meni. Danes bi te povabila v prihodnost. Še vedno te vabim. Ne z dotiki besed. Z življenjem samim. Ne le s srcem. Tudi s premislekom. Ker spoštujem tvoje življenje in tebe v njem.

Pogrešam neznanko. Ne želim prebuditi pozornosti, da jo vsrkavam skozi svoje vene. Toliko stvari me zanima. Ne samo njeno žensko telo. Mogoče pogrešam najine maratonske pogovore, vse sprehode ob obalah, ki jih ni bilo. Fantazijsko si ustvarjam kreaturo, da sredi največjega zanimanja gledam, kako s svojimi mamljivi ustnicami, polnimi medu, rišeš po stenah mojega srca.

Prišepneš mi: če rastlinam ne daš piti, so popadljive.

Strop, kakor sva se zagledali, je izgubil realne dimenzije. Mogoče je bila prisotna prav moja zmeda. Premikali sva predmete po mizi, počasi, skoraj dovolj blizu, da sva se dotaknili druga druge. Izreden občutek. Počutila sem se kot da vame blešči sonce in jaz stojim pod monofrekventnimi lučmi, ki jih običajno uporabljajo za ulično razsvetljavo.

Mistična oblačnost njenega pogleda se mi pretaka po spominu. Želim nadomestiti ogledalo svoje notranjosti, kjer ujamem lastno mirovanje brez da kdo pritisne gumb Pause. Ukoreninila je svojo podobo v moj spomin. Silovitost ali simbioza, kjer vladata neodločnost, nestabilnost. Začutila sem kapljice potu, ki so pritekle po hrbtu. Stalna transformacija besed je bila najina dinamika. Prepojena sem z glasbo tistega časa, srkam kavo in slišim, ko mi šepetaš, da vse v tebi brenči..Orkester metuljev v meni sproži globok, v žamet ovit glas, zaradi katerega se ti šibijo kolena. Všeč nama je dan, ko si lahko privoščiva teater brez orkestra.

Mogoče se lotim, vsaj na videz, tiste neumnosti, ki jo danes odobravajo vsi. Samo moja domišljija ne dobi novih razsežnosti. Neusmiljeno razmišljam o prodiranju drugam, v tisti izvor končnega stavka. Želim sprejeti trditev: » Tako smo si različni kot tudi podobni.«. Za sem mavrični človek. S tvoje poti sem zašla. Stran od globin se drsam po zaledenelih plitvinah. Sestavni del mojega iskanja. Si še vedno prav ti. Polovica mojega obstoja je tvoja prisotnost v meni. Zamižim.

Tvoja razprta dlan drsi po gladini temnega morja. Diši mi vonj tvoje slane kože, žejne brisače utapljajo zlatorjavo polt in prežgane ustnice. Misli mi uhajajo. Sveže diši kot obujen spomin na sledove, ki so podobni pljuskajočim valovom nekih igrarij. Ogen v meni ne ugasne. Odlijem stran samo tvojo besedo: Ne« Nisem imuna, vsaj tisti del mene ne, da bi podlegla apatiji.

Želim imeti polno torbo bonbonov, tistih da se »lakše diše«, plastenko vode, robčke in srečati tebe; kot nepričakovano ampak željno srečanje, ki se pač zgodi.

Pogumni dobijo priložnosti. Meni pa se samo sveti pred očmi. Zapletem se v obstoječo realnost, stisne me za vrat, še predno se spogledava. Ljubezen na mojem zelniku. Fantazija. Kaj še ostane?

Greva na planet iluzije in bo čas moje izpovedi napisal na nebo Danes priznam vse. Vidljivost se ne bo podrla.

Emocionalna lirika, vredna napetosti. Ne vem, če si ti prvinska ženska v mojem življenju in vsa negotovost, ki si jo takrat prinesla s seboj, mi je jemala pogum.

Mislim, da vem, zakaj podočnjaki. Veličastno se je kopati v tvojem srčnem utripu. Skregana zaradi mojega gašenja strasti. Jaz z glavo in telesom skušam najti stabilnost; s tisto mejo racionalnosti, kjer usahnem prestrašena sredi vse te burne silnosti.

Zapisala sem te v svoji glavi; nekoč med jutrom in glasbo. Po mojih žilah še vedno teče vode. Sem sploh lahko ob tebi občutila kaj drugega? Plavam v glasbi. Bolj mislim nate, bolj me trese. V pričakovanju pojma nimam česa.

Pesmi me vrtijo okoli mezinca. Mravljično. Če bi imela čopič, bi narisala modre, neenakomerne krivulje. Čeprav te imenujem neznanka, imaš ime. Črke bi razgalile preveč intimnosti, kot tista knjiga Nasmeh Mona Lize. Obsedel me je spomin na dotik.

Morala sem podoživeti detajle tvojega razmišljanja. Tokrat sem videla sebe v novi, intenzivnejši luči. Preveč sem se ukvarjala z idejo » Kaj se dogaja v tvoji glavi?«.

Doživela sem časovni zamik. Napeta sem srkala vrstice tvojega razmišljanja. Sprožila si v meni obrambni mehanizem. Takrat zlezem vase. Mogoče nabizarnejša in obenem najbolj resnična zaljubljenost, kar sem jih kdaj  »scoprala« skupaj. Besede so bile skromna košarica, ki na koncu ni bila vredna niti počenega groša. Refleksi so me vodili v stisko, ki je napolnjevala prostor, kjer sem bila s hrbtom obrnjena proti ogledalu tistega majhnega lokala. Kaj vse je obviselo v zraku?

Potenciram možnosti, ki jih za naju nikoli ni bilo. Lahko imenujem ves ta hrušč, ki razsaja danes v moji glavi: Slutnja. Zavestno se izogibam samokontrole, ki pade že, ko slišim najbolj preprosto pesem. Vzamem te kot blagoslov v mojem življenju, ne glede na ceno, ki jo plačam.

Tvoja blokada me ne preplaši, kar pa ne pomeni, da zaradi tvoje odločitve trmoglavim, se potim, iščem rešitve. Nimam oprijemljivega razloga. Razorožim si mojo centrifugirano glavo. ( Kakšna škoda). Brez posluha nadaljujem varne poglede z oddaljene razdalje in si dajem varno distanco, da se lahko zaletavam ob zid.

Čutna je moja otožnost. V škafu tople vode, v katero sem usula pest morske soli, si namakam svoje srce. Upogljivo penasta sem. Zavozlala sem svoje roke z nogami, dihala na hrbtu, s škrgami. Mimogrede, razmišljam, če zamižim za tri sekunde, me ne skeli več. Čudno, ampak naravno!

P A J Č E V I N A   S R C A

Pobegniva v najin skrivni kotiček, na klepet in si razodeniva priznanja. Tiste pikanterije, skladkorčke doživetij.

Zapleši z menoj, tisti ples, ki te naredi tako, preprosto. Ne izrekaj besed, ki umorijo šelestenje dveh teles, že na začetku. Dovoli mi.

Občudovanje, ki stopnjuje ga tista strast, ki naju bo vodila. Počasi ampak tako nesigurno, do dotikov, ki jih občutim, kot hrepenenje.

Izberiva si čas.

Klepeti po najino, ko zavežem oči in se prepustim tvojemu svetu. S teboj občutim branje Douglasa Adamsa; o življenju in vse podobne neumnosti, ki me spomnijo, kaj vse je minljivo, kako nič ni večno in vse se spreminja. V tem svetu ne znam potegniti črte med osamljenostjo in samostjo. Preden ti odprem vrata mavričnega sveta ti zaupam;

» Bili so časi, ko mi je bila samost pomembna. Užitek je zbledel in nadomestila ga je osamljenost.«

Vodim te v svet, ki je tako ranljiv, kot jaz navzven nikoli ne bom. Prepuščam se ti. Nežno. Te štiri stene bodo zadušile krike, ki se odbijajo od sten. Dovolj je bilo kričanja v noč, od osamljenosti. Dovolj tistih »bednih« izgovorov, da ni prave osebe, ki bi zamenjala dan za noč. Vse, kar sem želela je bilo, da končno tvoja podoba dobi ime. Tisto veličastno ime, ki si ga bom ponavljala v mislih in naglas.

Nocoj, tišina ne bo dobila na svoji veljavi. Bogovi bodo dali svoj glas. Zame. Nekdo, je končno dobil dovoljenje, da glasuje. Za mojo srečo. Ker na trenutke se mi je zdelo, da sem zakockala, vse, kar se je dalo. V resnici pa, še nikoli nisem bila v igralnici.

Komu se je treba zahvaliti, ker se me je polastil občutek, neskončnosti?

Zakaj  je moja pot tako strma, da tudi najboljši ne pridejo, do vrha?

Berem tvoje misli. Plazim se za ostanki tvojih oblačil. Puščaš jih povsod. V ozadju se sliši samo dihanje, ki se stopnjuje. Po ritmu glasbe, ki nama dodaja adrenalin. Želim dajati največ ter najboljše, kar premorem. Nocoj! Če me boš vprašala, kaj bo jutri, bom preslišala. Četudi bi vedela, bi molčala. Uničila bi vsako sleherno minuto, ko se pučutim tako, kot, da sem našla obljubljeno deželo. Ne izreci, če je to dežela, kjer stanujejo sanje. Premikava dimenzije osončja, ki še ni začelo živeti.

Oplaziš me z roko, po telesu. Tvoje oči mi kažejo luč, na koncu tunela. Sledim ji. Kakor plašna srna me pelješ skozi travnike, kjer ni zavetja. Poslušam bitje tvojega srca. Utripi so tako izenačeni. Bijejo boj, za hitrost. Izrečem » Bodi moja norost!«.

Vonj tvoje kože se izlije na moje telo. Poljub zaduši glas, ki vre iz tebe kakor vulkan. Nocoj, se ne sprašujem, če je meja tankega ledu pred menoj.

Tiste stare drsalke sem pustila v omari. Čutim, kako se vsak del mene lomi na polovico. Tvoji dotiki talijo ledenike v meni.

Kako si vedela, kje se moraš dotakniti moje duše, da se bo izpela? Ali čutiš drhtenje, ki ne pojenja? V sloju dišečih sveč in nežnih ritmov se pozibavava. Nekje, tako daleč od mestnega hrupa. Od tiste krute realnosti, se igram z mislijo, da ne pridem več nazaj. Sama.

Ne pridem več nazaj, če ne morem objemati ljubezen, ki raste v nama. V tem ritmu, v katerem se ti predajam, me omamlja zven tvojega glasu in šepetanja, ko samo polziš po mojem telesu. Vsak poskus bega si zaustavila z svojo dlanjo.

Kakorkoli si rekla, preden si odšla..Kakorkoli in zaklicala si moje ime! Dokončala sem stavek;

» Kakorkoli se boš oblekla, kakorkoli me boš slekla..Razgalila si moje srce, ki je bilo toplo oblečeno in pripravljeno na dolgo zimo, brez tega, da puščam obleke po stanovanju. Stanovanju nekoga, ki je slekel to ranjeno srce in vzbudil v njem občutke, ki vznemirjajo in dajejo življenju dober, strašno dober priokus erotike.

Kakorkoli..Zaklicala si moje ime..

Skozi ves ta hrup, h kateremu sem se vračala nazaj; Si drvela z menoj!

Zvabila si me med tvoje zidove, katerim nisem želela pripadati. Zakaj se zdrznem, ko občutim tvoj pogled na sebi? Bližina neizpovedanih besed je postala tako prozorna. Prepozno je samo za stisk roke ter poljub.

Šepetaš mi » Prosim, pojdi z menoj, da ti pokažem moje sanje, ki so mogočne.« Ohrani tisto ljubezen, ki jo nosiš samo zame.

Pojdi z menoj.

Dotaknem se tvoje roke in zrem v tvoje prečudovite rjave oči. Vsak del mene me boli, ko gledam lepoto tvojih solz, ki jih ne morem zaustaviti. Ali sem res živela za trenutek, ki nikoli ni prišel? Trpljenje je sopotnik, ki se je odločil, da nikoli ne bo odšel.

Ne morem umiriti te podivjanosti v meni. Odhajaš od mene. Ta molk in moja neodločnost zavita v tezo »o ljubezni«; ustvarja prepad med nama.

Objemam te na koncu, tako močno, da ne morem izpustiti iz sebe tisti stavek: » Ta ljubezen me bo ubila.«

Postajam vse in nič. Ob tebi! Dan pred tem, ko sem pila zadnjo kavo. Darovala zadnji nasmeh, pokadila preveč cigaret. Sva vedeli, da je to zadnjič? Obstala sem na križišču svojih sanj. Nisem znala slediti. Ne sebi in ne tebi.

V tisti ulici bi lahko preštela vse ljudi. Jih ni bilo. Morbidnost se je naselila v mene. Nisem verjela v naključja. Odgovorila si mi: » Naključja si ustvarjaš sama«!

Poslušala sem pozabljeni čut. Zakaj nisem stekla za teboj? Nagonsko sem obrnila v smer, ki vodi domov. Izbrisala si sledove. Obšla me je tista velika misel, da sem samo slabič in grešnik, obenem. Kdor glasuje za ljubezen, jo najde.

Za kaj točno sem jaz v življenju glasovala? Prebrala sem vsa navodila o ljubezni. Narobe. Zaklenila svoj svet ter s prekrižanimi nogami sedela, ob prvem svitu. Vzdihovala in zadrževala v sebi okužene sanje.

Pozabila sem sanjati, o tisti srečki, ki vedno zadane, na tomboli. Namesto, da bi se vozila po glavni ulici, sem vedno našla stransko. Nadgradila svoja čustva ter bežala.

Na tistem ledu pajčevine je srce. Razpokano ampak kljub vsemu si mi pokazala veliko filmsko platno, ki je dobilo vso mojo pozornost. Cel svet je oder. Živim in vendar ob tebi, umiram. Pomoč tvojega poljuba pride prepozno. Izgubila sem dušo, ki je zatavala, samo, da bi izkusila in obtičala, brez povratka v raj, od koder je prišla.

Imela sem trenutek in imam sebe.

Kje pa je samozadostnost? Dejanja mi velikokrat zmanjkujejo, ob besedah. Ostane le votlost besed. Imam kaj več?

Je to šibkost ali moč? Kje je tista volja, ki je močnejša od razuma?

O tvojih poljubih se ne piše. Tvoje strasti se ne dajo izbrisati.

Zašepetala si besedo, o grehu...

ker me ne poslušaš..

Toliko različnih ljubezeni obstaja. Kakor barve se prelivajo čez nebo. Osupljiva krhka paleta, ki se posuši na platno življenja. Odpirajo se cvetovi, ki čakajo dežne kapljice, da ponovno kljubujejo njihove obraze. Ne bom sanjala opojnost, ki me sestavi na različne načine. Zadiši mi le tvoja bližina.

Nocoj;  boš mogla razumsko obesiti napis nad mojo glavo:" Nekoga moraš imeti rad."

In potem potihem srkaj moje misli naprej. Kasneje boš iztirila moje besede; v steno. In včasih se vprašam "kako ti uspe"; da me vlečeš po svojem podzemlju; kljuješ svoje nejasne misli v mene; obuvaš mi tople nogavice, ki so lahko tudi polne vlage; in ŠE VEDNO; zaznam tvoje tresljaje, ki mi raztegujejo kožo.

..ona pa tega sploh ne VE.

Minilo je.

Nočno razdajanje.

Lahko bi tulila;

zaradi srčnih bolečin;

spoznala sem pravo;

dobermanko.

Utegnila mi je;

spremeniti življenje;

zravnati mojo hrbtenico;

hoditi s pozitivno držo;

prečudovito sem se;

odvadila;

vsakodnevnih molitev,

za mir .

Naslednjič;

bom poskusila milo varianto;

labradorko.

F I K C I J A

Napisano je: » Fikcija je izmislica, katere domneva ni važna«! Pojavi se v izmišljenem svetu. Realnost je daleč od tistega sveta, ki se ga lahko dotakneš ali ga objameš.

Nekdo mi je pred časom dejal, da če bi »ona« komu pripovedovala moje življenjske zgodbe, da ji nihče tega ne bi verjel. Moj stil življenja, ki se meni zdi povsem običajen. Ampak hej, to sem še vedno jaz, ki ga živim.

Zakaj si ne bi verjela in ostala začudena, če nekdo reče, da so moje besede, fikcija?

Domišljija je tista razsežnost, ki te popelje v svetove, kjer so glavni igralci ali pa igralke tvoje želje. Mogoče je nemogoče. Pokaže se ljubezen na tistem vogalu, kjer to najmanj pričakuješ. Zasvoji te beseda, da vse se zgodi z razlogom.

Mar se res vse dogaja z razlogom? Kolikokrat na dan moramo opravičiti svoje besede ali pa dejanja in pri tem ne upoštevamo čas, ki ga izgubljamo? Ali se kdaj dejansko vprašamo, koliko ljudi smo morali prepričevati, v kaj verjamemo in kateri razlogi nas ženejo v ta prepričevanja?

Ali nam starši verjamejo, da smo drugačni prej, kot pa takrat, ko jih seznanimo, da bi si želeli pripeljati svojega partnerja domov? Ali se ne potolažijo, da je v naših glavah nastala samo fikcija, da si želimo istospolnega partnerja? Mojo mamo so prepričevali, da to je samo obdobje, ki bo minilo, ker..Hm..Nikoli še nisem spoznala tistega »pravega« fanta? No, moja mama je izrekla tisti stavek, ki jo je grozno bolel, ampak vseeno ga je povedala na glas:

» Jaz nikoli  v življenju nisem imela želje, da bi spala z žensko, ne glede v kakšnem življenjskem obdobju sem bila«!

Ali mislite, da moja mama ni imela svoje fikcije, kakšno življenje si želi zame. Ali nismo vsi takšni, da bežimo v svetove, ki nam dajejo lažen občutek varnosti in blaženosti. Pobegnimo, vsaj za trenutek v sebe in si omogočimo potovanje, brez odvečne prtljage,tja, kjer je dejansko ne potrebujemo.

Večina, morda lahko piše o dogodkih, ki so neresnični oz., še lažje to izustijo naglas, ter se počutijo kot bogovi. Tiste drobne laži še nikomur niso škodile. To je večni stavek, ki ga poslušam. In vendar je res, da tudi meni so prišle, še kako prav. Recimo, služba je tista, kjer pride vsak izgovor tako zelo prav. Ali ni danes vse samo v tem, kako stvar predstaviš? Kdo še razmišlja, če bo v dolgoročnem smislu zadeva stekla tako kot je bila predstavljena? Ali ni res, da si sami ustvarimo fikcijo, ko spoznamo nekoga, prvič? Tisti prvi občutek je važen. Začetek. Kako se nekdo predstavi. Tudi, če mnogo kasneje ugotovimo, da ni vse tako, kot je bilo izrečeno. Ali ne obešamo na svoje besede tiste »modne« dodatke o človeku? Ali jo/ga ne opravičujemo, za dejanja, ki jih je naredil in dodamo; » Vse za ljubezen«!

Ali poslušamo srce ali tiste pristne prijatelje, ki bi jim do nedavnega položili svoje življenje v njihove roke? Kolikokrat opravičujemo sebe pred drugimi, ker preprosto si je lažje ustvariti določeno fikcijo, kot pa priznati: » Ona je resnično takšna!« Saj ne more biti drugače. Dejanja so pred nami.

Ali verjamemo, da nas partner vara dokler ga dejansko ne »zasačimo« na samem dejanju. Kje je pa tisti začetek, ko hodimo po svetu s plašnicami na očeh? Nočemo videti, ker je lažje živeti z idejo, da, če ne veš, ne more boleti.

Mar res ne boli? Ali imamo samo tako dobro razvit imaginarni svet? Če bi želela pisati fikcijo, potem bi dodala k svojemu pisanju harmonijo, Iluzij od Richarda Bacha.

Pri mojih 24. letih sem dobila v dar knjigo z naslovom; Jonatan Livingston Galeb. Nisem je razumela. Sigurno zato, ker je bila punca mnogo starejša od mene in jaz še nisem bila tako močno »naučena« branja med vrsticami. V tisti temi, kjer ji je obraz razsvetljeval samo tisoč luči ali pa zvezd, se je zagledala v moje oči. Izrekla je naglas tiste besede, preklete besede: » Nimaš meja!« In prišel bo določen čas, ko bo iz trenutka izstopila ženska, ki ti bo porušila vse meje tvojega obrežja in ti pokazala, pot, pravega letenja. Nežno sem jo prijela za roko in izrekla ljubkovalno ime, ki sem ga ustvarila, samo za njo; Gdč. Januš..

» Koliko več bom imela od življenja, ko bom prebrala to knjigo?« Ali ni letenje tisti del fikcije, ki je ne morem napisati, kot si želim? Ali ni nemogoče zavrteti čas nazaj, ker želim spremeniti potek dogodkov, ki nas je naredil takšne samotarje osamljenih duš.

Imela je prav. Začela se je moja pot do učenja. Tistega učenja, ki je potreboval  »mogočne« učitelje, da so me naučili, da je bolje, da si priznaš, kaj si sposoben in česa nisi. Kaj lahko daruješ svetu, za svojo drugačnost in kje so razlogi za to? Bolj  in bolj sem se spraševala, manj sem znala leteti in užiti cvetove življenja. Koliko življenj se sprehaja med nami, ki jim lahko rečemo » Živijo in so vendar mrliči.«

Koliko hodnikov teme moramo prehoditi, da bi spregledali tisto luč, ki nas bo osrečila? Ali ne potrebujemo vsi v življenju nekega določenega »fiksuma?«

Potrebujemo nekaj, kar nas naredi povsem običajne ampak tako zelo drugačne od drugih? Kaj pa vas označuje, da ste drugačni?

Ali je to obleka, frizura ali samo način življenja, ki ne osrečuje vaših sosedov, prijateljev, staršev? Ali se bojite povedati naglas, da ste drugačni in kaj potem? Ali se ne borite za svoj glas, da bi vas slišali?

In navsezadnje, ne samo, da bi vas poslušali ampak, da bi vas tudi slišali?

Ali vam v podzavesti ne spregovori glas; » V realnem svetu je borba povsem drugačna.« In kultura narodov se ne spreminja tako hitro, da vi, ki se borite, boste ostali večno mladi, da boste doživeli, da vaša borba, besede, niso bile zaman. Vsak želi doživeti ali pa zaužiti svoje plodove dela, ko je živ. Morda zato, ker življenje je vera, ki skozi leta pojenja ali pa samo strmo narašča.

V nekaj moram verjeti in če so to besede, ki so označene kot fikcija, potem naj bo to nekaj, kar je mojo vero utrdilo v meni. Jaz lahko s tem živim, se borim in kar je najbolj važno, da se lahko zjutraj pogledam v ogledalo in sem to, še vedno jaz; » Brezvernica, s svojo ustavo, s svojimi pravili, s družbenimi standardi, ki jih okolica ne odobrava..In jaz še vedno živim, tako kot hočem ter želim.

Kdo je kriv, če pustim, da mi nekdo ukrade vse, v kar verjamem? Nihče drug, kot pa jaz sama. Jaz sem tista, ki se je podala na to pot, katere besede so zame, mnogo več, kot pa samo fikcija. To je tisti zorni kot, ki ga ima vsak po svoje razvitega. Strah, ki vlada v meni ali pa v vas; ga nikoli ne bomo enako občutili. Obsojati pa je vedno najlažje.

Zakaj že? Ker se je bolje zgledovati po trendih, ki jih narekuje družba, kot pa izstopati? Če izstopim iz tega kroga, ki označuje moja celotna prepričanja, potem in samo takrat, bo moje življenje fikcija.

http://www.youtube.com/watch?v=CW2vddLyQdE

...N E N A P I S A N O ...

http://www.youtube.com/watch?v=_ZG-lF7pN94&NR=1

Zakaj resničnosti današnjega dne tako močno preganja mistični jutri? Povej zakaj, da zavarujem svoj odgovor pred naslednjim vprašanjem.

Pišeš mi s pomanjkanjem strasti, zavaruješ vse, kar nosiš v sebi. Bežiš in gledaš v daljavi vlake, ki stojijo.

Pišeš..Preseneti me, modrina, poglej oko in zaznaj bitje razsežnosti, drugačnosti žalosti, večera jutra in prebujanja v nočeh vonjav bližine, priznaj nekoč na pol poti: Ljubim. Neskončno ljubim.

Vroča si, ko v pomladi oplajaš pestiče miline mladosti pod mojimi dlanmi, da občutiš drobno kapljico želja, da snedeš med, ko puščava zacveti.

Izgubljena. A ne pozabljena.

Slepa. A ne nevidna.

Krhka. A ne uničljiva.

Obraz časa med nikoli in nekoč. Odvisna od prebujanja v odgovorih objemov na poti slasti v omamnih izdihljajih ostajaš neizprana na moji koži.

Noga, katere sled v sipinah mesečeve noči tolažbe zavrača opozorila kažipota, zaostaja v prikrojeni resničnosti, krvava in ranjena, stopa, kot edina. Sama, osamljena.Edini vodnik je zrenje. Edine prijateljice sence. Edina resničnost zunaj. Edino sonce nedosegljivo. Edina zvezda ugasnjena. Edino upanje nerojeno. Tišina besede, hrup v neslišnem, omam dišave domišljije v sijaju teme.

Občutiš? Razpri krila, ti ptica, dvigni se in se predaj letenju..

Lahko te poljubim, ko boš prišla. Lahko te vzamem, ko boš..ker..sem, da si. In slišni so edino kriki med olimpijskim bojem smrtonosnega orožja v rokah boginje v srebrnem; NE! Samo gola ne! Samo ne tvojega srca. Samo ne tvoje sape!

Samo ne tvojega vratu in vseh poljubov na njem, tvojih rok in vseh dojk v njih, tvojih vseh v tebi.

Zleknem se. Ne zmorem več. Ne želim, da zmorem. Ne poslušam, da slišim. Ne gledam, da vidim. Ne utripam, da občutim. Ne diham, da živim.

Ne. Nocoj te ne želim. Preberem..želim več kot pa besedne zveze naju, obraza v poljubu, ena senca dveh, ta list popisan z nama.

Danes je nov dan. Danes je eden tistih dni, v katerem se dogajajo same lepe stvari. Za sanje noči, za jasnino jutrišnjega dne.

Pogledi preteklosti so označeni kot biografija. Je del nas, vendar jutri ne obstaja. Govori z njo; Brez nič ni nič! Povej..Kje je tista pot, ki ni označena? Kje je tisto srce, ki ni obarvano modro? Ali sem prezrla tebe v noči? Delal se je dan. Nisem pokazala čustev, da ogrejem dlani. Tvoje v sebi. Kaj sem pozabila, ti jasnina jutrišnjega dne? Ne preklinjaj tako glasno. Slišana boš. Ljudje ne razumejo, kadar kljubuješ. Počutijo se nemočne. Zatrte. Takrat, kadar sediš v tišini. Svojih besed.

Čuvaj jih. Za koga čuvaš besede? Raniš sebe. Misleč, da ne bodo ljudje okoli tebe krvaveli. Pišem besede, ki odrešujejo. Obljubim..Morda 2 nenapisana..Samo za tebe. Nekoč. Obljubim ti vse, samo zbudi me. V jutrišnji dan. V tvojem stilu, kjer je sedanjost tako pomembna kot biografija. Laži, da naju biografija ne omejuje. Strah, ki ti sije iz oči. Prestrašena. Ni nikoli dovolj? Ali ne potegneš črte in se podpišeš pod njo?  

Nekdo šepeta; »..Nenapisano...»

Ta mešanica dežja in sonca. Premočno ali pa preblago popušča ta vročinski val. V meni. V obdobju sestradanosti so noči dolge. Predolge. Jaz bom počakala, da se me dotakneta dve plimi in dve oseki. Je možno. Želim si, da bi izkoristila "dan" plimovanja za plovbo. To bi olajšalo začetek in tok bi se preusmeril stran od obale. Interval je vedno enak. Jaz pa občutim izliv veletokov...

                                   ..njeno dvigovanje je moja plima; upadanje pa njena oseka.

..Tvoje..

                  ....ker sem občutila...

                                                        ...feeding time...

http://www.youtube.com/watch?v=he2S37kr8rg

                                                                                    ...sem si to dovolila...

(ker vem, da te nič ne more več presenetiti. )

Me..again?

Iskala sem..TE..dni

Spisala besedo...tri..

Ustavila prst na pošlji..

Ker v besedi te NI

Čakala..in v čakanju pozabila..

Na moč..MISLI!

...ko ti vsaj besede ne bi šle tako dobro od rok!

Všeč mi je, ko gledam ritem tvojih radovednih oči. Zdaj imam takšen občutek, da se najini zapestji vežejo v velik vozel. Komu mar, če nočeva povedati stvari v celoti. Kdo odgovarja za hrepenenje telesa? Kdo moti utrip mojega srca?

DAJ POVEJ??..Ti znaš to izreči tako močno. Prekleto čvrsto. Poživljajoče me tvoje besede vedno vržejo na tla.  Tvoja nenormalna energija; v mojem telesu. Počutim se kot prekleti odvisnik, ki se vedno znova; ob tebi sprašuje; » Kaj naj storim?«

Položim svojo dlan na tvojo; in vem; prekleto vem, da če se te bom začela dotikati; te bom slekla; do golega. Takrat; prav takrat mi je čisto vseeno; kje sem.  

Kako se stvari spreminjajo. Z leti. Kot okus. Podležemo vsem vrstam pastem, ker ne razmišljamo. Včasih pustiš, da te zavede telo; srca nočeš. Opustiš tudi to, kar te je včasih metalo naprej in nazaj. Miselne igre; branje med vrsticami. Predigra razuma je bila vedno močnejša od telesa. Takrat si želiš srce. Najprej srce. Vse ostalo takrat ni v ospredju.

Kako mrtvo ne-dokazljivo je, da se privlačita dve osebi, ki nimata pod milim Bogom ničesar skupnega. Tudi zdravih misli več ne gojita skupaj. Začuti se le vročica telesa. To pa je tudi vse.

Kakšen lahek stavek; to pa je tudi vse. In včasih smo zadovoljni s tem, če že drugega ni; potem vzamem to, kar je. Kakšna napaka moderne tehnologije.

Najbolj ljubim tisti del predigre, ko mi nekdo začne razlagati; kaj vse imava skupnega. Le kaj točno že? Z dovoljenjem ena druge; si slačiva zunanjo plast kože, da prideva do tistih dražljajev, da se občutiva.

Na koncu se počutiš, ko da hodiš skozi vlago; v nekem tropskem gozdu, kjer ni nobenega izhoda. Lahko prepotuješ svet ampak ona še vedno ne zapolnjuje tiste velike praznine v meni.

Postaneš občutljiv na besede; izgubljaš vse telefonske številke; ne izbiraš več, ker tudi tista romantična duša izginja in včasih se mi zdi, da tudi pesmi ne zvenijo več tako dobro, kot so včasih.

Prav nesramno se ti zdi, ko opazuješ druge ljudi okoli sebe. Vračajo se nazaj v svojo školjko. Skrijejo vsa hrepenenja v podlogo svojega plašča. Ničesar več ni, kar bi občutili. Varnost. Da, varnost so iskale. Zahtevale so jo; in potem so bile »nesramno« srečne.

Pomaham jim v slovo. Vsak je junak svojega filma. Nekoč se ti mogoče naredi tudi to, da pozabiš zapreti vrata za seboj. Nekdo pride v tvoje središče in zdrobi vse misli. Nastane prah. Počasi si misliš, da ga boš lahko pobral iz tal. Ko ga pobiraš iz tal, se nemočno bojuješ proti sebi.

Do kdaj? Do kje?

Ja, nekaj časa boš pač pacient. Nekaj časa. Z nasmehom. In kljub vsemu nisi bolan.  Občutek je tisti, ki drsi proč od tebe.

Poznam eno majhno ladjo. Toliko časa jo gledam, da mi upočasni gibanje. Odpira mi svoja vrata. Zadržuje besede. Vse, kar moram narediti je to, da vstopim. V tišino te nove ladje.

Sebično je v takšnih stvareh gledati le na sebe.

A jaz hočem doživeti osebo; še predno jo vidim. Ta občutek, ko mi iz vseh ran pokajo šivi. To je močnejše, kot tisto, kar vidim izza obrambne črte.

Po tem občutku hrepenim. In zato so še vedno moja vrata zaprta.

Ne vem, če veš; vendar tudi tista trupla, ki izgledajo na videz mrtva; se še vedno upirajo. Do konca.

Z mano ni lahko; je pa lahko izredno lepo. V tem je čar igre. Bilo BI kot igra dežja; na neki poti; katere cilj sploh ni pomemben.

Jaz in ti;  bi to lahko...

http://www.youtube.com/watch?v=UC-L_zHuPx0&mode=related&search=

NOČNI VDIH

Hranila bi se;

z nevidnim pogledom

z neustavljivim  jezikom.

Poželjivo bi dihala

vse tvoje izdihe

poslušala utrip srca;

medtem bi ti,

nekje vmes

med smehom;  

zagrizla v moj vrat.

http://www.youtube.com/watch?v=vB6hNL8fzoI

Ona.

Razigrana od dežja;

pleše ples;

vdihov in izdihov.

Vroče BI;

na neznanem teritoriju

rušila nasmehe;

zavila vse besede

zmešala hrepenenje;

Izžeta zamolčala

 plimovanje sebe,

ter se napajala.

By mo2dra

Nekoč, ko bo konec domišljije,

ko od užitka ne bom več na begu;

Mi boš;

divje povrnila moči:

usta bodo ob tebi;

 zahrepenela.

Zaprla boš moje nebo,

zavila tišino v celofan

takrat boš;

v ospredju mojega življenja.

Do tukaj ali do takrat;

bom sicer naredila par izjem.

Še vedno

 si bom drznila;

okušati osušene ustnice

poklicati taksi;

povedati naslov od mojega stanovanja;

zaiti v prehod, ki bo naznanil;

totalno norost.

Poželenja se ne da nadzirati. Ni izhoda.

By mo2dra

V čem je smisel igre?

Nerada ti povem, kar že sama veš. Nekatere ljubijo začetek plesa; v živo. Jaz raziskujem telo; v začetku; skozi besede. Potem začutim tisti padec, ko me ne moti; cena, ki jo plačaš za to, da ZAČUTIŠ; tresljaje rok; spomin je v drugi realnosti; pogled je begajoč. In takrat ni pomembno; kdo hodi do morskega dna; katero srce se ne razkraja; takrat veš, da vse luknje so že zvrtane; in takrat mi lahko zašepetaš tisti stavek;

» Ali veš; zdaj; kaj vse si zamujala?«

Pričakovano sem pozabila; vaditi dihalne vaje;

pozabila sem občutek, ko sem premočena do kosti; pozabila sem, da mi lahko nekdo telo razkuži; osuši; in da na koncu je to vse  tudi; dejanje iz ljubezni.

Mogoče sem videla ta čas, ko si se spreminjala. Morda sem ga celo čutila, da prihaja. In mogoče se je moja duša morala odseliti ; od tvoje samo zato, da je še kaj ostalo od nje.

Veš zakaj sem to naredila? Ker se enostavno nisem mogla več mučiti z vzpenjanjem po strminah, ko mi je nekdo na drugi strani govoril, da nimam izbire. Lahko bi ti grdo rekla: " Odjebi"..pa bi se že v naslednjem trenutku spomnila, da tebi moje besede ne pridejo do živega.

Veš, zakaj ne? Ker me nikoli nisi znala brati. Ne resno jemati. Tisto zlato verigo, ki si jo hotela obesiti na moj vrat in si še oklevala, če bo dovolj močna; kot dokaz tvojega mačizma; si zdaj zapomni, da nekatere stvari v življenju NISO in tudi nikoli ne bodo naprodaj.

Ne vem zakaj; vendar je tako; Ljubezni ni mogoče kupiti. In si lahko še tako dober trgovec z besedami. Ljubezen se oblikuje vsepovsod. Lahko bi poleg mene postavila tudi radiator; pa ne bi bilo nobene razlike.

Nekoč mi boš vendarle povedala; kaj se je dogajalo s teboj, ko iz čiste žalosti nisi mogla spregovoriti besede z menoj.

V dotiku. Neslišnemu. Pustiš tisti svoj prvi stik. S konicami prstov se dotikaš kože; pa se jo v bistvu sploh ne dotakneš. Včasih lahko dotik; vonjaš. Zapreš oči; občutiš nenormalno energijo, kot da je nekdo začel živeti v tebi. Nekdo, ki znotraj moje notranjosti ponazori ta občutek.

Sestradano poglej; krvavo pušaj sledi; do konca ne izdaj svojih misli; ulovi tisti "zadnji" vlak, ko misliš, da je že vse brezizhodno; ter mamiljivo zagrizi. V dotike.

Pravega ali pa prvega dotika se spominjaš. Še dolgo. Ne zato, ker je bil izjemen. Ne zato, ker je bila ona posebna. Zato, ker s tem dotikom se spreminja notranjost vsakega posameznika.

Ni lepšega dotika; zame..Kot so njena stegna; priklenjena z  mojimi..In konice prstov, ki ne nehajo krožiti; ter se dotikati; počasi; komaj prepoznavno.  

Nenavadno pomisliti, da je del tebe, ki ga najbolje poznam, že mrtev. Celice na površju tvoje kože so tanke in ploske, brez krvnih žil ali živčnih končičev. Mrtve celice, najbolj zajetne na tvojih dlaneh in podplatih. Tvoje svečano telo, ki mi je ponujeno v preteklem času, varuje tvoje mehko središče pred vdori iz zunanjega sveta. Jaz sem tak vdor, ko te božam z nekrofilsko obsedenostjo in ljubim lupino, ki je razgaljena pred menoj.

___________________________________________________________

Živim od svojih spominov kakor cenen, že pozabljen človek ali stvar. Sedela sem v tem stolu ob ognju, z roko na mačku, govorila naglas, blodnje norca. Zdravniški učbenik je odprt obležal na tleh. Zame je knjiga urokov. Koža, pravi. Koža.

__________________________________________________________

Padli angel si, toda še vedno takšna kakor oni; telo lahko kakor kačji pastir, velika zlata krila režejo čez sonce

__________________________________________________________

By Jeanette Winterson - Pisano na telo

Pomislim; kako hitro se vloge menjajo. Kar naenkrat si oblečen v drugačne barve. Mogoče celo začutiš srečo.

Tisto srečo, da zakričim od užitka. Mine te tista neznosna zaspanost; žarki sonca se dotaknejo obraza;

čez stene. In nekje zadaj mene; zaslišim tisto melodijo; zavonjam tisti vonj, ki osrečuje ter daje.

Zvonci imajo poseben pomen v našem življenju. Ali nas presenetijo ali pa razžalostijo. Tudi poštarji niso več tisto, kar so včasih bili.

To, kar čutim. Puščava. Vse, kar začutim je obris potrebe. Prebuja me. Vendar ji ne sledim,  z nekim velikim zanimanjem. Izza vseh teh skal obstaja človeško srce. Mora. Drugače ne bi vsi gledali neba. Kako bi ga le mogli. Ne bi gledali galebov. Temveč samo ptice roparice. Povsod jih je mnogo. Preveč.

In če začnem tako gledati na ljudi ali pa na stvari, ki me obdajajo; potem ne vidim več moje prihodnosti. Potem se zapišejo besede, ki nimajo nobenega pomena.

Včasih je dobro, če nameniš sebi več; kot tistim ljudem, ki prihajajo. Včasih lahko sebe izboljšaš; ali pa prodreš tja, kjer so ljudje resnični. Ter ostaneš tudi ti. Zato, ker enostavno začutiš, da si to želiš.

Puščava je resnično brezmejna. Trdna in na prvi pogled nepremagljiva. Kakor vsako srce. Kliče tisti drugi jezik. Zakaj?

Zato, da nekoč le morda; spregovorita skupaj.

http://www.youtube.com/watch?v=hmfc13uj5T8&NR=1

Objavljam pesem, ki je nastala na tako nenavaden način. V obliki naključja. Ko nekdo najde naključno mojo stran; se odloči ter napiše par vrstic; v priponki pusti svojo pesem. Mavrična deklica je pustila besede. Besede so naredile zgodbo. Verjetno je TAM nekje še veliko Ujetnikov Sonca..Naj ga najde prav vsak. Svojega ujetnika. Ali pa sonce, ki je v vsakem ujetniku.

UJETNIKI SONCA

Dlan je kot jezero,

v kateri Si;

kaj potem

če vsi samo SMO;

živi pesek senc.

Predaleč, da bi dihali;

samo v svojo kožo.

Predaleč,

 da bi ujeli;

sončno sredino.

Utaplja me,

vsak nasproten tok.

Utaplja me,

tisto, kar naj bi prepihala;

ljubezen.

Boli me;

nisem metulj.

 Sonce je tisto,

ki žge bolečino.  

Odpelji me stran;

v gozd.

Izpeto mi obljubi,

da prineseš;

svetlobo svežino.

Slišno po vsej dolini.

Poljubljam te mistično,

ker v meni

živi;

 hrepenenje

vseh lun.

Postala bom kresnica;

tvojega gozda.

Večna kraljica.

By mo2dra & mavrična deklica

http://www.youtube.com/watch?v=V_SENuCD8ck&mode=related&search=

Zakaj še vedno

 razmišljaš o utripu mojega srca?

Bilo je tvoje.

Ne zaradi preklete hvaležnosti.

Ne zaradi skrajno nesebičnih dejanj.

Bilo je tvoje.

S teboj bilo je svobodno.

Moje srce.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=u9LH6lvrzAU&mode=related&search=

Poskusi,

kar tako

nekega jutra;

posušiti vse solze.

Poskusi;

se pobrati

iz umazanih tal.

Pojdi tja,

kjer te bo našlo sonce.

Poskusi!

Saj ni več pomembno;

kdo koga ljubi;

kdo je bolj obupan.

Komu to mar,

če vse v tebi kriči

življenje;

jaz potrebujem tvoje nadaljevanje.

Nočem odnehati;

hraniti svoje duše.

Nočem;

biti večni otrok divjine.

Ta ostri okus mene;

lebdi v zraku

zastane v pričakovanjih

lačno zre v jutra.

V vsakem kotičku mene;

na vseh robovih mojega srca

vmesni trenutek;

živeti v polnosti.

By mo2dra

Jaz na drugi strani

te večne poti;

gledam

tebe.

 Sediš za zidovi

nekega sveta,

ki je meni čisto tuj.

Ne morem te imenovati;

življenje.

Nekomu SI.

Nekdo v tebi JE.

Zakaj si prišla?

Zaradi ljubezni

strahu;

zaradi besed,

ki so premočne;

da te ne bi

zaustavile;

za hip.

Zakaj si potem tu?

Jaz verjamem v čudeže.

Vse ostalo ne šteje.

Samo izteka se.

To, kar je:

med nama ostalo šibkega.

Čas.

 Ne morem te vanj obleči.

Čas,

ki ni po moji meri.

Kljub temu veš nekaj,

kar nisem zamolčala.

Čas;

nama ni dolžan ničesar.

Spustiš se tja, kjer se telo

ne upira več.

 Predaš sebe tistemu toku,

ki zna dvigovati,

ter spuščati.

Verjetno sem ti to že vse;

nekoč povedala.

Vendar me ti;

takrat nisi poslušala.

Slišala si moč besed;

nekoč v času;

ujeta SI ostala.

http://www.youtube.com/watch?v=qvPDc3ugQLk&mode=related&search=

By mo2dra

Poljubim te s pogledom,

vedno

na različne načine.

Ko zaprem oči;

pogrešam trenje.

Medtem

tvoje telo počiva;

v senci

mojega očesa.

Predramijo me;

jutranje besede;

ukradeni pogledi.

Tisti, ki jih prodorno zaznam;

tako spotoma.

So meje, ki vznemirijo;

v očeh

v stavkih;

vsak detajl šteje.

Ne prizanese.

Drznejše se sprehajaš.

Kot, da veš;

da puščaš

 na ustnicah;

trajen okus besed.

Med prsti;

ostaja opozorilo;

neslišne tišine.

Sledenje;

vonja po koži

kjerkoli; povsod.

By mo2dra

http://www.youtube.com/watch?v=0wNx_vTbb3w 

Včasih se z vetrom igram. Vrtim dlani v zraku. Budim sonce. Prosti pad dlani. V letu. Zavrtim si jutra.

Ko boš rekla, da ni več;

ničesar;

prav ničesar

na drugi strani;

ni res. 

Obstaja.

Morje besed.

Tisoč zvezd.

Ena resnica.

In ti.

By mo2dra

 http://www.youtube.com/watch?v=YkKue_MEnkk&mode=related&search=

Ne more biti prelahko. Nekako me vedno ta divjina, ki je v meni; raztrosi povsod. Tako me ni nikjer. Žal mi je, da nisi verjela. Nisi mogla zaupati. Vem. Zmanjkuje mi besed. Tistih pravih. Vse ostale se mi zdijo, da se ponavljajo. Nočem se več; ponavljati. Ko začutiš enak vzorec osebe; včasih podivjam; včasih se umirim. Vedno pa odidem stran.

Vsak dan bi lahko bil enak korak. Vsako noč bi lahko enako čutila. Ampak jutra. Ali sem zaznala jutra?

Danes zjutraj; ob 4.30 zjutraj sem dihala zrak. Takrat se počutim, kot da ni noči; ne, jutra. Vse živi tako na polovico. Ali je meni to kaj znano?

Vendar so poti tiste, ki so svetle. Poti. V jutrih. Vedno več jih je. Izredne so.Včasih tako strme, da bi jim lahko rekla; trmaste. Iznenada pa se strmine ukrivijo, v čisto ravnino. Takrat jih čutim, kot da jih poznam. Že od nekdaj.  

 Končno imamo svoj praznik. Nekadilci bodo delali; kadilci smo frej.

Tako se verjetno vse začne. V nekem danem hipu, ki ga sploh ne moremo označiti kot trenutek. Nekaj v nas se premakne. Obstanemo. Sploh ne vemo kje začeti. Kot neko novo rojstvo. Ko enostavno veš, kaj si želiš; pa si ne znaš več slediti. Temu, kar čutiš. Svoji lastni želji nočeš slediti. Tako jo potiskaš v sebe. Toliko časa, da postane del tebe. Tisti del tebe, ki ga želiš potisniti ven iz svojega razmišljanja. In ne gre. Ostaja. Tako močno zakoreninjena v tebi.

Misli. Te so najhujše. Ko se zalotiš, da o tem premišljuješ prav tam, ko to ne bi smela. Ta razdvojenost pa je iz dneva v dan hujša. Najprej te bo raztrgala okolica, če se prej ne boš sama.

In vse, prav vse se začne; pri poljubu. Uslišana molitev vseh »neplodnih« dni. Mogoče pa je samo osamljenost. Nekaj, kar te najprej žene, da poskusiš.

Hrepenenja. Ali je še lahko kaj lepšega, ko zahrepeniš? Ali je še kaj lepšega, ko ugotoviš, da vse tisto, kar čutiš; združiš v en poljub? Kdo bi si misli, da te lahko en poljub tako zaznamuje?

Odkrije vse tisto, kar je bilo toliko časa ne-odkrito?

Kdo bi si mislil, da je to življenje?

http://www.youtube.com/watch?v=ledJkWN4zPU

Verjetno, ker vse se začne prav tako...V želji se rodijo najprej misli. Misli sprožijo hrepenenje. Ki ne odnehajo. Ne morejo. Te živijo v nas.

http://www.youtube.com/watch?v=isZkfkO4jdE&mode=related&search=

Zdaj, ko hodiš po mojem spominu,

ko ti nosnice plapolajo,

 usta postajajo

vedno bolj mlahave

Zdaj,

ko sva sami

ujeti v predsobi,

ko se telo umika,

zdaj me lahko vprašaš;

brez strahu;

»Koliko SI v resnici moja?«

Zdaj, ko opazim na tvoji koži

čudovite sledove.

Prosojno ugrizni

Vame.

Ne sprašuj, če lahko.

Ustvari plimovanje;

krike užitkov;

nasloni svojo temperaturo

telesa; na mojega.

Razišči me.

 S posebnimi čuti;

vdiraš v moje poželenje.

Ob tebi;

ne poskušam okusiti,

vonja tvojega telesa;

ne potisniti glavo na mehko blazino.

Ob tebi želim spoznati;

 kdaj spremeniš barvo,

ko zaužiješ telo

 z vsemi besedami, ki so te hranile.

Vidiš me povsod;

vedno bolj

sestradano lačna SI.

Željna, da z razprtimi rokami;

napojiš tisto, kar mora vsrkati

tvoje telo.

V noči, ko sem svoje ustnice položila na tvoje; dopuščam; nenavadne stvari. 

By mo2dra

 http://www.youtube.com/watch?v=LACaaychqJI&NR=1

Moja kri;

v tvoj karakter;

tvoj temperament,

v mojo šibkost.

Postaneva dva različna tipa krvi.

Odvisni; a tako različni.

Tvoje misli vroče,

moje srce hladno.

Kaj storiva, če dovoliva, da vse skupaj zavre?

Hladno in vroče.

Skupaj.

Tvoje dinamično ravnotežje;

po moji navpični osi.

Srce samo misli; ukazuje,

ko me ti izpostaviš

največji nevarnosti;

mrazu.

Bodi SONCE,

ki daje;

bodi Merkur,

da povežeš,

vse to, kar je ohladilo.

Bodi moj izvor harmonije.

Pojdi;

v sredino.

Tam ostalo je srce.

Moje.  

By mo2dra