GORSKA BALADA

Včasih se je potrebno spustiti po besedi

in slepo zaupati, da bo na njenem

koncu začetek nove besede. Zares,

veliko je treba zaupati in celo

če se naenkrat izgubi oprijemališče

in med teboj in prepadom ni ničesar

več, je treba verjeti, da ti bodo

zadnji hip zrasla krila ali se bo

odprlo padalo, včasih se odpre tik

nad zemljo in celo če to nič ne pomaga

ter obležiš na tleh, lahko še vedno upaš,

da ti mesa ne bodo raznesli volkovi.

Vsem ljudem je skupno tesnobno spoštovanje

do trupla in kdor ga bo našel,

ga bo obzirno zagrebel v zemljo in se

nato vsaj pet minut zamislil, ja, samo

zaupati je treba, zelo zaupati.

By Alojz Ihan

Včeraj sem prisluškovala srcu. Pozabilo je spregovoriti.

VOLK  SAMOTAR

Marsikdo misli, da je bila njegova moč in spretnost tista,

ki mu je omogočila brezskrbno življenje zunaj varnega kardela,

ne ve pa, da je bil takrat, ko se je ločil, enako nebogljen, kot vsi

in ga je pregnal samo nerazložljiv, skoraj nor strah pred volčjo kožo

in vonjem, strah pred kardelom, ki je bil hujši od strahu pred samoto,

v kateri moraš postati nevaren, da preživiš;

in poslej mu je prišlo v navado zmagoslavje,

ko je zgradil žrtev za golt in iz nje cedil kri.

Za njim je ostalo vedno več zadavljenih, še toplih trupel

in lačna volčja krdela so prav zaradi njih začela slediti njegovo pot,

tako je nevede postal nekakšen voditelj,

selil se je s planine na planino, krdela so se selila z njim,

v bližini naselij so uničevali črede ovac, zato je postal cilj lovcev,

vendar do smrti ne bo slutil zakaj,

kajti vse, kar je kdajkoli počel, je bilo bežanje,

bežanje pred volkovi.

By Alojz Ihan

LEVINJA

Levinja je moja ljubezen do tebe.

Zlata levinja, levinja z zlato kožo in zlatimi očmi.

Zmeraj hodi ob meni, in ko se vsedem, da si odpočijem,

leže ob moje noge kot zvest, vdan pes.

Igram se z njo.

Ležem med njene šape in pustim, da me prekopicuje kot svojega mladiča.

Natančno čutim težo njenih šap in ostrino krempljev.

In vonjam sapo mesojede živali.

Zdaj umira, zlata levinja.

Zmeraj bolj se opoteka za mano in včasih me dohiti šele,

ko že vstajam iz počivališča.

Okrog gobca strnjeni sledovi njene krvi, leži na boku in me gleda z rumenim,

pojemajočim pogledom.

Levinja, kje je tvoja moč?

Kam se je izgubil tvoj glas?

Lahko samo ležem med tvoje utrujene šape in zaprem oči s teboj.

By Barbara Korun

TAKO BLIZU, TAKO DALEČ

Kaj mi

hočeš povedati?

Vsak dan znova

prisluškujem

tvojim skrivnim znakom.

Čutim te

v šumenju vetra,

vidim te

v meglenem

risanju senc,

slišim zvoke

tvoje tišine.

Tukaj SI,

nevidna,

vseprisotna,

skoraj se te

že dotikam,

toda

ne morem te

v polnosti dojeti.

By Mišo Ribičič

Vzemi si 25 let dopusta; in ga preživi z menoj.

http://www.youtube.com/watch?v=1yNgH5vX_Bs

Prozorno,

vendar sva čakali.

Trenutek;

zadnjo minuto

delček sekunde,

da je zbledelo vse,  

da ne bi slišali,

zadnjega joka,

zadnjega vzdihljaja;

preslišali vsaj šum

strašnih misli,

ustavili vsako sled,

ki bi lahko sledila.

nemirnemu srcu.

Ostali sva budni.

Vsaka v svojem kotu čakajoč.

Moderno ali staromodno.

V tisti noči

 ni bilo ničesar

prav ničesar,

kar bi se videlo.

Zaplesali sva v krogu;  

z vso bolečino

zažgali slike;

zamenjali obraze.

Izdale so naju zvezde;

niso mogle

izbrisati sledi. 

Kar je bilo resničnega;

naju je oslepilo.

Kar je bilo mamljivega;

sva se nemočno predajali.

Dokler

ni prišlo tisto mrzlo jutro,

ko si sam;

v brezizhodni situaciji,

Ko si TAM;

kjer naju več ni.

Diham; ljubim več ne.

Zastrmim se;  

v ostanek časa.

Ne odprem oči.

Dokler še čutim;

otip

premočenih solza,

glasa, ki ubija;

ljubezen.

Tisto noč ni bilo nikogar,

ob katerem bi krvavela.

Tisto noč so bile vse besede,

podobne molitvi.

Nevarno, ker nikoli ne vem;

ali sem zamudila sebe

ali zgolj

preslišala poezijo;

Ali sem samo čakala,

da se moja kri strdi.

Zadnjo noč sem potovala.

dolgo.

Odcepila sem se od sanjskega sveta.

Prerezala vso obsedenost.

Zadnjo noč;

nevidnih besed;

vodnih gladin,

izpod nekih skal;

slepe bolečine;

katere nisem

 želela.

 Ne slediti

ne ostati;

le pozabiti.

By mo2dra

Izogibam se,

omami.

Vsem vrstam strastem,

rečem ne.

Ker čutim iz razdalje,

da nočem potoniti;

v neslišnost tujega srca.

Nočem iskati izhoda;

ponovnega spreminjanja.

Še malo; še malo,

prenehalo bo deževati.

Zanesljivo 

stopim dva koraka naprej,

zato da ne izgubim občutka;

kaj vse zamujam

Kaj zamujam?

Čarobne besede novega začetka.

Obljube prelepe, ki vlažijo;

osušene mesta.

Hripave glasove, ki so pozabili vzdihovati.

Sence za katere postaneš odgovoren.  

Kaj za hudiča zamujam?

Igro toplega očesa;

predigro razigranosti,

občutek, ko ničesar ne občutiš;

nedolžnost, ki hlapi iz vseh por

odprtega telesa.

Izzive do katerih mi ni.

To zamujam.

Lahko mi postane žal,

novih imen.

Lahko mi postane žal,

ker sedim na svojem robu,

lahko mi postane žal,

ker ni novega začetka.

Lahko mi celo postane žal,

ker VEM, da ljudje se znamo

približati eden drugemu,

drugače.

Zapleteno se je dotakniti

mojega jedra.

Mogoče se celo razširim,

ker sledim.

Govorim; pa se tudi tega ne spominjam več. 

Ne dam se; 

v roke vsakemu, ki zna napojiti,

izpiti,

radovedno zapolnjevati svoj čas.  

Ni potrebe.

Pravemu človeku se sledi tudi z zavezanimi očmi.

Če hočeš ubiti; ubij.

Če mi pa želiš slediti; me ne sprašuj.

By mo2dra

Ali sva kdaj molče sedeli ena ob drugi?

Občutili;

kako so najine misli zlizane

obrabljene,

iztrošene,

utrujene.

Kdaj natančno sva pomislili na to?

Molče se sprehajava skozi življenje.

Ustavijo naju  več ne

pogledi, ki ne ločijo;

Kaj sva si postali?

Vsaka v sebi trpi zaradi izgube.

Vsaka v sebi pritiska pogled v tla.

Besede so tiste, ki so ostale; 

na površini.

Beživa;

takrat, ko bi si morali;

zaupati.

Vse, kar je polno,

izpraznilo je dno.

Vrniti se nazaj.

Kam?

Ali ti še znaš hoditi po prstih?

Za naju.

Izogibam se vsemu, kar mi je čudno.

Prikrivam, da hranim ptice.

Stene so krvave.

Ti pa še veš ne,

od kje prihajam.

Veš ne,

kam odhajam.

Tudi tega več ne veš,

da ob tebi ne obstajam.

By mo2dra

Č A S  J E

Čas je,

da si povemo,

če si sploh lahko kaj povemo,

in da si damo,

če si sploh lahko kaj damo.

Čas je

in kmalu bomo ostali tudi brez njega.

By Alojz Ihan

Danes je vsaka beseda odveč. Vsak stavek spominja na izrabo. Vsak glas ima premočno jakost. Vsaka bližina me spominja na še večjo praznino.

Danes vse v meni umira. Nočem odgovorov. Nočem vprašanj. Kakšna je to low energija v zraku?

Vsi okoli mene; so iztrošeni. Čustveno. Besedno. Trajno. In vse to se zgodi v dveh dneh. Jaz pa se počutim kot "nemi" opazovalec in ostajam nekje v ozadju.

Ljubezen. Te ubije. Ugnobi. Osreči. Povozi. Zmelje. Spravi na rob. Pripelje do najboljšega svetilnika. Ljubezen je mantra. Nekaj, kar moraš izgovarjati v sebi. Dajati. Nikoli obupati na tem. In vendar imamo vsi "izrabljena" kolena prav zaradi; ljubezni.

Občutek imaš, da bo srce počilo. Razbilo se bo na milijon koščkov; in želiš si, da bi bilo stekleno; da ga ne bi bilo človeka, ki bi ga znal sestaviti nazaj. Napolniti z vso potrebno energijo. Želiš si to...in ta želja je tako močna, da nikoli ne nehaš upati. Tudi, ko se ti zdi, da si samo ena majhna pika svetu. Ta svet pa te želi izpiti.

Danes ni svet kriv. Danes smo samo mi krivi. Najtežje. Res najtežje je sprejeti odločitev. V imenu ljubezeni. Najtežje jo je sprejeti, ko čutiš. Preveč čutiš, da bi šel naprej. Premalo, da bi ostal.

In včasih se mi zdi, kakor da v tem začaranem krogu nekdo zunaj kroga vpije; " Ali lahko PROSIM prideš že ven iz tega kroga?" Ali RES NE VIDIŠ izhoda?"..

Za vse..Tiste, ki jim jaz pravim; moji...Petek ni dober dan za odločitve.

Jaz sem izbrala četrtek. In sem mislila, da bo tako kot ponavadi; da bom lahko IZDIVJALA skozi potenje; skozi šport glavo; Odgnala misli. Nisem. 3x sem mislila, da se bom zrušila. In zvečer tudi glava ni naredila svoje.

Vsaka beseda, ki meni predstavljala napor. Je bilo kričanje. Lahko bi tako celo noč. Pa nisem mogla.

Danes je nov dan. Ne za divjanje. Ne za spanje. Danes je dan, ko se uresničujejo sanje. Ne, tiste sanje, da iščeš bližino.Danes je samo dan, ko se lahko pogovarjaš. Ukvarjaš sam s seboj. Dihaš. Živiš.

Lep BO ta dan. Lep.

Saj jaz še ne "vidim", da je čas, da gremo vsi za nune.

Zaplavam. Na dno. Nenormalen luksuz, ki si ga privoščim. Kvartalno!

Kdo ve kaj pomeni;

za njo; BITI.

Biti nekaj več,

kar SI ali pa nisi.

Sem, ker obstajam.

Ali ona to ve?

Biti; ob njej

čeprav ona ne prihaja.

Z njo

opazovati to množico,

med katero se giblje

in izginja.

Biti;

v besedi,

v glasu.

Slišati tisto, kar se ponavadi

presliši.

Čutila sem

noč,

ki se je preoblačila;

v jutro.

Jutro pa se je sleklo za noč.

Nastala je čudovita preobrazba.

By mo2dra

Ob tebi 

zahajam ter vstajam. 

BO - boš prišla;

narisala; izbrisala

te strahovite sence;

svetlobi dala moje ime.

By mo2dra

Takrat.

me objame spomin,

zajame slabost,

začutim dlan,

mehko kot oblak,

nežno kot pogled,

Takrat

obstanem.

In stojim.

Takrat

 čutim, ker  živim.

By mo2dra

By Alojz Ihan

 Bi se bi; daj povej; zapeljala skozi? Tvoje besede tako tiho kapljajo proti meni.  Včasih bi bilo dobro, da bi se gladina vzvalovila. Ker bi si ti tako želela.  Ter pokazala  nabrežju, da se še vedno lahko; dotakneš notranjih sten mosta!

Pišem tebi. Tako močno me napaja občutek praznine. Ne morem. Ljubica; ne morem se predati, ker moje zvezde niso namenjene tebi. Čas je zarezal v naju. Včasih; govoriva enak jezik. Včasih.

IN jaz nočem VČASIH.

Jaz želim vedno. Z nekom. Ob nekom. Z besedami. Dobrimi in slabimi.

Želim si jutro. To neizprosno jutro. Da obstanem. Da začutim. Nočem se več ustavljati ob poti. Nočem v sebi nositi deset imen. Nočem. In za trenutek; ob tebi nisem želela imeti novih.  Ko tiho zaplavam v sebe; še vedno misliš, da potrebujem čas. Ne morem mižati.

Zaradi minevanja. Zaradi sebe, ker neprestano sem nekje, ko mižim. IN ko odprem oči; nisem nikjer. Obstajajo jutra. Prevesijo se v večer. Z vsako sekudno je mene veliko manj. In ta čas; gre. Ampak jaz ne morem več mižati.

S teboj pa je moje življenje ena beseda; VČASIH..

http://www.youtube.com/watch?v=1NNLzheTxCA

Kdo; Mo2dra in Jasmina137

Kdaj; 21.7.2007

Kje: Bled

Jasmina137 se je odločila, da  dvoboj bo potrebno ponoviti. "Baje" je bilo preveč motenj; hrupa, žuželke, itd. Koncentracija je upadala ter naraščala. Adrenalin pa ni zmotila tudi NE vročina, ki je bila ves čas prisotna.  

Zaradi vraževernosti v dnevih; bo sprememenjen tudi dan. Se pravi namesto sobote; nedelja.

Mislim, da največjo atrakcijo "fotografiranja" Blejskih račk so si zaslužili predvsem sledeči "rački"; ki smo jih imenovali; Glave dol; slikamo račke.

Imeli sva srečo; bili sta, kar dvojčici. Ko si človek ne bi mogel zaželeti VEČ;...

Izredno "fotogenično" sta položili glavo nazaj na svoje mesto. Vsi pa smo uživali. Kar pa je najbolj pomembno...

Vsem "račkam" pa smo šepetali;  moto dneva ;

"Grehe" fotografiranja si je tokrat prislužila Jasmina137. Težko je biti "moder" in ob tem imeti še "ostro" oko, da BI NE BI; vzdihnil vso lepoto, ki jo je mogoče bilo; VIDETI; na Bledu!

Izredno priporočam obisk!

Pet sveč dihalo je prostor.

Jemalo zrak.

Veter bi moral prinesti nazaj morske pozdrave.

A namesto pozdrave; prinesel je solze.

Solze...

V tistem večeru, ko sem objemala to telo;

v tistem jutru, ko sem poljubila speč obraz;

v tisti poltemi, ko sem čakala, da zaspi;

da odidem..

V tistem nedeljskem jutru sem gledala

njeno mrtvo telo,

obraz, ki ga nisem prepoznala...

V tistem jutru sem gledala angela, ki pohabila jo je ljubezen..

V tistem jutru dala bi svojo moč njej.

To jutro bilo je predolgo.

By mo2dra

Lepo sem jo prosila, če mi pokaže pot do...KAVE. Nje pa od nikoder. Zaradi "nje" ne bom več očal nosila; zaradi nje; si tudi lase ne bom več "razčesala"; zaradi nje si bom novo uho "prišila"; zaradi nje se bom strastem odpovedala.

Zaradi nje; bom danes spila preveč kav. Zaradi nje.

Piše, ker čuti. Čuti, ker ne gre drugače. Drugače je lahko zanimivo. Zanimivo pa je tisto, kar občutiš, ko bereš. Če znaš brati; potem ni bojazni, da spregledaš. IN če spregledaš; si sam kriv. Krivda je krvni zavezanec časa. Iskanje sebe v času. Izguba.

http://jasmina137.wordpress.com/

http://www.youtube.com/watch?v=YSscy8CZIMw

POMENLJIVA UGANKA

Pomenljiva uganka: zakaj toplota

odpira školjke, kako izigra njihovo

željo po neranljivosti? Nobena

druga sila jim namreč s tako lahkoto

ne prodre v meso, v to nemirno,

dragoceno občutljivost, ki jo že

od pradavnine z ljubosumno strastjo

varujejo pod svojimi oklepi. Toplota

pa je vesoljno presenečenje, ki

oživlja semena in privabi kri iz

globine teles, vanjo so stepe

pripravljene izhlapeti dušo, ptice

pa ji slediti v sleherni selitvi:

vse jo hoče občutiti in sprejeti

vase, kajti tako redka postaja na

planetu, ki se že peto miljardo let

nepovratno ohlaja.

By Alojz Ihan

SANJE O TEBI

Tiste sanjske oblike brez vsebine, pokrajina izbrušenih oblik

in barv, ki jih oko podnevi še nikoli ni uzrlo

prosojne krogle, ki mirujejo na izglajeni, valujoči ploskvi

okamnelem morju, ki se preliva v obzorje

črnega vesolja, iz katerega pronicajo meglice zvezd

da vse kipi in vse miruje, kot bi večno spalo

ko spim in hkrati sanjam, ko te gledam s pridušenim dihom

in strastno pijem vsak trenutek zrenja in želim

da se nikoli ne bi zbudil iz teh budnih sanj

potem začutim, kako premaknejo se moje noge, roke.

Začutim tudi tebe, ki se me dotikaš v spanju.

In se počasi mi razblini

in mi postane žal, ker ni užitka, ki je več kot tisto zrenje

v čarobnem risu budnih sanj.

Potem odprem oči in te poljubim.

In vem, da dan ne more ubežati tej ljubezni

ker bo na koncu vedno noč in tiste sanje

slike kot valovi, pokrajine izbrušenih oblik

in barv, ki jih oko podnevi še nikoli ni uzrlo.

By Alojz Ihan

CARSKI SEL

Ne izbiraš ti ampak te izbere sporočilo.

Tisto, ki te zbudi sredi noči in te pritiska v pljuča.

In tišči v glavi.

Tako veš, da je važnejše od vseh drugih,

ki jih imaš v veliki usnjeni torbi.

Zato moraš takoj vstati, osedlati konja

In pognati, kamor veleva naslov.

Čimprej, ker ti bo sicer razgnalo pljuča

in glavo.

Ne izbiraš ti ampak te izbere sporočilo.

Ti v resnici ne veš, zakaj lahko mirno, skoraj brezbrižno

kopičiš v torbi vsa ta pisma,

finančne pogodbe, čestitke in žalne telegrame.

In celo mnogo bahave listine s carskim grbom

ostajajo skrite.

Neredko minejo leta

brez opozorila, brez bučanja v glavi

brez prave nuje, da bi bilo treba odpotovati

in oddati pošiljko.

Potem pa naenkrat pride pismo.

Lahko v povsem neopazni kuverti.

Ali celo dopisnica z dolgočasno znamko.

In se zgodi.

In se ne sprašuješ,

ker po dolgih letih službovanja najmočnejšemu carju veš,

da ti nikoli ne bo jasno,

zakaj je včasih nujno vstati sredi noči.

Carski sel si in ne rabiš razumeti vseh skrivnosti

Ampak le poznati tisti občutek,

ko je treba brezpogojno vstati in osedlati konja

In oditi v noč,

ker ne izbiraš ti ampak te izbere sporočilo.

(Alojz Ihan)

Tujec

Koga ljubiš, skrivnostni človek, povej? Očeta, mater, sestro, brata?

Nimam očeta in matere, ne sestre, ne brata.

Prijatelje?

Izustil si besedo, ki mi je njen pomen ostal do danes neznan.

Domovino?

Ne vem, na kateri strani leži.

Lepoto?

Rad bi jo ljubil, če bi bila božanska in nesmrtna.

Zlato?

Sovražim ga, kakor ti boga sovražiš.

Ej, kaj pa potem ljubiš, čudni tujec?

Ljubim oblake..oblake, ki romajo..tam doli..tam doli..čudovite oblake.

(Charles Baudelaire)

O LETENJU

Žal mi je ptic.

Nihče jim ne pove, da letijo.

Nihče jim ne razkrije nevarnosti višin.

Da je mogoče omahniti.

Ali biti celo priklenjen.

Ali celo stalno mirovati.

Žal mi je ptic.

Nihče jim ne pove, da letijo.

(Alojz Ihan)

V tej čarobni noči; v tem dnevu, ki se je zgodil; na način, ki se je zgodil; sem se odpovedala treh ljudem v mojem življenju. Odpovedali smo vsi; na zelo preprost način; človeški, ker SMO KONČNO znali povedati, kar čutimo, kar mislimo. Dojeli smo, da čas gre naprej. Moj čas. Tisti čas, ki sem ga jaz čakala toliko časa; tisto spremembo, ki sem jo JAZ čakala toliko časa; je TUKAJ.

Morala bi imeti žalost v očeh. Morala bi vse to imeti. Čutim pa ničesar. Praznino. Olajšanje. Priznanja na toliko načinov. Jaz pa se počutim; osvobojeno. V sebi čutim nekaj, kar je izredno. Čutim - S.E.B.E...

Zapreš vrata, ko čutiš, da ti nič več ne leži na predpražniku. Obarvaš lastne stene, ko se prepričaš, da na njih ne ostanejo črne packe, ki jim pravimo plesen. Počistiš zgodovino, ki kar hodi za menoj; jaz pa še vedno ne izrečem vseh besed, ki jih nosim v sebi.

Ste se kdaj počutili kot »ponaredek«? Ste kdaj počeli stvari, ker ste nekomu želeli dobro? Samo dobro in ne pričakovali nobene koristi nazaj?..

Tak občutek imam..

Ostali sta še dve osebi. Ena bo prišla ta teden na vrsto.

O tej; bom pa spregovorila tukaj in sedaj.

Nekoč me je poiskala neka ženska. Pogumna, bi jaz rekla. Želela je nekoga razumeti. Dojeti njen svet. Razumeti njena razmišljanja. Mogoče na vse zadnje tudi ljubezen, ki je bila premočna; za njo. Premočna, da bi jo pustila. Prešibka, da bi odšla stran od nje.

Izrekla je en stavek; »Ne morem ji zameriti njenih dejanj; ne morem. Ker jaz jo ne vidim, kot škodljivo. Vem pa samo to, da uničuje moj svet. Moj svet, ki se preliva v njenega.

Ključen stavek. In nekdo; to bi bila JAZ sem bila tisto križišče, ki ga ni mogla razumeti. Ni mogla razumeti; zakaj je nekdo z njo, če pa ves ta čas govori o meni? Zakaj?

Preprost odgovor; Ker jaz nisem želela biti z njo. Jaz. Ona; je meni ponudila svoj svet. Prikazala mi ga je. Jaz sem jo razumela. Tudi takrat, ko je imela hude izpade, ki jih jaz ne toleriram. Jaz sem razumela vse te njene lepe trenutke, ki mi jih je dala; in imela HUDE probleme predno sem razumela; še njene slabe.

Ampak nekaj je med nama, čemur se naša Jasmina ne more odreči. Ne more razložiti, da jaz sem EN SVET; in ti; si drug svet. V enem svetu, v tistem v katerem sem jaz; je razumevanje; v tvojem svetu, ki ga želi deliti s teboj; pa je ljubezen.

Po Jasmino; TRAJANJE. Mogoče sem opazovala vse te njene izpade; in vem, da ona ne zna prav NE ZNA povedati stvari direktno. Vedno strmi k temu, da so njeni govori blesteči; polni metafor; zgodovinskih ali pa poetičnih.

In ona takšna je. Če bi znala drugače; bi ljubezen izkazovala drugače.  Vsi se spreminjamo. Moramo se, ker drugače ne moremo teči za časom, ki je TUKAJ IN SEDAJ.

In vem, da ni najlepše prikazala našega sveta. Naš odnos v tem svetu. Prikazala ga je tako, kot je mislila, da je prav. V bistvu pa ga je šele s teboj začela spoznavati tudi ona sama. S teboj ga je začela preučevati. Ljubiti bližino, ki se ji celo življenje odreka. Množici kateri je celo življenje pripadala. Vendar samo na videz.

S teboj pa je odkrila nekaj zelo velikega. Za njo. Obe pa sta združili svoja svetova, ter se odrekli tistemu, ki ga danes zagovarja večina. Zakaj sta to naredili?

Ker ne ljubita?!  Ker je bolje obtoževati, da nekdo ljubi drugega? Ker je bolje živeti v tišini, kot pa poslušati to, kar ima za povedati druga stran? Se obtoževati, da včasih bi ena drugo poslušali ure in ure; pa si nobena ni dala te možnosti? 

In zdaj..KAJ ZDAJ? Bo lažje tako. V tišini. V času. V poeziji. Na listu papirja. Zdaj bo lažje. Koliko časa pravzaprav potrebujemo, da pridemo v stik z nekom, ki ga pogrešamo? Koliko časa si dovolimo, da se o teh stvareh zgolj pogovarjamo?

Pogovarjamo; sami s seboj. Ali je tako TEŽKO spustiti svoj ponos; SVOJ EGO; in si priznati, da ko sprejmemo nekoga v svoj svet; ga moramo v celoti? Obstajajo grde in lepe stvari. Preteklosti pa se ne da izbrisati. Tukaj je. In obstajajo OSEBE, ki jih želimo imeti tudi v svoji prihodnosti. Tako pač je.

Lahko si lažeta OBE, da določenih stvari nista vedeli ena o drugi; pa sta vseeno stopili v odnos. STA. Zdaj sta v odnosu. Ta odnos ruši eno; tako kot drugo. Te začarane kroge pa je včasih treba prekiniti. Potrebno je besedi dati svojo pot; in dodati RAZUMEVANJE.

MOLK NI REŠITEV. BEG NI REŠITEV. Tudi, če se tega odnosa ne bo dalo rešiti; pride pa druga oseba, ki bo mogoče še huje reagirala na določene stvari. In bo potegnila vse stare spomine na plan; ki pa sploh ne bodo povezani s tem,kar se dogaja ZDAJ.

Smešen stavek ampak včasih je potrebno nekoga poslušati, tudi če ne želiš slišati, kar ima za povedati. Ker mogoče; prav mogoče;  boš nekoč imela sama takšno izkušnjo, ko boš želela biti samo SLIŠANA,  pa ti oseba na drugi strani ne bo dala možnosti.

Oproščanje, pa je najbolj pomemben del našega bivanja. Zaradi tega lažje živimo in si ne ustvarjamo novih bremen, če ta resnično niso potrebna.

Včasih se ljudje dopolnjujemo na zelo BIZAREN način. Nerazumljiv. Ne zdrav. Včasih je potrebno nekomu odvzeti bolečino. In ker jo LJUBIŠ; si nekoč poiskala mene, da bi jo razumela. Nisi me poiskala zaradi tega, da bi jo lažje pustila. In tudi takrat se ti je rušil svet. In tudi takrat ni bilo lahko.

Kaj praviš, ko bi poskusila zaupati »galebu« ter spregovoriti z »dotično« ter jo POSLUŠATI? Ker nekoč sem jaz tebe; in prav ti si zgradila ta most nazaj. Pripeljala si MENE nazaj v njeno življenje, ker si ji želela odvzeti tisti del bolečine;  zaradi katere je nisi mogla več gledati;  takšno kot je bila?...

Prav ti si naredila to, da sva po letu dni spregovorili. Zakaj si to naredila?

Spremeni svojo bolečino NEDOŽIVETA; in IZŽIVI to ljubezen, ki je tam in je tvoja. Bizarna. Čudna. Kritična. Ampak je v tebi. In z njo si naredila nekaj ČUDOVITEGA; ustavila si njene podivjane konje. Jaz sem samo prinesla mir v njeno življenje. To pa si ji omogočila prav ti.

In ko boš to brala boš ugotovila, da pogrešaš; njen humor; njene copate, ki jih je prinesla v tvoje bivanje; ležalnik za dva; njeno prestavljanje rož; njeno rezanje ploščic; njeno kuhanje; njeno NENEHNO godrnjanje, ker ji vedno zmanjka vseh sestavin, ker ona rada kuha. Njena obtoževanja. In sprave na koncu, ko potegneš tisto rdečo nit ali pa črto. Ostati ali pa oditi.

In ko boš seštela vse pluse in minuse; boš dala sebi možnost. Ne njej. Sebi. Da jo razumeš. In to je nekaj, kar iščeš že ves čas.

RAZUMEVANJE v nerazumevanju njenega sveta. In njen svet je tvoj. V njem si ti. Pomembna vloga v njenem življenju. In ZDAJ ni čas za obtoževanja. Zdaj je čas, da se stvari IZREČEJO; ter položijo karte na mizo.

Nekoč si POISKALA TI MENE; zdaj jaz iščem tebe, ker vem, da bereš. Ker vem, da KONČNO RAZUMEŠ.

In zdaj jaz tebe PROSIM; pogovori se...

http://www.youtube.com/watch?v=w3BH9hKNPoI&mode=user&search=

Njej, ki me je; od kar pišem blog; najlepše zbudila. Pa čeprav se tega ni zavedala; pa čeprav tega nikoli ni tako začutila; pa čeprav..

http://www.youtube.com/watch?v=bgxqOsm6P5M

..je potrebno veliko več..

http://www.youtube.com/watch?v=QiYqYPEXsJU

Besede, ki morajo biti izrečene. Nekaj, kar ostaja v meni. Zdi se mi, da odkar pišem blog; nimam prevelike potrebe komunicirati z okolico okoli mene. Komuniciram; kolikor čas in vse ostalo dopušča. Ne ukvarjam pa se več toliko z tistimi dolgimi monologi, ki jih bi mogla izreči.

Nekdo mi je rekel, da se to začne dogajati, če začneš pisati svoje misli. Kot, da ti zadošča monolog in ne potrebuješ več nekoga ob sebi, da mu to razlagaš.

Narobe. Potrebuješ. Ampak ne tistih množic,  ki jih lahko začneš srečevati, ker pišeš. Ali pa, ker te nekdo želi spoznati.

Zadnje čase tudi jaz ne zmorem več tega, da izlivam besede na ekran. Ali pa bolje, da vse te besede, ki se nabirajo v meni; ne zmorejo ven iz mene.

Lahko bi rekla, da se spreminjamo. Vendar to niso spremembe, ki so se zgodile čez noč. To so pričakovane spremembe. Potrditev vsega tega, kar pride v naše življenje; ali pa vse tisto, kar se zgodi  »vmes«, ko se spoznavamo. Ostajamo pa kljub vsemu; zvesti lastnim koreninam. Lastnemu mišljenju. Zaupamo pa vendar samo tistim, ki smo jim na začetku.

V mojem primeru je to samo ena oseba. In tako bo vedno. Oseba, ki jo imenujem; ne samo moj prijatelj ampak veliko več kot pa samo to.

Nekdo, ki jo budim tudi ob dveh zjutraj, ko bi se jaz samo pogovarjala ali pa nekdo, ki razume moje strahove tudi takrat, ko ji to z besedami ne povem.

In vsi ti ljudje, ki so »okoli » mene; niso moji prijatelji. So del tistega, kar imam rada in vendar moje zaupanje ostaja zvesto samo eni osebi. In tega ne želim spreminjati. In tudi ne želim dvomiti v to prijateljstvo.

Meni zadostuje, ker v tem odnosu ni laži; ni pretvarjanja. In nihče ne dela vtisa. Sva tako obleči;  kot goli ena pred drugo. V zadnjem času sem sicer veliko »preposlušala« zakaj se je tako težko meni približati; zakaj je tako težko razumeti moje misli in moj svet?!!..

Nasmejem se. Vedno se, ko to poslušam. Včasih si želim, da bi lahko z eno samo besedo opisala vse to, kar se mi dogaja. Pa na koncu ugotovim, da bi bilo preveč besed. In zelo malo bi ostalo tistega pravega razumevanja. In vedno rajši rečem; Jaz za sebe vem, da imam rajši ob sebi enega dobrega prijatelja, kot pa množico. Enega pomeni tudi to, da nikoli ne dvomim o njenih odločitvah, da jih mogoče vedno ne razumem najbolje ampak, da si vedno rečem, da jo razumem. To je meni pomembno.

Ostale ljudi imam sicer rada; vendar bo za njih obstajala distanca; meja do katere lahko sežemo eden do drugega. Naprej od te meje ni mogoče. Zaupanje je stvar, ki se gradi leta in jaz ga ne označujem, da se lahko naredi tako hitro kot »instant« kava. In vedno je tako, da je vedno nekaj ljudi prizadetih zaradi vsega tega. Na trenutke mi je žal, ker še premalo poslušam tisto svojo intuicijo ampak vem, da obstaja meja, ko se bo ta alarm sprožil in naprej do mene, ne bo več mogoče priti.

Vsi tako imenovani odnosi, ki nikoli niso mogli obstati. Recimo; tudi ljubezenski. Na to temo sem se »naposlušala« zakaj pravzaprav niso mogli. In so mi razložili; in jaz sem razložila;  zakaj pri meni niso mogli nastati več kot pa samo; kava in nič več.

Zaradi laži in delanja vtisov na mene. Zadnjega dela nikoli ne bom razumela. Po pravici, se tudi ne bom nikoli trudila to razumeti. Da izpadeš boljši od nekoga; začneš delati vtis. In da dejansko lahko narediš vtis, ga začiniš z lažmi. Z lažmi, ker je nekdo na drugi strani prizadet, ker se čuti zavrženo ali pa izreče stavek, da jo je nekdo zavajal.

Ne bom napisala vsega tega, kar se je dogajalo ampak bom rekla samo to da želim, da nihče, ki bere to ne doživi takšnih laži, kot sem jih slišala jaz. Meni nihče ne bi verjel, da je nekdo zmožen izreči toliko laži. V enem kosu. V določenem času.

In kljub vsemu; jaz ji želim, da najde svoje življenje. Na takšen način, kot ga ona sama vidi. Žal mi je, da ni jemala tega prijateljstva veliko bolj resno. Jaz sem ga. Na nek način sem se celo trudila, da bi razumela. Do neke meje. Vem pa to, da škodovala ne bi nobenemu.

Ona vendar razmišljala zelo drugače od mene. Verjetno, če je človek prizadet; se lažje obrača na slabe strani; kot pa da naredi nekaj dobrega. Kljub vsemu.

Delanje vtisa..O tem sem premišljevala. In še vedno; iskrenost. Od tukaj se začne vse. Vse tisto, kar pride v odnos; se lahko popravi. Reši. Če pa ni iskrenosti; od besed in do dejanja; pa se nič ne more tudi začeti.

Nekdo, ki je toliko časa iskal mir v sebi; kot sem ga jaz; ga sigurno ne mislim vsega zapraviti;  za vse tako imenovane »instant« prijateljstva; bežne avanture ali pa flirte v domišljiji. Ne, da je škoda časa. Škoda je mene, ker potem moram zopet iskati v sebi najprej tisto, kar sem pridobila ter tako lahko izgubila na moji poti.

Nočem pozabiti vseh stvari ampak jaz nisem oseba, ki bi lahko oprostila vse laži; ter se pretvarjala, da lahko nadaljujem prijateljstvo z nekom, ki mu nikoli več ne bom mogla zaupati. Zame je zaupanje in prijateljstvo nekaj vredno. Vse ostalo je samo en umeten del množice, ki mora obstajati v življenju. En del nas mora biti umeten. In kljub vsemu; jaz se zavedam kateri del mojega življenja je realen. Ločim realen svet od domišljijskega. V mojem svetu pač ni domišljijskega prijateljstva. Ni ljudi, ki bi jim govorila eno; delala pa drugo. Zato je verjetno iz mojih ust najtežje slišati resnico. Ampak jaz vedno rečem, da to je moje mnenje, ki ga pa jaz ne bom spreminjala, če se nekdo na drugi strani ne strinja s tem. Ne bom gojila odnos z nekom samo zaradi tega, ker pomeni določen doprinos. Nisem takšen človek.

Za nekatere na srečo; za druge na žalost. Verjamem v svoje besede; dejanja, ki jih lahko vedno opravičim; zakaj sem določene stvari izrekla ali pa se jim odpovedala. Dejstvo pa je, da škodljivih ljudi ne maram v svojem življenju. Tistih, ki bodo doživljali »naslado«, ker bodo vedno vedeli, da lahko igrajo šah -mat z mojim življenjem. Mogoče samo nisem tako velik kockar, da bi pustila, da ima nekdo v rokah moje življenje. Pa vse prevečkrat izgleda tako, da nekdo kraljuje nad mojim življenjem. Zato pa pravim, da obstajajo meje. In jaz nekako preko teh mojih mej ne grem več.

Ne iščem garancije v življenju. Ne, v ljubezni in tudi ne v prijateljstvo. Imam pa vseeno rada stvari, ki so pristne. Stvari, ki mi dajajo dober občutek. Ne potrebujem dodatnih dvomov. Teh sem se nekako že »najedla« v življenju.  

Ponavadi me začnejo spraševati, o kom pišem. Mislim, da sem v tem zapisu zajela ogromno ljudi, ki bodo našli sami sebe notri. Nekateri bodo vse to brali in začutili jezo ali pa sovraštvo. Jaz vseh teh občutkov do teh ljudi ne gojim. Želim pa jim vse dobro v življenju. Da najdejo ob sebi točno takšne ljudi, kot so oni sami. Ker mislim, da je to edini način, da lahko preživijo. Vsak najde sebi primerno osebo. Nekomu ustreza svet, ki ne obstaja. Na takšen način se počutijo, da nekaj veljajo. Jaz verjamem v trdi realizem, čeprav je hud in naporen. Jaz sem takšna. Tega nikoli nisem zanikala. Nekaterim je zopet usojeno, da so v eni minuti najbolj prisebni in v naslednji totalno izgubljeni.

Ljudje smo si različni. Naj vsak najde tisto pot, ki mu omogoča, da najde sebe.

Jaz se zaradi drugih ne bom spreminjala. Ne bom spreminjala svojega mišljenja, ki ga imam. Ker če to naredim potem vse to nisem več jaz. Potem sem samo »ponaredek« nekoga, ki mu želim ugajati. Spreminjaš pa se, če čutiš tako. Če čutiš, da se želiš spreminjati; potem to naredi.

In vendar naj nas vodi iskrenost. Kljub vsem spremembam, ki jih doživljamo na naši življenjski poti.

http://www.youtube.com/watch?v=LfGj9_RMi9Q

http://www.youtube.com/watch?v=yj6cbM-h8xg

Meni so nekoč rekli, da življenje ni pravljica ampak jaz verjamem, da obstajajo trenutki, ko doživiš tudi to pravljico...Svoboda v svobodi!

http://www.youtube.com/watch?v=t6H8x0evpTs

Vse najboljše..

http://www.youtube.com/watch?v=spQ1aLTLMwY 

http://www.youtube.com/watch?v=FxIR5vvdw2U

Ne kot nekoč; ne kot danes; od vedno

A ONA MENI NAZAJ pravi..

http://www.youtube.com/watch?v=Ly4_EXv8QKg

http://www.youtube.com/watch?v=DvlWFb2zn0s

http://www.youtube.com/watch?v=AO6SnX9s5-w

http://www.youtube.com/watch?v=y45mX79GhSw

http://www.youtube.com/watch?v=vjn4we-6ol4

http://www.youtube.com/watch?v=249IxBxm0-E&mode=related&search=

 ..naj te ljubezen privede domov. Na katerem koncu neba SI; veter vstaja s teboj; sonce se zliva iz tebe. Nastanjena si v mojih mislih.

http://www.youtube.com/watch?v=qd7vwA9kXEM

Če zdaj zakričim; se bo zagotovo zbudila. Predramila bo mene iz tega vonja, v katerem se naslajam. Zmotila bo moj počitek razgleda. Nehala bom poslušati valove, ki nežno ter počasi butajo v točke ostrine. Njena stegna. Skrivnostno napisane črke na njenem hrbtu. Mešanica vseh vonjev. Njeno splovilo. In vsi ti vonji se dotikajo mene, kljub temu, da sedim daleč stran od nje; srkam kavo ter jo občudujem.

Tako redko si dovolim to razmišljanje; ob kavi. Gledam jo. Spi. Kot magnet me vleče, da se počasi uležem poleg nje. Zvijem moja stegna ob njena. Božam hrbet. Poslušam vse te glasove, ki jih spušča iz sebe. Spremeni se njen obraz. Použije vse, kar je na meni.

To je kava za vroče dneve, ko preneha deževati. Čeprav najlepše je, ko dežuje. Takrat si celo dovolim, da začutim toplino prostora, ki me obdaja. Kot, da se je nekdo naselil v moj dom. Zahrepenim po njej. Drugače kot ponavadi. Zdi se mi, da prikličem v svoje življenje tisto rdečo barvo, ki pomeni dolžino. Nima nobene povezave s tem, da se bodo sončni zahodni nehali ali pa da bo čas ustavil tiste sence, ki naselijo dvome v moje telo.

Zavrtim si tisto pesem; Enigma - Voyageur; ter jo slišim, ko me sprašuje; » O čem sanjariš?«..

...še vedno o tistih vznemirljivih stvareh ...O kakšni stari ljubezni?..

Besede izgubijo pomen. Tudi vsi odgovori ne bi bili zadostni. Vsi ti padli angeli si sami režejo krila. Na koncu tako ali pa tako; vsi vdiramo v prostore tistih mrtvih celic, ki jih lahko označim kot neiskrenost. Neiskrenost v tem smislu; sem na površju; njene kože; vonjam njen vonj; vdiram ter prodiram v njena svetišča; sama pa sem še vedno v oklepu. Ni preteklost tista, ki me poteguje nazaj. Vsa občutja ne prodrejo v globine.

Nisva se ljubili. To zahteva celega človeka. Nekoč sem mislila, da sva to znali. Ko bi mi lahko na steklo narisala srce in jaz bi narisala mojega poleg.

"Ali ti zapolnjujem tvojo praznino?", sočutno vpraša.

Nikakršnih bolečin. Nobene žeje. Bolečina preneha. Pridejo samo novi ljudje, ki jih imajo drugačna imena. Zakaj bi si točno tega želela?

Zdaj sem tukaj. Zavrti ponovno; to pesem; Final Fantasy Safri Duo...

Boliš me, šepeta...

In jaz vonjam njen parfum ter brišem tisti zadnji prah iz mojih sanj. Potopim pa se samo v en svet. Z eno pesmijo..Ne morem prekiniti tišnine v meni. Slišim samo jok. V sebi.

http://www.youtube.com/watch?v=mTQbp9kDjDw - Zamolčana pesem.

Vsak se spremeni. Tudi, če o teh spremembah ne govorimo na glas. Čutimo jih. V sebi. Verjetno je čas, da jaz začutim mojo. Ali pa tisto dogajanje okoli sebe. Sprejemem nekaj povsem "nerazumskih" odločitev in grem v svet. To je to.

Ostati preveč časa ne enem mestu ter čakati, da se bodo stvari spremenile. Yaah right; v katerem življenju bi to že bilo?! Mislim, da včeraj je bil "ne-zaspan" dan. Pričakovan. In si vedno znova rečem; " Bil je samo "dan" v dnevu. Ko se "ponovno" odločiš, da bom sprejela določene odločitve, ki pa jih potem moram najprej; izreči, uresničiti; in doživeti. Kako težko mi gre to zadnje čase od rok. Počutim se kot amater, ki se uči teh stvari prvič; samo občutek je takšen, kot da jih doživljam - ponovno, ponovno ter ponovno. Ja, nekatere se rešijo določenih stvari, ker bežijo. Ne dvigujejo telefona, ne odgovarjajo na maile; jaz tega ne moram. Potem ostane vedno preveč nerazčiščenih stvari, ki pa tako ali pa tako potrkajo na vrata ter želijo odgovore.

Mora; enostavno mi mora pribiti, da  določene stvari gredo od  mene, ker drugače ugotavljam, da se ne bom premaknila tudi za en milimeter. Razen v svoji lastni domeni ali pa krogu, ki sem si ga začrtala.

In to jaz, ki s.o.v.r.a.ž.i.m. rutino. Enoličnost. Bljak! "Nenormalno" sem uživala, ko sem se privajala na nekaj, kar nisem in tudi ne morem sprejeti. Ne morem lepše povedati, da vsak v življenju sledi tistemu, kar si želi. Vsaj dokler želja ne ugasne. Dokler tli je še vedno upanje.

In včasih je potrebno želje ohraniti ter  jih podati nekomu drugemu. Treba je svojemu telesu spustiti "šok", da nas nekaj zbudi, ker drugače kar sanjamo v svojem svetu. Včasih sem sebe doživljala bolj avanturistično; potem sem prišla do določene točke v življenju, ko se ustaviš; pogledaš levo ter desno; in si rečeš; ja, najlepše se je ustaviti, ko ne rečeš; Ustavila sem se zaradi nje, ki je prišla v moje življenje ampak zaradi sebe.

Tako zdaj stojim v "koloni"; in vam povem, da premiki  prihajajo tako počasi, da jih občutim kot intervalni val. Res pa je, da sama sebe blokiram, da stojim na mestu.

A niste opazili; od včeraj sem prvič...pognala ta mehanizem naprej. Zdaj se vozimo. Vsaj to-)))

NASCÉNCA

V tvojih mislih

označena kot privid.

Dotikam

izginjam.

Dvig telesa nosi;

 tvojo

energijo podzavesti.

Kdo tebe odvrača od mene?

Izkušnje.

Tako blizu plešeš

svoj ples.

Doživljaš notranja doživetja;

sozvezdja.

Vidi se;

tvoj ples skozi svetlobni pretok.

Občutiš misli, ki zavajajo?

Poznaš pogled, ki ne zdrsne?

Posebnost v tujem jeziku;

zdrs v okus;

hitreje se spreminja;

barva spojin.

Individualni privid; privablja me.  

By mo2dra

Ali veš, koliko časa dež briše tvoje sledove?

Ali veš?

mrzlo in dež ustvarja prevelike "grešne" misli; se pač malo bolj "topleje" oblečeš ali pa "pustiš", da te oblečejo.

Kako me "zna" še vedno prižgati in zakuriti. Hkrati!

Kako točno ve kdaj mora? Noro..

..Nekaj bo v tem dnevu; za mene ostalo. Nekaj; mogoče velikega me pričakalo. Ostaja pa najboljše; po čemer me enostavno ne moreš zgrešiti. Ko vsepovsod, kjer koli SEM; me zasleduje ta pesem. Zbuja ter poživlja še tisti adrenalin. Zmešajo se vsi zvoki v meni. Saj ne morejo ubiti vsega. Hladni, zasanjani pogledi, ki kličejo te nore ritme.

Prav lahko bi imela roke v "žepu"; na volanu; brez mobilca; hiptnozirana bi zrla predse ter se smejala vsem novim skušnjam naproti. Manjka mi ..v moji glavi ..nekaj, kar se me dotakne..in ne IZPUSTI..vse tja do jutra.

Safri duo - All the people in the world

All the people in the world
Every boy and every girl
Just imagine that we could...
It isn't hard to do.
All the people in the world
Every boy and every girl
Just imagine that we could face our brotherhood.

Give it up!
You've just got to give it up!
Let yourself just give it up!
You've just got to give it up, up, give up give up and
Give it up!
You've just got to give it up!
Let yourself just give it up!
You've just got to give it up,up,give up give up and
Jam it up!!

From the mountains to the sea
Through the valleys follow me
From down below to way up high
Baby we can touch the sky

All the people in the world
Every boy and every girl
Just imagine that we could
Face our brotherhood!!!!

Phil Collins & Marilyin Martin - Separate Lives

You called me from the room in your hotel

all full of romance for someone that you'd met

and telling me how sorry you where

leaving me so soon

and that you'll miss me sometimes

When you're alone

Do I feel lonely too?

You have no right to ask me how I feel

You have no right to speak to me so kind

We can't go on, holding on to time

Now we're living separate lives

Oh, it's so diffucult

love leads to isolation

So you build that wall

you build that wall

Oh yes, you build that wall

and you make it stronger.

Enigma -"T.N.T. For the Brain"

Smell you skin

Feel your breath

You on my side

I couldn't resist

I hope I'll understand some day

What's the meaning of this crazy game

It is real and pure

T.N.T. for the brain

Rules are still the same

I'm with you, just lead me

I'm ready to play

T.N.T. for the brain

don't be scared and have no fear

I will show you what it means

if there's no pain

rules are still the same

I'm with you, just lead me

I'm ready to play

T.N.T. for the brain

What you feel is insane

It is love and not a game

T.N.T. for the brain

Whitesnake - Here I Go Again

don't know where I'm goin
but I sure know where I've been
hanging on the promises in songs of yesterday.
An' I've made up my mind, I ain't wasting no more time
but here I go again, here I go again.

Tho' I keep searching for an answer
I never seem to find what I'm looking for.
Oh Lord, I pray you give me strength to carry on
'cos I know what it means to walk along the lonely street of dreams.

Here I go again on my own
goin' down the only road I've ever known.
Like a drifter I was born to walk alone.
An' I've made up my mind, I ain't wasting no more time.

Just another heart in need of rescue
waiting on love's sweet charity
an' I'm gonna hold on for the rest of my days
'cos I know what it means to walk along the lonely street of dreams.

Here I go again on my own
goin' down the only road I've ever known.
Like a hobo I was born to walk alone.
An' I've made up my mind, I ain't wasting no more time
but here I go again, here I go again,
here I go again, here I go.

An' I've made up my mind, I ain't wasting no more time.

Here I go again on my own
goin' down the only road I've ever known.
Like a drifter I was born to walk alone
'cos I know what it means to walk along the lonely street of dreams.

Here I go again on my own
goin' down the only road I've ever known.
Like a drifter I was born to walk alone.
An' I've made up my mind, I ain't wasting no more time
but here I go again, here I go again,
here I go again, here I go,
here I go again