Znaj, da ZNAM!

Ni vroč ogenj, ampak ti, ki ga kot takega občutiš. Ne vidi oko, ampak ti.

"Toda ali ne gledam vedno tako kot običajno?"

"Ne."

"In zakaj ne?"

" Ker moraš biti tu, če hočeš gledati, ti pa si večinoma kje drugod."

Iz NIČ se je rodilo veliko. Veliko pa je postalo vedno bolj MAJHNO.

Iz majhnih sanj je nastalo  HREPENENJE. Ko se hrepenenje »prediha«; ostane; zrak. Iz mojih pljuč. Kar tako. Nenadoma. V nič gre.  Vsa prostornina, ki si jo nekoč zapolnila prav ti..

Ti, ki si nastala iz NIČ...

Ti misliš, da lahko VSE. Od začetka pa do konca. Kdo igra to igro? Kdo je KONČNO prevzel odgovornost za vse, kar nastaja? Kdo sprejema posledice? Kdo ljubi v neizgovorjeni tišini?

Ali še veš, ljubica? Kdo je to?

Da, da, vedno je tako; ti misliš, da lahko vse. Nastopaš, igraš, prideš, odideš in se vrneš, ko srce ne drži več! Ti misliš, da lahko VSE!

Jaz pa vem kdaj je potrebno končati igro; jaz pa VEM, kdaj srce ne dovoli, da se gre čez tisto mejo, ko je potrebno sprejeti gola dejstva, ki jih imenujem; trd realizem.

Nič ni večno. Mar res ni? Ali še vedno resnično misliš, da res nič ni večno? Le kaj ostane za nami, ko ljubimo tako, da komaj dihamo?

Če to niso sanjači, ki imajo v sebi sanje podnevi in ponoči..

Če to niso le takšni ljudje, ki se ponoči zbujajo sami?

 Le kaj ostane, ko se vse spremeni v prah?

KAJ OSTANE?..

Malo ljubezni za tistega, ki pride; malo volje, da se naredi korak naprej; malo spoštovanja do sebe; in pridemo do tistega, kar je ostalo. Vendar ne od mene; ampak od NAJU!..

Na koncu se zazibljem v sladke sanje. Poslušam tisti zadnjo usodno pesem, ko poje o koncu; takrat; samo takrat;  

VEM;

Oh, da, izgorela boš v meni; dokončno boš izgorela. Ne bodo se večno moje roke dotikale tvojega telesa; v največji želji. Ne bodo moje ustnice tiste, ki ne bodo želele poljubljati nikogar drugega..

Za nama bo ostal spomin. Skrit. Napisan. Neizpovedan. Ožgan. Minljiv.

KAJ ZDAJ

Kaj zdaj, prijatelj, ko je vakuum zapolnil ves prostor, ko so izgubljene priložnosti dokončno izgubljene, ko se ne spominjaš več obrazov, ko se

ne spominjaš več imen, kje je sedaj tvoj jaz tega nisem hotel, postajaš tujec v času, ki priganja in nenehno mineva, v času, ki te sili v beg, brez slovesa in mrmraje se odpraviš, skozi praprot in čez mah, kako nevednež, ki neuspešno beži pred starostjo, preveč tega imaš s seboj in tvoji kovčki so prepolni, nastanil se boš v svojem imenu, dežela, v kateri si domoval in ki si ji zaupal, pa te bo pozabila, pozabili te bodo valovi in antologije, in ko boš tudi ti pozabil na vse, boš zagledal ognjeno zemljo, začutiš jo boš na kolenih, v dlaneh, na ustnicah in na čelu, seštel boš pluse in minuse in spregledal obračun s samim seboj, tedaj bo vse izravnano, skoraj vse.

By Novica Novaković

Nemogoče je menjavati barve. Menjavati prostore. Graditi gradove v oblakih. Živeti domišljijsko življenje. Če nekdo JE; tebe pa ob njej; NI.

Zakaj?

Razlika v mišljenjih. V načinu življenja. V srčni prostornini. V izkušnjah. V predanosti. Vdanosti.

Da najdeš svoj prostor ob nekom; z nekom; moraš začutiti. Zapustiti vse barve. Odreči se besedam, ki so se dotikale notranjosti srca. Pot do dna nas pelje počasi; ŠELE; na začetek.

Misija; "Nemogoče v mogoče" 

POVSOD

Čakaš, kar čakaš

pa še danes;

po vsem tem času;

ne vem

kaj čakam jaz.

Ob tebi.

Morda tisti peron, ki bo oznanil

zadnji vlak.

Morda vlak,

ki bo odpeljal s tega perona.

Ni čas tisti, ki je naredil moj pogled prazen;

samo besede so tiste, ki nikoli niso bile zlagane.

Ob tebi.

Morda zato

 si želim,

da ne začutim;

povsod

 tvoj vonj na mojem telesu.

Tako močno si to želim,

 ker ko ga začutim;

me preplavi občutek otožnosti.

Skozi mene gre energija, ki se me dotakne.

Vsepovsod.

Ne objemam te;

tako močno kot ti mene.

Ne spušam te iz svojih rok;

težko;

ker vse te občutke nosim v sebi;

na skrivaj.

Puščaš mi dotike;

skozi katere hodim.

V spominu.

Ali je to tisti občutek, ko si drzneš?

Ko mi dovoliš, da se te dotikam.

Povsod.

Ko včasih; na trenutke tako uživam,

ko se sprehajam s teboj.

Povsod.

Čeprav ti nisi ob meni.

živiva

ena v drugi.  

By mo2dra

Nekoč se obrnem nazaj. Slučajno ulovim tiste zadnje dežne kapljice ter prisežem; LETIM.

Ne vem kaj je bolj noro; ko si drznem začetek ali ko se vse v meni že premika; jaz pa še vedno; vsepovsod.

Zaprem oči; s teboj. Ziblje me tista nežna sapa; tvoj rahel dotik po obrazu; kot da bi; začutila, da nekaj med nama; obstaja.

Ne vem. Morda se motim. Ampak to so edine misli, ki mi prinesejo mir.

Nočem zvezd; nočem neba. Vsaj enkrat pa bi; umrla od užitka.

Tisto popoldne bi lahko bilo tudi zadnje. V brezvetrju.

By mo2dra

STIK SANJ 

Ko se obljubiš meni v besedah;

bodi previdna

komu daješ tisti vdih,

ki bi moral biti moj poljub.

Tisti poljub,

ki bi zvezal roke

zmehčal kolena;

tisti poljub, ki bi povzročil;

pogrešanja.

Ali res veš, da v mojo smer ne greš?

Mogoče, ker ne smeš;

ne čutiš, da lahko;

ustaviš

se ŠE.

By mo2dra

ali pa SEM tujec na nebu, ker ko letim; samo SEM. Obstajam. In ko »ne letim«; sanjam.

Lepši je pogled ter tudi občutek, če si VEČJI DEL svojega življenja; v zraku; kot pa na trdnih tleh. Verjetno je stvar odvisna; od pogleda na svet ali pa tistega občutka; " Če si drzneš"..

..so besede "presladke"; se lahko z njimi resnično; virtualno; samo še "posladkaš". Domišljijsko se mi priležejo ampak realno; " še veliko manjka"..

V prste; v dlani; v tebe; v vse neizgovorjene besede. Pogrešam te..

Prosim najdi me..

Začutim, da kadar se mimobežno srečeva; si želiva, da se spoznava. In zdi se mi, da prav, ko jaz prihajam na določeno mesto; ti odhajaš od tam. Kakor, da nikoli ni možnosti, da se znajdeva v tistem prostoru, kjer si ne moreva uiti. V tem jutru podim svoje misli; k tvojim. Ne kričim temveč si želim videti podobo te sorodne duše, ki se zbuja v to deževno jutro.

Nekje v meni; si se ti meni že zgodila. Obstajala si.

Menjam ta razkol v meni; za izčrpana jutra. Nočem več tujih rok, ki božajo moj obraz. Nočem tiste množice v kateri se izgubi vsaka moja sled. Ta jezera, ki so izpraznila moje hrepenenje. Te viharji v meni so se ustavili.

Imaš kdaj občutek, da si samo neznanec, ki ga srečuješ v jutrih? Ali še vedno nosiš v sebi pogled, ki te predrami? Ti pa tako nemo gledaš mesto, ki se prebuja. Ni več obljub. Kakor tudi ni več tistega dajanja.

Ostale so samo besede, ki so pustile stopinje. Morda nekoč se srečava. Po naključju. Čeprav nobena od naju ne bo verjela v naključja. To bo čas, ko bo vse okoli mene  izgubilo pomen; ko bom samo z glavo na blazini skušala ubežati tistim mislim, ki so premočne.

Čez morja in doline pridem do tvojega srca. Ker še vedno ne verjamem, da ne obstaja.

SE pride tudi v bližino, kjer ni potrebno govoriti. Prednost poljuba je definitivno; v umetnem dihanju.

Od prepovedanih stvari se mogoče "res ne" živi; ampak se pa lahko maximalno "preživi". Ne drznejo si samo "junaki"; nekateri smo lahko tudi "bedaki". Ko te "ugrizne" ljubezen; pač ne veš VEČ; kako ti je že ime; bilo; prej; in kako ti bo potem. .Who cares!

Prvo potovanje se zgodi takrat, ko lahko ponudimo le najboljše. To je tisto potovanje in edino, ki potrjuje izvirnost. Včasih pa mislimo, da ne zmoremo dati "tisto", kar je najboljše; pa imamo na drugi strani nekoga, ki nam to pokaže.

Dober odriv; pa nobenih rezultatov. Spominja me na tiste začetke, ki jih imenujem; konec v začetku.

Življenje prenatrpano s stvarmi.  Povej mi, po čem hrepeniš? Kako sprostiš to napetost v sebi, ki divja? Kako dovoliš nekomu, da postane del tvojega sveta, brez, da ga imenuješ igra?

Vse to mi povej, ker moje hrepenenje je kot trenutek. Želim se vrniti domov. Toliko časa sem potrebovala občutek, da sem se najprej vrnila; k sebi. In nisem; resnično nisem znala pripadati še nekomu drugemu.

Preberem odlomek;

Tiho sediva in gledava ptice, kako plavajo čez jezero. Na vodi se iskri poznopopoldansko sonce in vonj cedrovine ter lesnega dima se zmeša s prvim navdihom jeseni v zraku. Ponirki se kličejo med seboj, njihova pretrgana pesem je čudno žalostna in vendar grozljivo lepa. Ob tem zvoku zmeraj začutim, kot da sem dobila znamenje, klic domov, spomin na neko stvar ali kraj, ki sem mislila, da ga ne bom nikoli pozabila. Čez nekaj trenutkov se Catherine obrne k meni, mi stisne roko, oči se ji svetijo, obraz je odprt in nasmejan. » Ali ni to najlepši kraj, ta naša zemlja?«

Ne morem si kaj, da  se ji ne bi tudi jaz nasmehnila.

» Je, Catherine. Ja, je.«

Povabilo - Oriah Mountain Dreamer

..sem živela, veš.

Vse je bilo tam;

na dosegu mojega pogleda;

švigalo je skozi moje ledenike

skozi moje misli;

vrhunec v katerem brezmejno uživam.

Še vedno verjamem, da obstaja;

nasmeh za dva.

Še vedno;

morda ne;  na prvem potovanju.

Morda tudi ne; nekje med rjuhami;

ampak pride, ko se z divjim poželenjem;

prepustim raziskovanju ženske, ki me zanesljivo

vodi; do nedostopnih sotesk.

Ni vsak pripravljen kupiti megle;

ter naleteti na človeka, ki ostane.

Ni vsak sanjač samo en dan;

nekateri nočemo kupiti ničesar;

dokler se ne razkadi megla.

Včeraj;

 sem razmišljala, da bi se zgodilo;

nekaj drugačnega

nekaj, kar si želim;

že dolgo časa.

Enostavno nisem mogla mimo tega;

norega občutka, da vonjam;

dišečo vrtno rastlino s sinjimi cvetovi;

v tisti deželi Lílíput;

doživeti rob nebes,

volčji glad ter nepremagljivo željo;

po ljubezni.

By mo2dra

Zakaj se vedno tako močno "potrudimo", ko hodimo po razno raznih labirintih; misleč, da nam bo lažje ali pa hitreje?

Pozabljam; zaradi starih navad!Kaj pa, ko bi vsaj enkrat nekaj drugačnega; nekaj "čisto mimo" nas naredili?..

Zdaj razmišljam; le kaj bi to bilo..Hm...Šli na kavo s popolnim tujcem?..Nasmeh je obvezna oprema; al kako so to že nekoč meni govorili; tisti, ki so se zelo redko kdaj sploh smejali-)...

Četrtek..z mislimi na morju!...Na morju! Na morju!..Ja, to hočem; mooorjjjeee!

Nekje je ostal razgled,

tistega ki si mi ga vedno želela pokazati;

nekje so ostale tiste besede,

ki si jih želela napisati;

Nekje je ostalo povabilo;

ki ni moglo ven iz tebe.

Najdi vse te besede; ponovno;

in izreci;

Greva...

By mo2dra

Nevidno; danes se počutim nevidno. Mislim, da je bila edina škoda,  ki se je dejansko zgodila TA; da sem jaz sploh vstala iz postelje.

Morala bi; prav tako; morala bi; lebdeti. Počasi. Ali pa samo zaspati. Stanje; zopet utrujena!

Torek; samo še v tem smislu.. 

Vedno je bolje obžalovati nekaj, kar si storil, kot pa nekaj, kar nisi.

Čarobnost jutra je zanemarljiva, če ga primerjam z življenjem, ko se občutim. V tem deževnem jutru. Občudujem premetavanje vetra, ki se poigrava. Menjam poglede na čas, ki je pred menoj.

Nocoj si te želim. Moja duša kliče samo tvoje srce. Ne morem naprej. Tako dolgo, da se vonji, ki jih čutim; izgubijo sami od sebe. Skrijem se v tvoj objem. Nocoj.

Zapriva oči in se sprehodiva skozi obarvano enoličnost mojih sanj. Obleživa na tistih belih skalah, kjer skozi telo pronica samo zvok violine. Sonce nama pokaže najlepša krila, narisana na morskem platnu. Brez besed obsediva na tistem kraju, kjer se dnevi ponavljajo. Nekdo trga listke s koledarja. Doživetost vsakdanjika presega meje.

Ali znava večer preživeti ob Egejskem morju? V tisti stari hiši, ki ima svojo zgodovino. Vsak delček zidu govori zase. Obrazi v hiši ne bi menjali stalnosti naslova. Moj steber življenja.

Zakaj se še vedno odmikaš? Občutim lahko vsak tvoj korak, ki se mi približuje in ko se oddaljuje. Če je čas nepravi zate, potem mi navedi drugih razlogov. Namreč - prav čas je neomejen. Ni pa večen.

Lahko, da bom večno, dokler bom živa, podoživljala občutke, ki sem jih nekoč občutila. Vendar nočem tega. Želim te videti v jutru, oblečeno v belo rjuho.

Želim si te..Sprejeti takšno kot si. Pustiva obe preteklost tam, kjer je prostor zanjo. Narediva veliko spiralo in najdiva svojo Enigmo.

Odpri oči..

Kdo si ti?

Ne veš, kje je meja. Prosim, tista meja, ki naju ločuje. Morda nikoli ne prideva nazaj. Morda ne slišiva več lastnih misli. Ne terjava veliko. Želiva pa vse. Veliko vem. O sebi. Tako premalo o tvojem hrepenenju. Jutrišnjega dne.

Nocoj ostajava v senci. Nocoj. Neslišno me objemi. Občutiš? Razpri dlani, ti ptica, predaj se globini morja..

Včasih se mi zdi, da počenjamo določene stvari prav namerno. Ustavimo se ob dogodkih, ki nam zaznamujejo določen življenski ciklus; in potem, kar stojimo in stojimo.

Kot, da ni dovolj, da stvari pripeljejmo do roba; NE; mi pustimo, da gredo še čez rob. In še vedno ne ukrenemo ničesar. Kar stojimo in stojimo. Stvari se lahko "tudi"; a, ne; rešijo same od sebe-); Yah, right!

 Želiš spoznati nekoga; pa misliš, da bo to šlo, kar po istem kopitu, ko pri ostalih.

Tudi za sebe se vprašam; " Le kdaj sem se nazadnje potrudila nekoga spoznati?" Resnično spoznati! In se ob tem vprašanu raje "ugriznem" v jezik in si rečem; " Sem"; in prekleto; prekleto sem se morala truditi, da sem jo. Ni mi žal. Ne časa; ne energije. Danes vem, da je ena izmed tistih ljudi, ki jih bom vedno želela imeti v svoji prihodnosti.

Danes zjutraj samo razmišljam..Kdaj nehaš izgubljati čas? Za karkoli..in narediš nekaj; Hm..neverjetnega. Vsaj za ponedeljek!

Na morje na kavo;  nikoli ne reci nikoli! Prav sem..kjer lahko zrem v to neverjetno modrino. In kaj potem, če dežuje?...In kaj potem, če ni sonca?...

V temi; s priprtimi očmi; opazujem silhueto podobo.

Gibljiva muza bobnov me popelje; do fotografije.

Ona

v jutranjem pretegovanju,

ko misli, da je nihče ne gleda.

Z bosimi nogami;

v šumenju morja; najdem tisto usedlino

sanj, ki me poživljajo.

Če sva si podobni; " Čemu si ne slediva?"

Namesto, da BI;

pobožala skrite misli;

potopila v mehkobo nepozabnega..

Poslušam besede, ki padajo;

na razmočen asfalt.

By mo2dra

Saj ni res, ko pravijo, da ne more biti bolje; kot se ti zdi. V danem trenutku. Saj ne moreš verjeti, da se počutiš srečno, ker je nekdo na drugi strani srečen. Plod vsega tega časa, ko vlagaš v nekoga; z enim namenom; da ji pokažeš kako izgleda; ona sama, ko je srečna.

V življenju sem videla toliko sprememb na ljudeh; vendar njena me najbolj osrečuje. Ko jo gledam srečno; ko opazujem njeno gibanje, ko poslušam njen glas.

Oh, da; vrnila se je nazaj v življenje. Bila pa je tako mrtva.

Ej, ljubica, kamor koli te zanese pot; kjerkoli boš; ostani PROSIM ostani; vedno takšna kot sedaj...

To sonce, ki je v tebi; to sonce, ki ga daješ svetu, ki te obdaja; je veličastno...

Poleti; poleti tako močno, da ne bo sonca, ki bi ti ožgal krila; poleti moj galeb; lovi tisto srečo, ki ti pripada...

Njej, ki ji dolgujem mojo na novo »naučeno« vrlino; potrpežljivost. Njej, ki je obudila v meni tisto strast, da še vedno lahko zbujam tisto; nad čemer večina ljudi obupa...

Želim ti toliko sreče, da je ne boš nikoli mogla sama nositi v srcu. Toliko topline, da se boš ponoči vedno zbujala od vročine.

In NIKOLI; NIKOLI več v življenju ne dovoli, da ti ljudje odvzamejo sanje; tiste sanje zaradi katerih lahko postaneš vse, kar si si vedno želela...

Njej...za njene nove poti!.

Plasti srca so kot tanke odeje. Danes ni v meni; odgovorov in ne vprašanj. Kot, da me je spremenil trenutek. Trenutek neke polresnice. Nisem zaprla oči. Samo zavzdihnila sem.

Ne morejo me več presenetiti slabe stvari; kakor tudi ne prizadeti. Presenečena sem samo še nad; dobrimi stvarmi. Lahko jih imenujemo tudi; novicami. Karkoli..

Bolj me obdaja kaos; bolj imam odprto srce. Tisti nemi zvok ostaja v meni. Opozarja. Samo, da ne kriči več.

Danes sem si nenormlano »ne - podobna«. Sedim z zasanjanim pogledom. Utrujena. Opazujem. Ničesar ni, kar bi lahko opazila. Govorim in še to se mi zdi, da kar vse na pamet. Kot, da bodo vsa čustva stekla ven iz mene. Prelila vse,kar leži pred menoj.

Jaz pa sploh ne vem; komu naj bi bilo to namenjeno..Kakšna ironija. Za petek! Grem iz enega konca »bele« Ljubljane; na drugi konec; v sebi pa izlivam najboljšo poezijo, ki pa je tudi z besedami ne morem izgovoriti.

Hrup okoli mene gre mimo. Včasih potrebujem tisti samoten kraj, kamor se zatečem. Lahko bi pisala, pa bi vse zletelo direktno v koš. Lahko bi jokala; pa bi zmanjkalo robčkov. Lahko bi obstala na mestu; pa bi me sigurno povozil avto; ker čas me že skoraj ne more več.

Najraje pa bi; verjetno je to nekaj v meni. Nekaj, kar mora odplakniti doživete stvari ter jih zamenjati za izmišljene. Tiste ob katerih bi neizmerno uživala; predrzno drvela novim priložnostim naproti..

vendar samo v mojih sanjah se vrstijo tako dobre slike; bližnje prihodnosti; h katerim se ponoči zatekam; in kakor, da se zjutraj nočem zbuditi, da ne izginejo.

Pravzaprav te vidim; v povsem preprostem stilu. Ti boš tista, ki boš budila moja jutra, ker jaz nikoli ne morem vstati pravočasno. Včasih te bom celo z enim kančkom očesa zalotila, kako stojiš naslonjena na vrata; ali pa celo sediš na robu postelje in me opazuješ. Zbudil me bo tvoj dotik. V eni preprosti sekundi se boš naselila v moje srce; in verjetno ne bom nikoli vedela; vsaj točno ne; v kateri sekundi si našla moj utrip. To je tisti občutek neskončnosti, ko bom napolnjena z neko novo energijo.

Kot, da bi me nekdo na novo odkril.

In ko bom odprla oči; bom zagledala tvoje ...

..tiste, ki so me ves čas iskale.

Če imaš željo; potem se podaj na pot, da si jo uresničiš. Če misliš, da ti ne more uspeti; poskusi. Je res, da na koncu vedno izrečemo tisti stavek; " Ni pravega časa"; vendar včasih nam čas pripelje nekoga na pot; prav zato, da ga občutimo. Ali pa na koncu tudi; čutimo.

In če obrnemo hrbet; še predno; poskusimo; tega nikoli ne moremo vedeti.

SKOKI  NA GLAVO; so pa tako ali pa tako; ZAKON ! Nevarne stvari imajo vedno tisti draž, ki ne miruje; dokler; ne poskusiš. Če pa vključiš "mogoče" še kanček lastne intuicije, je odločitev; ŠE TEŽJA. -).

Prelahko. Sproščeno. Poduhovljeno. Pretkok krvi normalen.

Danes je pravzaprav eden izmed tistih dnevov, ki se mu reče; nadaljevanje. V meni pa takšen mir. Če spomin zavrtim samo malo nazaj; kaj vse ne bi dala za takšne občutke v sebi.

Danes bi samo KAVE; kave; ogromno kave..

Nocoj se igram kot največji otrok. Ugotovila sem, da lahko naredim točno tisto, kar želim. Izdam tisto nenapisano pravilo, ko nekdo z odprtimi očmi zre vate, ko izgovoriš; " Drugačna sem". Ni mi tuja bolečina, kakor mi ni tuje ljubiti žensko telo. Poskušam se smehljati; a vse v mojem grlu me stiska. Rada bi, da veš, da sem od nekdaj bila tukaj; kljub temu, da so se nekoč razšle najine poti. Meni se takrat najina ljubezen ni zdela stvarna. Zdaj pa ti meni povej, kako naj jo naredim stvarno; tukaj in sedaj?

Iz mene bodo šle prepovedane besede. Včasih je težko ampak se mi zdi, da tokrat si bom naredila življenjsko uslugo.

Saj pravim; " Nocoj diham" ter izgovarjam sebe. Zdaj razumem; uživaj tisto, kar se ti pretaka po žilah. In tisti stavek, da resnično nimamo ničesar za izgubiti. Sebe pa smo že zdavnaj.

Ali verjamemo v lastne korake? Tako močno kot smo nekoč? Ne, nikoli več jih ne bomo začutili tako močno. Je pa nekaj res, da če ne izpustimo določenih stvari; se NIKOLI NE BODO RODILE NEKE NOVE.

IX.

Od Hermesovega učenja, ki je ohranjeno v svetih knjigah, si je koristno zapomniti tudi slednje:

»Vse, kar je na zemlji, je previdnost resnice namenila razpadanju in bo v razpadanju za vedno vse tudi obdržala. Brez razpadanja ne bi moglo biti nit nastajanja in razpadanje je potrebno, da se lahko rodijo nova bitja. Zato mora vse, kar se rodi, tudi razpasti, tako da v nastajanju bitij ni niti za trenutek zastoja. To imej za prvi oprijemljivi vzrok nastajanja vsega živega.

Zaradi tega bitja, ki so nastala iz razpadanja, ne morejo biti drugo kot laž. Zakaj nič o d tistega, kar ne ostane istovetno samemu sebi, ni resnica. Človek ima videz človeškega rodu, otrok ima videz otroka, deček dečka, odrasel mož, odraslega moža, starec starca. Ko se stvari spremenijo, same po sebi lažejo. Vendar, vedeti moramo, da so tudi te lažne spremembe na zemlji odvisne od nečesa višjega in da je tudi slepilo delo resnice.

Te besede pomenijo za tistega, ki jih je premislil, da je razpadanje, ki ga imenujemo zlo, prav tako potrebno za življenje kot tisto, kar imenujemo dobro; brez razpadanja namreč bitja ne bi umirala in življenje, ki je neprenehoma gibanje, bi bilo nemogoče.

Zato se ne smemo nikoli čuditi, kadar vidimo, da človek ljubi tisto, kar uničuje njegov obstoj, da pijanec ljubi svoje vino, nasilnež svoj bes, pohotnež svojo pohoto. Bogovi so pustili rasti naše grehe le zato, da bi nam pomagali umreti.

Človek se boji smrti, ko o njej razmišlja, vendar jo ljubi v vseh svojih dejanjih, ki ga vodijo v njegovo lastno in neizbežno uničenje.

By Maurice Druon - Aleksander Veliki

petek. Love that day! Nekaj v ozražju se dogaja; nekaj; pa si še dobro tega občutka ne znam razložiti. Brez misli, ki bi imele težo. Samo plavajo na površju.

..pravzaprav razmišljam kako dobro bi se bilo v soboto prebuditi drugače. Ne, vedno tako zgodaj zjutraj; ne vedno; v enakem tempu; in sigurno bo nekaj res; sobota bo pobeg v savno...

ker to se BO ŠE NE; zgodilo prav tako kmalu-)))..Ali pač? Kdo bi to vedel?-))