Nikoli nisem naglas prebral napisov na zidovih templjev. Naši templji so, knjige iz kamna, vendar svečeniki nižjih slojev in še posebno posvetni ljudje ne smejo prebrati čisto vsega, kar je na njih zapisano.

V templjih Teb v Egiptu, kjer sem se izobraževal, so kamni v zidovih razporejeni tako, da vsakemu kamnu, v katerem so vklesani znaki, sledi kamen, ki ni klesan, temu pa zopet sledi kamen z vklesanimi znaki. Pisanje na klesanih kamnih lahko beremo in jasno razumemo smisel besedila.

Tisti, ki so ga prebrali, so bili prepričani, da so razumeli.

V resnici pa niso ničesar razumeli, zakaj za pravilno razumevanje je treba stopiti v naslednjo dvorano. Na drugi strani zidu ima namreč kamen, ki je v prvi dvorani ostal nedotaknjen, vklesane znake, ki tvorijo skupaj s klesanimi kamni iz prve dvorane pravo besedilo.

Če ti ni dovoljeno brati obeh strani zidu, ne moreš spoznati resnice. Jaz sem eden tistih, ki jim je usojeno brati vse kamne.

Moja knjiga je sestavljena kot templji v Tebah, zakaj tudi knjiga je ogledalo sveta, kjer ima vsaka stvar dva pomena;

Eden je jasen, drugi pa prikrit. Nekateri ljudje lahko berejo le zgodbo, drugi pa znajo brati tudi čez zid.

By Maurice Druon - Aleksander Veliki

IX.

SIRIUS

Sirius je najbolj oddaljena zvezda, toda njena svetloba je za naše oči najbližja Soncu, kateremu sledi kot zvesti pes.

Zaradi tega jo imenujemo zvezda Pes.

Vsako leto se svetloba Psa za dolge tedne utopi v svetlobi Sonca; obe zvezdi skupaj vzhajata in zahajata in med temi tedni se princip Siriusa združuje s principom Raja.

Potem se svetloba Siriusa loči od svetlobe Sonca in trenutek, ko Sirius postane na vzhodu zopet viden, skrbno opazujejo egipčanski svetniki, zakaj naraščanje voda Nila je v zvezi z gibanjem te zvezde in sončno vzhajanje Siriusa rabi za ugotavljanje pravega leta.

Aleksander je pred svojim prihodom v Egipt spremenil grški koledar, da bi bil čas ljudi uravnan po času Siriusa.

By Maurice Druon - Aleksander Veliki

...LJUBIM TISTE, KI GREŠIJO..

..in o iskrenosti te izjave nimam vzroka DVOMITI.

By mo2dra & Jasmina137

PO NJEJ..

..se varujem ne le hudih dejanj, temveč že samih hudih misli..

ki sodijo v življenje s strastnimi navadami.

By mo2dra & Jasmina137

Bila je dobrih rok,

velikodušna v odpuščanju,

z najčistejšim namenom

me je obvladala..

..zavrgla je moja ljubezenska nagnenja

do nedoraslih žensk.

By mo2dra & Jasmina137

Kaj HOČEM in česa NE..

..to bi morala DOLGO ugibati

By mo2dra & Jasmina137

Bogovi so dali mojemu telesu

moč, da je kos vsem

nadlogam v življenju.

..vendar dlje od Božjih opominov nisem prišla.

By mo2dra & Jasmina 137

 VSAK DIH

Ali veš kako globoko je zakoreninjen strah?

Tisti boleč občutek, ko moram vedeti;

»Ali si res; zožila moje življenje?«

Povej mi;

predno se zakopljem vase;

Povej mi;

predno se predam nečemu,

kar je večje od mene;

Povej mi;

predno ljubezen steče skozi mene.

Raztopi se v meni vdih in izdih;

odplavam v sebe s sklepom,

da središče mene je še vedno

prostor; neskončno velik.

Povej mi;

predno vdihnem tiste posledice,

ki bodo nahranile samo;

najino domišljijo.

Morda ne bova nikoli izvedeli,

da sva poskušali narediti vse;

ne da bi preživeli;

ampak zgolj;

Ljubili; tisto življenje

»rdečih in modrih sanj.«

Z bosimi nogami; po dežju; božam njene misli.

By mo2dra

TI

Ti si rekla;

»tvoje besede so valovi«

Ti si izgovorila;

»modrina«

Ta dan doživljam intimno;

umirjeno; podivjano;

diham noč;

skozi tvoje oči.

Okusim vsak grižljaj.

Popolna lakota;

nesmiselne praznine.

Ne potrebujem;

kljub vseemu naredim

zaradi sebe;

poetično; s strastjo.

V kar bi lahko verjela;

moje oči ne vidijo.

Vse, kar bi lahko dala;

doživim le za hip;

ker me draži,

ker je preprosto;

nepričakovano.

Sladek zanos.

Ni vse umrlo;

raztopile so se misli;

vzelo mi je dih.

Občutila sem

te dlani;

s prsti navzgor;

so prodrle v moj izdih.

Ostani; dokler ne neha deževati.

By mo2dra

Verzi se prikažejo sami od sebe, včasih jih ni, včasih pa prihrumijo kakor

krdelo podivjanih bizonov, ki ruši vse, kar se mu znajde na poti, ali pa

kot narasla reka, podira nasipe in osvaja zemljo, ped za pedjo, meter za metrom,

 včasih pridejo dopoldne, kako Bachove suite za čelo, včasih

zvečer, takrat posnemajo enostavne akorde Ramonesov, včasih zjutraj, ko

se prebujam iz sanj, očiščeni vseh šumov in melodij, običajno pa usekajo

spomladi čez dan, najraje pozno popoldne, ko tavam kakor duh ali pa

posedam pred kakim lokalom in čakam, ženska, da se prismejiš mimo, da

me ošvrkneš s kotičkom očesa, da odrineš zrak, ki ga vdihavam, tedaj

najprej zaslišim lahek drnec, ki se počasi spremeni v glasno topotanje, in

vsakič si zaželim, da bi bil voda, ki drsi po tvojem telesu, da bi bil zvok, ki

te objema, da bi bil svetloba, ki te obdaja in ki diši po tebi, tako da se mi

zmehčajo kolena in orosijo dlani, želodec se obrne za 180 stopinj, popoldan se

 prevesi v večer z vonjem po tebi, ostane razpoka v času, ostane paradižnik na

njeni majici, tretjega julija 2001, v Ljubljani se pripravlja na rahel dež.

By Novica Novaković

Nenormalno dolgi. Skoraj tako dolgi, da lahko mirno poslušaš svoje telo, ki se upira; do konca. Včasih ni besed, ki bi povedale vse tisto, kar želim. Večkrat kot ne; se mi dogaja zadnje čase, da ne morem povedati. Ne, da se mi zataknejo besede ampak visijo v zraku.

Pravilen izraz; OBVISIJO. In jaz si mislim, da; kar naj visijo. Je pa res; nekdo jih izgovarja namesto mene. Poznate ta izraz, da vedno pride v vaše življenje oseba, ki jo potrebujete. Odvisno, katera oblika vam primankuje.

In če stvari OBVISIJO v zraku; pomeni, da mogoče, če stvari ne zaključiš, da nikoli ne moreš naprej. Ker ti vedno nekaj manjka. Stavek; oči; beseda. Znak. Da, manjka nam znak, da lahko gremo naprej in se posvetimo drugim stvarem v življenju. Naredimo korak naprej; proti nečemu; ali pa ga nekdo naredi namesto nas.

Vse ostalo, kar pa se dogaja naprej; so pa energije. Ko iz sebe odajaš tisto nekaj, kar ne čutiš. Čutijo pa ljudje na drugi strani...

Če tega nisem verjela do ZDAJ; pa vem, da je res, ker to občutim že skoraj leto dni. Ko iz mene vse, kar se dobi je; nevtralizem-)...

Pristanek bo sigurno; "varen"; ob pravem času; brez "trdega" realizma. V ponedeljek si "še vedno" lahko privoščim takšne šale; ker do konce tedena je še daleč. In kaj vse se lahko; NE ZGODI?!-).

PANACÉJA

Objemi dolgih noči..

poletni dež; sijaj tvojih oči

nasmeh..

Pridi bliže..

poljub nežnosti.

Vse, kar premorem;

to nosim v sebi.

Izmikam se; kodrom tvojih las;

razlagi sanj; prerokovanju.

Sestavljena ob tebi;

povezana s teboj.

Toliko vsega je v zraku

pomirjujočega..

In jaz;

jadram v Tihem oceanu

nepremagljivo ponavljam;

tvoje ime.

Ukradla si moj ogenj;

ostalo je le še;

upanje!

By mo2dra

Ne zaleže, če drsim. Lovim in se izmikam. Prosojno jadro skozi katero se občutijo prosti padci vetra. Potegne me k sebi. Spodnese mi tla. Plavam. V poljubu. Z jadrom. Mediteran v glasbi.

Ali veš, da BOM odprla vrata? Našla sem ključ.

Za ta ponedeljek; tekoče ter pregrešno!

Bojevnik luči je vedno čuječ.

Drugih ne prosi za dovoljenje, da poprime za svoj meč; preprosto ga zgrabi v roke. Prav  tako ne izgublja časa z razpolaganjem  svojih gibov; ker je zvest Božjim sklepom,  odgovarja z dejanji.

Pogleda na stran in spozna svoje prijatelje. Pogleda nazaj in spozna svoje nasprotnike. Do izdaje je neizprosen, vendar pa se ne maščuje. Sovražnike odstrani iz svojega življenja,  ne da bi se z njimi boril dlje, kot je to potrebno.

Bojevnik ne poizkuša dajati videza,  on to je.

By Paulo Coelho - Priročnik Bojevnika Luči

Nenavadne stvari; res privlačijo običajne ljudi, ki pa se ne zavedajo; nevarnosti; ob kateri postane izrek; " BO preprosto; BO lahko"!

od tistega trenutka, ko izgovori; iskrene; besede.

Kdo jih nima rad - češnje. Na zunaj "skoraj" vedno izgledajo tako; prelepe; mamljive; in že če bi si človek vzel čas in segel z roko; pod globino; bi našel črvive; gnile. Predvsem pa; ne-mamljive.

V mojem življenju kot ženske. Tako majhna pika; pa tako velika razlika. To pride ven na koncu. Včasih je dobro menjati sadeže. Ali pa se bolje prepričati v to, kar gledaš ali pa ti je na razpolago.

Jaz sem očitno expert, da tista gnila češnja; vedno; sedi na vrhu. Ker "določene" češnje sploh niso sposobne izražati globino.

Zdaj imamo nov izrek; ŽIVIMO ILUZIJE. Vedno znova pa sem presenečena; kako "iluzisti" ali pa bolje rečeno; v mojem primeru; lažnivci; obvladajo predstavljati stvari; na tako sočen način; Ufff; le kdo si ne bi želel, da ugrizne v ta sadež..Čeprav ta sadež; ni bil mamljiv; na njej ni bilo ničesar kot pa ena beseda; PROZORNOST!!!..

Bolje; transparentnost.

Vendar pridejo znaki; samo pogledati jim je treba takrat v oči in reči; Ja, mo2dra; se zgodi. Nikar ne reci, da upaš, da se ti naslednjič ne bo; raje reci; Bo, še se ti bo dogajajo; natreniraj se bo tvoj "naslednjič" imel hitrejši odzivnejši čas-)..

Vse, res vse; ti lahko vzamejo; ali pa meni; ampak mojih sanj; ne, tega pa ne dovolim.

Skratka; stanje..

Ko sem bila majhna; je bilo lažje. Pojedla sem sendvič; zaklicala; "Mama" jaz bi sok in polovico tako imenovane "problematike" je bilo končane.

Zdaj vem zakaj pravijo; " Pogrešam stare čase"..

..se čas, ki ne dela za tebe. Ustavil se je! Kdor išče, kar potrebuje, ne potrebuje, da bi ga preplašili lastni glasovi. Kdor vstopa v življenje drugih; nepovabljen; umre zaradi svoje lastne naveličanosti.

...Zanesljive so samo tiste misli, ki so shranjene.

Kdor javno brani svoje ideje, se mora potruditi, da živi v skladu z njimi.

..Drugače...

...če vse besede, ki jih nosim v sebi, ne bi imele smisla; bi ne zmogla; občutiti  tvojo tišino; kot tiste pršice; v obliki kapljic, ki padajo na moje telo.

Tvoja tišina. Tvoj nepremičen obraz. Neizgovorjena vprašanja. Dvomi, ki divjajo v tebi. Ali lahko pomirim te strahove, ki so tako veliki in premočni?

Zakaj te sprašujem, če dovoliš? Zakaj prav; zakaj; ne izgovorim vse tisto, kar je ni-izgovorjeno v meni?

Tako ali pa tako; to je tvoje. V meni se gradijo iluzije, ki so tvoje.

V meni je preveč tebe.

Tišina. Divja. Noro me premika. Raste. Tako velika je, da se bojim; prvič; da je ne poškodujem, ker jo lahko z enim napačnim mišljenjem; uničim.

Vsrkavala bi ta vonj, ko po segretem; prevročem asfaltu; začutim vonj, ki od-segreva vročino, ki jo čutim pod stopali.

Iščem zavetje, da se ne zmočim. Iščem tiste velike strehe, pod katere se lahko skrijem; in nikoli ne zmočim obleke.

Mar verjameš, da poletni dež prihaja? Mar verjameš, da občutim tisto magijo, ko čakam; prav čakam; na kapljice, ki neusmiljeno naredijo mojo obleko nepremočljivo?

Nadčutno; s nezaznavnimi občutki , se vežem v namišljen krog. Tisti, ki gre skozi nebesni pol opazovalca; v smeri nenasitnosti. Jaz bom Merkur. Najbližji planet Soncu. Ti si sonce; v besedah; v dejanjih; v meni.

Spremembe. Razočaranja.

Kot atomski delec. S pozitivnim in negativnim nabojem. Zdaj pa je na nas, da izvlečemo za sebe ven tisto, kar je pozitivno in RAZUMEMO negativno. Teorija sestavljena v dveh oblikah. Mogoče včasih vsebuje tudi tisti droben tisk,  iz srednje velikih črk. Vsi pa se učimo spoznavati samo veliki tisk.

Včasih res ne morem pričakovati, da bom vse razumela. Ali pa, da ima vsaka stvar smisel v mojem življenju.

Želim pa prenesti moje sanje v ta svet; v katerem živim zdaj. Uresničiti sanje, ki so tako dolgo »usidrane« v meni. Obuditi to strast do življenja, ki je še vedno tako močno prisotna v meni.

Oh, da,  - danes si želim - nenormalno hitro živeti. Doživljati. Okušati stvari. Deliti moj svet. Se učiti o tistih pravih merah in utežeh, ki nihajo skozi vse življenjske poti.

Danes bom neodvisna od svoje volje. Vse bom doživljala kot igro. Mogoče tujega obraza. Tujega giba. Sprejmem pretirano preobčutljivost in se razstrelim tudi v osovraženo postojanko ali pa najbolj svetleč svetilk; in ti povem - ŽIVIM!

...Vzemi me iz vode; potegni me iz GLOBIN;

..IZPIJ ME...

Včasih moraš koga "ponesti" s seboj; v prihodnost ali pa enostavno jo povabiš v jutrišnji dan.

Iz tega včasih lahko lahko pride do tega, da ti bo sledila; vedno! To je tisti začaran krog, kjer nekdo občuti tvoje besede; tvojo bližino; in ti vrne vse te občutke nazaj. Ali je to tisto, kar iščemo v obliki varnosti?

Ko najdeš v nekomu tisti občutek; v katerem se lahko "ugnezdiš" ter najdeš zavetje, ko ga iščeš...

Tisti prvi pogledi; so še vedno; adrenalinske narave; tisti stari dotiki; še vedno; lepljivi na koži..

in današnja moja misel...leži TUKAJ;...Ta preskok bi mi; ugajal. Potopljena; zatopljena; v zaklade.

pred tvojimi očmi!

Počutim se; kot galeb, ki ne izreka nobenega imena. Ne nosi nobenega spomina. Ne občuti nobene teže.

Danes sem;...svobodna!

Kako poseben bo ta dan. Deževalo bo, kar pa sploh ne bo pomembno. Danes zvečer bo na vrsti nova vrsta igre - igranje. Z naslovom; prebuditi otroka v meni.

Saj se vsi spomnimo tistih iger; "tovor gre naj le gre"; ali pa ; "zemljo krade" in mnogo teh. No, jaz sem "naletela" ali pa "ponovno" pristala, da se bom; kako mi je že rekel; 24 minut neprestanega sprehajanja po labirintih-); hitra hoja odpade. Tek.

Se pravi; da potem bomo pa lahko vsi noro NA-SPIDERANI; odšli gledat Spidermana-))))..

Saj pravim; dan, ki ublaži vse odrasle tegnobe.

Prešetevala sem dneve. Saj ni bilo pomembno kdo je bil na drugi strani. Tudi to ni bilo pomembno, kdo je želel biti na moji strani. Gotovo se je nekaj spremenilo. Pri meni. V meni. Gotovo je grozno, ker se me določene besede sploh več ne dotaknejo. In verjamem, da izraz na mojem obrazu se ne spreminja.

In tako poslušamo "lekcijo" kakšen bi moral biti odnos; in kako bi se mi morali obnašati, da bi odnos lahko dejansko uspel.

Kako lahko nekaj uspe; če ni enakega mišljenja v moji glavi? Kako lahko nekaj uspe, če od tam, kjer prihajajo moje misli; se nikoli ne iztekajo v tebe? Kako lahko občutim nekaj; če tega ne občutim zaradi tebe?

Pa sem se vprašala, če sem si všeč takšna kot sem? In kaj je novega? Kako dobro, da znam razmišljati s svojo glavo. Kako dobro, da ko bom začutila, da se želim izlivati v nekoga; se bom. Ker bom tako čutila.

In tam ne bom potrebovala besed, ker besede bo nadomestil tisti nemi pogled, ki bo povedal vse. Ker ga bo nekdo izoblikoval; ker me bo nekdo premaknil iz mojih svetov. Kljub vsem mojim prepričanjem, da to ni več mogoče; si dopuščam možnost, da ta nekdo dejansko obstaja.

Edina rešitev; ne uspavaj se, mo2dra. Ne prenehaj sanjati. Ker ko izgubiš sanje; postane življenje prazno.

Ker tudi Noetovo barko je polž dosegel z vztrajnostjo. Preprosto je, ni pa lahko - By A. Einstein.

Ostalo je na meni. Nočem spreminjati sveta. Tujega. Samo svojega.

SIPINE

Želim zamrzniti besede;

preplaviti v sebi to mešalnico

vonja, ki spominja na smrt in vero.

Razkaditi te krvave vonje, ki

ne delajo drugega kot;

spreminjajo barvo mojih kril.

Ne morem vzleteti, ker

VSE

v meni spominja

na nestalnost;

Oh da;

Iz tvojih ust;

bi SE; hranila.

Kličeš me;

naj se prelomim;

podajaš mi sadeže v usta;

in veš ne; da jaz lahko prodrem

skozi tvoj zid; skozi tvoj pesek,

ki je tako vroč;

da vem;

ne bo nevihte, ki bi posušila

mojo kožo.

Vendar jaz te vidim povsod.

Oblikujem to obrežno jezero;

občutim;

to dolžino, ki se odbija tako daleč;

da izgorim; potopim

se v tebi.

Vsrkavajo te drugi;

Pa veš;

da skozi to platišče vseh barv;

živiš kot puščavnik.

Prepojila bom papir;

v vseh bazah bo pomodrel;

v vseh segmentih bo postal

starejši.

Vrinila bom sloje

kratkobesedna jedrnatost;

Ne moreš večno odločati

o moji življenjski usodi.

By mo2dra