ZELENO

Odšla bom

do tistih skal

do tistega prepada

 kričala tvoje ime.

Ne bo se vrnilo.

Vem.

Poznam to ceno,

ko tvegaš vse.

Te misli,

ki me izčrpavajo

praznino,

ki ji ne moreš uiti;

prihodnost

o kateri ne razmišljaš.

Poznam.

Po tebi

ostaja samo še

nemo gibanje vode.

Vzorci,

ki pridejo do površja.

Uživajo.

Jaz sem tista,

ki živim

v sobah,

 za goste.

Včasih

 ponoči

izgorevam na tistih krajih,

kjer letim previsoko proti soncu.

Nepregibni

ostajajo

v zatonu

glasovi,

ki kličejo

ljubezen.

By mo2dra

SONCE V MENI

Ne boš verjela.

Obstaja.

Tisto nekaj;

nad čemer bedim.

Tisto nekaj,

kar ne dam.

Tisto nekaj,

zaradi česar

klonem.

Tisto nekaj,

čemur sem se zavezala.

V obljubi;

V besedi;

V dejanju.

Ne bo izvedela;

za moje nezaceljene rane.

Ne bo slišala;

nikoli;

moje bolečine.

Zaradi nepričakovanega

upanja;

sem izbrala

najbolj miren kraj,

kjer počivajo;

moji kriki.

Vse to za;

njeno dušo,

da se zbudi,

da zajoče,

da naredi korak.

V  svobodo.

Moj glas;

jo je ljubil

nekoč;

vonjal njeno kožo;

se ovijal okoli njenega

telesa;

spreminjal barvo njenih oči;

ter ji polomil krila; zlomil lopatice;

ter umrl z njo.

By mo2dra

Bojevnik luči ne gleda brezbrižno na krivico.

Ve, da je vse eno in vsako posamezno dejanje vpliva na vse ljudi tega planeta. Zato takrat, ko je priča tujemu trpljenju, uporabi svoj meč za pravico. Čeprav se bori proti zatiranju, skuša v določenem trenutku zatiralca razumeti. Vsak bo za svoja dejanja odgovarjal pred Bogom. Ko bojevnik opravi svoje delo, ne daje nobenih pripomb.

Bojevnik luči je na svetu zato, da pomaga svojim bratom, ne pa, da bi obsojal svojega bližnjega.

By Paulo Coelho - Priročnik bojevnika luči

Pridejo dnevi, ko moraš čeprav vedno "nočeš" sam sebe dati malo na "off". Pri meni pa je prišel takšen trenutek, ko bo to potrebno. Ne, je več kot zaželjeno, da bi se dala-).

Razmišljam..zadnje časa prav nič. Po glavi bi se mi morale poditi same običajne stvari. Dejstvo; ne znam razmišljati "običajno". Mogoče mi takšen način ustreza, da ko to začnem delati; avtomatično grem ter si izpraznim glavo.

Kako bi to včasih naredila "drugače"; praznila glavo. Na napačno; naroben način; z napačnimi ženskami. Ja, to vse; zavoljo dajati se nekomu; ali pa da se nekdo daje meni; pa nikoli ne pride do tiste prave kemije. Nikoli ne pride do "samovžiga". Vedno vse ostane nekje na površju. Plavajo sanje. Tako daleč od tistega, kar bi si jaz želela.

Kakorkoli..po določenem času najdeš način. Tisti pravi, ko je poškodovanih veliko manj ljudi. Edina, ki trpi škoda, če temu lahko tako rečem; sem jaz. Pa jo ne. Več. Zdaj je ravnovesje ravno pravo.

Se ne daješ; in nočeš, da se ti daje nekdo na drugi strani. Razen v primerih, če stvari stečejo obojestransko. Do tega pa je mo2dra še daleč-)...

Aja, danes sem se vsaj JAZ odločila, da bom pozitivno. Izbrala sem to stran zjutraj, ko sem vstala. Negativne stvari so ostale doma. Jih poberem; sigurno, ko pridem domov. In se sprostim popoldne na teku; na kavi; kjerkoli...

Uživajte ta nori ponedeljek, ki BO; drugačen. Zakaj pa ne bi bil ponedeljek drugačen? Prav zdaj imamo možnost, da si izberemo krasno "dopustovanje" nekje; v tišini; v neki oazi, ki nam bo dala nov elan; "nove ljubezeni"...-)...

Ja, mogoče tudi to...

MOJA

To je zate, ker te gledam

ko padaš,

To je zate, ker mi dovoliš,

da si resnična,

To je zate, ker me pripraviš,

da se sprašujem.

To je tisto znamenje,

od katerega ne morem;

zbežati.

Saj ni važno;

VEČ

če tečejo leta;

Imam jih.

Saj ni važno,

če me spreminjaš;

Želim si to.

Če pa sanjam

prosim,

naj se nikoli ne konča

tista nevidna sled,

ki me vleče;

do tvojega sveta;

do tvojih stopal,

do tvojega bledega pogleda,

do najlepšega nasmeha.

Ti si

magnetno polje

mojih sanj.

Če nikoli ne raziščem

sebe;

 do potankosti.

Če nikoli ne poljubim

toplega vetra,

ki ostaja

na tvojih ustnicah.

Če vse to

nikoli

NE doživim;

me spremeni

v nevidni korak,

ki ti nikoli ne bo nehal slediti.

Nočem lebdeti,

ker še vedno;

ne znam

poslušati sebe.

Dovolim si,

da te sanjam

in vse, kar me izčrpava

izžiga;

so moji svetovi,

ki so TVOJI.

By mo2dra

 Ali tebe zebe

v moji bližini?

Dovoli;

toplo zračenje

dovoli

da se potopim.

Komu mar

za umike?

Komu mar,

če ne dobivaš?

Nočem sonca,

nočem sence.

Tebe; v meni.

Za vedno.

Obstajajo različne

barve,

ki me hranijo.

Poznajo

najino preteklost,

v molku

molčijo; z njo.

In Jaz

nočem več

shranjevati starih spominov.

Vsa moja pričakovanja;

so v mojih očeh.

By mo2dra

Preživeti. Doživeti. Potop. Kako se to "že" občuti? Sonce, voda, zrak - nisem jaz za ta  - oblak.

KORÚND

Neozdravljive so;

 stare ljubezni.

Vlažno je še vse; od napetih strasti

ujetih preveč občutij;

v neizprosna jutra.

Kako malo vem;

o tebi;

kako veliko občutim,

od kar te ni.

Tisto, kar bi mi moralo prinesti

življenje

me nahraniti; poljubiti;

prodreti v mojo notranjost,

me je udarilo,

z ritmi, da vse okoli mene

se je spremenilo; v prazen prostor.

Imela si prav;

neškodljiva sanjarjenja.

»Kako drago jih plačaš!«

Tako sočutno se ti približajo.

Spominjaš me na zid,

na katerega sem se naslonila;

za trenutek.

V resnici;

zame bi lahko umrla, ker

ob tebi živela sem; na polovico.

Ali sem ti nudila;

občutek

dolgih dnevov; prekratkih noči.

Ali si upala plavati z menoj?

Ali si bila moja duša dvojčica?

Zakaj me nikoli nisi vprašala;

» Za koga solze?«

By mo2dra

NIČESAR NI

Kako si vedela?

tvoj vonj sem želela

okus, ki bi me ujel;

glas ob katerem bi dovolila

izgnanstvo naslade.

V tako počasnem ritmu

si spreminjala

ogenj in led;

telesnih temperatur.

Kakšen ogenj;

si znala; vzdrževala

v meni.

Draženje brez namiga;

ne skrivanja;

temveč ta čutnost

pri tebi

zamegli mojo razsodnost.

Lok njenih ustnic;

lahko bi te

LJUBILA;

veliko prej

kot sem te srečala.

Včasih je sreča

razdeljena; oslabljena.

Kakorkoli

opazovala sem tvoje sence;

občutila tvoj hipni dotik.

Zapolnila si prostor,

ki je moj

In ni se; zgodilo

prav nič

z menoj

dokler nisem;

zagledala tebe.

Nočem videti sebe

kako izginjam;

v ostri daljavi

medtem; drugi

zagovarjajo; obstanek

te poti.

Nevarnost me ne;

SME

omamljati več.

Ničesar ne slišiva;

mine samo teden;

jaz še vedno čakam;

na njo.

By mo2dra

Včasih bi se BORILI za prave besede. Shranjevali bi spomine; bolj pogosto. Bolj nežno. Predajali bi se jim; z večjim navdušenjem.

Če bi le lahko; čutili  ter videli enako; kot na začetku.

Jasne odgovore, ki prinašajo trezne odločitve.

Nekaj, nekaj; v meni še ni našlo pravega vzroka; za današnje počutje.

Mi vsi smo ostanek nekega časa; nekih "zblojenih" odločitev; mi začutimo hrepenenje, ko ni; prav nič; na naši strani.

Mi vsi se bojimo stopiti eden do drugega in samo; zreti v oči. Ta nemost. Ta hladnost nas ubija. Zato, prav zato; vročina v naših telesih; segreva, pogreva; vse, kar se kopiči ali pa ostaja na dnu.

Ne verjameš?..Poljubi jo. Hitro. Nezadržno. Ne-imenovano.

13-krat; pa se dotakni; njenega lica. Občuduj to svetlikajoče se barvo; njenih oči. Potem zapri oči.

Tako čutim; njen dotik.

ESPONÁT

Ohrani za sebe

tisti presežek besed,

ki jim ni uspelo;

do mene;

v času moje

največje otožnosti.

Postala si polna

sebe.

Zdaj;

odkrij skrite

magnetične sile.

 Vlečejo ter sesuvajo;

hipnotične pojave;

"Kdo pa misliš, da ti si?".

Vrni sebi tisti mir

oblečena; slečena

lačna; podhranjena

od

lastnih prividov.

Namesto; moja krivda

Izreci, da SEM;

ušla  skozi vijugast tok reke

v morje; znotraj atola.

Z odprtimi očmi;

z mrzlico po telesu;

nisi mogla;

nisi smela

oblikovati;

mojega življenja;

s  svojimi ustnicami.

Na moji koži;

pustila nisi

ugrize krvoločnega časa.

Posnemi film;

na prostem.

Izcedilo; izvleklo

izcejalo ali pa izpisalo

se bo; uničenje.

By mo2dra

 EN DAN

Pusti me,

prosim; pusti me.

Še vedno lahko;

še vedno znam

hočem ter želim;

razliti se po tebi;

z barvami.

TAM; ONA

Ne zmorem; 

se predati; vdati

potruditi; zgraditi;

izgovoriti

če ne vem;

Ali zmoreš ti?

Se igraš, ko zmoreš

izzivati v meni

to veliko potovanje;

nedokončanih strasti.

Začeti znova

kot »nekega dne«;

mi bo lepo, če bom

živela naprej,

ker ti veš;

jaz živim

današnji dan

za jutri.

Poglej me;

Vsaj enkrat se zaglej;

v moje misli, ki ti pripeljejo

jutri.

Ne moreš,

ne dovoliš

čustvenega poraza.

Jaz sem tam,

kjer se tebi tudi sanja ne.

Izgovorila sem;

strašljive misli.

Kakšni glasovi v meni;

koliko harmonije

medtem;

ona.

Sedi; s prekrižanimi nogami

strmi vame; zavidajoče

se igra; s svojimi lasmi.

Tam smo.

Izpod najmočnejšega oklepa

osvobojeni; nasmejani.

Zavladala bo panika; v tistih utrjenih mestih,

kjer pogum in odločnost

gojita mojo usodo.

Drugačno; posebno.

Tam smo, kjer je doma;

moja svoboda.

Črta sanj

Ustavljam

korake,

ki so prepolni

minevanja.

Ustavim besede,

obračam sebe

na drugo stran.

Ni možno več

poslušati

šepetanja.

Ohromila mi boš telo

In jaz

nikoli ne bom kupila

teh ukradenih sanj.

Potovali sva

v nočeh.

Vmes sem te opazovala

obsijano; nasmejano;

okopano; oblečeno;

slečeno

združeno; samotno.

To je bil tisti čas,

v tisti noči,

ko si bila;

moja.

Poljub počasi

drsi

čez vse mostove.

Lačna se sprehajaš

po tistih del mesta,

da bi zagledala,

obnovila; predigro strasti.

Želela sem postati

tvoj odmev; tvoj krik.

Tvoj prvi poljub.

By mo2dra

Igra

Izginili so angleški valčki, divja, nočna vožnja

po avtocesti, tek čez razmočen travnik, izginile

so neštete kapljice večernega pršca, poldruga ura

pogovora, tretja pijača, samo midva sva tu, sediva

si nasproti, rahlo omamljena z zvoki violine,

s potnimi dlanmi, mehkimi koleni, s premočnim

razbijanjem v prsih in s tresočimi besedami v grlu,

najina pogleda se nenehno srečujeta, za sekundo,

za desetinko sekunde, potem se oči povesijo in

nekaj trenutkov se delava, da opazujeva pepelnik,

plamen sveče, svoje roke, karkoli, nato se najina

pogleda ponovno srečata in ponovno neodločno

odmakneta, in igra bega se nadaljuje, kot da bi

bila otroka, ki se ne zavedata, da je vse minljivo.

By Novica Novaković

Njena svetloba proti meni. Vsrkavam. Skozi zaprta vrata. Obožujem njen ognjen jezik. Kroži proti mojemu vidnemu polju. Tako padajoča; tako mogočna, da menjava vse letne čase v meni. Hrepenim. Preveč.

Kdo se sprašuje, če bom preživela? Kdo sploh želi preživeti? Svoje ledeno nebo bom usmerila proti tvojemu. To njeno laskanje, ko me toplo privije k sebi. Brezna niso tako globoka; kot pogled, ko me z zanesljivostjo usmerja proti toploti, ki me sežiga.

O tem razmišljam, ko slači vso mojo »potapljaško« opremo. Neprespano jo opazujem. Vonjam njeno telo. Tako močno diši; po strasti. Lahko bi si jo vzela; kjerkoli. V enem samem trenutku me zna; prav zna; oglušiti; s svojim jezikom. Hoče; terja, da ne vidim nikjer nobene druge. Poslušam njeno srce, ki vibrira, ko se je prisiljena ločiti; iz najinih usedlin.

Te zgodnje jutranje ure; topla sapa na mojem vratu; še dolgo potem, ko ne občutim več, njene iztegnjene roke na mojem obrazu. Tako malokrat pustim; ta dotik. Nežen. Vrne me nazaj, kjer se počutim; srečno. Kot, da ve, kje me lahko najde, ko zapravljam čas s svojimi mislimi.

Redko; tako zelo redko čutim njen objem. Objem iz katerega ne morem. Na nek način tako pokroviteljski, da me odbije. Ona pa vse, kar želi vedeti je kje sem, ko me dejansko nikjer ni.

Na svoj način ji skušam povedati, da ta kraj v meni, ki zapolnjuje mojo praznino, je tako samoten, da ga ne more prekriti s cvetjem. Ni žeje v meni. Kot tudi bolečine ni. Ko me zajame ta praznina; potrebujem svetlobo, da pridem do tistega občutka, da želim zamašiti to luknjo.

V neki blagi sekundi neham obstajati. Prihranim si vse te občutke, razmišljanja; za sebe. Nočem deliti sebe, ko se ne morem; dajati. Obupno bi si takrat želela, da vse to BI lahko. Še vedno.

Vendar ljubiti z vsem srcem; » Ali se sploh še spominjam tega?« Seveda. Ko sem bila mlajša.Vse, kar sem imela; sem vdano dajala. Včasih se mi je zdelo, da bi jo lahko v moje besede oblekla in nikoli dopustila, da jo izgubim. Nepremočljivo bi jo preoblačila. Zadnje ostanke svojih krvavih dvomov bi pokazala. Pričakovala bi, da bo obrisala prah z mojih sanj, ko bo odkrila, da ji ne namenjam več dovolj pozornosti. Odprla bi ji okna; ter jih nikoli zaprla.

Nekaj časa bi dovolila gojiti v sebi vse te privide. Živela bi za njih. Razgaljena bi hodila po ulicah.

Kako lepo je dejansko; ljubiti. Ostri robovi nekega življenja so nas oropali sanj. Zareze, ki so ostale; so še vedno tam. Včasih nočem, da me dviguje k sebi. Včasih je dovolj, če začutim njen dotik; in ona ne zazna mojega odmika.

Ko ne morem zažareti, takrat si želim izreči; » Dotakni se me; prekleto; prosim; naredi to za mene. Opazuj vse, kar je na meni; pojdi po dolgih poteh, da se prepričaš, da nikjer ni izhoda, da bi bila svobodna. Počakaj me, ko bo najhuje. Takrat zberem pogum; in se vrnem; nastanjeno v tebe; nazaj!.

Slaba vest se tudi pri meni pojavi vsake toliko časa. In glede "pomaranče" jo IMAM-)...ampak, ker sem se tako nasmejala tvojemu mailu; in še vedno; odličnemu pisanju..Objavim "delček"; prav?...

"Dopoldne je, kavo imam že skuhano in čaka, da jo odnesem in se ji predam na bolj "sončni strani"; medtem pa pišem tale mail in skušam biti hitra, ker je pred mano še naporen dan in sem SPET spala predolgo. In potem..

..zapiska telefon. Na ekranu se pokaže " mo2dra", nasmehnem se in odprem..

"Hej, pomaranča, kako si mi?"-))))..Obožujem ta sms!!! V mislih ti govorim, v neskončnost razglabljam, odpišem pa nekaj "splošnega" kot npr. bleščeče ali pa zdaj trenutno (za tisti drobec realnosti) "mo2dra, sem..polna skromnih želja..Pošljem. Poslano. Tokrat brez odpisanega "Ti", ker vem, da mi boš odgovorila..če ne drugače - na blogu.

In ko že omenjam blog. Ne daj se, tvoje ime je eno in edino, skrojila si ga sama in pristaja le tebi..Zato, če te smem citirati:-)))..Nasmeh za hrabre dni!"

Draga mo2dra, uživaj v dnevu!

Pomaranča...

ni verjel; preprosto ni verjel, da se DA; te fotografije na blog; še pred petkom-). A sploh veš kaj DELAŠ; ženskam, ki to berejo?...In vsem; kdo pa še ima "ČAS"; to delati; tako intenzivno; nežno; dolgoooooo; MED TEDNOM-)))...

in potem za glavni "grešni" posladek..Ne vem, če mi ni želel povedati, da tako te mora ženska pričakati, ko prideš domov?-)...Rekla bom, da če tega vsega ni; so pa tudi FOTOGRAFIJE prvenec dneva, ne-))))...

DDDDDDDDDDD...(pojma nimaš, ne)

Ali znaš; še vedno znaš; ljubiti tako močno, da ostanem brez diha; da molčim, ko znotraj mene vse kriči..Povej; ali še znaš?

Ne razumem tvojih besed. Prekleto dolgo jih nosim; v sebi. Četudi jim pokažem premalo pozornosti; jih še vedno izgovarjam. Odnesejo me. Nahranijo vse okoli mene. Razen mene. Jaz samo gledam svoje skale. Iz njih ni moglo zrasti prav nič. Vse v meni se je izsušilo. Tiho; kakor veter slišim tvoje besede;« Zakaj prav nič ne naredim?« Molčim. Označiš me kot najbolj trdosrčno osebo, ker ne razkrijem del mojega obzorja. Nočem ga. Ne, da ga ne morem. Nekdo drug bo moral hoditi za teboj, ker jaz to ne bom. Imava enako dušo. Moja ne ljubi; tako kot tvoja. Nočem biti takšna kot ti in tudi živeti ne znam več; tako kot si želiš ti.

Zdaj ne prihajam nikamor; kakor tudi ne odhajam. Ne lovim in tudi ne pustim se loviti. Kako sem slutila takšen konec. Zamolčanost. V tistem trenutku, ko sva bili obe najbolj predani; sva molčali. Ali je to ljubezen?

Soba v kateri se znajdem; me požira. Niso zame velike besede. Niso zame prehojene poti. Ker vem; da vem; vrnila sem se nazaj v sedanjost. Odvijem svoje misli do konca. Nič več me ne mami tvoj žalosten glas; tvoje vsemogočno vrtenje mene; okoli iste osi. Misliš, da je vulgarnost; z največjim sarkazmom v očeh; rešitev? Misliš?

V nekem drugem kraju; sedi nekdo ter čaka. Nekdo, ki mogoče zna biti žalosten in srečen; hkrati. Ne vidijo jo vsi; takšno; kot v resnici je; ampak vsaj ne tlači  svojih besed v plastiko.

Ko gre vse k vragu; se prebujam. To je edini čas, ko se nočem. Ko terjam umetnost, ki bi me spremenila. Ko se znam pogledati v ogledalo in predramiti vse okoli sebe, da se ne morem vdati. Četudi ne izrečem nič; ti veš, da okoli mene plešejo tisti, ki si nočejo zaznamovati svoje usode. Dodajamo si pečat, ki je več kot pa to, da strgaš nekomu spodnje hlačke; ter označiš, da si imel trofeje.

Sovražim to, da mi zvoni telefon; takrat, ljubica, kot ti ne preneseš več tišine. Ko narediš sebe; prijazno ter kličeš...kličeš..«Koga kličeš?« Na drugi strani ni več glasu. Ne more biti, ker iz zvočnikov kričijo pesmi, ki zahtevajo spremembo. Tisto; ob kateri me bo na koncu zmanjkalo. Predala se bom  skušnjavi; pogoltnila vase tvoj poljub ter po koncu napisala; odlično pesem.

A veš katero? Tisto, ki je ti nikoli ne boš razumela. Tisto, da, prav tisto, ki te bo ponesla iz realnega sveta. Tisto, ki te bo spremenila, ko mene ne bo poleg. Tista, ki jo boš skrivaj brala in nikoli povedala, da jo bereš. Nikoli mi ne boš znala pogledati v oči. Ker me ne moreš; ker me ne znaš. Ker se me še do danes; ne znaš; tako dotakniti; da začutim, da me poznaš!

Nočem, da bomo v tem odnosu vsi zadovoljni. Ne bomo slišali glasbo iz vseh vogalov; na katerih se bomo naslanjali. Ničesar od tega ne bomo več. Kaj si ti naredila iz mene? Točno to, kar sem ti jaz dovolila. Dovolila sem, da me začneš spraševati neumna vprašanja. Tista, ki se me sploh več ne dotaknejo. Patetično se celo odzivam na tebe. In ti mi to dopuščaš. Ker...samo zaradi tega, ker jaz nočem prihodnosti.

In ko me vprašaš kaj si želim; nima smisla, ker ti ne potrebuješ mojega odgovora. Nekje vmes ti zašepetam; » Moje, moje; umirjeno; od sonca nasmejano; nemogoče opredeljeno; združeno; z menoj.

To hočem. To želim!

Okey, jaz DIHAM; kljub vsemu, da sem prebrala tole opravičilo in ga bom zdaj komentirala.

Zanimivo, ko preberem, da nekdo piše iz sebe; za druge; vse, kar se dogaja; da čuti; da občuduje itd; in potem nastane problem, da si mora izmisliti IME ZA SVOJ BLOG!!!!!. Haloooooo; a daj ti ženska na drugi strani; v čem je smisel ali pa tvoj problem? Če znaš pisati; ne; in če si navdušena; potem si lahko izmisliš tudi svoj ime al kako???. In potem tisti stavek, če te bom jaz lepo prosila; boš spremenila ime. 

 Če ti sama ne čutiš, da bi imela rada svoj ime in ne mojega; potem ga imej. Jaz te osebno ne mislim naprošati. Najbolj BUTAST STAVEK je tudi ta, da si napisala ta ime, ker si brala moj blog-)))))))))))); A lahko prosim napišeš še kakšno bolj inovativno? ..

Kdo bi si mislil, da je DANES največji problem, da si izmisliš ime? In seveda, ker ti je tako všeč moje pisanje in če bi bilo ime mojega bloga; ENO NAVADNO SRANJE; bi seveda prevzela moje ime?-))))))))))))))...Kaj si ljudje vse ne izmislijo danes; in seveda; ostanejo živi?-)..Kakorkoli že; uživaj še naprej!

Jaz pa ne morem drugače, kot samo tako...Mi je prav žal!