Zahvala predvsem tistim, ki smo se včeraj upali ter drznili dotakniti eden drugega. Mojim novim in tudi starim »mušketirjem. Predvsem, da smo si dovolili spoznati eden drugega. DA si še vedno dovolimo razkriti srce ter povedati tisto, kar prihaja iz nas.

Ne glede na to; kako si znamo ali pa pustimo, da nas opečejo besede ali pa dejanja; pomembno je, da vemo, da nismo sami ter vedno znova in znova; poiščemo drug drugega.

Za "izgubljeno" novost v mojem življenju; HUMOR ter strašno olepšani dnevi; pa gre zahvala; Rajkotu. Izredna oseba. Vendar kljub vseemu nisem verjela, da je možno spoznati osebo, ki nosi toliko iskrenosti ter poguma. Predvsem pa to, da pokaže tisti del sebe, ko ga v najbolj odločilnih trenutkih zmanjka; in vendar; če ga  ne bi "vsake" toliko časa izgubljal; potem MI VSI; ki ga obdajajamo; bi večino časa samo molče sedeli za mizo-).

In tisti drugi polovici, ki ga obdaja; še vedno nisem odkrila pravega vzroka; čemu sva se spoznali. In najbolje, kar je; da me ta odgovor sploh ne zanima. Sva se. In jaz uživam v tem spoznanju.

O tretji osebi; pa vse, kar lahko rečem je to; HVALA TI, da si še tukaj; z menoj. Kot vsa ta leta do sedaj. In kljub temu, da so moje poti naporne; moj karakter včasih tako težak; lahko rečem; Hvala, ker razumeš in me verjetno poznaš bolje, kot me bo kdorkoli. In jaz...si ne bi želela drugače.

Ne smem pa pozabiti vseh tistih, ki tudi berejo ta blog; mu dodajajo svoje besede ter ga berejo. Brez vseh VAS; tudi vseh teh misli ne bi bilo. Kakor tudi tiste, ki po vsem tem času; še vedno znate najti pot do mene, ko jo sami potrebujete.

V resničnem življenju pozabimo na marsikaj. Pozabimo na dobre pogovore; na iskrenost, ki jo v življenju potrebujemo; v občutek, da želimo nekaj več; v preprosto uživanje; pozabimo na sebe. Ampak v eni sekundi; v tisti najbolj pomembni, se je meni včeraj odvrtel film; česa enostavno ne želim imeti v življenju; kaj pogrešam; in ujela sem tisti vonj, ki ga prinese dež, ki diši na poletje čeprav ga še ni; ampak nekaj silnega me je prestavilo v dir, da bi preizkusila vse, kar sem pogrešala ali pa enostavno nehala početi.

V zgodnje jutro me je pogovor zanesel; v romantiko. Oh, kako to pogrešam. V tisti del, ko daješ sebe; brezpogojno. Čeprav oseba na drugi strani tega ne vidi ali pa ne ve. Daješ se. Odpiraš se. Nočeš vedeti vseh vprašanj. Odgovori niso važni. Hitijo samo minute in tista želja; oh, da želja, da naj bo čimprej; jutrišnji dan. Točno veš, kako ga želiš pričakati. Objame me trenutek neskončnosti. Cel svet je ena velika čokolada. Še besede postanejo neme. Vsi smo v romantiki; veliki popotniki. Bojevniki.

Če dovolimo; da srečamo takšno osebo. Če dovolimo, da nam pride blizu; če dovolimo.Takrat; se iz jutra proti noči spremenimo v bojevnike. Nosimo svojo luč proti soncu. Proti srcu. Žarimo.

Ljubezen nam zažge obraze. Postanemo del podivjane horde ljudi, ki znajo, kljub temu, da tega ne verjamejo; rušiti vse, kar je pred njimi; v imenu tega, da začutimo; ponovno; bitje lastnega srca.

To so pogovori, ki sem jih doživela; v rahlem predoru petkovega-sobotnega jutra. Zmotil nas je dež. In tisti občutek, ko vsi sestradani odidemo na svojo stran. Misli divjajo in vse okoli nas; se spremeni v eno samo tišino. Slišimo sebe. Prav tako; v tistem jutru; slišimo lastno hrepenenje, ki nas premika; meter za metrom. Omehča nam telo; prsti odrevenijo; in želimo si, da nas preplavi strast. Nahranili bi radi hrepenenje in pustili, da na izčrpa do konca. Vendar ne za VSAKO CENO; in seveda; ne z vsakim.

V tistem trenutku sem razumela sebe. Po dolgem času. Razumela sem; zakaj se ne morem; že dolgo časa zlivati v nekoga ali pa tudi nočem.

Kljub temu, da si priznam, da imam sestradano srce; vem, da ga ne bom dajala komurkoli; zgolj zaradi tega, da bom spustila nekoga v življenje in ne dajala vsega, kar lahko dam. Tudi kakšne »smrtno nevarne« ženske nočem imeti v svoji bližini. Ali pa takšne, ki upa na boljše čase; in enači, da je najboljši čas samo tisti, ki ga ona preživi z menoj. In tako me je iz tega razmišljanja prebudil; v jutru; natakar s katerim sva se zapletla v debato in podaril mi je misel. Zgolj naključno ali pač-)..V življenju pridejo stvari takrat, ko si jih zaželimo. In dodal, da moramo paziti, kaj si želimo ali pa na kakšen način ustvarjamo svoje misli. Ker se nam zgodi dejansko to. Bizarno. Prav tako. Jaz pravim, da vedno vlečemo na sebe takšne ljudi, ki so odraz tistega, kar mi dejansko v določenem obdobju; odajamo iz sebe.

 Včasih, ko smo na tleh; lahko spoznamo nekoga, ki nam bo zacelil rane ter nas spomnil, da v življenju smo samo pozabili uživati. Lahko pa se stvar zasuka tudi drugače. Pritegnemo na sebe točno takšno osebo, ki nas spravi na kolena, ki odkriva vse naše pomanjkljivosti ter nas spreminja v nekaj, kar nočemo. In potem se sprašujemo - kaj je vzrok, da smo morali spoznati takšno osebo? Zastruplja vse tisto, kar je dobrega v nas; izniči ves optimizem in ne znamo se več prebijati skozi dneve. Ne znamo več gledati sonca; ne znamo nič; in vse, kar naredimo; ni dobro.

Ob takšnih mislih; otrpnem. Otrpnem zaradi tega, ker vem, da kdor bo naletel na takšno osebo in jo želel zgolj LJUBITI; kako bo oseba na drugi strani to verjela?

Kdo ji bo pokazal pot do ljubezni; KDO ZA HUDIČA JO BO PREBUJAL?..Kdo bo celil te rane, ki so tako grozno globoke? Kdo bo posegel po vseh možnih »gazah« in jih ovijal; dan in noč, ker bo verjel, da bo nekoč; ozdravela? Kdo ji bo vrnil nazaj optimizem?...

In bistvo; komu bo dovolila, da jo bo ljubil? Komu bo verjela, da je ne bo zastrupil, s svojimi besedami; kdo ji bo vrnil nasmeh na usta? Kdo jo bo prepričal, da bo varna? Komu bo dovolila PONOVNO zavetje?...

In takrat si priznam en stavek. Vse ljubezni so lepe. In tako kot so lepe; imajo tudi črno plat. Tudi naše. Še posebno naše. Pomemben pa je en stavek; » bori se-ali zbeži«! Da prav tako. Čas bo vedno bolj hitel mimo nas. Lahko se bomo delali, da tega ne opazimo. Saj nam ne bo rekel, da gre naše življenje mimo. To nam govori naše srce. Razum. Lahko vodimo naše življenje v središče nekega viharja, ki nas ubija ali pa se prepustimo drugačnim občutkom.

Vse se da; in če se ne da; malo porinemo, da stvari stečejo drugače. (to je rekla moja prijateljica, ki je verjela, da ima vsaka pot cilj)...dokler ni spoznala, da v življenju znajo biti zabavne tudi poti, katerih cilj je neznan.

Danes verjame samo v to, da se ji je točno takšna pot odprla. Ne razume je. In tudi ne zagovarja. Samo doživljanja; njen obstoj.

Novica Novaković pa izpiše življensko resnico; da v življenju vedno pridejo osebe, ki nas popeljejo na takšne poti. Lepe ali pa krute. Barvite ali pa črne. Izbira je naša. Vedno.

Avtocesta IV

Pridi, prime me za roko in počasi te bom popeljal po nekaterih kontinentih, po nekaterih deželah, kjer še vedno živijo spomni na rdeče prikazni in rdeče dogodke, spoznal boš balkanske jame in brezna, sibirske gulage, polja smrti med riževimi nasadi, posod boš zavohal bedo in nemoč, tudi vonj havank tega ne bo mogel skriti, in skozi misli se ti bodo sprehodili ljudje z rdečimi kravatami, nekateri med njimi bodo imeli rdeče pod nohti, nekateri bodo rdeči do komolcev, nekateri bodo rdeči okoli ust in nekaterim bodo oči žarele rdeče, med zvokom in tišino se ti bodo odvrtele posamezne življenjske zgodbe, ki bi jih najraje pozabil, a različni svetovi, združeni v rdečini, bodo še naprej tu, ne boš jih mogel skriti v slepi ulici, ne boš jih mogel poriniti na stranski tir, skozi zadnja vrata se bodo vedno vrnili, kot črv, ki nekaj ve.

By Novica Novaković

  Ali drugi ne vedo, kam gremo? tarnajoče vprašava.

Seveda vedo.

Zakaj se torej ne dobimo na cilju?

Nihče ne ve, zakaj; tako preprosto ne gre, to je vse. Gledajo naju, kot da sva rekli nekaj nerazumljivega smešnega in tujega.

By Annie Hawes - Ekstra deviško

 UHO!

Koliko časa se lahko "delaš", da določenih stvari ne razumeš ali ne slišiš? Koliko časa lahko hodiš mimo "vseh" izrečenih ali pa neizrečenih besed, če pa veš, da jih nočeš slišati? Vsaj ne v takšni obliki kot bi bile izrečene...

Včasih ni najlažje biti; norec na resnico ali pa iskrenost.

Premalo besed sem ti povedala. Tebi. In kljub temu, da vse to vem; jih ne želim več izrekati. Tudi tega si ne želim, da greva na kavo. Se pogovarjava. A veš zakaj? Ker bo vse tako umetno. Da, prav tako; umetno!

Ti se boš delala; kot da je vse normalno. Ker ti to znaš; veliko bolje kot jaz. In jaz bom sledila tej igri; moji pogledi bodo ustavljeni ves čas; na urnih kazalcih; vse bo tako otopelo. In kljub vsemu; ne bom ti dajala toliko časa, kot ga boš ti želela.

In veš, kaj je tisto, kar me resnično ubije, ko je vse tako umetno; Zadnji občutek, ko se razhajava. Uniči vse tiste lepe trenutke, ki sva jih doživeli; še predno sem "pridno" odigrala vso to igro. Ker si ti tako želela. To naredim; skoraj nikoli.

Zato, prav zato; me ne prosi za druge priložnosti. Pri meni; ne obstajajo. Ne takšne, kot si jih ti želiš. Grdo ampak resnično; bolje, da se sprehodiš mimo mene; bolje, da me pogledaš na skrivaj, da te jaz ne vidim; bolje vse to, ker od mene ne boš dobila ničesar več. Če pa si želiš besed, ki ne pomenijo prav nič; potem me pa kar povabi na kavo; Povabi me; zato, da bom rekla; Ne, hvala. Nimam časa.

S teboj nočem imeti; ne pretekosti; ne prihodnosti.

Vsa okna ter diham v novi dan. Počutje ni na višku ampak dan se bo po jutru pokazal-). Kakšne misli so mene "obhajale" včeraj. Grozno. Še dolgo potem; nisem in nisem mogla zaspati in danes zjutraj sem se zbudila; v roki; z budilko. -). Začenjam trenirati, da vstajam zgodaj. Nekako mi ne ratuje. Dva dni se tega držim; tretji dan "ugašam" budilko toliko časa; kolikor bi morala prej vstati.-).

Nor trening. Koristen je, da že zjutraj razgibavam svoje prste. DANES; enostavno; MORA BITI PREKRASEN DAN.

Prav danes bi lahko izrekla vse besede. Vse tisto, kar mi ostaja nekje na dnu. Prav danes bi to lahko vse. Pa ne gre. Občutek pa je takšen kot, da sem izgubila vse; kljub temu, da ničesar "oprijemljivega" nisem imela. Te teorije, ki nas vedno pripeljejo do tega, če  smo sploh na pravi poti.

Sprijazniš se z dejstvom, da so določene poti izbrisane. Ali pa zgolj posute z ovirami. Ponavljaš si, da ne skrbi, da vse se zgodi na najboljši možen način. No, jaz sem v stanju, ko še raziskujem; " kaj sploh je ta najboljši način"..Ali to, da si naveličan vsega ali pa to, da bi se pognal v lov; pa veš, da lahko samo zmajem z glavo. V meni ni tega, da bi se podala na lovišča. Zdi se mi, da pozabim; kaj sploh je dobro izhodišče?..

To pa nastane takrat, ko se skušam znebiti starih navad-). Mogoče so me preveč utrujale. Vse to še vedno ni prebudilo mojega notranjega spanca. Kot, da bi preživljala "popoldanske sieste". Ponavljam vzorec "lastnega spanca". Nekje na sebi sem obesila napis; " Ne moti"!-).

Ja, spremembe so naporne. Telo bi ampak duh v meni; ne more. Kako ne maram tega občutka v sebi. In si mislim, da bo nekega lepega dne; izginil. Kot slabe navade, ki se jih skušamo znebiti-).

Začutim v sebi tisti počasni ritem. Prelijem na papir nemogoče besede in si ustvarim sliko. Tisto, ki mi vrne nasmeh. Tisto; ob kateri še vedno vztrajam, kljub temu, da moti mojo pot. Ali pa zgolj neomejeno svobodo. Spremenim smer; pa se mi zdi, da vse okoli mene še bolj otopi.

Pravijo, da vsak dan naredi vsaj dve spremembi. In zdaj razmišljam o teh-); dveh norih možnostih. Izhajam iz tega, da so možnosti neskončne.

Dve; samo dve moram najti. Ne morem se opredeliti, da obe nastaneta v enem dnevu. Recimo; zamenjam lokal kamor hodim na kavo. In grem v kakšnega drugega. Prva sprememba.-). Druga; bolj zanimiva; dam ji več časa-)..Odpravi se na "kavo" z nekom, ki ga ne poznam. Bolje; jo ne poznam. Še. In ona ne pozna mene.

Vključim še najpomembnejši element; svoj lastni duh. Dodam željo po neznanem. In zaletim se v njo-). Konec dober; vse dobro. Iz te zadnje ideje stisnem ves užitek.

Ja, to razmišljam danes. Jutri je popolnoma nov dan. Grem pod tuš. Tam mi bo topla voda oblila telo. Predstavljala si bom, da sem prisluhnila svojim notranjim čutom; in čas bo odtekel. Na koncu se bom pogledala v ogledalo. Zaključila bom izmeno. In življenje se dogaja; zdaj. Vzela si bom minuto ali pa dve; za sebe. Iz vsakega okusa bom iztisnila nekaj posebnega. Sproščeno se bom vrnila domov.

Pogrešam se...

NOČEM VEČ

prostora, ki naju

objame; tako kot;

naju ubije.

Vse je ostalo identično;

vznemirjenje; utapljanja;

nakopičeni trenutki,

ki trohnijo;

presnavljajo me.

Ni umetnost, da se znajdeva;

v posteljini mehkobi.

Zaželim si; spanca ter nekoga,

ki bi mi iz ustnic razbral;

"NOČEM VEČ";

prezračevati odnosa,

ker me ne odžeja več.

By mo2dra

MOTI JO

vse, kar ni povedano;

iz določene razdalje.

Kriči, da bi rada;

od-šifrirala mojo preteklost,

neznansko rada razumela;

moje svetove.

Vse jo moti;

NJO;

ki si vedno vse dovoli;

NJO;

ki ne verjame v prihodnost.

ZA NJO;

ker kljub temu, da zmajam z glavo;

se prepuščam noči.

Uživam.

Brez nje.

By mo2dra

Ne pove ničesar. O sebi. Njena neizrekljivost domišljije, ko vzame; VSE, kar ne obstaja. Hoče; poglabljanja. Prazna. Občutim jo; na začetku. S svežimi očmi. Pričakovanimi poljubi, ker VEM; sledim tistemu, kar usmerja; srce.

Zgodi se; diham. Med okvirji, ki bodo razpadli. Njeni. Vendar mojega ne bo zraven. Tista slika je zbledela. Vsaka roža bo ovenela. Ali ni bilo čudovito? Kot, da je trajalo le nekaj minut. Tistih; raztegnjenih, ob katerih me potegne, ko pomislim, da nimaš razloga za obup, ker je to samo sestavni del vsega tistega, kar imamo radi?

Želim, da kamorkoli se bova namenili, tja prideva. Tudi, če ne bo to ob istem času; istem trenutku; na istem mestu. Želim nama, da najdeva trenutek ob katerem; še dolgo potem; ne bova mogli zaspati.

Pravijo, da če se "dvigneš" malo v višave potem postaneš pozoren na stvari, ki se z normalne višine ne vidijo. In tako je mene doletelo prijetno presenečenje; na katerega me je opozorila Katka, da ima nekdo na e-dnevniku odprt blog z imenom; mo2dra.

Zanimivo, ne. Nekdo si je "sposodil" moje ime ampak ne v celoti. Kje pa so ostala; " Lezbična šepetanja!".-). No, kakorkoli; mogoče pa je imela ženska zgolj probleme z imenom, ker se ni mogla spomniti karkoli drugega ali pa so se ji prsti zatipkali, ko je odpirala svoj blog, ne. Kdo bi to vedel?..

Mogoče ONA-)...Škoda res, ker ni prej povedala, da ne ve, kako bi dala ime svojemu blogu. Sem prepričana, da bi ji vsi pomagali.

No, ker pa imam jaz trenutno tudi nekaj svojih oboževalcev, je prav, da ji izrečete toplo dobrodošlico ali pa si vsaj ogledate njeno stran, ki je odlična. V to sem prepričana.

 Mogoče bi mogla imeti ime bloga; " Če bi kdo rad letel; v notranjem vzdušju"; ga povabim na lastni balon.

Skratka; mo2dra; moja "nesojena" duša dvojčica; prijetno pisanje. Pa upam, da naslednjič, ko boš odpirala nov blog, da si boš vsaj izmislila svoj ime, ne-).

Na smislu spočeta strast je neznansko vrednejša od psihološkega preboja ali strategije za čustveno preživetje.

 Dancing in the Dark - Bruce Springsteen

I get up in the evening

and I ain't got nothing to say

I come home in the morning

I go to bed feeling the same way

I ain't nothing but tired

Man, I'm just tired and bored with myself

Hey there baby I could use just a little help

You can't start a fire

You can't start a fire without a spark

This gun's for hire

Even if we're just dancing in the dark

Message keeps getting clearer

Radio's on and I'm moving ' round the place

I check my looks in the mirror

I wanna change my clothes, my hair, my face

Man, I ain't getting nowhere just living in a dump like this

There's something happening somewhere

Baby I just know that there is..

You sit around getting older

There's joke here somewhere and it's on me

I'll shake this wordl off my shoulders

Come on baby laugh's on me

Stay on the streets of this town

and they'll be carving you up all night

They say you gotta stay hungary

Hey baby I'm just about starving tonight

I'm dying for some action

I'm sick of sitting' round here trying to write this book

I need a love reaction

Come on now baby gimme just one look

You can't start a fire sittin here

and crying over broken heart

this gun's for hire

Even if we're start a fire worrying about your

Little world falling apart

This gun's for hire

Even if we're just dancing in the dark..

U životu postoji 5 stvari koje se ne mogu vratiti:

- Kamen kada je bačen;
- Riječ nakon sto je rečena;
- Mogučnost nakon što je izgubljena;
- Vrijeme kada je prošlo;
- Ljubav za koju se NE BORI.

Osušila me je. Čisto. Totalno. In kaj zdaj? Čakam. Še vedno. Jutri je petek. Vsa ta sol se bo sprala iz mene. Zemlja se bo napojila. Ali bolje; nekdo bo mene; izpil.

Vsi klici "jutri" prepovedani; ali bolje; nima smisla, da se oglašam; ker me ne boste prav nič razumeli-).

Nisem vam povedala; danes je ČETRTEK; izjemen dan. Za tiste, ki nikoli niso želeli preživeti. Če bi vi imeli možnost; in jaz tudi, da vidim; vaše oči; kako se gledamo direktno; in vam jaz berem; tole moje pisanje; na glas; bi si želeli; da vikend ne bi minil.

In kaj zdaj?

Dobro, sončno se nam obeta; za tiste dolge sprehode. Sram vas bodo vse, ki lahko gledate v morje; zvečer-)

Pred mojimi očmi;

ko JE;

odprta;

se ne morem;

dotakniti

te praznine

v njej.

Če je tisti prag,

ki me ločuje,

pred tvojim

gibom

v telo

krajši;

od mesta, kjer

se ne premikava;

Ustaviva čas.

Kako nesramno;

dež ne spira ran.

Želiš, da te ranim;

ker se nočem;

premakniti; v tebe..

S pogledom;

si vzela vse;

ampak nisem jaz

šepetala v noč;

Hočem ŠE..

Morala BI;

naseliti;

 moje besede

 v tvoje;

telo.

Tako molče,

da bi želela; kričati;

tako nežno; da bi prosila;

naj ostanem v notranjosti.

By mo2dra

NE IZREKAVA

Besed, ki bi;

poudarile šepet.

Drsele;

bi lahko; tako močno

ter  dišale;

po neznani pokrajini.

Lahko bi;

še vedno,

še kdaj;

pa ne gre;

od mene nič več

do tebe.

Nekateri; brez naslova

v očeh;

povedo vse.

Zapeče me; neizgovorljivost,

ker si ne izrečeva,

da se čutiva.

Namesto tebe;

v ozadju; neke oči,

ki iščejo surove ostanke

opozorila; od nekoga,

ki ji dela senco.

Vzdržim se;

"flirtanja".

Kakšna škoda.

Ogrevali smo;

zrak ter razpeti čakali

nekaj,

kar bi zadovoljilo

ali pa upravičilo;

dotik.

By mo2dra

 STOJ

Tako razlomljiv odsev;

vtisne se mi na obrazu;

"Zakaj gledaš stran?"

Izročiš me

brezvetrju.

V kotičkih ustnic

čitljivo razbereš;

najin odsev;

tako nerazvit.

Po čem si dišala?

Tako nežno

si vstopila

v mojo; prepojeno zemljo.

Prav ona; prvič

vre od pričakovanja.

Hranim te;

ker te nimam;

nisi obstojna

samo

uporabljena.

 Kaj vse ni obljubila;

še predno;

sem razumela,

da ne more me čutiti;

ker laže,

ker ljubi,

                                                                              ker jo bolim.

Nekaj sladkega

je ostalo; na jeziku.

In zdaj;

se vznemerljivo odmikam;

tišini se dajem;

besede v hlad zavijam.

Ali veš;

"kar je bilo"

ne bo odšlo.

By mo2dra

Ni vedno najlažje poiskati; pravo pot ali pa izbrati pravo odločitev; po kateri poti greš. V trenutkih "krize" bi se odločil najraje za kakšno "najbolj" nevarno; ali pa neprehojeno. Če pa so stvari "gladke"; ali pa je tempo upočasnjen; imaš veliko časa; za razmišljati; potem pa odlašaš; in vsak dan se nabira več poti.

In seveda lahko dodamo, da tudi večkrat nimamo 100 poskusov; ampak le enega. Poti pa toliko-). Ko imam jaz več možnosti, da se odločim; takrat se sigurno NE. Ali pa, če je preveč stvari v zraku; in vse, kar čutiš je to, da te nekdo poriva v kot; in jaz na drugi strani; ne vem; kako bi prišla do zraka. -).

Me veseli, da se tudi meni kdaj zgodi, da se stvari dorečejo sponatano; brez besed. Brez obsojanja. Brez videnja. Brez besed...-). Hura! Kdo bi si mislila, da mi bo to še všeč?!.

Življenje je pravkar postalo; NAJVEČJA MOŽNOST, ki ne dovoljuje stradanja. To poletje namenjam; uživanju. Sproščanju. Brez adrenalinskih šokov.

Včeraj dobila vprašanje, da preveč razmišljam, da sigurno nisem ok-)...Napaka! Odlično sem. In to ne zaradi sonca; tudi ne zaradi dežja; to mene ne premakne. Ampak...ker je že čas; da sem; tudi če ni sorodne duše na vidiku; tudi, če srce ne doživlja aritmije; tudi, če ne slišim šumov okoli sebe; ...Očitno še ni; čas!

Kako smo napisali; ZDAJ JE ČAS; da damo nekomu namig; za naš skrivnosti premik. No, komu ga boste pa vi danes namenili?...

Včasih nam težko uspeva obdržati voljo in optimizem; nad gladino lastnega počutja. Zatavamo tja, kjer tudi čas ne zdravi vseh ran. Neverjetno; zgodi se samo to, da se rane vedno bolj odpirajo. Kot, da ne znamo prav takrat ceniti vsega, kar imamo ali pa vsega tistega, česar bi se radi lotili; pa ne znamo. Ne zmoremo.

Enostavno se ne spominjaš več tistega občutka v sebi, ko si prišel domov; in bil dejansko srečen. Sproščen. Uspel ti je tisti velik pobeg iz sebe, ko si užival v življenju.

Vendar je resnica, da če si v življenju zadajamo cilje in ne pridemo do njih, vsaj ne tako, kot si želimo; pozabimo uživati. In takrat, ko se ti začne to dogajati, se moramo spominjati vseh dobrih stvari, ki nas naredi takšne, da uživamo v sebi; v tem, kar predstavljamo drugim. Optimizem v meni govori, da moramo živeti veliko bolj veselo.

Te cilji, te poti, te ljubezni; to vse se začne z stavkom; "Včasih"...

Če pozabim; in se prepustim lastnemu navdihu in tistemu, kar nastaja v meni; če tega ne znam več dajati ven iz sebe; če za trenutek pustim sebe in zaklenem svoje svetove; potem to nisem več; JAZ!.

Če "predolgo" ugotavljam,  kateri vijak mi manjka; kaj moram narediti, da se bodo stvari obrnile na bolje; ...POZABIM;...PRAV POZABIM; uživati v vseh skrivnostih, ki mi jih prinese življenje. Pozabim uživati. Pozabim si ustvarjati življenje.

Vse dokler mi nekdo ne reče, da je vsa življenska moč, ki jo izažarevam skopnela iz mojih oči?..Da, kdaj ste se pogledali v ogledalo in si rekli; " Glej, te iskre, ki jih vidim!"...To so tisti "utripajoči" signali, da je nekdno uspel napolniti vaš prazni rezervoar.

ZAKAJ MORA VEDNO BITI NEKDO?..Ja, res je, da vsega ne moremo imeti v življenju. Tudi, če se še tako borimo. Ne moremo imeti. Mogoče, ker ima vsak svoje življenje in svojo usodo. Ta pa nas na trenutke združuje tako "bizarno", kot nas že v naslednjem "trga" na vse možne načine. In potem se vedno sprašujemo; " Kaj delamo narobe, da enostavno stvari ne stečejo tako, kot želimo?"..

Pustimo stvari, da nas same privedejo do konca ali pa novega začetka. Zopet se vračamo, da VČASIH nam zmanjka potrpežljivosti.

In vendar, dragi Rajko; to bo pisano ter namenjeno TEBI;

Potrpljenje je priložnost, da ljubimo globoko in iztisnemo iz življenja vse do zadnje kapljice sreče. Če pogledaš "drugače"; " Kam se ti mudi?" Oba sva namreč zelo "enaka", da v tistih dveh minutah, ko dobiva stvar; jo znava že v naslednji minutki; zapraviti. In potem "tiho" obžalujeva, ker nisva dala niti toliko možnosti, da stvar dozori.

Vzroki, zakaj nisva dala; so vedno različni; ampak nekako vedno pridemo do enakega zaključka; ker sva oba tako zelo; samosvoja. Ko drugi prikimavajo; midva odkimava. Ko drugi kuhajo "hlad" v sebi; se midva zibava v druge smeri.

Včasih pa pride trenutek, ko se zresniš. Pogledaš sam sebi v oči. Zanikaš vse, kar je bilo prej in se odločiš, da boš še vedno deloval po principu; da si iskren sam s seboj. To je največ, kar lahko vedno daš ali pa sprejmeš. Vsi hrepenimo, da bi ljubili in bili ljubljeni nazaj. Vsi iščemo to močno čustvo, ki nam je naboljši približek; do nebes ali pa do lastnega raja. To je tista stvar, ki je dosegljiva; vsem.

Vendar VČASIH; so poti tako čudno zamotane. Skoraj izgubljene. Izgubimo upanje, ker hočemo delati analize; razumske. Pri ljubezeni; za boga ni nič razumskega ali pa razumljivega. Ko nudiš to čudovito čustvo; jo mora oseba na drugi strani čutiti. To je tisto, kar nas povezuje in naredi; to, kar dejansko smo. Brez ljubezni se vsi znajdemo za rešetkami.

Kako vedno znova težje sprejemamo nekoga novega v svoje življenje? Kako vedno MANJ pomagamo, ker nočemo dajati svojih "navodil za uporabo" v obtok? Kako vedno znova zapiramo svoje srce; pred drugimi, ker smo pazabili; odpuščati?

In kljub vsemu; spremenim svoj VČASIH; in mu dodam; NEKOČ; da prav tako. Ko bo čas, da bom lahko nekomu ponudila svoj notranji mir; in ko ga bom začutila z druge strani, takrat se bom prepustila. Takrat ne bom več sama hranila lastnega hrepenenja ampak mi ga bo nekdo na drugi strani.

Vse to je še v meni; in vse to bom še lahko; NEKOČ; dajala, če bom želela preživeti. Ne bom pa več sprejemala "nadomestil", ki ublažijo rane; samo na trenutke. Ne bom več slepa tekala naokoli. Četudi je v življenju zabrisana pot in vse, kar vidimo; so ovire; potem verjamem, da nas bo do ljubezni vodiila; tista skrivnostna pot, ki bo prava.

Vem, da do sprememb ne bo prišlo čez noč. To noč ti darujem misel, da OBSTAJA; prav res; OBSTAJA; roka, ki je namenjena tebi; ampak samo skrita tvojim očem. In ko jo boš začutil, se bodo tvoji svetovi začeli topiti; in stapljati z osebo na drugi strani.

Zato; vzemi si čas za tiste stvari, ki te obdajajo TUKAJ IN SEDAJ; ker kadarkoli čutim, da se bojim bolečine v sebi; takrat sem bliže lastni žalosti. In če sem dovolj močna; ter šibka potem se določene rane v meni; ne zacelijo.

Pa vendar vsi še naprej dihamo; pustimo, da nas "razmažejo" po asfaltu; vse to pustimo, ker vemo, da če želiš dobro ljubiti; potem moraš dovoliti tudi to; da čutiš bolečino. In kdor se še nikoli ni počutil tako; še ni čutil pravega naboja ljubezni, ki te lahko osvobaja ali pa ubija.

Novica Novaković napiše ;

poželenje.

Nedolžna nežnost.

nato prepoten hrbet.

od konca proti začetku.

poznopoletni večer.

za hrbtom električni orgazem.

in dobri, stari rock'n'roll.

in začeti drugače.

kjer trave

dehtijo tako močno.

pod plantanami.

s pikapolonico na tvoji roki.

Sem mislila, da sem res izgubila pamet. Sama sebe sem spravila v obup. Želela sem piti iz kozarca, katere voda je bila; nepitna. Misleč, če to vodo raztopim, da bo prišel ven občutek, ko se bosta pomešala sladka ter slana voda.

Premagala je modrost, da zdaj pač ni dober čas; za nepotrebno trpljenje. Ker to bi bila sigurno "ponovno" najtežja pot, na katero pa jaz enostavno ne morem zaiti,  zaradi malenkosti ali pa zgolj, ker mi je všeč gladina te površine, na katero sem jaz priletela.

In tako izločim vse negativne misli in si rečem, da jaz sem "že" srečala tega sovražnika v sebi. Ne želim ga spustiti na plan. Ugotovim;precej satirično, da nisem bila "pozorna" na svoje misli, ki so me usmerjale; medtem, ko sem jaz imela v glavi drug miselni vlak. Ali pa potop!

Čas, da, čas; da skočim dol in enostavno uživam v svojem "pomirjenem" sovražniku; se predam udobni vožnji ter nahranim notranji mir. V bistvu je samo to, da v tem bolj uživam. Če se prepustim ženski, ki me "hrani" na najbolj udoben način. Želim jo imeti, da lahko pljujem z njo. Nočem več divjanja. Čudovita beseda.

Plima se je dvignila tako visoko, da bom avtomatično odplula naprej. Ne želim zmrzniti v "optimizmu", ki mi je bil ponujen. To so varni nasveti za; dobro plovbo. Kdo pa še verjame v takšne plovbe?-). Varne, zanesljive, polne topline; hranljive in predvsem; neškodljive-)..Zresnem se ob tem stavku; vendar ne ostanem preveč dolgo; pri izvajanju tega stavka.

Zavriskam od navdušenja. Ta moja večna usoda. Ženske, ki so nespremenljive. Okrivim sebe; seveda-). Lahko tudi dodam, da sem izguba ampak "hej", ljubica; obstaja tudi čar, ko se ti znajdejo pesimisti na drugi strani. Z mokrimi nogami sem preživela; v sebi pa čutim "odvezujoč" nemir. Kot, da bi me nekdo spustil in jaz sem čisto po naključju preživela.

Saj poznate tisto, ne smete vsega jesti, kar je pred vami. Ne zaradi tega, da se boste zredili ampak raje razmislim o tistih dobrotah, ki jih lahko POJEM, pa se mi nikjer ne bo poznalo.

In s čim se potem lahko zabavam?..Življenje ni vaja za stres. Vsaj v mojem primeru ne. Življenje je šala in šala ste vi!-).

In ko boste misli, da ste že mrtvi in da vas bo pobralo, si recite; Zdaj je čas za malo zabave. Na mojem monitorju se vedno izpiše:

" Veliko je ljubila, bila "prijazna" in norčava, lahko ste računali na njo, znala je igrati in kar dobro ji je šlo, četudi ni odgovorila na vse telefonske klice.

Se strinjate, da človek je čudovita, četudi zastrašujoča inspiracija. Išče se; točno takšna ženska-)))....Ko ne bom mogla več dihati brez pomoči; bom uporabila njena usta. Glavo; ljubica, bom pa, kar obdržala.-).

Magičen petek vam želim!

v drobnem svetlobnem soju.

skozi razporek na zavesti

in porisano okensko steklo.

pronica sončni žarek.

kakor popotnik,

raziskovalec po neznani pokrajini.

sklonim se.

v strahu, kot da je prvič.

te poljubim.

zgodnjeseptembrsko popoldne.

medtem je v tivoliju

odpadalo listje.

By Novica Novaković

Kakšen dan..Ko bi bila "vsaj" razterešena na vse možne načine; jaz pa tako umirjena. Spominjam na tiste "depresivne" dneve, ko manjka samo še dež in potem imam vse planete v isti hiši. Ali je lahko še kaj bolj "božanskega"? Seveda je lahko. Lahko bi se zaljubila-). Recimo; na stopnicah nekega bloka; bi "spregledala"; dvignila bi pogled in glej, ga zlomka; nekaj bi me prebudilo. Bi čutila; sigurno bi; saj bi se potem zbudila; ura bi "zvonila preglasno"; in minuto po tem, ko bi odprla oči; se ne bi spominjala totalno nič. Tudi njene podobe ne. Samo "sestradano" bi se pojavil tisti občutek prave telesne lakote. Kaj za hudiča je sploh TO?

Nič drugega kot pa ponedeljek. Če nimaš nikogar za kriviti; daj dan v katerem mi ne gre najbolje. Ne, lažem. Samo jaz se ne počutim "zdravo" v tem dnevu. Ja, lako rečete; pomlad je tukaj; in kaj potem? Prišel bo april, maj ter polletje. Mar bo res kaj drugače?...Samo dnevi bodo tekli; to pa tudi vsa novost, ki se bo dogajala-)..

Smeh pomaga. Uf, še kako pomaga. Ko je najtežje; in ko že misliš, da ne more biti prav lahko; takrat se zgodi; kaj že?...Nekaj; karkoli...

Za svoj roj. dan, sem dobila od prav posebnega "Miklavža" lepo darilo. Knjigo..v kateri preberem sledeče stavke...

Dovoli domišljiji prosto pot

in uživaj v novih zamislih.

Nenehno upaj in nenehno sanjaj.

Ohrani nedolžnost in svežino.

Živi in bodi srečen!

Gremo dalje, kaj še piše...-)

Jutrišnji dan je najpomembnejša

stvar v življenju..

ves čist se opolnoči

priplazi v nas.

Čudovito je, ko pride

in se izroči

v naše roke.

By John Wayne

Jaz ga grem počakati...

SE KDAJ..

Dve osebi;

iz oči v oči,

obrnjeni druga proti drugi;

občutita?

Kdo bo hodil čez most,

če ima možnost;

razmnoževanja?

Kdo bo ustavil te majhne

silnice, ki se tako spretno stapljajo;

v popolnost?

Besede..nič drugega.

Polne užitka, zlasti tiste

čutne naslade, ki nam dajejo

obliko, da kljub vsemu

nosi veliko prostornine.

Najvišja točka nebes;

"Kje je ostalo ime, ki ga

sestavljajo vulkanske kamnine?"

Ne moreš me;

popeljati

na nebesni pas,

ker čutim v sebi preveč planetov.

Se kdaj vprašaš; » Kje moj planet leži?«

SE kdaj vprašaš;

»Kje ležijo vsa skrivna sporočila?«

»Se kdaj potapljaš v srca, ki niso naseljena?«

By mo2dra

Iščem tisti miren kotiček v sebi, ko si želim, da bi začutila globoko občudovanje, ki prodira v mene. Kot včasih, ko je bilo moje srce tanek asfalt; z velikimi razpokami in stvari so bile; večino časa; zarjavele. Danes pa je v meni zasidrana velika betonska opora, ki strmo sloni. Kdo pozabi dihati? Kdo želi biti vedno en korak; pred seboj?

Predajam se...tisti nežni sapi; samo nekaj sto metrov stran pa slišim; kako me tudi najbolj burne nevihte ne prebujajo. Opazujem ptice.Letijo svojo pot. Ure in ure v tistem blaženem miru.

Komu pišem danes? Komu namenjam besede, ki jih že dolgo ni več v meni? Kaj nastane takrat, ko dihaš lastni zrak? Pred komu; da pred kom se skrivaš to noč? S kom ne želiš več?

Verjetno jo opisujem. Tako živo jo vidim. V svojih najboljših dnevih. Prehitro se znajde v moji domišljiji. Vsa razprta; divja; ter tako silovito reže svoje besede skozi moje srce, da pozabim; da resnično; pozabim; vzeti s seboj njen glas. Čutim le vbod, za katerega vem, da je njen.