Seveda, še vedno; se znam vrniti nazaj. Ko se vse misli v meni ponovno odprejo, ko se najde ponovno prostor za vse nove. Shranim stare; in ne dodam nobene nove. Misli. Ali ne gre po tem vrstem redu?

Ko bi se "vsaj" pustila zapeljati ali pa "mogoče" kam daleč odpeljati; bi bilo drugače?..Nasmešek na meni ne pove veliko, ker..Le zakaj ne pove? Ker to ni namen, da bi kaj povedal..

Vse, kar sem naredila v vsem tem obdobju je..Hm..pustila sem se "utruditi" na veliko; besedam dala prosto pot; pogledala na vse možne načine; možnosti, ki me niso pripeljale; prav nikamor..Končni rezultat; SANJAJ, še malo; mo2dra; to ti gre odlično-)...

Le kaj mi je prav "danes" tako slabega? Ali mi je bilo včeraj boljše? ...In niso vedno samo ljubezenske težave, ki nas pestijo v življenju. "Še sreča"-)...

Čutila sem čarovnijo, predno sem odšla. Hotela sem ta občutek razgrniti, po sebi, kot tisto paleto barv, ki me spodbujajo k preživetju. Daleč stran od povprečja. Moj dom, ki me opozarja na stotine napak, ki jih še vedno počenjam, čeprav me pripeljejo do "čudovitih" spoznanj. Mogoče, ker še vedno vztrajam, da ne gledam skozi ljudi in da je po svoje to res trpljenje, če upravičenem besedičenju daš možnost, da vseeno pride do mene.

Kaj pa se ne obnese v mojem življenju? Intimnost. Preprosta beseda. Ko si jo izrečem na glas; zvem, da nikoli ne bom diplomirala iz te besede. Obstajajo polomije, ki včasih spominjajo na najhujše more. Mogoče jih povemo tistim, ki jim zaupamo ali pa se zakopljemo v svoje svetove. Nisem edina, ki ne sprejmem vedno svoje napake najbolje ali pa spodrsljaje. Prevzemam pa odgovornost za lastne napake.

Zdi se mi, kakor da mi pregoreva imunski sistem; od pre-intenzivnega razmišljanja-), ki pa "na žalost" ne vodi prav nikamor. Nočem, da vodi. Naj pade; v vodo. Naj se nekaj začne, na kakršen koli način.

Vem; nekega jutra se bo srce razširilo. Neskončno. Zaznala bom lastno hrbtenico in v bližini me bo zbudil vonj; tople kave; mehak poljub; in vse v meni bo omehčano. O tem danes razmišljam...S tem občutkom obsedim. Nahrani mi dušo in seveda; lastno domišljijo-)..

SO THAT YOU WILL HEAR ME

So that you will hear me

my words

smetimes grow thin

as the tracks of the gulls on the beaches.

Necklace, drunken bell

for your hands smooth as grapes.

And I watch my words from a long way off.

The are more yours than mine.

They climb on my old suffering like ivy.

It climbs the same way on damp walls.

Your are to blame ofr this cruel sport.

They are fleeing from my dark lair.

You fill everything, you fill everything.

Before you they peopled the solitude that you occupy,

and they are more used to my sadness that you are.

Now I want them to say what I want to say to you

to make hear as I want you to hear me.

The wind of angush still hauls on them as usual.

Sometimes hurricanes of dreams still knock them over.

You listen to other voices in my painful voice.

Lament of old mouths, blood of odl supplications.

Love me, companion. Don't forsake me. Follow me.

Follow me, companion, on this wave of anguish.

But my words become stained with your love.

You occupy everything, you occupy everything.

I am making them into an endless necklace

for your white hands, smooth as grapes.

By Pablo Neruda

Zagrizi spet

v te moje lačne ustnice,

ko prideš.

Objemi me močno,

tako močno, da dihati pozabim,

ko prideš.

Nežno mi šepetaj

te sladke stvari, ki jih hočem,

ko prideš.

Drhtim ob spominu nate.

By Ingrid Peinkicher

Melodrom - September

ko greš sam septembra na sprehod in te spremljajo sence izgubljenih ljudi

ko je park le sestanek z drevesi, ki te vodijo v vrsti mimo rožnih poti

če jesen lahko potrga jim liste in ti pokrade spomine na prebledele noči.

September je za te stvari

september je, da ti vzame vse, česar zdaj več ni

ko parfum, ki ga srečaš na poti, se zate ne zmeni, čeprav te pozna

če poljub, ki nič ne pomeni, ti vzame besede za dan ali dva

september je za te stvari,

september je, da ti vzame vse, kar te boli

Če lase ti topel veter počeše in ti odnese z obraza sledove tujih dlani,

če na klop se usede ptica pozabe in ti noče zapeti o večnosti...

September je za te stvari..

Siddharta - samo edini

Vem, da nisem prvi,

ki ne zna stopiti na divji vrh sveta,

in ne bom zadnji,

ki te vidi v sanjah.

Koliko jih je pred mano dihalo zrak

In kolikim se rodi najlepši otrok,

Koliko jih še pride sem

za nami v ta rod.

Sem pa edini, ki nosi najino kri,

Jaz sem edini, ki tvoj jok umiri.

Jaz sem edini, ki ne obstaja,

Ne obstaja brez tvojega sveta.

Vem, da nisem prvi, ki ne spi,

zaradi udarcev in skrbi.

In ne bom ta zadnji, ki se enkrat ne zbudi.

Drugim sem kazal svoj nasmeh,

drugi so videli solze na tleh,

drugi so grizli kaoo z mene spet in spet.

Ampak sem edini, ki s tvoje rane liže kri.

Jaz sem edini, ki tvoj jok umiri.

In samo edini, ki ne obstaja,

Ne obstaja brez tvojega sveta.

In vedno več je upanja v ta svet,

Slišal sem, da z mano hoče živet.

In s tem edino to življenje dati zame.

Zato sem danes jaz vdihnil zrak.

In danes je moj najlepši otrok,

Danes zaspim, ker jutri s tabo se zbudim.

..danes "še" ne morem..opisati..dotika..

Lahko imaš vse,

kar si želiš,

če si le želiš

dovolj močno.

Želeti si moraš

s silovitostjo,

ki izbruhne skozi kožo

in se združi z energijo,

ki je ustvarila svet.

By Sheila Graham

Iskanje? Kam? Do kje? Ali je modrost, če iščemo potrežljivost, ki bi nam razprla novo priložnost? Do kam? Ali je samo privlačno, če odkrijemo tisti pravi žar v sebi, da nas življenje enostavno vodi?

Ali nas podobnosti resnično privlačijo? V bistvo je potpežljivost priložnost. Če v tej priložnosti dosežem, da me sprosti; na področju, kjer smatram, da sem nepotrpežljiva potem imam možnost, da nekako "iztisnem" iz svojega življenja; tisto najboljše, kar je v meni. Pa se vse prevečkrat znajdem v preseku, da ni moja težava, ker ne živim tako, kot si želim ampak idejno mislim, da bi bilo NUJNO tako živeti. Mogoče, ker mislim, da če ne bom; se mi bo porušilo tisto ravnovesje ali pa da se bo gibalo preveč povesilo v smer, da bodo stvari samo še obvisele v zraku. Jaz pa se z njimi preprosto ne bom ukvarja.

Žongliranje. Vedno lažje dojamemo lastni pad; kot pa, da bi se trudili, da ujamemo tisto popolno ravnovesje. In misliš, da resnično daješ največ od sebe, če delaš najprej na taktiki in šele mnogo kasneje se zamisliš; s čim sploh žongliraš. Ponavadi, kar z lastnim življenjem. Ko sami sebe porivamo do tistih mej, ki nam odvzemajo preveč energije.

V bistvu si tako mislimo tudi, ko sami sebe prepričujemo, da nismo še sposobni poiskati; za sebe; boleče hrepenenje. Ljubezen je tveganje. Mogoče, ker je potrebno nekomu na drugi strani pokazati, globine; lastne sestradanosti. Ne odzovemo se več tako, kot smo se nekoč. Tudi vztrajamo ne dovolj, če samo "zaslišimo" lastni strah, da nekoga ljubimo; na polno. Mogoče pa se prav takrat, ko zaslišim ta strah; nekaj v meni razpoči. Občutki so veliko bolj izostreni; kot sicer. Ni dovolj, če misliš, da boš lahko nekoga zadržal v svojem življenju, če ne bomo tvegali.

To pa vsaj jaz naredim takrat, ko sem pripravljena. Na vse. Tudi na to, da sem v enem trenutku izpopolnjena, od osebe na drugi strani; in že v naslednjem, totalno razdvojena. Koliko časa jaz nisem priznala bolečine; sebi; kaj šele okolici, ki me je obkrožala! Mislila sem, da to lahko skrijem. Potonem v svoj svet lastne notranjosti; in sedim tam, toliko časa, dokler me nekaj ne bo ponovno, spravilo na površje.

Me preseneti; še vedno; pesem, ki se mi usede tja, kjer jo hranim. Za dobre in slabe čase. Tista, ob kateri se ne prebujam, vendar jo doživljam. Pridejo dnevi, ko sem kot podivjan norec, ki ruši vse. Vse se sestavi; iz nič; in iz nič; pridejo stvari zopet na svoje mesto. Posedam na mestih, kjer občutim sebe; kot sem občutila prvi objem.

Nocoj vdiham eno pesem; delim jo z vami..

Ljubljana

Vsak večer se kakor puščica iztreliš v središče starega dela mesta, kjer s kockami tlakovane ulice vodijo tvoj korak, breskrbno pohajkuješ, da bi začutil utrip ozkih prehodov in majhnih trgov, da bi ujel odmev vrveža pred lokali, da bi srečal znane obraze in spoznal nove, da bi prebral kakšen grafit, ki resnično zažge, da bi prisluhnil šumenju reke in zvokom violine s podstrešnih oken, da bi videl improvizirano predstavo na prostem, da bi od daleč zagledal ženske oči, skozi katere drvijo oblaki, da bi sanjal svoje sanje in postal del mesta, tega mesta, ki je že od nekdaj del tebe.

By Novica Novaković

Počutje v zakolisju. Sproščeno. Sedela bi na skali; gledala morje in se predajala sončnim žarkom. Bosonoga bi se sprehajala po pesku. Koraki bi bili lahkI; in občutki "razposajeni". Miselno se potapljam, krilim z rokami; skratka; nisem obdana s samimi betonskimi stavbami; in lahko celo DIHAM; ...

Da, to so moje dimenzije časa; v katere se zlahka lahko ujamem. In, da, celo pustim se; zvabiti...

V teh dneh, ko "je vse, kot še nikoli"; premišljujem o enem stavku, da ga ne pozabim omeniti, ker je tako fenomenalen; preprost; in samo "JE"...Najlepše povabilo, ki je prišlo po mailu; od nekoga, ki je redni bralec mojega bloga; POMARANČA; tako jo kličem;...To pa zato, ker mi jo je namesto pozdrava; na koncu maila; podarila-)...In ker jaz redko hvalim-)...priznam...Kako piše, ta ženska..Neverjetno...Izredno!...

Omenim pa jo zaradi tega, ker takšno povabilo še nisem dobila; in lahko rečem, da je to stavek, ki mi je skoraj teden dni in še vedno mi; riše nasmeh na usta;...

..Napisala je; Mo2dra..Povabi me ven! Povabi me!..Drzno; zelo drzno-)..je še pripisala..ampak je pa nekaj res; brez tega; danes; vsaj pri meni; ne gre...

Ravno včeraj sem zaključila; oz., prišla do zaključka; kako točno bom izpeljala dve odlični ideji, ki jih znam izpeljati; z globokim vdihom in izdihom. Ta dan bo še naporen; tako kot celoten teden. Vendar me nekako vedno žene naprej tista misel, ki mi osveži glavo; tista zgodnja jutra, ko nikjer ni nikogar. V glavi pa imaš že imaš izpeljano celo pot. Brez načrta. Samo vmesni postanki. Odlično!

..ponovno se nekaj dogaja..z njo! Nekaj, kar ne razumem najbolje in strah me je tega, ker tudi nočem razumeti. Nočem vedeti! In ko me vprašajo, kako se počutim, ko se slišiva ali pa sva skupaj?...Hm..Kako? Odlično, čeprav mi nihče ne verjame. Povsem preprosto je; ne pričakujem prav ničesar. Nočem ničesar. Ne besed. Ne velikih dejanj. Ne občutka, ki bi mi zapolnil to lakoto hrepenenja. Pazim na to, da se ne dotikava pogovorov ali tem, ki jih niti nočem razpravljati. Sledim tistemu "načrtu", da izpeljam par dobrih stvari; za njeno prihodnost. To dolgujem sebi; bolj kot njej. Navsezdanje me ona ni prosila, da to naredim...Jaz želim, da ji to ostane; od mene...

Da, srečali sva se tudi. Nekdo izboljšuje stvari. Jaz pa samo nemo strmim. Nimam več besed. IN vsakič, ko vidim, da me kliče; pomislim; ..da se ni kaj naredilo!...In potem si zamislite to; kako je obema, ko se kličeva!...Grozno!...Ne pogledaš več v telefon in si rečeš; " Ja, bom poklicala nazaj!...Sedaj najprej pomisliš, da se ni kaj zgodilo!...Ko se slišiva, poslušam njen glas; njene misli; ...in črpam tisto površje, ki mi ga predstavlja..Kako mene ta ženska pomirja-)...

Toliko zamolčanih stvarih sem premišljevala...Ne, samo o njej. O določenih osebah. Kako dobro mi je včasih v spomin priklicati situacije, na katere se smejim in sploh ne opazim, da sem sama; in da ljudje strmijo v mene. Čista zabava. Ali pa, ko se do solz nasmejem, ko se spominjam določenih tekstov ljudi, ki so jih izrekali..Fantastično!...

Če bi le vedno imeli toliko časa...in še več, več poti!...Pogrešam jo pa, vseeno!

se upogniti in prilagoditi, da bi začutila tisto navdušenje v sebi, ki je ostalo. Vsak dan znova narediš nekaj nemogočega, ki te vedno drži v tisti napetosti, da preprosto začneš uživati; v njej. Tudi tisto nenehno izbiranje, da moraš v sebi sprejeti določene omejetive; niso več potrebne. Vsi smo za trenutek pozabili, da moramo žrtvovati svojo dušo, čeprav nas je strah, da bi se prebujali v večnem strahu; pred izgubo. Če razumeš, ni nič lažje. Bolje, da sprejemaš sebe, kako dolgo v bistvu potrebujemo, da določeno stvar prespimo. Takšna dejanja nas izčrpavajo; iz dneva v dan.

Prideš pa do točke, ko lahko nekdo drug vstopi, v naše življenje. Včasih pa prav sami iščemo tista intenzivna sredstva, da začutimo lasten ogenj; v srcu. Nekaj, kar nas bo preobrazilo ali pa spremenilo. Vsaj naš pogled na določene stvari. Bolje to, kot pa da gledam nek nemi film, da nič več ni tako, kot je bilo poprej. Se pravi, da iščemo žive barve, da se lahko prepričamo, da ne potrebujemo vedno tistega varnostnega pasu, ki nas dela samo; zaskrbljene.

 Vsi prizori; v črno barvnih slikah. Vem, da me nekaj dviga k oblakom, sežem z rokami in se potegnem visoko; proti nebu. Trga me spanec in nekaj v meni šepeta; Nihče se ti ne bo približal, če se boš prepuščala samoti. To je bilo verjetno tisto križišče, v katerem sva se srečali. Kot, da sva stali na koncu ulice. Prevozila sem toliko rdečih luči; vendar pri tebi vztrajno čakam na zeleno luč. Še rešilci hitreje peljejo mimo. Jaz pa sedim, kot da se prav nič ni zgodilo. To je moja odsotnost. Prikličem si v spomin najbolj nemogoče situacije. Kljub hrupu, ki me obdaja, najdem za sebe tisti prostor, ki me spominja na dneve; preživete; brez strahu. Mogoče, ker si zmotila mojo samoto. Kot, da bi vedela. Vedno je bilo tako. Rada jo imam, čeprav to ni dovolj. Ne, za moj svet. Ne, za moje občutke. Ničesar stvarnega v tem življenju; se ne ujame z mojim življenjem. Če se delaš, da ne vidiš resnice; nisi prav nič na boljšem. To ji vedno pripovedujem. Kot, da bi imeli možnost izbire.

Najlepši kraj, ki me obdaja, da nekako osmislim vse skupaj, kar se dogaja; je moj dom. Prav tam, v mehkem naročju, občutim povezanost najinih src. Občutim vse zvoke v svoji notranjosti. Predstavljajte si, da bi imeli še več poguma, kot ga imamo. Ko v vseh kritičnih trenutkih v življenju; zmoremo premagati svojo bolečino in strahove. Opora, ki nam ostane je upanje, ki nas podpira. Mogoče je na trenutke majavo; vendar hrani naše srce. Resnica je ta, da so moja upanja manjša, kot vera. Če nekaj v meni izgubi veselje potem so odločitve tiste, ki me zmotijo, da si več ne zaupam. To lahko označim leta tavanja, brez  cilja. Ko se na slepo spustim po vseh strmih poteh; in naredim namesto ovinek stran od bolečine; zavijem pa, direktno v njo.

Naučila sem se biti sama; svoj najljubši bedak. Utaboriš se nekje, ter ostajaš prepričan, da te ne bo našla nobena stvar v življenju, ki bi spremenila tvoj pogled. Tako se vedno počutim, če občutim rutino.

Kdaj drugič bom vprašala; komu pravzaprav posvečamo največjo pozornost v svojem življenju? S kom delim svoj pogled in razkazujem svojo notranjost, ko nočem biti junak v nobeni disciplini? Nekaj časa doživim, da se približujem navezanosti, vendar takrat so še moje misli preveč okorne, da bi začele slediti; izgovorom; izrečenih v največji strasti.

Danes se samo predajam mislim, ki mi drsijo čez papir; ekran; kakorkoli..izlivam besede!Mogoče bi se morali zavedati nekega stavka, ki sem ga slišala; pred kratkim..

"Spoznati bi morali, da je življenje kot glasba; ta pa se rojeva bolj iz čustev in instinkta kot pa iz pravil."

Ne morem iz sebe, če se vsaj za trenutek ne ustavim; ob tišini besed, ob prepadih v katere skačemo; v obrnjene hrbte; stran od oči; stran ob bližnjih srečanj.

Kako čudno je, ko ostaneva sami. Čisto sami. In nenadoma naju prostor, kjer se znajdeva; ubija. Ko komaj čakaš, da nekdo pride še v prostor, ker ne zdržiš; tišine. Nespregovorjene besede, so kot krvava pot. Cmoki v grlu pa vedno večji. Oči so povešene. S hrbtom si obrnjen proti zidu, ker misliš, da boš na njem našel; njene oči. Zakaj je tako težko vprašati? Za občutek, za besede, za misli...Ker vemo, da jih ne bo. Ali pa samo zato, ker se bojimo tega, da bi bili razočarani! Ja, to bo to, zaradi tega tudi nikoli ne gremo nazaj; po vse odgovore. Rajši zapravljamo čas in se sprašujemo. Kako smo čudni in enaki.

Ne, samo midve sva postali takšni. Ne morem verjeti, da me je nekdo dejansko porinil v ta kot; in jaz še sodelujem pri vsem tem. Tega včasih ne bi delala. Umaknila bi se. Zbežala, ker bi me preganjala ena sama misel, da mi tega ni treba gledati ali pa občutiti, da me nekdo postavlja v takšen položaj. Pazi zdaj to idejo; jaz pa še po novem; sodelujem v vsem tem golažu.

In kaj v bistvu premišljujem?...Ne, ne bom se obnašala kot ona. Tudi ne bom spraševala takrat, ko bo ona to pričakovala. Tudi opazovala ne bom. Čas gre naprej. Ostala je obljuba, ki pa se bo izpolnila. Življenje ti prinese sto čudakov na spoznanje; in prav vsi se med sabo dejansko; ne prepoznamo. Vsak je čuden; v svojo smer. Vendar vem to, da ne bom iskala več tistih trenutkov, da bi izrekla, da želim; njene besede. Zapolnila bi prostor z mojimi vprašanji. Potrebujem to. Najbolj iskreno, kar lahko napišem, je prav to. Vendar ali ne pridejo odgovori takrat, ko to najmanj pričakuješ? ...To že poznam. Ne, ne pridejo. Sploh pa jih jaz ne dobim, ker ...Hm..sprašujem "nora" vprašanja. Preveč direktna. Nikoli na mestu. Hecno; potem se dajmo rajši v tišino zaviti. Mogoče bo pa bolje. Vsaj za hip. Mogoče, če bomo eden drugega dolgo časa opazovali; bomo vedeli; če bomo imeli možnost sploh biti še v stiku; z tisto osebo. Hej, mogoče...Iz čudeža se bo naredil; še večji; polom.

..besede se bodo ukrivile, kakor hrbtenica. Živci bodo postali močnejši. Zaupanje pa bo bledelo; iz dneva v dan. Kaj češ?-)..Tudi takšne stvari ali pa ljudi je treba v življenju srečati. Vsaj takrat se lahko začnemo spraševati; "Ali smo sami enaki?" Ali tudi mi delamo enako; pa nam nekdo na drugi strani tega ne pove? Ali občuti našo tišino, kot nekaj najbolj bolečega; pa mi tega ne vidimo? Ali ve, da nas boli?...

...Mislim, da. Ona ve. Da jaz sem nemogoča oseba, da se mi "ponovno", približaš, ko me spraviš na nivo; razočaranja. Ne ve pa, da ne odhajam. Stojim. Na neki gugalnici; v parku; zibam svoja vprašanja. Sprašujem tišino, če ona ve; kaj vse zamujava...In potem mi napiše najbolj butast stavek; .."midve sva dream team!"...Upočasnim dihanje; brez sarkazma; ne odgovorjam nazaj...Ima prav! Sva. V sanjah sva VSE. V resničnosti pa se približujeva in odddaljujeva. Pravzaprav me ta "bela tišina"; ne boli. Tudi obremenjuje me ne. Ali tako pride do tistega občutka, ko rečemo, da smo se sprijaznili? Poravnali tisti račun; s samim seboj. Zadovoljili svoje misli. In potem smo čez "krvave" sledi; naredili prevleko. Da, se ne vidi, da smo sploh kdaj krvaveli. Oh, saj ne vem kaj naj napišem. Grozno! Optimistično pa napišem; " Dovolim domišljiji prosto pot in uživam v novih zamislih. Nenehno upajmo in nenehno sanjajmo. Ohranimo nedolžnost in svežino. Baje, baje; potem; živimo in smo srečni!

Povečam ji ta verz; katerega ne bo nikoli slišala ali prebrala; pa vendarle...

Prihodnost

pripada

tistim,

ki verjamejo

v lepoto

svojih sanj.

By Eleanor Roosevelt

KO

Se še spomniš, koliko razburljiv zgodb, prekritih s tančico skrivnostnosti, sva spoznala, zgodb o strahu in o pogumu, o junaških dejanjih in o ljubezni, in potem sva v neskončnost ugibala, kaj bo, ko bodo ognjeniki začeli bruhati žarečo, staljeno magmo in ko bodo ogromni oblaki dima in prahu zastrli nebo, ko bodo zemeljski tresljaji narekovali ritem dneva in noči, ko bodo začele ugašati zvezde in ko se bosta na severu in na jugu topila sneg in led in bodo oceani narasli in reke poplavile, kaj bo, ko bo začel svet razpadati..Takrat se je vedno nemir polastil najinih čustev in jaz, jaz še vedno ne vem, kdo bo tokrat heroj, ali ti, ali jaz, ali oba, ali nihče.

By Novica Novaković

ROB

Mogoče se ti zdi, da si to pesem že prebrala, mogoče se ti zdi, da bi jo lahko tudi sama napisala, a  že tedaj si vedela, da se iz tega zapleta ne boš izvlekla nepoškodovana, zato si stalno zatrjevala, da imaš rajši jasno določene stvari, stvari brez tveganja, preganjala si kaotično telesnost in nepredvidljive emocije, spopadala si se z razumom, z evforijo, a vendar si nekega dne vsaj za trenutek podvomila v iskanje popolnosti in izgubila občutek za stvarnost, in takrat, čisto na koncu, si se zavedala, da je ta rob mnogo bolj oster od tistega, po katerem si se do sedaj sprehajala, vendar je bilo že vse končano, brez najmanjše možnosti vrnitve na začetek.

By Novica Novaković

PLAMENICA

Priznam, da se včasih preveč brezbrižno sprehajam po poti, ki je nemalokrat podobna ravni črti, mehki, toda togi, po poti, po kateri so hodili že mnogi in na kateri je neznano število pasti, ki jih poznam, a jim kljub temu nasedam, vedno znova me mamijo in vedno znova jim nasedam, in vem, da me na tej poti čaka razpotje, kjer se križata vzhod in zahod, kjer večina zakoplje bojno sekiro in pozabi na vse obljube, dane nekoč sebi, razpotje, na katerem otožni zvoki kontrabasa sipljejo čez noč in rdečica hipoma izgine, kakor da je nikoli ni bilo, in mogoče takrat v daljavi, skozi snežni metež, zaznam plamenico, ki nemirno valovi.

By Novica Novaković

premagati strah.

pred pošastmi iz omare.

pred monstrumi v temi.

pred morskimi psi

na odprtem morju.

strah pred ne vem čim.

afriške travnate stepe

niso zame.

najbrž.

nisem noben raziskovalec.

a vseeno mislim nate.

zaenkrat.

By Novica Novaković

Na čigavi mesečini se pleše ples? Na čigavih očeh opaziš nianse modre barve? Čigave oči; vdano čakaš? Ljubezen ni slepilo. Je most. V oblakih. Kaj prinašaš, ko se pritihotapiš v moje življenje? Ali veš, da ostajaš v tišini vseh nemih besed, ki so bile spregovorjene? Nariši mi življenje v svojih očeh.

Kdo dopušča korake, ki ne bodo le bežen spomin? Korake, ki te zlomijo. Tiste, ki puščajo sledi. Ne odvračam se od tebe. Si v mislih, ker te prikličem v svoj spomin.

Ja, lomi me ignoranca. Obsede me tvoje obnašanje. Vendar ne sledim. Nisem več v svojem divjem zanosu, ki me vrže v množice, ki jih več ne poznam. Nočem se prilagoditi, da bi te lahko občudovala. Na skrivaj. Zakaj misliš, da potrebujem to? Jaz sem tujek v tvojih mislih. Tam sem, kjer nočeš, da me imaš. Imaš prav; prepovedana sem! V mislih. V živo. V ideji, da bi bili; da sva sploh lahko; midve nisva spoznali živalskih strasti.

Zakaj mi zaupaš? Ker sem navadna oseba, ki jo nikoli ne boš mogla opisati. Zakaj? Ker misliš, da ni dovolj besed. Da je vse skupaj blago. Ti je dovolj, da prebiraš vsa pisanja, ki gorijo. Nikoli te dovolj ne bolijo.

Tukaj sem. Raztreseno ignoriraj. Prepevaj si. Ne bom, tudi za sekundo pomislila, da si umirjena. Uživam, ko sama sebe ne prepoznam. Tiste malenkosti, ki bi me včasih pokopale. Sprave, ki bi me ubile. To so moji občutki. Nedokončani. Zaprti. Skriti. Zdaj zrem ti v oči. Ne vidim v njih nič. Sprašuj se; kaj bi bilo, če bi kaj videla? Bi bilo kaj drugače? Nič. Imam zamisel, da človek ima srečo, če vse spremeni v milijon resničnosti. Vsa dejanja pa se vedno začno; najprej; v domišljiji. Nisi verjela. Mar bi poskusila, ves ta ogenj v meni; najti. Kdo ve, če iz mojih sanj, nikoli, ne zbledela bi vsa lepota. Ali bi nahranila mojo lakoto? Ali pa vsaj lakoto vseh prednikov, ki so se spopadali z enakim življenjem?

Izgorela boš; v neumornem iskanju odgovorov. Ne bom zasledovala. Jaz bom poskusila; življenje. Samo dva načina sta; iz čudeža, ki se mi je naredil; se mi nič več ne bo zdelo; čudežno!

Opazujem te. Vem, da si tam. Zjutraj in zvečer. Bivam v tebi. Mogoče je to; običajno; vendar priznaj; skoraj popolno. Ne bom se spremenila. Mogoče ti dovolim, da obrišeš površino; v katero me znova in znova rineš vendar; ponoči, ko si sama; v svojih mislih; toneš; globoko..v VSE moje besede, ki jih hočeš spraviti ven iz svojega spomina. Zbujaš se, s povešenimi očmi; oddaljuješ svoje spomine; predramila sem te.

Lepo je, veš, čeprav  postajava dva tujca, ki na videz nista povezana. Vendar midve sva. Bova. Tudi, ko bova obe osiveli; se bova spominjali, kaj vse se lahko v življenju zgodi, če za trenutek, ne nehaš verjeti v usodo. Medtem, pa se ti, na drugi strani neba, odpirajo nova razmišljanja.

Še vedno se rada pogovarjam s teboj. Ne pokleknem več. Ne trese se mi glas. Ne pripravljam dolgih govorov. Ne vadim sama s seboj. Ti si resnična. Lahko bi začutila divjino, ki bi me preganjala celo življenje. Pa ne dovolim. Lahko bi prekrižarila oceane; za tvoje besede. Vendar nočem.

Nisem ti povedala. Želim sanjati. Ostati budna; v teh sanjah. Živeti jih, kot jih opisujejo vsi pesniki. Opazovati zahode in se s kolesom peljati skozi svet.

Smo mar tako šibki, da vedno poteptamo slovesa; v poslavljanju pa dihamo svoje svetove? Ničesar ni, ko odgrneš mojo zaveso. Uporne niso več tudi misli. V moj planet se je naselil mir. Naj bo, kot nikoli ni moglo biti; ostali so zapisi, da naju nikjer več ni.

 Pesem..zate..

Jutranja meglica je pretekost.

sončni žarki me ščegetajo

po licih.

otroci brcajo žogo.

nekje tam vlak.

čelo na šipi.

v torbi spomini.

in pričakovanja.

dan je prečudovit.

diši kot marelica.

po tebi.

By Novica Novaković

Odgovorjam osebi, ki mi je ljuba, čeprav sama to želi slišati "prevečkrat" od mene; jaz pa tega; ne izrečem; pogosto. Premalokrat. Nikoli. Kakorkoli že..Včasih ali pa vedno ohranjaš eno lastnost; pri kateri ne popuščaš; tvoja trma. Uf, kako je ta neznansko velika. In če te človek ne pozna dobro; bi rekel, da so določene stvari, ki jih počenjaš, narejene; namerno.

..Ostati sam..Razhod! Čas je fenomenalen. To je vse, kar lahko napišem. Če samo za trenutek skušam izginiti v svoje decemberske misli; in pomislim; kakšno odločitev sem jaz sprejela; sem hvaležna sebi, da sem jo. Zmogla. Premogla. Včeraj sem opazila lastnost, ki je prej nisem "negovala" - dokončati stvari, ki jih začneš; tudi, če ostanejo določene stvari odprete. DOKONČAJ JIH! Bravo, mo2dra! Dokončaj jih. Brez, da pomisliš; Ah, zakaj pa jih ne ona in potem si v glavi nalagaš "bremena" povezana z lastnim egotom, ponosom, užaljenostjo itd..

ampak...Veze, prijateljstva so takšna. In prav nihče se ne obnaša drugače. Vsi smo se že enako ali pa podobno. Ali smo kdaj pomislili, da se resnično izplača prej razmisliti stvari, kot pa jih razdreti in čakati, da bo nekdo; nekoč; prišel nazaj in nam jih razložil? Ali bomo sploh dovolili? ...To si mislim, vsakokrat, ko slišim, da je nekdo končal vezo...Mislim si; oh, upam, želim si, da so stvari "vsaj" delno povedane ali pa razčiščene.

..no, jaz poznam obe. Eno zagotovo zelo dobro; drugo pa mogoče bolje, kot si ona misli. Vsaj razmišljanja obeh poznam. In zdi se mi, da enako kot bi povedala eni; bi povedala tudi drugi. Težko bi ostali par. Tako kot sta težko sploh "postali" par; tako bi bilo še težje nadaljevati to pot. Jaz sama sebe večkrat ugriznem v jezik, da ne rečem, ko vidim, ko začutim, da ni..Ni tiste prave kemije. Ali pa teče skozi pore samo ene osebe, ki dejansko prehranjuje obe, da stvar lahko sploh teče.

...Kaj naj rečem?...Najprej se bom nasmejala; in potem bom rekla tako, ker sem "že do zdaj" poslušala, da je veliko ljudi "zakrpalo" in nekateri smo te "cunjice" vzeli stran, ker je prišel čas, za nove začetke; ali pa zgolj zato, da smo OZDRAVELI-)...potem je prav, da rečem; "Leto je naokoli...in lahko povem iz mojega vidika, da se je končal; izredno...Na način, ki si ga ne bi več pripisala. Na poti; na katero seveda; danes, ne bi več šla: zaradi poti same...Zaradi vseh novih ljudi; pa mogoče...

Misli mi še, letijo..ne ustavijo se, čeprav jaz stojim že dolgo časa...In prav je tako!...