Objavljeno 31.10.2006

Zamiži

Pride orkan v naše življenje in nas potegne. Lahko si ustvarimo teorijo, da želimo padati med »normalno« višino ali pa zavzamemo širino.
Vsi »ne-prebujeni; ali pa tisti, ki imate strta srca; ali pa vsi tisti, ki ste samo »občutljivi« na barve ali pa na preveč poudarjene besede;
ZDAJ; je čas, da se zbudite.
Spomnite se vseh tistih časov, ki jim tako na glas; kot v svoji lastni molčečnosti izrekate; največjo slavo. Tistega obdobja, ko GA imenujete; z zavzdihom; Oh, kakšni časi..

In DANES..



A veste, da se vsako obdobje v življenju enostavno DA prebuditi? Lahko poravnate vašo izkrivljeno držo in ne dovolite VEČ, da vam režejo vaše peruti..
Iz dneva v dan si ponavljate ene in iste besede, da tega ne zmorete več; da želite stran; pa nikakor ne zberete poguma; da se odločite; za vaše življenje; za vaše sanje…

Tako kot je misel lahka; uresničitev je prekleto težka..Vendar ni nemogoča…



Če bi se približala v življenju; vedno; vsem ljudem; za katere bi verjela, da bom zdržala njihove udarce; si ne bi nikoli ponavljala, da sigurno mi bo ves ta trud nekoč poplačan. Lahko si mislite, da ste slab bojevnik, ker se ne znate postaviti za vaše življenje ampak nekoč vam bo srce tako močno vztrepetalo, da boste sami začeli izzivati usodo; in občutili boste, da se ji boste smejali; bolj kot vas bo ona udarjala nazaj.
Mogoče se sliši neumno ampak pride čas, ko si izberete drugo obleko; in pri tem ne čakate, da vam vsi, ki ste jih nekoč prosili za nasvete; pridejo naproti z novimi idejami.

Ne polagajte svojega življenja v roke drugih ljudi; zato, ker mislite, da če boste ostali sami, da se bo naenkrat znašla okoli vas sama puščava in da vse, kar boste občutili bo mraz; in ponižnost.

ZAMIŽI

Zamiži, morda potem ne boš opazil, kaj se dogaja, in če boš dovolj
dolgo mižal, se boš verjetno uspešno zasidral v zrelih letih, tako
da ne boš nikoli niti pomislil, kako globoko v nič lahko pademo, toda
nekega dne boš tudi ti položil račune, enega zraven drugega,
račune za dejanja, račune za bedarije, račune za drkanje, a vse
to ne bo nič v primerjavi z računom za mižanje, z računom,
ker nisi želel videti, da gredo stvari narobe, poskusil se boš
zagovarjati, da je bilo nemogoče kaj storiti, da sam ne bi mogel
zasukati sveta v drugo smer, da ni bilo nemogoče ustaviti krvi, ki je
odtekala skozi modrino, ki je curljala v osrčje Zemlje, poskusil boš
tudi lagati, sebi in njemu, varuhu časa, da je bilo preveč strupa
in sovraštva naokoli, da bi ga lahko sam odstranil, da bi ga lahko
sam izsesal, a vprašanje se bo ponovilo, zakaj si mižal, bo
odzvanjalo v tvojih ušesih, zakaj sem mižal, bo bobnelo v tvoji
glavi, zakaj, in račun boš še vedno čakal na mizi, neporavnan.

By Novica Novaković



Mogoče ste prav ZDAJ v situaciji; iz katere ne vidite prav nobenega izhoda..Mogoče ste prav ZDAJ zaljubljeni v nekoga, ki vam ruši celoten sistem; mogoče si želite, da bi spremenili celo življenje, da bi lahko bili ob tej osebi; pa ne zmorete; zbrati dovolj besed, poguma ali se enostavno bojite sprememb...

Lahko se tudi ukvarjate z idejo, da je ta oseba napačna zaradi katere želite sprememniti vaše življenje..Mogoče si mislite, da vas v vse to vodijo napačna čustva...Mogoče pa si enostavno ne DOVOLITE; da sreča potrka tudi na vaša vrata; vam pokaže nove poti..

Za trenutek se ozrite po mizi; poglejte vse, kar vas obdaja..Kaj manjka v prostoru v katerem se nahajate? Kaj vas osrečuje; pa tega ni ob vam?...
Če je odločitev še vedno težka; zapustite ves prostor, ki je domač; in preselite svoje misli; najdite vzrok in ga popravite...

objavil-a mo2dra @ 09:20:08 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 30.10.2006

Slow..

Moje delovanje – slow. Odkorakala bi v savno; in potem na kavo; še prej bi skočila; v morje; in bi namakala noge v vodo.
Ne, tekla bi bosa po mivki; ..
Razpoloženje se dviga ; tako visoko ; in potem doživim upad.
Noge me « še », kar bolijo ; kot, da še nikoli niso doživele « gibanja »....

Kako te pa vi ?..Se pustite razvajati?
Obrnete svet naokoli z svojimi idejami?...

A vas jaz lahko vse nekaj vprašam?..Kaj mora človek vam reči, izreči, narediti, da napišete kakšen komentar; -)..Saj vem; ne pisati več bloga,ne-)...
Tudi to bo nekoč; zdaj pa še ni najboljši čas...

Namerno ne bom nič pisala; o praznikih. So ali pa tudi, če jih ne bi bilo. Bistvo je, da smo frej; ker jaz tako ali pa tako hodim prižigat sveče ponoči. Nekako nisem v najboljšem razpoloženju, da opazim koga, ki ga ne želim in tudi vso to modno revijo novih ali pa starih oblek; si ne bi želela ogledati.




A gremo na morje?..Noooooooooooo, a gremo;......Danes je tak dan; sonce je pa NA NAŠI STRANI; ...pridi,pridi tudi TI; ...

objavil-a mo2dra @ 13:50:17 - Št. komentarjev: 6

Objavljeno 29.10.2006

Oder življenja..

A veste Novica je napisal več čudovitih pesmi in vendar to, kar doživljam jaz; ni poletna ljubezen; ni romanca; ni nekaj, kar v jutrih obžaluješ; ni časa; ne kraja, ki se mi ne bi tako dobro; zapisal v moj spomin; v mojo bližino, ko je ona blizu in daleč…


Poglej me, še sem tu, že vrsto let te opazujem,
kako stojiš na vrhu mogočne gore, nemirna in neodločna
kot vedno, plašna kot srna, ki je še ni omadeževala
človeška roka, izgubljena, tako kot so izgubljene
besede, ki niso nikoli izgovorjene, ki niso nikoli
zapisane..Opazujem te, kako stojiš na vrhu mogočne
gore, blizu in daleč obenem, čudovita kot gora, na vrhu
katere stojiš, skrivnostna kakor vesolje, po katerem
oba hrepeniva, osamljena kot polarni volk, ki ga
neusmiljeno preganjajo in lovijo, kot volk, ki je celo
življenje na begu, in v trenutku, v enem samem
najkrajšem trenutku, ko boš zavrgla vsa čakanja in
iskanja, vse zmage in poraze, takrat se spremenim v
zvezdni prah, v mavrico, v noč se spremenim, v tiho
in mirno noč, ki te prekrije, ki te uspava, v noč,
ki ti prinese sanje, ki si si jih od nekdaj želela.



To je bila najbolj ampak najbolj DIVJA noč; mojega življenja. Mislim, da me še nikoli niso lovili na plesišču, da bi me spravili domov; in tudi na nobenem odru me še nihče ni skušal spravljati dol; ko sem jaz plesala celo noč.
Tako da; jaz javljam, da sama sebe več ne poznam.
In najbolje je to, da sem si takšna RESNIČNO všeč;

In dodatek, ki ga vsi čakate-)…

Kako izpustiti iz objema žensko, ki te v enem samem trenutku prebuja; pa sploh ne ve, da me je zbudila…

In jaz na drugi strani; ne vem; kaj sem jaz v njej zbudila…Edino stvar, ki jo lahko napišem, da je to ljubezen, ki še nikoli v mojem življenju ni šla tako počasi. Ni rečeno, da je varna ljubezen…Ker ni!
In veste kaj je NOVEGA; jaz ji bom sledila; in če bom pri tem izgubila svoje srce; mi je tako namenjeno…ampak jaz dol s te poti NE GREM…



Prišlo bo jutro, ki bo večje v mojem srcu; kot katerokoli do sedaj..
BO PRIŠLO…ampak jaz bom ŠE VEDNO ŽIVELA.
Če pa se bo izkazalo, da popravljam napake; iz nekega drugega življenja; VEM, da jih bom popravila. Jaz bom dodala samo še eno malenkost nazaj; LJUBILA BOM.
Nevarno bom ljubila. Mogoče tiho. In ko bo prišel čas, si bom priznala; in takrat bom heroj, bojevnik, slabič; in vsi porazi se bodo spremenili v zmage.
Ker to, da danes ljubiš; da še vedno v sebi najdeš moč, da ljubiš; z vsem srcem, z vsem, kar nosim v sebi; to je tisto nekaj največjega, kar želim občutiti celo življenje.



Se spomnite; Iztegnete dlan; in veste, da vam bo veter roke samo oplazil in nasproti prihaja dlan, ki bo objela vašo; tiho; nezavedno…Kot blisk bo počilo; slišno samo za vaša ušesa…
Kdo ne bi verjel v VSE MAGIJE, ki jih svet opisuje; v obliki ljubezni…
Kdo ne bi verjel v sanje, ki so najlepše…
Kdo ne bi verjel, da so to občutki, ki so najlepši…

JAZ VERJAMEM…in vsi, ki danes to berete; zaprite oči ter spomnite se TRENUTKA, ki vas bo ponesel daleč, daleč….

objavil-a mo2dra @ 10:51:04 - Št. komentarjev: 1

Objavljeno 27.10.2006

MED in PO..

V času MED in PO; se bo v tem dnevu odločalo tako veliko. Sprašujejo me; kaj si mislim; kakšne občutke gojim; sprašujejo me…če si prihajava naproti…
Rekla je, da bi me rada predstavila svojim staršem…Jaz, ki tega v življenju nisem marala; ostala brez besed; nisem rekla prav nič; in tudi ne nameravam; ker bom spoznala vse, ki so ji blizu…

KAKO JE MENI?
Verjetno si bom 28. oktober, 2006 zapomnila; in še bolj pa 27. oktober, ker je to povedala; ampak veste kaj je bistvo; Vsak je takšen kot je; če hočeš narediti vtis, kar meni sploh ni nikoli bilo do tega…Potem ga naredi tako, da vse, kar prihaja; naj pride iz tebe; iskrenost. Tukaj ne moreš zgrešiti.



Nekoč sem ji rekla; da, napisala bom pesem za tebe; tisto pravo; ki bo samo tebi namenjena..in napisala bom zraven; Vedno si bom želela, da bi ti uspelo; biti v življenju srečna; ni rečeno, da bom na drugi strani jaz; pomembno je, da boš ti šla po tisti poti, ki ti je namenjena, ki si jo želiš; in da boš imela ob sebi osebo, ki te bo v jutrih tako božala, da ne boš mogla niti vstati.

To je najbolj »nenavadno« posebna oseba v mojem življenju. Sploh!
Držite pesti; in jaz se bom vsa »prekurjena« javila v nedeljo; da povem; kje sem naredila v soboto največji ovinek…
In če gre kdaj iz mojega življenja..Jaz je nikoli v življenju ne bom nehala POGREŠATI…
Nikoli ne bom ustavila tistega dihanja, ko jo gledam; brez, da se je dotikam. Nikdar ne bom začutila na sebi vonja njene kože, ki se bo prelival po moji.
In kljub vsemu; vsaka pot pelje v določeno smer. Smeri pa si določamo sami; ali pa gremo dol s poti.
Gremo, ker nam je pretežko, ker ne vidimo smisla, da bi vztrajali ali pa se bojimo, da bomo ljubili. Zaman.



Ne morem ljubiti zaman. Ne morem ljubiti z srcem, če na drugi strani ne bi bilo pravega znaka, da lahko ljubim.
Ne morem se spajati z nekom; in začutiti večnost, ko jo pogledam.
In ne morem zapreti oči; in slišati njen glas, ki mi šepeta na uho;...
A greva..prosim; obljubi, da greva na pustolovščino; najinega življenja..

Vsega tega ne morem čutiti v sebi. Odločila sem se za uresničitev.
Vsega tega, kar pogrešam v življenju. Kar mi primankuje.
Grem k tistemu, po čemer hrepenim.

In hrepenim; z vsem, kar je v meni sploh kdaj oživelo; po NJEJ...
Ali je to možno? Sploh možno..Občutek pa tak; kot da bi se vse v meni dogajalo..brezpogojno.

objavil-a mo2dra @ 20:03:37 - Št. komentarjev: 1

Bombba..

Vozim se; stojim; na jutranji obvoznici..V moji glavi pa čista tišina. Skozi mene švigne mimo celo moje življenje. Vsaka oseba; ugotavljam razlog, da se je pojavila v mojem življenju; Kot vse tiste, ki jih »še« ne poznam; in vse prisotne; odkrite ali pa neodkrite.
Kaj vse še ni prišlo; in je tukaj in zdaj..Morda korak od mene; In danes veliko bolj pogledam okoli sebe; kot sem včasih..


Vedno se me…
dotakne en film; ki mi totalno ruši cel sistem; vsega, kar sem jaz. Mesto Angelov. Film ob katerem mogoče ure in ure ne govorim, ker razmišljam; o vsebini; razmišljam; o osebi, ki je pisala scenarij; razmišljam o tem; kako točno definiraš okus sadja nekomu, ki tega ne pozna…In zame je to enako, kot če spoznaš osebo, ki ne pozna tvojega življenja.
Strašno dober občutek, ko se lahko v nekoga potapljaš ter toneš; brez da pomisliš, da si moraš nadeti masko; …
Nočem več razmišljati. O razumskih stvareh. Jaz sem vedno verjela v spontanost. Ko dobiš idejo; ji slediš. Oviraš se samo v tej meri, da nikomur ne škoduješ v svoji spontanosti…



Ta teden je bil izreden. Resnično. In končal se bo; na tako lep način; Pravzaprav bom sedaj napisala; Srečna sem..Zelo!
Srečna z vsemi ljudmi, ki me obdajajo; z vsemi novimi; z vsemi starimi..Hvala, ker ste. Vsi. Tudi vsi vi, ki berete blog in ko vsake toliko časa; pustite svoje sledove..

Sonce na obrazu; iskre v očeh; diši mi zimski čas; ko z užitkom komaj čakam prvi sneg; prvi spust po smučišču; otroško čebljanje; ter praznina, ki je zapolnjena..
Če se prepustiš; je lažje..Mogoče veliko bolj nevarno ampak zdaj vem, da lahko dajem; brez cene; brezpogojno..in tisto, kar je namenjeno meni; v obliki, da bi si mogla odrezati sama kos pogače; bo prišlo; brez, da bi jaz sploh vedela; čemu je to tukaj…
Njen namen bo pravzaprav ljubezen, ki bo šla v obe smeri..
Takrat bom razmišljala, da bom več doma; ali pa če ne bom doma; bom v bližini; nje; kjerkoli že bova…

Ne sanjate sanj; živite jih. Včeraj je bilo prepozno za njih; danes je pravi trenutek…

objavil-a mo2dra @ 11:11:22 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 26.10.2006

Večerne misli..

Dotiki…

Kaj, če bi danes pisali blog; brez besed;..Vsak bi napisal en stavek, ki ga sedaj premišljuje; ali pa eno besedo, ki bi ponazorila; kakšne dneve preživlja…

En stavek..

Ustavim se. Če bi mi nekdo rekel, da si lahko izberem eno željo; za uresničitev; kaj bi izbrala…
Prav zdaj vem; za kaj bi se odločala; ampak ta beseda je prevelika; obsega preveč; definirati stvari; bolj globlje..

Beseda..Neskončnost..

Kako te včasih stavki ali pa besede odnesejo..Magično skoraj »zdravilno« moč imajo besede, ko ni dotikov..Besede so teorija; dotik je praksa ali pa bolje rečeno; dejanje, ki sledi..
Najprej se »zapletemo« z besedami. Čaramo kot čarovniki, ki nevidno skrivajo stvari; v levi in potem v desni žep. In ko bi morali potegniti »bel robček« iz žepa; čakamo, da bo to naredil nekdo drug. Upamo, da nas »še« vedno ne bodo zasačili; če vseh teh besed ne bomo mogli udejanjiti.



Zakaj ne morem napisati, da jo pogrešam?
Jo; seveda; jo..ampak še vedno premalo..Premalo, da bi lahko rekla, da ljubim; dovolj, da izrečem, da jo imam izredno rada; in pogrešam tiste drobne stvari; ..Kdo bi si to mislil?..
Pravzaprav tisti nasmešek; za katerega nihče ne ve; kaj pomeni; za pogled, ko enostavno veš, da je veliko več; v ozadju…

In potem tukaj jaz, ki bi načeloma morala vedeti; kam z vsem tem; kaj vse to pomeni; in vse, kar lahko opišem je občutek; breztežnosti..Usmerjen na pravo pot. Pripravljen; da, pazite; pripravljen, da se bori za vse, kar pride naproti; in to po dolgem času tako močan občutek, da se včasih, kar sama sebe bojim, ko gre za njo.
In zdaj mi šepetajo; mo2dra; vidi se ti..Prav vidi, da si tako zaščitniška…A boš kaj več povedala o tem?....

Neeeeeeeeeeeeeee; bom »ne« govorila; »še« o tem….
Dajmo; sanjati; še en dan; do tega, da izpraznimo dno; temu tednu…In kakšna sobota prihaja…BUUUUMMM; Kreeeš; BOOOOMBA…

objavil-a mo2dra @ 09:57:08 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 25.10.2006

TO mi DELI...NE, NEHAJ-)

.-))))))))))))))); žal ampak danes bom objavila samo to; kar mi leze po glavi.-). Prav
razmišljala sem o tem; in samo za vas, ki vas ali pa tudi ne; zanima vse to.

Vem; razmišljate, da nisem resna, ne.-)...Super; še, kar naprej gojite takšne misli; mogoče pride ven kakšna nova "žverca", ki bo pojedla cel akvarij; "ne-gojenih" misli.-)...

Najbolj HUDA; resnično HUDA; ...



v telodvadnicah veliko "deklet" preživi prav zaradi takšnih teles.-)...
Izredno...





Odličen "jeans"...-)



Ko moški zmore "še" kakšen drug inštrument vzeti v svoje roke; je pogled "baje" odličen..-)



Skoraj bi bila tale fotografija; moja zmagovalna...Kakšne nianse..kože; seveda..-)



Zmagovalna pa je;...brez besed..




Aja; NISEM SE PREUSMERILA; in ker si jaz tako rada PREROKUJEM prihodnost; tega nimam v načrtu tudi v bodoče ne; se pravi; ostajam zvesta.-)...ženskam!
Mislim, da sem del razpoloženja prinesla iz včeraj na danes..Hm...A ga komu primankuje?...

Uživajte dan..

objavil-a mo2dra @ 14:57:42 - Št. komentarjev: 2

Objavljeno 24.10.2006

DIŽIKUJE..

Zdaj bi bil dober čas, da se malo ustavim. Ko dežuje; mi načeloma ne bi bilo škoda, da dan »prevetrim« doma. Recimo; z čajem, ogrnjena v flis; in dobro glasbo; in da ne pozabim; V POSTELJI!...

Ne gre! Enostavno ne gre; in tempo se vedno bolj zaostruje. Meni je prav. Kar pomeni, da izzivam, da bom obležala; ne za vikend; ampak za dlje časa.
Ne, ne; bom. Sem se odločila; že čez vikend, da bom malo počivala. Nedelja; do petih -). potem seM izgubila potrpljenje.

A bo kdo napisal, če ga DEŽ moti?..Spet nihče..-()

Dajte noooooo; dež je tako fajn; za romantike; »roletico« potegneš dol; zapreš okna; priviješ glasbo; ter zaplešeš; solo varianto plesa.-). Lahko se zvijamo, tresemo tla pod nogami; NIHČE NE GLEDA-). Imenujemo to; ples sreče..
Bom jaz poskusila; se malo pozibavati; zaletavati v stene; hitreje dihati; hoditi iz enega prostora v drugega; brisati prah; z krpo v roki; nasmehom na ustih; in poplesavati…




To je ena možnost…

Druga; Hm…Narediti miselni SKOKEC; in se prestaviti čisto drugam…
Še vedno »bi« deževalo; mi pa prav nič OSAMLJENI; bi našli čudovit kraj; za izpraznitev svojih misli…
Morje bi šepetalo; skale bi dihale; topli zrak bi se dvigal nad nami; mi pa bi obsedeli…
A to bi bilo bolje?

Kaj pa, če bi še dodali, da bi metali kamenje v vodo?..Mečemo za želje; kdor vrže dlje; jo NE POVE na glas; kdor pa izgubi; se potopi po izgubljeni kamen.
Bedarija, ne.-)…
A zdaj bomo pa slabe volje, ker so "vsi" okoli nas?-)...




Prav zdaj realiziram moje razpoloženje;
Gremo od začetka; ni slabo; ni zdaj TO NEKAJ na višku mojih zmogljivosti…
Lepo je. Ali sem zaljubljena? Ne; zlomka; nisi, mo2dra.
In kaj je potem tako hudičevo lepega v tem deževnem dnevu? ..
Nekaj sigurno. Zjutraj sem vstala; brez bolečin.-); pokonci sem že od treh zjutraj…OOOOO; ne, tudi jaz tako pravim; rekreacijsko sem na višku. Mejim na tem, da bom dol padla; pa se še kar nič ne zgodi; Kljub vsemu z spanjem nimam problemov;
Ne, okey sem; čeprav mi večina pravi, da me ne dojema; da me ne razume in tisti, ki so mi najbližje; sploh nič več ne rečejo.

In do zdaj sem se tako počutila samo, če sem bila zaljubljena ali pa če sem ljubila.-))))))))…Vam povem; občutek življenja je to, da lahko vse to deliš; in nisi obremenjen..da se lahko pogovarjaš;
Ah, danes je tak dan…kot, da bi sijal sonce. Še toplo je. Ej, mo2dra…Danes si pa strašno »BANALNA«.-)))))…
Prija; prija mi…

objavil-a mo2dra @ 15:02:28 - Št. komentarjev: 2

Objavljeno 23.10.2006

Za njo..

VLADO KRESLIN - Od višine se zvrti


Od višine se zvrti
Nikdar več, oh saj ne more biti res!
Nikdar več, oh, saj ne more biti res,
krila so se mi stopila od strahu.
Nikoli več ne poletim na njih
in nikdar ne izvem,
da so samo papir -
zmaji,
ki že tol'ko let visijo nad menoj.
Saj že mama govorila je,
da z višine se ne vidi vse,
da nikdar ne izveš,
da so samo papir -
smehljaji,
ki že tol'ko let smejijo se s teboj.
Od višine se zvrti!
Skrij me v svojo dlan,
svojo mehko dlan,
svojo toplo dlan!
Vzemi me na svojo stran,
skrij me v svojo dlan.
Lahko mi vrneš karto še nocoj,
hočem le,
da me vidijo s teboj.

HOČEM LE,
DA ME VIDIJO S TEBOJ.

objavil-a mo2dra @ 09:27:28 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 22.10.2006

Modra spalnica...

Bolj premišljujem o sebi; večkrat se ponoči zbujam in zrem skozi okno. Kot, da se mi bo resnica prikazala pred očmi; kot, da bodo vsaj jutra vzela na nek način nazaj vso bolečino; in DA SVET se mi bo začel prikazovati v boljši luči; kot sem ga navajena jaz.

Dovolim si; VSE. Zadnje čase sem heroj, bojevnik; slabič; vse pustim, da gre skozi mene. Okoli mene se zbira ogromno novih ljudi, ki jih v preteklosti sploh ne bi pustila blizu. Takrat nisem občutila svoje praznine; na drugačen način. In ZDAJ sem ugotovila, da si moram praznino; v sebi; najprej priznati in potem določiti vzroke; ZAKAJ SEM SE POČUTILA TAKO..

Saj veste, ko »glodate« kost iz preteklosti; predolgo časa. Vse na zunaj se mogoče »še« da skriti; ampak notranjost pa je podoba pravega viharja.
In nisem si priznala, da mi je bolečina ali pa oseba; vzela vse…
Tisto, kar sem rekla, da mi nikoli noben človek ne bo vzel; se je zgodilo prav to…; MOJE SANJE…

V svoji temi; nisem pustila blizu dlani, da bi se dotaknila vseh teh bolečin. Nisem dovolila nobenega »zdravljenja« in vsaka beseda, ki je prišla do mene; se me ni mogla več dotakniti…




Nisem razmišljala; koliko oseb sem JAZ prizadela na tej poti…Moji poti, ko nisem povedala; na glas; kaj vse me boli;…Ne, ker nisem povedala ampak to, da bolečino moram oprostiti, da lahko nadaljujem ali pa najdem pot..do sebe; in iz sebe lahko dajem tudi osebi na drugi strani..

In tako sem se večkrat; kot pa ne; znašla v razmerjih, ki so mi »ustrezala«; Ali veste kaj to pomeni?
Tiste vezi sem si ustvarjala, ki me niso bolele..Ker sem vedela, da je oseba na drugi strani; prešibka, da bi mi lahko odvzela bolečino; čeprav so vsi poskusi padli v vodo…
Ne moreš govoriti o svoji bolečini nekomu; če ne čutiš, da lahko; da mu zaupaš..Ne govorimo tukaj vedno, da mora iz tega ven priti do ljubezni…
O tistem občutku, ki ga moraš začutiti, da začneš KORAK za KORAKOM sam hoditi proti nekomu…



Da lažje so mi bile situacije, ko sem jaz poslušala, če sem »že« morala; in se nekdo na drugi strani ni ukvarjal z menoj, ker se tudi ni znal…
Ugotavljam, da ženske so izredno slabe poslušalke…One bi kar govorile in govorile; in nikoli vprašale nazaj osebo; na drugi strani; kaj ona čuti; kaj si ona misli…Imajo prav, ko tega niso mene spraševale; ker TAKO ALI PA TAKO; ne bi vedele; kaj s tem početi…

Mene so nekoč vprašali; » zakaj mene vse to zanima; kar poslušam..Kam dajem vse to? Kaj bom z vsem tem?...
Moji odgovori so bili; ni važno kako banalno stvar poslušaš v življenju; ali pa situacijo osebe; pride čas, ko boš prav ta dogodek znal povezati; z nečim, kar bo večje; v pravem trenutku. Mogoče bo prav ta »banalnost« prinesla tisto razumevanje ali pa odgovor, ki si ga ne bom znala odgovoriti prav takrat, ko bo to najbolj primerno…

In še vedno; mi je izredno težko poslušati »bedarije«, »banalnosti«; ampak mimo tega ne gre. Poskušam v vsaki banalnosti najti razlog, da se nekdo gre »banalnost« pogovora; ali pa da nekdo enostavno govori o površini, ker se boji, da če bo začel govoriti o globinah, da ga bo oseba na drugi strani vprašala; enako nazaj…

Vse, kar pa mineva so leta..ki niso vedno prekrita z srečo; nasmehom; ali tisto dlanjo, ki bi nas pokrivala vsak večer. Občutek, ki bi nas hranil; bi ga moral povzročiti prav ; POLJUB; in ko nekoga dejansko opazuješ; požiraš; moraš v njem odkriti večnost…Tisto večnost, ko ji DOVOLIM, da me prav ona pripelje na mojo zadnjo pot. Točno to želim; da me bo ona takrat pokrila, poljubila; ter obljubila, da ne bo izpustila moje dlani….
in da mene ne bo "takrat" strah...

objavil-a mo2dra @ 14:05:30 - Št. komentarjev: 1

Objavljeno 21.10.2006

Mali princ..

Radovednost, svoboda, pustolovske poti – BINGO!

Nekoč mi je nekdo poklonil knjigo; MALI PRINC..

Na začetno stran se je izpisalo posvetilo…

…vsi odrasli so bili najprej otroci…
….deklica moja…
dovoli, da ti preberem
čudovito pravljico
za lahko noč
in dobro jutro…

…neskočno…



Vedno se je pritoževala, da NIKOLI ampak res, NIKOLI ne izpišem besed, ki bi bile namenjen njej…
Danes ji jaz pišem poslovilo; v slovo; za njeno prihodnost;

Njo sem spoznala v fazi, ko sem bila izredno nesrečna. In prav ta »cvetlica« mi je nekoč na nek način; vzela besede; vendar, kakor je dobro opisano v knjigi; je bilo vse skupaj bolj podoba; »Skrivnostni dolini solz.
Če jo označim kot cvetlico, ki sem jo dobro poznala, ker velikokrat nisem imela dosti izbire, da je ne bi. Verjetno, ker je imela posebne tehnike, da sem je vedno znašla v sredini mojega semena; in je pritiskala tako dobro na mene, da ji nikakor nisem mogla ubežati.



In vendar je ta »cvetlica« pozabila na resnico. Na tisto,ki je meni pomenila in mi še danes pomeni; vse. Pozabila je, da vse njene lepe besede so danes prazne. Jaz pa v nobeni zadregi zaradi tega.
Mogoče, ker je našla novo lisico.-); se ji prikradla v sanje; in nekdo drug je postal odgovoren za njo. In za vsa njena dejanja. Mogoče je celo pridobila na barvah; zašla na travnike samih vrtnic; in kljub vsemu; ni tista prijateljica, ki bi zalivala »lahko« še cvetove drugih. Verjetno so sam odnos uničile »gosenice«.-)
Vse besede so se bile samo; varčevanje s časom. Odnos je verjetno od žeje umrl; ali pa smo preveč dolgo po neizmerni puščavi tavali; zaman; za studencem.
Vse je bilo tako brezupno ampak vseeno sva šli na pot. Puščava mene nikoli ni motila. Prav nič se ni videlo in tudi slišalo ne. V tišini pa se je vendarle lesketala…skrivnost, ki jo je sama nosila na dnu srca.



Ni začarala moje hiše. Tudi enakih misli nisva nikoli bili s to »cvetlico«.
Verjetno, ker je ona takšna cvetlica, da jo najrahlejša sapica lahko obrne…in zato je našla vodnjak; ob katerem se napaja.

Upam ter želim ji na tej poti, da sveti kot plamen v svetilki; in v tisti mesečini, ko ji bo veter mršil lase; naj zapre oči ter izgovarja sledeče besede; Bistvo je bilo vedno očem nevidno…


Ob pravi zori pa verjetno vsak najde svoj vodnjak. Jaz stavim na ISKRENOST. Ker želim umreti v lepi puščavi; ob vodnjaku; in tista voda, ki mi bo tekla po grlu; naj mi dobro tekne. Kljub temu, da so se "dogajali" neprijetni dogodki; »ta bacek ni pojedel te cvetlice…
In da, vsak človek je malo raztresen in nesreča nikoli ni »dolgo« počivala v najinem razmerju. Verjetno zato, ker sem imela doma cvetlico; ta pa je imela vselej prvo vlogo ali pa besedo.

Želim ti; dolge, dolge sprehode po obali; z vetrom v laseh; z glasbo, ki jo imaš najraje in nikoli; res nikoli; ti ne želim, da bi slišala tisti odmev;
Sem sam..sem sam..sem sam…

Ker jaz ne bom tam; več, da ti bom odgovorila; » Kako smešen planet!«

objavil-a mo2dra @ 00:25:47 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 20.10.2006

Smo...

..prišli na tisto končno polovico, ki nas deli, da zaužijemo dan; v PROSTEM STILU. Tempo zadnjih dni je kričeč; krvav; rdeč.
Vse, kar pa je rdeče; ni rečeno, da pomeni; STOP!
Lahko rečem; " Hej, ustavite se..TUKAJ IN SEDAJ!



Začarani krogi; polovice poti; prekinitev starih vzorcev; doživljanje »trenutka«; odpuščanje…
Tombola; »nikoli ne veš, kakšna bo cena tega »dobitka«. Nikoli ne veš, če dobitek pride v obliki nagrade ali pa zgolj graje.
Lahko pa se odločiš in prekineš; začarane kroge. Mogoče je teorija enostavna; praksa prekleto težka; nikoli ne veš, če ne poskusiš.
In tako izstopam korak za korakom; iz začaranega kroga. Moram priznati, da ni lahko. Toliko besed puščam; dodajam; in enostavno ne morem mimo; brez, da ne spregovorim.

To je včasih težko! Se strinjate? Ne moreš ljudi, kar »odriniti« iz svojega življenja in jih pospremiti z »zadnjim« stavkom; » Naredi ovinek okoli mene«; ..
Kar je drugače v moji komunikaciji; »Zdaj povem; razložim; in ne »šparam« besed.
Bolje rečeno; naučila sem se uporabljati v svoji komunikaciji; do ljudi, ki jih želim imeti v svojem življenju; »amortizerje« v besedah; amortizerje v dejanjih.

Večina vedno reče, da se nobena juha ne poje vroča. Jaz pravim, da je zadeva odvisna; od tega; koliko se opečeš. In potem sodiš naprej.
Danes imam samo novo idejo v komunikaciji;
- nevtralno igrišče.

Kar pomeni, da včasih v najinem odnosu odpovejo; moja ali pa njena pravila. Ustvariva si obe; nevtralno igrišče; »ublaženo z amortizerji«; OBE prideva na polovico poti; in preneseva; kar imava ena drugi za povedati.
Pri »nevtralnem« igrišču; ni zmagovalcev. Tam vsi postanemo učenci. Prav tam se lahko začnemo učiti; ter popravljati napake. Tam se pokažejo vsi pravilni interesi v odnosu. Od tam se lahko ustvarijo odnosi; za celo življenje; kakor jim jaz pravim.



In da; včasih je težko priti na POLOVICO POTI; izredno. Na tej poti moraš biti malo »nor«, »heroj; ali pa samo nekdo, ki mu ni vseeno in bo šel zavoljo; drugih, sebe; in lastne vesti; na tisto polovico, da bo povedal tisto, kar nosi v glavi; v srcu; in vse to izrazil z čustvi.

Ni rečeno, da je vedno kriva tista stran, ki pride na polovico poti. Ni rečeno. In vendar nam življenje prinese toliko različnih situacij, da moramo sami presoditi; kdaj bomo »namesto« koga drugega prehodili pot; in pri tem ne bomo imeli vključenega; ponosa, lastnega ego-ta; in bomo ravnali; po občutku in vedno povedali to, kar si mislimo.
Vse to bomo naredili zato; da bo nekoč oseba; v katero bomo verjeli; ljubili ali pa bo imela zgolj posebno mestu v našem življenju; to nekoč naredila nazaj, ko bomo mi krivi; in enostavno ne bomo zmogli priti na polovico poti.

Včasih je potrebno tako malo, da nekomu damo tisti občutek, da je del nas. Recimo; pri prepirih bi vedno lahko »šparali«z besedami; ter PREMISLILI kaj rečemo (to se jaz zdaj učim.-); in pri izpovedovanju čustev; bi morali besedam dajati velik poudarek.

Tisti; ob pravem trenutku, ob pravem času..Mogoče bi morali začeti z objemom; mogoče bi morali razmišljati, da bi se predali; v popolnosti…
Mogoče pa bi morali »celo« začeti verjeti; v LJUBEZEN…




Smo…je začetek ali pa zaključek.

Jaz sem se danes odločila za začetek; in ona…ne vem; še. In kljub vseemu sem napisala nekaj, kar nisem »do sedaj« še nobeni in sicer;

Priznam; meni ni vseeno; in mi je žal čeprav načeloma sem naredila to, da sem premislila in tako ali pa tako; bi se vrnila z vprašanji nazaj, ker bi želela imeti tvoje dogovore; in ti bi meni vrgla v obraz vse, kar sem jaz naredila narobe; ko sem razmišljala; in to je določen proces učenja.
Razumeš? Kaj mene moti; kaj tebe moti; ker prosim te, saj obe ne moreva vedeti; ker se toliko pa še ne poznava; kaj naju obe v vseh odnosih moti; in na kakšne stvari sva alergični.
Zdaj mi ni vseeno; in mi tudi nikoli ne bo; in ne bom napisala tako kot si ti; DA, naj razmislim, če koga prizadenem...
Ali se ti spominjaš, ko sem ti jaz rekla, da najlepše, kar je pri tebi je to, da nimaš vklopljenega ego-ta; ter ponosa. Se spominjaš?
No, jaz ti zagotavljam, da si vse to vklopila ob napačnem človeku. In če označiš vse to; projekt za v vodo; ne bom napisala; DA DAJ; tako kot si ti meni; ker tega NE MISLIM; ampak ti bom rekla samo to; RAZMISLI!

In njen odgovor je "priletel" pravkar;

Zdaj res težko karkoli razmišljam - Če si pa za, mi javi se jutri dobiva na kavi in pomeniva kako stvar.

Očitno se "obrestuje", da si iskren. Za sebe. Do nekoga drugega. Potrebno je verjeti; v odnose. Tudi, če pride do zaključka; razčistiš stvari in ko se nekoč srečaš ponovno; ZAMISLITE; se lahko "celo" brez slabe vesti;

- pozdraviš (ne greš eden mimo drugega)
- greš na kavo
- ohraniš zaupanje, ki je posledica iskrenosti.

Kaj sem se jaz naučila; - pazi, mo2dra; ko spregovoriš, ko stopaš korak proti drugemu; vprašaj; vedno; za razloge prizadetosti; in vključi lastne amortizerje, ker mogoče nekdo na drugi strani ni tako "TRD"; ampak ga že vsaka namanjša beseda poškoduje; in če nikoli ne poveš; potem oseba na drugi strani; nikoli ne ve; kje je naredila napako!

Očitno; ta teden ne bo tako slab; kot je izpadel; na začetku.
Ali je preveč, če napišem; razčistite "stare grehe"; ljubite; in ljubezen se povrne nazaj, če je prava in iskrena.
Pravi ljudje pridejo NAPROTI; tisti slabi; ali pa NE-PRAVI; samo čakajo na pločniku; kdaj bo prišel mimo nov človek; in jim pometel vso nesnago.

objavil-a mo2dra @ 14:04:26 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 18.10.2006

Odnosi drugače..Mar res?

- KAJ JE TA Banka uslug?

- Saj veš. Vsi jo poznajo.

- Mogoče, toda še vedno ne razumem, o čem govoriš.

- Omenjena je bila v knjigi nekega ameriškega pisatelja. Je najmočnejša banka na svetu. Prisotna je po vsem svetu.

- Prihajam iz dežele, kje ni književne tradicije. Nikomur ne bi mogel napraviti usluge.

- Sploh ni pomembno. Lahko ti povem o nekem primeru. Vem, da boš še napredoval, in nekega dne boš zelo vpliven. To vem, ker sem bil sam ravno tak, ambiciozen, toda rad bi ti pomagal, ker ne morem ali pa ne želim obstati na mestu, ne sanjam o upokojitvi marveč o zanimivem boju, ki se imenuje življenje, moč, slava…

- Začenjam nabirati rezerve na tvojem računu – te rezerve niso v denarju, ampak v znanstvih. Predstavljam te drugim, omogočam pogajanja – samo če so pravi. Veš, da si mi dolžan, vendar ti ne bom računal.

- In nekega dne…

- Točno. Nekega dne bom nekaj potreboval. Lahko me boš zavrnil, toda vedel boš, da si mi dolžan. Naredil boš,kar bom hotel. Še naprej ti bom pomagal, tudi drugi bodo zvedeli, da si predan človek, vlagali bodo vate – vedno bodo znanstva, saj je ta svet zgrajen iz znanstev in iz ničesar drugega. Tudi oni te bodo nekega dne prosili, in ti boš to spoštoval in jim boš pomagal. Sčasoma boš spletel takšno mrežo po vsem svetu, poznal boš vse, ki jih je dobro poznati in tvoj vpliv bo iz dneva v dan večji.

- Ali pa bom takrat zavrnil njihove prošnje.

- Jasno. Banka uslug je tvegan vložek, kot pri katerikoli banki. Ti zavrneš uslugo, za katero te prosim, ker sem menil, da sem ti prej pomagal zato, ker si zaslužiš, ker si največji, ker smo vsi prisiljeni priznati tvojo nadarjenost. Dobro, zahvalim se ti, prosim nekoga drugega, na katerega računam, toda od tega trenutka vsi vedo, da si ti ne zaslužiš zaupanja.

- Lahko zrasteš samo na pol, toda ne boš postal, kar si po tihem želiš. V določenem trenutku bo tvoje življenje začelo drseti navzdol, dosegel si polovico, nisi prišel na vrh, zadovoljen si samo na pol, na pol si žalosten, ker nisi neuspešen niti uresničen. Nisi ne mrzel ne vroč, si mlačen, kot pravi neki svetnik v knjigi: » Mlačne stvari se ne dotaknejo niti neba v ustih.«

By Paulo Coelho - ZAHIR



O tem se ne govori; na glas. O tem samo šepetajo vsi; eden drugim za hrbtom. In kljub vsemu to "BANKO USLUG" lahko primerjamo z ljubeznijo.
Kaj je bolje; imeti v življenju nekoga; s katerim si srečen; pa vendarle reven; ali pa nekoga, ki ga "imaš rad", da lahko z njo greš v posteljo, živiš; in se ne obremenuješ z svojo prihodnostjo.
Ta je namreč; BLESTEČA; za zunanjost.
Kaj izberemo, če imamo možnost izbire?
Kje so skriti vsi odgovori; Kdo komu OMOGOČA boljšo življensko situiranost?

KDO SI DANES UPA POVEDATI NA GLAS; resnice, ki so vedno; in tudi vedno bodo; ZAMOLČANE?

Kdor misli, da so naši ODNOSI tako drugačni; od vaših "normalnih"; se moti. Življenje je ena sama igra; zmaga pa tisti, ki BOLJE predstavi stvari in NE VEDNO; tisti, ki misli in dela najboljše.
Pozabimo na pregovore; da za vsakega raste palica. Tega še nisem doživela; pa sem že marsikaj dala skozi življenje.
Po resnici; tega tudi nočem vedeti.

KDO PRAVI, DA V LJUBEZNI; ne obstaja; BANKA USLUG; KDO?

Še vedno rajši; spim na tleh; božam obraz, ki ga ljubim; in se bojujem skozi življenje, ker imam ob sebi osebo, ki jo ljubim.
In VSE, ki tega ne verjamete, ker nočete; VAM POVEM; jaz sem se odrekla "vsemu"; zavoljo lastnega miru; in doživela iskreno ljubezen; brez uslug; brez rivalstva.

In zato NIKOLI; ampak nikoli ne želim imeti "več" ob sebi osebe, ki jo bom ljubila POLOVIČNO. Raje nimam nikoli nič; kot pa nekaj, kar me bo ubijalo iz dneva v dan. Ljubezni se ne da prilagoditi; ne morete vzbuditi čustev, če jih na začetku ne čutite; NA POLNO.


In zato sem vedno odhajala; bila obsojena; ampak preko SEBE; ne grem; KER NOČEM; ne morem..
Ko enkrat v življenju ljubiš tako; potem nočeš imeti nič manj; kot si imel nekoč; lahko imaš bolje, ker prideš do določene stopnje v življenju, ko dozoriš; in samo OB PRAVEM ČLOVEKU; se zgodi ali pa vidi; to zorenje.


V banki uslug; ne morete kupiti ljubezni.

objavil-a mo2dra @ 17:48:22 - Št. komentarjev: 0

Resnica..

Ne spominjam se; kdaj sem se nazadnje zbudila »še« predno je zvonila budilka. No, danes mi je to uspelo. Verjetno zaradi vseh »pozitivnih« misli, ki sem jih včeraj gojila.
Skratka, hvala vsem, ki ste včeraj »skušali« stopiti v stik z menoj. Včasih ugotavljam, da v najbolj »smešnih«, če lahko temu tako rečem; situacijah; spoznaš; kdo te je pripravljen poslušati, ko najbolj potrebuješ to.
Ugotavljam, da določene osebe v mojem življenju ne razumejo par stvari. Od kar pišem ta blog; ter vnašam misli, ki so moje; in še vedno nekatere jemljejo ta blog; kot nekaj drugorazrednega. Kot, da se ne bi izpisovale moje misli ampak misli nekoga drugega.

No, jaz vam vsem sporočam, da to SO MOJE MISLI.
Problem je očitno nastal, ker večina »meni bližnjih« misli, da nikoli nisem »za njih« čutila, mislila ali pa naredila toliko; kot za osebe, ki se mi pojavljajo v življenju.
Kakšna obsodba.-). SMEJEM se, ker lahko rečem samo to; zakaj nisem ostajala v življenju mnogih ali pa zakaj si ne vzamem časa za kave itd; je pa sledeč;
Večina misli, da ko spoznaš osebo, da gre vse po maslu, ne. Jo spoznaš, piješ kavo in ona direktno na mizo vrže vse probleme in potem »debatiraš« o tem; ter se SPOZNAVAŠ. Haloooo!

Ne ostajam zaradi tega, ker nihče ampak resnično nihče; ne more brati mojih misli, mojih hrepenenj tako kot jih lahko jaz. Meni je resnično v interesu, da spoznam osebo na drugi strani. In ko se obrne debata na mene; sem jaz>;
- zaprta
- ne pustim blizu
- itdd….

Ali ste se kdaj vprašale VSE, ki to berete ali pa »vse«, ki boste to nehale, da odnos gre v obe smeri? Mora iti; drugače ni pravi. In jaz enostavno nisem dobila tistega občutka, da nekdo nasproti mene točno ve; kdaj je z menoj nekaj narobe; kdaj potrebujem pogovor; kdaj želim samo sprehod in ne POSTELJO; kdaj potrebujem bližino in ne »nakladanja«…
Kdaj ste si pa »vi« vzele čas za mene; in ga posvetile meni?...

In potem me sprašujejo; »zakaj sem na polovico izjav, ki jih slišim TIHO? Zakaj nič ne rečem? Zakaj se odmikam? Zakaj blokiram stvari?

Toliko »zakaj-ev« in še vedno bi bile vse moje besede, kot če bi jih govorila ZIDU; vrgle bi mi jih nazaj v obraz; in vse, kar ostane na koncu mojih besed; so KAMNI resnice, ki jih večina ne prenese.

Javljam, da resnično v življenju NE POTREBUJEM več oseb, ki celo življenje mislijo samo na SEBE; ne potrebujem oseb, ki bi rade s prsti rile po POVRŠINI, ker jih globine preveč bolijo…Nič od tega ne potrebujem. In če je katera tako močno užaljena, prizadeta ali karkoli drugega; ZAČNITE PRI SEBI. Meni je žal, da tako čutite ampak hej; kdaj se pa vi bile nekomu »samo« prijatelj…

Vse živite v eni iluziji, ko boste našle tisto bližino, ki jo potrebujete, da je to vse, na kar ste čakale celo življenje. Kar naenkrat boste dobile najboljšega prijatelja, bližino; in še nekoga, ki vas bo razumel.
Problem verjetno nastane, ko se veza razpade; in potem se vsaka ustraši lastne samote ali pa enostavno ne ve; kaj bi z njo počela. Takoj mislijo, da si morajo najti nekoga, da se lahko "prisesajo"; posejejo par svojih plodnih misli; in so ponovno v vezi; in nekdo je dejansko prišel in jih rešil iz tega "temnega" sveta, da ne bodo več same.



Halooooo; pa kaj je ženskam danes? Takšne jaz spoznavam. Oprostite, če vsako, ki jo spoznam; ne vidim kot potencialno partnerko..Oprostite, ker mislite, da ne dajem od sebe najboljše, kar lahko; ker bi bila rada "samo" prijatelj...
Res; žal mi je,ker čutite tako ampak jaz vam moram povedati; da vsako, ki sem jo spoznala do sedaj; sem vedno skušala biti; nekdo, ki je pripravljen poslušati; biti ob nekomu, če me potrebuje; in ura nikoli ni bila važna.

Žal mi je, ker vse, kar sem želela nazaj, je bila ISKRENOST; ki pa jo večina tako ali pa tako; ne premore; in oprostite, ker ne maram, če nekdo "PRIREJA" stvari; in NE; ŠE VEDNO ne potrebujem, da mi nekdo vstavlja inpute v glavo, ker jaz "še" vedno znam razmišljati z svojo glavo.
Ter vsako odločitev, ki jo sprejmem; mogoče ni dobra za večino; ampak je pa ZAME; ker jaz sem tista, ki se bo učila iz svojih lastnih napak; jaz sem tista, ki bo morala "prežvečiti" svoje probleme; ter podati zaključek ali pa rešitev; in da ŽIVLJENJE je moje;
in če ne znate biti prijatelj; v pravem smislu besed, če ne prenesete resnice, ki jo slišite od mene; potem se preusmerite nekam, kjer vam bo nekdo "pihal" na dušo; ter govoril stvari, ki jih vi DEJANSKO lahko slišite, da preživite ter potem kujete to osebo v nebesa.

No, jaz nisem vse to; imam svoje napake ter prednosti; in kljub vsemu bom VEDNO; ampak VEDNO povedala stvari tako kot jih jaz vidim. Kar za večino ljudi tega ne bi mogla reči...

Razlika med "lažnivcem" in tistim, ki govori resnico je sledeča;

- Lažnivci ali pa tisti, ki prirerajo stvari imajo dejansko samo en cilj v življenju - PREPRIČATI OSEBO na drugi strani, da bo verjela.

- Najtežja pot; pa je pot do RESNICE; kjer moraš prehoditi vse NEPREHOJENE POTI; zaiti na veliko stranskih; in se vedno bojevati za stvari v katere verjameš.



In še vedno; imam rajši drugo možnost tudi, če to pomeni, da okoli mene ne bo nikoli; 100 ljudi, ki bi me zabavali; ali pa pripovedovali pravljice, ki niso resnične...
Res..rajši imam enega dobrega prijatelja; kot sto napačnih; zato, da lahko rečem, da sem priljubljena ali pa da imam v gsm-ju napolnjen imenik.

Mogoče se zdi kot, da imam "inventuro" v svojem življenju; pa je nimam. Želim si, da veste, da jaz SEM prijatelj; v pravem pomenu besede; tudi tistim; s katerimi se NE zapletem; in da mi je žal, da mislite, da morate biti v moji postelji; da nekaj štejete.
Same na drugi strani pa enostavno niste sposobne; obdržati določen iskren nivo prijateljstva; če ne plešem tako; kot bi si vi želele.

objavil-a mo2dra @ 07:03:27 - Št. komentarjev: 3

Objavljeno 17.10.2006

Usoda..U got me..

Nič ne bo iz mene; danes. To je najbolj iskren podatek, ki ga lahko napišem.
Zapuščam svojo pot ter izzivam usodo, ker bom iztopila iz te poti.
Ne morem več. NOČEM! Dosti je bilo.

Jutri mi bodo naredili nov napis, ki ga bom od zdaj naprej nosila na majici;

Dobra vprašanja ne potrebujejo odgovorov.
(A potrebujejo odprte glave.)

Prav smešno mi je, ko si vsake toliko časa privoščim nove majice; z najbolj »satiričnimi«napisi. Trenutno jih imamo vsi v izdelavi; vsaj deset kosov.
Če boste imeli kakšno noro idejo; o napisih; kar napišite komentar.



Jaz pa javljam, da čudežev na blogu mo2dra »bo še ne« ampak nič zato.
Nasmeh mora ostati. Pravzaprav, če rušiš ali pa greš dol s poti; imaš razlog.
No, jaz lahko javljam; da sicer nimam razloga; imam pa občutek v sebi, ki je neverjeten. Občutek, ki bi me mogel hraniti; pa me ne.
Ker premalo vztrajam; ah, ne; nikakor ne more biti zaradi tega…
Mogoče, ker se mi enostavno ne da ukvarjati z nekom in mu odpirati glavo.

Kdor mene pozna; točno ve, da to sploh ni res. Jaz se vedno ukvarjam, če je le namanjši procent možen, da verjamem; v spremembe. Tudi, če ne prinesejo prav nič dobrega.
Torej; kaj za hudiča tukaj ne gre?

Ja, prosim; vprašam sebe; KAJ ZA HUDIČA TUKAJ NE GRE? Ne morem se ujeti v lastne vzorce, ker so tukaj popolnoma drugačni.
Torej..razmišljam..Ideja; " Kaj ko bi nehala razmišljati?
Se usedla na najbolj udoben stol; popila kavo ali pa dve; naredila odklop; in začela; od konca proti začetku.
Točno to! Tega še nisem; iz konca riniti na začetek.
Za to idejo sem potrebovala; 0,5 % mojega časa. Sigurno se mi bo obrestovala.-).
Ni mi škoda časa. Nikoli. Za njo nikoli.
Vendar je premalo volje. Moje vztrajnosti. Zdaj je čas za moj najljubši stavek;
- Če je človeku namenjeno; se bo naredilo; tudi iz nič nič.-))))…


Fenomenalno. Fenomenalno.

Mo2dra – danes ti gre odlično.



In tako smo ga pripeljali odnos; do SEM; SAMO ZATO; ker smo sami tako želeli....
Danes bi morali gojiti pozitivne misli; najbolj udarne; mi pa končujemo stvari; IN NE PRAV DANES...; Kateri koli dan; bi bil uredu; slab začetek tukaj ne bo imel dobrega konca....

Edina stvar, ki je pravilna je ta; da tisto,kar je počilo; je bila lupina; in notri ni nič gnilega ampak tako HUDIČEVO iskrenega..
Ko se v življenju približata dve tako trmasti osebi; ki jima STVARI pomenijo veliko; in potem NIČEN prikaz, da to ne pomeni NIČ...
ZAKAJ MORAM JAZ VEDNO SPOZNAVATI TAKŠNE LJUDI?
Ker jih potrebujem...
Ker jih vlečem na sebe...
Ker "nekdo" misli, da ne morem zdržati brez....

KAJ ZA HUDIČA JE DANES?

objavil-a mo2dra @ 09:27:33 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 16.10.2006

Vprašaj..

Zaprem oči. Dolgo, dolgo; potem; me več ni. Ni dolg ponedeljek. Nedelja je tista, ki je predolga. Zame. Ta trenutek.
Imaš prav, da včasih lahko pogledam na stvar; iz več zornih kotov; pa mogoče ne vidim veliko. Veš zakaj?
Ker hočem čutiti. Ker ni pomembno, če nekdo analizira vse okoli mene, če jaz ne čutim. Razumeš?

Moto današnjega dneva;

Najbolj me privlačijo neuporabne reči.
Še posebej, ker jih lahko uporabim za karkoli.

objavil-a mo2dra @ 14:21:04 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 15.10.2006

Oblika...površje

Silence

Is the moment between everyone
Is the best friend you have in the world
That moment in time
Will help you to survive

Lara Fabian – Silence



Ali ne bi za spremembo; ne plavali; na površju? Ali se upamo potopiti v globine? Tako globoko, da bomo začutili vse lastne dele, ki so bili obnovljeni? Ali bomo ponovno začutili vse tiste, ki delujejo samo na površju?
Obsojajo me, ko izrečem, da osebe, ki se želijo pogovarjati samo »o površju« imajo pri meni določen rok trajanja. Kava nikoli ni daljša od pol ure; in vprašanja se nanizajo v »vedno« točno določenem vrstem redu;

- Kako življenje?
- Kako ljubezen?
- Kako služba?

Ali potrebujem res več kot uro, da odgovorim in grem naprej? Vedno znova se vprašam, če je meni tega treba, da se grem; v mojem prostem času; pogovarjati o takšnih banalnostih?
Lastno počutje vedno vleče na sebe; ljudi; ki so naš lastni odsev. Jaz se zgrozim, če samo pomislim; na preteklost. Ne morem določiti, če sem bila v tistem obdobju tako šibka, pohabljena ali samo na smrt zdolgočasena, da sem vlekla na sebe; točno takšne ljudi. Resnica je, da nisem uživala v tudi enem pogovoru; in še vedno sem se, kar vračala nazaj.
K čemu točno? Na površju so plavala vprašanja; na površju smo se z dlanmi dotikali odgovorov, ki pa jih nihče ni znal povezati v celoto. Krasno!



Svoje obdobje lahko opišem; kakor spodnja pesem..V tej pesmi najdem toliko ljudi, ki sem jih spustila v svoje življenje. Nehote ali pa usodno načrtovano. Ljudje, ki niso prinesli nič drugega; kot odnesli moj lastni mir, ki sem ga imela. In vendar so me kljub vsemu prišli naučiti, da nikoli ne pozabim; kaj točno želim in iščem v ljudeh. Ni rečeno, da morajo biti prav vsi, ki pridejo; na novo; moje ljubimke. Jaz jim danes pravim; ostanki nekega časa, ki nima imena; še manj pa obraza. Ljudje preteklosti. Včasih zamenjaš enega iz preteklosti, da dobiš novega; za sedanjost. Vendar danes tudi to ni več potrebno. Tiste prave stvari; se mi sploh še niso zgodile. Kakor tudi nisem še spoznala vseh besed, ki bi negovale dušo; da ponovno zahrepeni. Lahko bi rekla, da se tudi o solzah nisem naučila še vsega. Toliko stvari obstaja mimo katerih sem hodila; kar pa ni rečeno, da jih nisem zaznala, da obstajajo. Samo nisem znala se dotakniti njihovih globin. Mogoče me je zmedla plitkost teh oseb. In vedno sem bila mnenja, da vsak človek ima svojo lastno globino. Preteče pa verjetno tisto obdobje, da spoznaš človeka, ki zna povleči nase; tvoj svet ter vsrka vse, kar je razboleno ali oživelo.

Kaj zdaj?

Kaj zdaj, prijatelj, ko je vakuum zapolnil ves prostor, ko so izgubljene
priložnosti dokončno izgubljene, ko se ne spominjaš več obrazov, ko se
ne spominjaš več imen, kje je sedaj jaz tega nisem hotel, postajaš
tujec v času, ki priganja in nenehno mineva, v času, ki te sili v beg, brez
slovesa in mrmraje se odpraviš, skozi praprot in čez mah, kakor nevednež,
ki neuspešno beži pred starostjo, preveč tega imaš za seboj in tvoji kovčki
so prepolni, nastanil se boš v svojem imenu, dežela, v kateri si domoval
in ki si ji zaupal, pa te bo pozabila, pozabili te bodo valovi in antologije, in
ko boš tudi ti pozabil na vse, boš zagledal ognjeno zemljo, začutil jo boš
na kolenih, v dlaneh, na ustnicah in na čelu, seštel boš pluse in minuse
in pregledal obračun s samim seboj, tedaj bo vse izravnano, skoraj vse.

By N.N.

objavil-a mo2dra @ 15:18:51 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 14.10.2006

Neka ptica...

Danes si lahko zaželimo VEČ; kot pa samo prijatelja; danes si lahko zaželimo; biti "vezani"; ali pa udomačeni. Kar nam je dala jesen; olajšala nam je delo; potisnila pritiske v neko logično povezano; odpori so se zmanjašali in jaz vas vprašam;

- Ali smo še vedno ostali enaki?

Ali smo nehali iskati položaje nebesnih sil? Ali smo se vprašali, kam vse moramo stlačiti lastne občutke, da nekoga prepričamo ali pa ona nas prepriča, da ne moremo živeti življenja samo v zastekljenem rastlinjaku,

Zaobljube sebi so močnejše.

objavil-a mo2dra @ 19:02:36 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 13.10.2006

Kozmične misli..

Jaz te potrebujem! Slišiš; zelo te potrebujem. Pravzaprav, če dobro pomislim, nočem biti oddaljena od tebe. Niti razdeljena.
ŽELIM, da ljubezen vse premaga. Opusti vse zadržke v meni.

To so moje želje. To je moje življenje. Vse naj se odpre pred menoj, ker nisem spoznala v življenju ženske, na kateri me ne moti prav nič.
Nisem spoznala nobene; na kateri ne bi takoj začela iskati napak.
In tudi ne branim se.

Saj vem, da sem se v življenju ustavila; ob napačnih ženskah ampak prosim, ne pošiljaj mi na pot; nje; če ne morem začutiti njenega dihanja ponoči; ne vzemi mi vse glasove v meni, ki se bojujejo. Močno se bojujejo, da ne utihnejo.



Jaz nočem nobene druge. V življenju. Sploh več.
Rada bi delila z njo; živela; se utapljala ob njej; zbujala jutra; kričala; vse samo, da se ne bi zbudila; v nekem trenutku v življenju in ugotovila, da ona nikoli ni obstajala. Moja duša; dvojčica.
Kako je lahko, da je nekdo usojen, če ga srečaš in nikoli ne začutiš njenega dotika na sebi?
PROSIM; vse Bogove tega sveta…pošljite to sporočilo v Kozmos; v gledališče vseh svetovnih misli; naj se pretvorijo in naj ve; vse, kar želim; vse…je ona.



Lahko odprem sto vrat; in jih ne želim. Lahko se rešim vseh okovov v sebi; in končni postanek želim; ob njej. Za vedno!
Tudi, če sem potrebovala skoraj deset let, da to spoznam; nisem našla vrat; do nje sama; nisem, ker ne verjamem v nobeno naključje.

To so pozitivne misli; za današnji petek; in da; ne pozabite;kdaj ste nazadnje hrepeneli; močno; hrepeneli..
Najboljši izmed vseh svetov; bo najin.

objavil-a mo2dra @ 00:43:21 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 12.10.2006

Opažanja..

Če danes pišemo, da naključja v življenju ne obstajajo; in da se vsaka stvar zgodi z razlogom ali pa, ker je bilo v naprej tako določeno; potem ustavim svoje misli; ter si rečem; Ni naključij. Obstajajo znamenja. Vidna ali pa zgolj, če se ravnamo po občutku.

Ženske so področje pri katerih se nikoli ne nehaš učiti. Vedno ampak vedno moraš svoje znanje; nadgrajevati.-). Če zanemariš samo en detajl; ti lahko uide leto njenega premišljevanja ali pa njenih skritih misli.
Se pravi, da moški; pozabljajo, da morajo biti opazovalci. Vsaj nekateri. Da ne bomo metali vseh v isti koš.



Včasih se znajdemo v obdobjih, ko se nam vedno mudi; ne najdemo časa, ne za sebe; še manj za svojega partnerja. Trpi odnos, če ga gledaš pravilno. V bistvu vse trpi, če se v odnosu nehaš pogovarjati. Iskreno. Brez zadržkov.
Sama pri sebi opažam, da vsakokrat, ko sem nehala komunicirati v odnosu; ko sem pustila, da sem izustila besede, da nimam časa; da se ne morem ukvarjati; je šel dejansko cel odnos v kanalizacijo.
Tudi, če sem ga popravljala; nikoli več nismo prišli na enako raven. Padlo je zaupanje ali pa tisti občutek varnosti, ki ga je ona imela na drugi strani. Morda zgolj občutek, da ima vedno mojo ramo na katero se lahko nasloni; pa vseeno; v ključnih trenutkih me je zmanjkalo. Prav tako je bil prizadet odnos; kadar jaz nisem prišla do nje; ko se je meni rušil svet. Ali pa je bilo zgolj nekaj v moji notranjosti »ne-delujoče«; in funkcionirala nisem več po principu, da sva midve v vezi.



Razdvojenost..Jaz za sebe vedno priznam; težko se navežem; in prav včeraj sem slišala zanimiv komentar; da tudi, ko vse ženske mislijo, da sem navezana; da jaz potrebujem še najmanj dve leti, da jo sprejmem; v sebe; in jo ohranim tam.
Ampak kljub vsemu; nobena tega ne bo vedela. Pogovor se je nanašal na to; da koliko časa potrebujemo, da nas nekdo sprejme ali pa obratno. Kako blizu nam mora nekdo priti, da se pozna, da »dihamo« zrak, če je ona v bližini; in če nje ni; je vse okoli nas puščava.

Kje pa je voda, ko jo najbolj potrebujemo? Tista drobna razmišljanja, ki jih nosi v levem žepu; kako priti do njenih želja, ki jih izrazi v obliki hrepenenja?...Kako ljubi, ko je najbolj žalostna?
Njen pogled, ko je srečna?....Njene oči, ki sijejo…



To so vsa vprašanja, ki so tako pomembna; in večina jih prezre ali pa najboljše, kar se dela; trenutno; da si sam odgovoriš; namesto nje.
Nikoli ampak res nikoli; moji odgovori; moji zaključki meni ne bodo toliko pomenili kot pa, če jih slišim od nje. Tudi, če bodo moji pravilni. Njen pogled, njene besede; so še vedno veliko več; kot moj lastni zaključek.
Teh sem se odvadila. Danes vprašam, če tudi me sesuje v tisti minuti; ker ji povem, da vsakič, ko me bo sesula; bo prav ona tista, ki me bo nazaj sestavljala.

In če ženska; ali pa partner tega ne zna; noče; ali namerno sesuje svetove osebe, ki jo ljubi; potem je nekaj hudo narobe z osebami, ki sodelujejo v takšnem odnosu.
Vse je res - obstaja toliko razlogov, da se ostaja v takšnih odnosih; ampak vedno imaš več možnosti. Edina stvar, ki jo potrebuješ ali pa jo ljudje; prepogosto izgubljamo; je vera; v nas same.
Da zmoremo; da hočemo; da še vedno znamo.
Ali je res bolje imeti takšnega partnerja, ki nam namerno odvzame lastno "neodvisnost" ter "samostojnost", ker se sam na drugi strani počuti ogroženega, če ne deluje v tej smeri?...

O tej temi bi lahko pisala dolgo časa; pa me vse bolj spominja na spodnji prikaz slike; ker takšne ženske imajo tako "sprane" glave; da ne vedo, da prav one; v sebi nosijo nekaj največjega, najboljšega, kar imajo; edina napaka je, da imajo napačnega človeka ob sebi.

objavil-a mo2dra @ 11:06:40 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 11.10.2006

In the name of love...one more time

Vsi; DA; prav vsi poglejmo v nebo; zaželimo si najboljšo jutranjo željo..
Pravkar razmišljam »O«..ženskih nogah..Ali je res ali ni res, da se nam pogled ustavi; prav tam?..Tam pade kontrola; če je še tako močna..Okey, razen, če jo pogledaš v oči; in potem strmiš; strmiš; in nikakor ampak res nikakor; ne moreš odmakniti pogleda.

To je tako kot, če bi svojim očem šepetal; » Ah, daj no, odmakni; odmakni pogled, no..«; Ne gre; še kar strmiš in strmiš.
Obstaja določena lepota, če so noge izredno lepo prekrižane; in potem počasi z dlanmi raziskuješ »dovoljeno območje«.-). Prav tam lahko začutiš absolutno predajo; ko se telo odziva na spontano; nor način. Odmik rok je pravzaprav nemogoč…dokler ne prideš do »razpotja« in potem postaneš; logično, ne.-); razdvojen.
Ampak zapomnite si; vse ampak res vse poti vodijo navzgor.-).
Krasen stavek..In ko se znajdeš pred njenimi ustnicami; odpove razum..
Ne potrebujem nobenega, da bi me sestavljal. Vsi deli v meni razpadajo.
Morda je to prav namen; naj razpade vse, kar je v meni, da bo lahko nekdo sestavil ponovno vsak moj manjkajoči del.

objavil-a mo2dra @ 08:22:10 - Št. komentarjev: 3

Objavljeno 10.10.2006

Obleči me..v malenkosti

Včasih nisem znala prikazati malenkosti ali jim dajati poudarek v svojem življenju.
Danes – verjamem, da od majhnih stvareh, se da vedno priti; k velikim. Obratno je podoba kaosa.
In da; iz besed se da priti k dejanjem. Iz dejanj ovrednotiti nazaj besede; harmonija ali pa zmeda.
Ni žalosti; ni grenkobe v srcu; čustva so prosta. Kakšen stavek? Smejem se; vse okoli mene se dogaja v takšni hitrosti; in sledim..In ne zanima me, k čemu me vleče ta pot po kateri hodim.
Čutim; sonce; čutim dež; Vse; kakor, da bi bile zvezde na moji strani. In četudi se jutri zbudim; in vseh teh občutkov ne bo več v meni; si bom priznala; BILO JE NAJLEPŠE, KAR SE JE DOGAJALO V MOJEM ŽIVLJENJU.

Počutim se, kot da bi se na novo rodila; ..in vse to, ker sem našla lastni čar; na zanimivem področju; v katerem ga prej nikoli nisem mogla najti; kljub temu, da sem ga iskala; v sebi!

Ko bom sedela; na nekem pomolu; gledala sonce, ki obleče morje; v nove barve; v katerih se bom videla tudi sama; si bom priznala; Mo2dra; ljubi in ne prosi za nič drugega ampak samo daj; najboljše, kar nosiš v sebi!..

In to se bo zgodilo..na koncu te poti!

objavil-a mo2dra @ 15:39:23 - Št. komentarjev: 3

Objavljeno 09.10.2006

Prevleka sanj..

Še vedno jih imam…Večje kot kadarkoli do sedaj. Obstajajo. Zapisane so na moji dlani. Dotaknem se jih. Mogoče z kakšno drugo roko. Vendar občutim vonj. Kot, da bi se sprehajal skozi mene. Nikdar zapustil moja čutila.
Tako močne so sanje, ki so v meni.
Mislijo in se motijo; da jih ne prepoznam več; v pravi obliki. Da ne strmim v svoje sanje; temveč jih mečem proč. Kot, da se ne želim zresniti; ne vedoč, da jaz sem takšna; že od nekdaj. Preresna.
In ko počenjam stvari, ki jih drugi meni ne bi pripisali; potem sem neresna.-).

Da, petek je bil lep; drugačen; zanimiv..A lahko nadaljujem? Ljubljenje.
Nekaj v meni; po vsem tem; se je spremenilo. Znaki so se pokazali za mnogo bolj intenzivni; kot do sedaj. Odločila se je, da bo prespala. Le čemu je to naredila; po vsem tem času…Zaspala sem; brez, da bi sploh občutila; kdaj sem utonila..v spanec…
Njene roke so zjutraj božale moj obraz..Če bi odprla oči; bi se lahko gledali brez besed..Ali so bile potrebne?..



Življenje je en sam velik trenutek. Zajet v sanjah. Takrat sem vedela; ko bom odprla oči; zadržala njene roke; v mojih; bom objemala svoje sanje. Vendar ne z njo.
Mižala sem. Se poslovila; nikdar vstala iz postelje.
Mogoče je morala deliti trenutek, ko je sama s seboj; v mojem prostoru.
In mnogo kasneje me je vprašala; » Ko sem stala v tvoji dnevni sobi; sem se vprašala, če ne bi vedela, da tukaj živi ženska..Ali bi temu prostoru pripisala žensko osebo?
Nasmeh!..

Druga oseba, ki je to vprašala. In odgovori so vedno enaki. Nikdar v svojem prostoru ne maram »šare« na kateri se nabira prah. Ne maram stvari, ki ne izražajo ali pa nimajo svojega pomena. Da, vsak predmet, ki se nahaja v prostoru; je prinesel nekaj v moje življenje. Bolečino ali srečo.
In ko se bom ponovno odločala, da bom spremenila okolje; bom naredila ta prostor; prazen. V njej bodo osnove, ki me naredijo tako živo. Ena slika, ki bo povedala vse; ona na vseh fotografijah. Spredaj in zadaj. Ena pesem, ki se ne bo nehala vrteti. In občutki, ki ne bodo zamrli ampak bodo rasli.
Ali bova potrebovali še kaj več?
Da, malo smeha, malo sreče ter enake sanje; na najini poti.
Ali bova prišli na najino pot?
Ne gre drugače; ko bodo občutki tako polni, da jih ne bomo mogli več izpisovati; takrat jih bova izlili ena v drugo.
Čas pa je tako neomejen; in vedno manj ga je; ..

Dajmo napisati drugače;
- Časa je dovolj, če so sanje tako velike; da jih enostavno moramo uresničiti. Z dobrimi pogovori, z nenavadnimi situacijami; z grešno; pozitivnimi mislimi.
SANJE OBSTAJAJO!.

Tiste velike..S….; pišem jih z veliko začetnico; podčrtam vsak trenutek; živim.
V tem dnevu mi je to dovolj. Jutri bom mogoče želela več ampak nikoli; nikoli si več ne odrežem »več«, kot mi pripada; tukaj in sedaj!..



Greva leteti; če ne boš znala razprostreti krila; ti bom jaz pomagala..
Če boš omahovala; bom jaz tista, ki bo slišala tvoj glas..
Karkoli bo premočno; bova ublažili…
Ampak dajva leteti skupaj…
V tem življenju..

objavil-a mo2dra @ 09:51:17 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 08.10.2006

Namesto zraka..hrepenenje..

V življenju lahko igramo vedno več vlog. Eno v službi. Drugo doma. Tretjo pred svetom, ki ga ne poznamo.
Vprašajmo se; Ali smo še vedno na koncu; mi mi..
Da, včasih je treba resnico prikrojiti, ker ne moreš vsakemu povedati vse…

Ni enostavno, ko se znajdeš pred zidom; in želiš prevrtati luknjo. Veliko lažje bi bilo v določenem trenutku početi karkoli drugega; kot pa iskati pravi sveder, da vrtamo luknjo. In ja, takrat bi bilo bolje, če bi se človek odpeljal na kakšen lep kraj; z lepim razgledom in spustil v svojo dušo svobodo, ki bi ga pomirila.

Ni dobro biti v življenju vedno divjak; treba je kljub vsemu upoštevati človekovo ozadje (kdo sploh je) in ne prestopiti meje…
Tiste meje, ko je življenje ena sama tujka…od tega, da si drzneš ter prestopiš mejo; ali pa samo stojiš na meji; pa je mejnik, ki mu jaz pravim hrepenenje.
Greš iz sebe; ne zaradi meje ampak zgolj, ker te zanima; kaj je na drugi strani..
Včasih odpove, da si borec; včasih odpove, da si realist in sanjaš; včasih je to edini način, da se naučiš; življenja.



Vedno gre pa samo zato, da stvari opaziš. Da si radoveden. Svet je neskončen. Bolj kot si mi nekatere stvari jasne; bolj bom razumela druge.
In če jih ne bom; bom poskušala znova in znova. Ker mogoče bo oseba na drugi strani tako razumela tudi mene; in nihče ne bo vrgel puške v koruzo zato, ker smo se znašli pred zidom; v katerega ne znamo prevrtati luknjo. Zida, ki je tako močan in velik, da onemimo, ko se znajdemo pred njim.

Ključ je vedno; v nas samih. In če opazimo stvari, ki jih drugi ne opazijo; imamo vedno možnost izbire. Pustiti ali pa prestopiti mejo.

objavil-a mo2dra @ 14:25:28 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 05.10.2006

Nekega Jutri morda...

Nerazumljiv šepet, ki mi hodi po glavi; ne potrebuje besed. Vse je v sliki. Mnogo več; v meni. Danes mi ni do pisanja. Ker se mi zdi, da v moje stavke ne vnašam prav nič obogatenega. Zanimivega.
Danes sem se veselila; že zjutraj; masaža stopal ob šestih zjutraj.-)))...
Užitek, ki ga jaz sploh ne morem prehvaliti. Če niste; obvezno probajte.-)))...
Učke imam prav takšne kot je prikaz v zgornji sliki. Ne, od žalosti ampak od utrujenosti.





Grem na eno; pozabila sem šteti; katera po zaporedju je to...-))))....
Lahko pa tudi vi vsi pridete; ni problema; samo prej se najavite; če že ne zaradi prepoznavnosti; pa zaradi okusa; kakšna kava vam bolj prija...-)





Vse, kar sem si zaželela; danes je; DA BI MI USPELO; USPELO...
Ti, Joli; ...DAJ GLAS OD SEBE; in ne hodi v temo; ker tam že vse poznaš. In ker jaz vem, da ti bereš moj blog; lepo prižgi lučko v svojem notranjem stanovanju; odpri okno; zajemi sapo; odpri vrata; IN NAREDI KORAK;...KORAKAJ...
V petek prihajam...

...do takrat si sicer lahko v temi; ampak jaz si ne bi želela; razbijati "smetnjakov" pod tvojim blokom, da prideš ven.
Joli; saj jaz bom pridna; bom pojedla čokoladico; vse; ampak ne hodi v lastno temo, ker tam ni prav nič dobrega...pa še....Hm...Vse vadbe odpadejo.-)))))...
Kaj boš pa zdaj rekla?...

objavil-a mo2dra @ 13:51:04 - Št. komentarjev: 1

Objavljeno 04.10.2006

Jesen..

ANGEL VARUH Ptič sem, ki zjutraj potrka na tvoje okno, in sopotnik, ki ga ne moreš poznati, popki, ki svetijo slepim. Sem ledeniški greben nad gozdovi, jaz sem slepeči in sem zvok brona iz zvonikov katedral. Misel, ki te prešine opoldne in te napolni z edinstveno srečo. Jaz sem tisti, ki si ga ljubil nekoč davno. Podnevi sem hodil ob tebi in te pozorno gledal in položil usta na tvoje srce, a ti tega ne veš. Jaz sem tvoja tretja roka in druga senca, jaz sem beli, za katerega nimaš srca in ki te ne more pozabiti. (Rolf Jacobsen)





Ta jesen bo pravzaprav leto, ki bo zaznamovala moje življenje. Mogoče zaradi vseh novih barv, ki se porajajo v mojem srcu. Mogoče zaradi tistega lahkega občutka, ki ga enostavno ne morem izpustiti ven iz sebe. Ostaja.
Če bi znala bolj intenzivno deliti z vami te občutke, ki se porajajo v meni; bi zagotovo jih. Kljub vsemu vedno obrnemo več strani v svojem življenjskem obdobju. Nekatere začutimo; nekaterih pa sploh ne zaznamo.
Najboljše, kar pa se mi zdi; je to, da ne čutim popolne umiritve zavoljo ljubezni. Ne, ni ljubezen tista, ki je spremenila moje stanje.
Hitra misel v meni je samo ta, da to bo še izboljšalo moje stanje; do takrat; pa delim z vami; sebe; in to je največ, kar dajem; po zelo dolgem času.

Kdo bi si mislil, da je človek lahko srečen; tudi, ko ni zaljubljen; tudi, ko ne ljubi tako, da se mu zmeša. Ko preživim popoln večer tudi, ko sem sama s seboj; počenjam stvari, ki me znotraj napolnijo z neverjetno energijo.

Zdaj zaključim, da sem na nek način srečna; zelo,ker sem vedno tudi, ko ni bilo najlaže, znala preživeti sama; ko nisem šla v vezo zato, ker me je samota ubijala; ko se NISEM V ŽIVLJENJU odločila, da bom preživela svoj life; z nekom; na površju; ker so mi še vedno pomembne najbolj osnovne vrline v življenju, ki jih lahko zahtevam; samo zato, ker jih bom vedno znala dajati nazaj.



In da; nekoč vam napišem, da se je uresničilo tisti del mojih sanj; ko bom vse to, kar sedaj občutim; prepojila z ljubeznijo. To bo verjetno tisto spajanje, ko se bom popoldne sprehajala po parkih, ki bodo cveteli tudi, če bo dež; ko bodo zraven mene tiste oči, ki jih bom oboževala; in kateri bom nudila tisto, kar do sedaj nisem mogla; zvestobo. Mojo.

Nekoč mi je nekdo, ki mi je blizu, rekla, zakaj se obremenjujem z zvestobo? Zakaj na njo gledam, kot da je to »šibki« člen v mojem življenju? Zakaj rajši ne gledam na to, da tista, ki me bo sprejela ali pa vzela za svojo; bo vzela cel paket….
Zdaj ti lahko odgovorim; zakaj gledam na to kot šibki člen?
Jaz sem vedno; in tudi v bodoče nameravam gojiti enake misli, verjela, da je zvestoba pomemben člen v odnosu. To je znak spoštovanja. In kljub vsemu, če se odločiš za skoke čez plot; potem se moraš v odnosu; o tem pogovoriti. Ker mogoče je nekdo osamljen ali pa ne funkcionira vse, kot bi moralo.

In vem, če nikoli v življenju ne bi imela takšnega razmerja; v katerem je bilo predajanje 100 % potem si nikoli verjetno ne bi tega želela.
In da, če tega v odnos ne bom mogla prinesti; potem je bolje, da sploh ne razmišljam o resnem odnosu.


Pripadnost, komunikacija, spolnost – osnova. Ko samo ena izmed teh stvari pade; potem avtomatično začneš iskati tisto, kar ti manjka.
Jaz enostavno nočem več polovičnih odnosov;
- nekoga za komunikacijo
- nekoga za seks

Želim; vse v enem; lepota mojega razmišljanja. Mislim, da je čas, da neham razdvajati dva tako pomembna pojma; in razmišljam; o združitvi.

In vedno; si želim iti v odnos; zgolj zaradi ljubezni; in ne zaradi postelje; ali pa tega, da ne prenašam občutka, da bi bila sama.
Ljubezen..v tej jeseni..-)..

objavil-a mo2dra @ 09:19:58 - Št. komentarjev: 3

Objavljeno 03.10.2006

Na tleh..nebo

Po dolgem času mi je uspelo; zaspala sem kot angelček. Po celodnevnem glavobolu, ko sinusi ne nehajo in ne nehajo; sem ob desetih zaspala; nemih oči; izpraznjena; utrujena; …Oči so me izdajale, ker bi si tudi glavo »snela«, če bi bilo kaj bolje.
Včeraj ni bil čisto tipični ponedeljek. In kako prosim, danes, izgledajo tipični ponedeljki…
Ali je pri vseh tako, da če prideš dobre volje; potem si lahko prepričan, da boš slabe odšel? Mislim, da vsi zelo, zelo, pogrešamo vikend; in se v ponedeljek še ne moremo sprijazniti s tem, da ga je že konec; in vsi po tihem vpijemo v sebi; » Hočemo »ŠE«..



Danes pa sem počutim, kot ptica, ki raztegne svoje roke visoko skozi nebo; izginja in se pojavlja med oblaki; misli so razširjene povsod; v meni pa mir. Mir; še enkrat preberem kaj sem napisala. Da, pomirjena sem. Sama s seboj!.
Verjetno me je nekdo napolnil z energijo, da sem tako »pomirjena«.-).
Nič takšnega..Pravzaprav dober; prekleto; dober dan; je še »za enkrat«…

Zakaj?

Nič ne gre tako, kot bi moralo. V bistvu stoji. Rinemo z glavo in pozabimo, da se skozi zidove ne pride. Menjavamo pripomočke. Vse naredimo. Ampak se, kar nič ne zgodi.
In dan je še vedno dober. V času, ki mu jaz pravim; » ne obrni stvari proti sebi«; rajši deluj; izven sebe..Se dogaja, da občutim; mirno valovanje.



Kdo bi si mislil, da obstajajo tudi takšni občutki? In rečem vam, da so veliko bolj sprejemljivi, kot pa to, da v sebi čutim nemir, adrenalin; pogonsko kolo, ki se sploh noče ustaviti v meni. Hrepenenje, ki se ne more nasititi. Beg, ki me ne more pripeljati na nobeno pot, ki bi me ustavila.
Le kaj hudiča to pomeni.-)))))….In prav nič se ne dogaja.-)..

objavil-a mo2dra @ 09:40:58 - Št. komentarjev: 2

Objavljeno 02.10.2006

Vem..nekega jutra

Še malo in bom lahko tako sedela na vrhu; mojega bloka; v snegu; pokrita z dekico.-).
Prav to bom počela cel december.-); sem se že odločila. Vse misli bom odklopila in se enostavno prepustila toploti, ki bo grela moje srce.
Ha, ha, ha, - se mi je zdelo, da je ponedeljek tako očiten. Prav trudim se, da ne dodajam ironije, ki me obkroža. Z nasmehom tudi »včasih« padeš dol.
Se mi je zdelo, da sem prišla do tiste faze, ki jo imenujem »kronična utrujenost«.
Tudi »najboljšim« se to dogaja ampak saj ni, da ne bi poslušala svojega telesa, ko mi pripoveduje nore zgodbe, da potrebuje odklop. Sprostitev.
Hej, to pa je generalna ideja – sproščanje ob »nesproščenih« osebah! Ali to sploh gre skupaj?

Gremo skupaj; danes; v ta nori ponedeljek; zdrvimo po poti, da bo tega dneva čimprej
konec.-)..in potem bi pa resnično morala premišljevati, da bi vsaj »malo« več začela spati. In bolj razmišljam; vem, da danes zopet ne bo nič prej, kot pa pred enajsto zvečer.
Prav pogrešam »sama« sebe; da sem več v postelji.-)…
Hudo »mrzla« so jutra; in večeri, ko se zavijem v »flis«, so tako topli.-))))):…
Ta tabla, ki nakazuje pot; je malo zastarela.
Ali mislim, da potrebujem obnovo? Prenovitev…
Okey, bom malo razmislila.-)))..O čem že?...

objavil-a mo2dra @ 07:47:03 - Št. komentarjev: 0