Objavljeno 30.09.2006

Molče..

OCEANSKA LJUBEZEN

Posredni stik ohromelosti
zdravi
moje srce
z besedami.

Vse v meni;
obstaja
deluje
in jaz...
jaz ne upam;
ljubiti.

Takšna barva oči
obstoji
obstane samo;
v notranjosti
mojega srca.

Sledim tvojim
sanjam
z nasmehom
vendar
molče.

objavil-a mo2dra @ 18:59:39 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 29.09.2006

Heroji..

Kdaj je človek največji heroj?
Ko prizna svoje največje strahove. Ko se ne ozira na to; komu bodo prinesli veselje; ampak se bo s tem osvobodil vseh misli, ki jih ne more več prenašati v lastnem telesu.
Takrat iz vseh teh strahov; dvomov; teče vsa bolečina, ki pomaga, da se mogoče bodo rane zaprle, ker bodo pravilno ozdravljene.


Zakaj se bojimo, da bi nam škodovali drugi ljudje, če pa sami sebe najbolj uspešno poškodujemo?
Zakaj se tako bojimo spuščati druge ljudi v svoje življenje; če pa nam nikoli ne morejo narediti toliko hudega; kot smo si sami sposobni?

V življenju ni nobenih pravil. Ne obstajajo. Vsak človek si jih oblikuje sam. Vsak si sam izbere tisto, kar mu sledi.
Ali sledimo svojim SANJAM?
Ali jih samo SANJAMO?



Jaz sem sprejela svoje življenje; in se sprijaznila z določenimi stvarmi. Nikdar ampak nikdar pa ne morem sprejeti v svoje življenje nekoga, ki mi želi uničevati moj boljši jutri. Nikdar. Tudi takšne osebe ne, ki ji moja ljubezen in zaupanje ne pomenita nič.

objavil-a mo2dra @ 23:32:36 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 28.09.2006

Zasebnost..

Zaželite si; svojo željo. Močno jo »stisnite« v mislih; ter pazite, da vam ne uide.
V zadnjem času sem se dodobra »ponovno« spoznala« z nepoznavanjem besede »NE«.
Druga stvar, ki pa je ne želim spoznavati več; od blizu; je hinavščina in vdor v zasebno življenje.

Zdaj razumem skoraj polovico žensk, ki se ne upajo iskati; in tudi nočejo, ker imajo potem lahko »resne« probleme, ki seveda izpadejo v obliki možnosti ali pa nesporazuma.
Moj nasvet predvsem sebi pa je; pazi, komu danes zaupaš, ker nikdar ne veš, kdaj bo oseba na drugi strani to izkoristila v svoj namen.
Vem, da polovica ljudi funkcionira prav po tem sistemu in kljub vsemu; mene to žalosti. Ko se zaupanje razpade in s tem tudi to, da avtomatično greš stran od ljudi, ki ti lahko škodujejo.


Verjetno je »trik« v potrpežljivosti in ogromnem pragu tolerance. No, jaz nimam teh stvari; na zalogi. Se bom pa v bodoče potrudila, da bom spustila v svoje življenje še manj ljudi, kot sem jih do sedaj.

Zdaj vem; kaj vse zajema tista beseda; » Mir«, ko izrečeš, da je to vse, kar želiš imeti.
Lahko napišem, da sem razočarana in kljub vsemu; si moram priznati, da sem to pričakovala. Ves čas. Kot, da je bilo samo vprašanje časa; kdaj se bo vse zrušilo.

Učili so me; poberi culjo in pojdi naprej. Nikdar ne poglej nazaj, ker ni vredno.

objavil-a mo2dra @ 08:43:39 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 26.09.2006

Razvajenka..

Pravijo, da je dobro imeti "razvajenko" pri hiši; takrat, ko se osamosvojiš; resno vežeš ali pa vsaj; moraš imeti dobro podlago; za veliko prostega časa.-).
Tudi eno od zgornjih alinej; jaz nimam;...pa vseeeno.-)))))...

objavil-a mo2dra @ 14:31:34 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 25.09.2006

ČE..

Hranilna vrednost ljubezni – Ali je to zgled telesne in duševne popolnosti?
»Ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko«, izraža misel.
Lahko živiš kot nomad vendar vsi nismo za vse. »Dlje pa ne gre«.

Nova zvezda, ki nenadoma zažari in potem zopet izgine. To ni modna muha. Njena objektivna resničnost je moja podoba objektivnega idealizma.

Vendar moj odnos ni; neoseben. Je nejasen. Ni neznan. In tudi skrit ne.

Senca

Ko vidiš, kako drugi objavljajo verze, ki jih sam nosiš
v glavi, a jih še nisi zapisal, ko odkriješ, da je nekdo
na nekem oddaljenem kontinentu že napisal pesem, s katero
se ravno sedaj mučiš, jo popravljaš in izboljšuješ, ko
zveš, da v neznanem kraju živi tvoj dvojnik, pomembnejši od tebe,
takrat se prikrade k tebi strah, kakor prikazen
stopi skozi tvoje telo, da te zmrazi, in ostane v tvoji
bližini kakor senca, brez katere ne moreš nikamor več.

By Novica Novakovič

objavil-a mo2dra @ 17:55:55 - Št. komentarjev: 0

Misli..sebi

Koraki proti morju. Ne me vprašati, če so lahki. Tudi tega me ne vprašati; če jih znam prehoditi. Beden odgovor. Ne vem!
Kaj pa želja?
Velika kot srce; globoka, kot dno, v katerega se ne moreš potopiti; in leži mi na pravem delu srca.
Torej??
Torej nič. Usmerjam svoje misli; na poti; v morje; proti njej!



Dodajam barve. Sem preklemano slab slikar. Oživljam situacije ali bolje rečeno; " JAZ MORAM OŽIVETI!". Obarvati se moram; še v kakšno drugo barvo; kot modro.
Jaz potrebujem...pisane barve; mavričnega neba!



Sprostiti moram te "zrahljane" ideje; preteklosti. Obrisati prah; s svojih sanj.
Prebiti se skozi pajčevine; dihati zrak...



Proti koncu dneva se lahko usedem; na drva.-); določim smer svoje lastne poti.
V glavi mi vihra milijon idej; Vse so tako "lahkotne"; vsaj na videz. In jaz ob teh idejah postajam; lahkotna kot pero.-).
MO2DRA - PREBUDI SE!

objavil-a mo2dra @ 09:41:38 - Št. komentarjev: 2

Objavljeno 24.09.2006

Svoboda..

Njegov krik je zdramil Jato iz spanja, zakričal je glasno, kolikor je mogel, iz višine sto petdeset metrov; » Moram leteti! Poslušajte! MORAM LETETI!«

Ob sončnem zahodu je skoraj tisoč galebov stalo zunaj kroga učencev, radovedno gledaje Marijana. Vseeno jim je bilo, ali jih kdo vidi ali ne, in poslušali so, skušaje razumeti Janatana Galeba.

Govoril je o zelo preprostih rečeh – da je za galeba prav, da leti, da je svoboda prava narava njegovega bitja, da je treba pustiti vse ob strani, kar je napoti svobodi, pa naj bo to obred ali prazna vera ali kakršna koli oblika omejitve.
____________________________________________________





» Umetnost, Peter, je v tem, da skušamo svoje omejitve premagovati po vrsti, potrpežljivo. Ne skušamo leteti skozi skalo, to imamo na sporedu malo pozneje.«
_____________________________________________________



» Lepo, Peter. Se spominjaš, kaj sva rekla o tem, da naše telo ni nič več kot naša misel sama…?«

_____________________________________________________

By Richard Bach – Jonatan Livingston GALEB

objavil-a mo2dra @ 15:12:29 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 23.09.2006

UTELESITI..usodo

ČUTNO MODRO

Če bi videla
polja
mojih sanj
bi zbežala?

Zakaj, ko pomisliš
name
bežiš?
Če veš,
da se razširim vate
kot komet,
ki noče uničenja
tvojega srca.

Nočem zapreti sanje
v taborišče.
Vzletiva
visoko
k priznanju
najinega obstoja.



KRIVULJA SRCA

Dogaja se nekaj
lepega
skladnega.
Uspavam te
utapljam se
v tebi.

Živim v majhnem
prostoru,
ker ne mislim
molčati
zamolčati
resnico, ki
mora biti
izpovedana.

Želela si
puščavo
ter nenavadno
osebo,
da te odnese,
odpne vzmeti
nariše drugačne
vzorce
tvojega delovanja.

Ali se bojiva..
stopiti na drugo
stran,
ki je svetlejša
boljša
nevarna….




NO, DAJ…

Ubij to, kar
V meni nastaja.
Poskusi.
Z enim zamahom
zamolči,
da si pred menoj
enaka kot
včasih,
ko si tavala
iz krošnje
na krošnjo.

No, daj…
Zanikaj, da vse
kar nastaja,
se ne dogaja
No, daj…
potolaži misli
ki ne ODNEHAJO.

No, daj..
boš videla…
ne moreš
več zaustaviti
lastnega hrepenenja.

objavil-a mo2dra @ 15:20:40 - Št. komentarjev: 0

NOTRANJI POSNETEK..medledenodobnosti

Strnjeno in zgoščeno počutje. Ni vse nedolžno, kar daje izgled.
Včasih lahko z lastnim mučenjem naredimo več napak; kot pa če zadržimo v sebi; vse nezdružljivosti.

Dobre in prave osebe; so redke. Ne odnehati ali pa postati; nepopustljiv. Želim izklopiti možnost razuma..Začutim lastno povrhnjico..V sebi čutim upor, ko telo ne deluje; narekuje tempo razum.

Čustva. Ta so pomanjkljiva. Potrebujemo dopolnitev v celoto.
Hrepenenje v meni; je nepoškodovano. Neomadeževano.
Ostajajo samo ostanki nekega časa; s katerim razum tako dobro operira.
Ta spoznavna sila v meni; pojenjuje. Kako potem lahko pride do celote?



Zrem; odsevam se; nehranljiva postajam. To vse ni pomanjkljivost.
Danes me je samo strah; tega kar vidim, ko tonem v sebe.
Prizadetost; do nekoga drugega. Zanimanje za naklonjenost; in jaz kot prosilec; sebe; moram najti jezik, ki bo razumljiv.
V čem sem prizadeta?
Podnebje je sigurno milejše kot ponavadi. Obstojim med celinami.
Zaplete se. Vedno.
Komu je mar; za koga; in zaradi česa?



Javno vprašanje, da če potrebujem vero; potem zahtevam od sebe pojasnilo; za njo; in pravi odgovor?
Vem, da vse odgovore vem; še predno se jih vprašam. In kljub vsemu; se bojim. V svojem izvirnem pisanju ali pa besedilu; ponarejam svoj vmesni prostor.
Strastna je moja nepopustljivost; v moji notranjosti. Poslušam koliko »blaga« je na zalogi; in kljub vsemu potrebujem čas, da naredim »inventuro«; koliko moči mi je ostalo.
Niso izkušnje in tudi logičnega pristopa se ne morem naučiti. Vse me lahko zaduši ali pa izstreli na površje.
Otekline so kot intuicija. V svoje telo vnašam nekaj, kar bo spremenilo moje gibanje.
Nočem biti naseljena z pretežnim prebivalstvom. Vse barve v meni so; podoba sorodnosti. Pogled kot žarčenje.
V temi so osvetljeni predmeti; podlaga za nekaj večjega; kot pa v resnici izgleda. Iz središča vseh mojih telesnih delov; se počutim kot snežni leopard. Mogoče mi to povzroča hude bolečine;
v križu.-)..



Ponovni natisi starih; napak. Ne morejo se oprostiti, ker so narejene; pri čisti zavesti. Enako učinkujejo ali pa se izražajo; kot ponavljajoče. Oksidirala bom. Ker nisem upoštevala vseh besed, ki se lahko ponavljajo; ker sem dovolila enako količino padavin; v letu.
Ali sem res morala to narediti, ker je posebnost v zraku? Ali res nisem morala zvezati vseh črt skupaj; z enakimi vozli?
Ali sem morala postati tako hranljiva in močna?

Nočem povprečne toplote. Nočem nekaj pod pritiskom. Nočem delovanja; v vedno enakih smereh. Nočem se udomačiti med vedno istimi vrstami živalmi. Nočem postati krvoločna; iz kakšnega poudarjenega razloga.


Lahko me režete z notranje strani. Tudi v lastni suši, se še vedno zvijem v klopčič; postanem snežni človek. Kaj boste imeli od tega?
Morda vaš namen samo povečuje tisto, kar čaka tudi vas.



Po velikih sledeh; me veter iztrga iz lastne puščave; našla bom sebe v snegu; oblečena v volneni srajci. Tarnanje ali tolažba; pride; kot dež, da zopet vzcvetim.
Ne prenašam spletkarskega ali dvoličnega obraza. V meni je glasba za ples in da; ŽELIM; začutiti njen ritem; plesati; z vsemi sunki in udarci, ki pridejo ampak veste kaj je novega; » Tukaj ni nič umetnega«!...



Jupiter je največji planet v sončnem sistemu. Stanje ali okoliščine; zlata jabolka se odtrgajo iz ploda; drevesa, ki mu pripadajo. Takrat, ko ne potrebujejo stebra; da slonijo na njem. To ni znamenje prekletstva.
Jaz se ne dam; odtrgati iz življenja. Nisem pretirano občutljiva.
Imam možnost gledati lasten preris ali pa posnemanje nečesa.
Opiram se na melodije, ki jih poslušam;
Stvari se odvijajo same od sebe;
Stroj v meni se spreminja; razvija določeno hranilno vrednost; toplota…
Toplota kot parni stroj nadomesti vse izgube; ki imajo svojo vrednost.

Imenujem jo; KAMÉLIJA – moja zimzelena lepotna rastlina z lepimi cvetovi..Ona "že" ve; ..kako močna bo morala biti; zaradi obeh!

objavil-a mo2dra @ 13:33:55 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 21.09.2006

SKUŠNJAVE..bivših

Kdo tega ne pozna? Ali smo dobili vsi nasmehe?
Jaz vedno pravim, da enostavno ni dobro, če se človek usede s svojo »bivšo« in gre na KAVO????...
No, ali sem verjela, da se lahko oseba v štirih letih tako spremeni, da sploh še zdrami moj pogled? Nisem. Priznam. Tega nisem pričakovala. In kljub vsemu; se je zgodilo, da sem med tisto kavo morala 3x pogledati stran, ker je bilo preveč očitno; kam pes taco moli.
In še mladiče sem gledala.-). Veter je neusmiljeno pihal in prav moralo se je zgoditi, da je časopis razneslo po tleh…Grozno!!!!!...In potem vsi ti pregibi, skloni, prikloni. Prosim, ustavite čas. Bom jaz pritisnila na STOP; in to točno v tisti pozi, ki mi je najljubša.
Madona, vse, prav vse, mi je bilo všeč na njej. Tudi takrat, ko sva se spoznali. Kot kemija sva leteli ena na drugo. Jaz sem čez dan videla zvezde in ponoči nisem zatisnila oči.
Ali se vam je to že zgodilo?..
Lep občutek. Podoben norosti. Tako krvav, da reže počasi; v globino srca.
Tudi v oči je nisem mogla dolgo gledati. Včasih se mi zdi, kakor, da gleda direktno v mene. Kot, da bi zasledovala moje misli; kot, da bi čutila, kaj si jaz želim..In potem si sama v mislih odgovorim; Ah, ne, saj ne ve..Ne more vedeti. Ker se ne čutiva. Že dolgo ne.

In potem se posloviva. Srečava pa se mogoče 2x letno. In zdaj je prišel tisti 1x; se pravi, da nama manjka še drugo srečanje, ki bo tako kmalu, da se ga bojim.

In da sem se lahko prepričala, da je DEJANSKO videla v mene; je priletel tisti sms; ..Sedaj bom jaz tebe vprašala; » Ali si želiš, da spiva skupaj? Ali misliš, da bi še vedno lahko…
Kako je vedela? ..In jaz sem nazaj napisala; » Zakaj si to sploh še želiš?...
In priletel je odgovor;..Ne vprašaj me, če si želim; nikoli me to sploh ni minilo, da si ne bi želela. Poskusiva ponovno. Prosim. Za vse, kar je bilo; dajva si priložnost. Ni važen sex. Midve. Samo midve.

Vse, kar sem napisala je, da grem na dopust.-), da ne bom razmišljala o tem; kako dobro ji je uspelo; raztrositi moje misli; po celem mojem telesu.



Ta ženska ima tako močan vpliv na mene. Kot magnet me vleče. Vedno.
Skušnjave; da, zakaj bi si lagala?
Želim si spati z njo; še vedno. Ta želja me je sicer zapustila, ko sva šli narazen ampak magnetizem pa ostaja. Kjerkoli, na kakršen koli način. Z njo!
Obljubim si, da nikoli več ne bom spustila k sebi; Ovnico; te delajo takšne čudeže iz mene. Kar vlečejo me. V žile mi prihaja tekočina; postajam nevidna; in vem, da to ne bo samo enkrat.
Priznam si! Zakaj ne bi izhajala iz sebe; ali občutila vsega šelestenja, ki ga ta ženska nosi v mene. Ne, to ne bo skušnjava.
Pregrinjalo kamiličnega obliža.
Optimizem; ne, ne, bom šla spat. Sama.
Poslušam lastno valovno dolžino. Ugašam luči. Prižigam. Pomanjkanje budnosti. Prihajam.

objavil-a mo2dra @ 12:07:48 - Št. komentarjev: 1

BESEDE..kot BARVE..življenja

Barve so kot nasmeh. Tisti pravi. Iskren. Iz srca.
Kot maske, ki jih spuščamo iz sebe.
Če začutim ranljivost; dopustimo.
Če začutim moč; onemimo.
Tako gremo; v nova jutra; v nove začetke; v nekaj, kar danes pravimo; življenje.



Dotaknem se lastnih strahov. Počasi z dotikam; polzim po stenah; lastnih strahov. Tja sem obesila svoje strahove. Namesto slik. Slike strahov, ki jih ne morem izbrisati iz svoje glave. Zdi se mi, kakor, da me spremljajo na vsako novo potovanje.

Nocoj bom vzela; veliko gobo; in jih izbrisala. Kot, da jih nikoli ni bilo. Slik; v obliki strahov. Tistih, v moji glavi.
Prav na to steno bom napisala; Obesila bom nove SLIKE; iz mojih sanj – živih, mojih želja; moje samostojnosti, mojega hrepenenja…



Zaspala bom; kot dojenček, ki ga še niso NIKDAR zmotili v njegovem; sladkem spanju. Neranljivo se bom podala; v sanje. Vtopila se bom v planete nemolčečnosti.
Moja radovednost postaja nedejavna; za BEDARIJE; ali pa ves NESMISEL, ki me trenutno obdaja.
Vsi, ki imate mojo navzočnost in jaz vašo; postajamo individualisti.
Usmerjeni najprej v lastno osebnost.



Vprašala me je; » Kako bi ti pisala, če bi bila zaljubljena?«

Moj odgovor;

...besede bi bile težje kot svinec. In noben odgovor ni pravi; dokler ni odkrit. Morda bi celo zaostajala v pregibu besed. In vendar bi bilo vse, kar bi napisala; podoba vrelišča.

objavil-a mo2dra @ 01:33:14 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 19.09.2006

SPREMEMBE...peščenih plaž

Na začetku

Tudi ta slika je dokončana, modrikasta svetloba, ki se izrisuje
nad obzorjem, okvirja ime, ki sem ga vklesal v kamen in ki je
podobno kameleonu, sedaj lahko odletim proti izvoru bleščanja,
lahko se pogreznem v tišino ali pa se prepustim brezdelju in
opazujem menjavanje letnih časov, toda mene še vedno mamijo
nepregledne ledene površine Antarktike in ostri vetrovi, ki
žvižgajo skozi moje sanje, vedno napovedujejo spremembe.

By Novica Novakovič
(največji, kar jih je sploh kdaj obstajalo v naši Sloveniji).


Vse ima smisel; v spremembi. Vsak gib, ki je opazen; je dobrodošel.
Spreminja se samo površje, ki toni v globino.
V razsežnost me poganja. Divjam. In nisem na begu.
Zavrgla bom vse meje, ki ločijo moj prostor od njenega.
Prišla je ladja na obzorju.
Tečem; zavedam se, da ne sanjam. Podiram meje.
Ohranila bom zapise, ko sem bila nemirna in nikoli v pravem stiku; z realnostjo.
Okusila bom zvezdni prah. Ali se tega zavedam?
Mogočno me nesejo lastni koraki skozi vse puščave, ki hranijo še tiste, ki so skoraj umrli; od lastne presušenosti.
Nocoj se pogovarjamo o ljubezni, ki lahko predrami vsaki sleherni čut; v nas. Ali občutite?
Tisti nor občutek, ki je tako žgoč; kot, da hodite po vročem pesku. Kljubuje samo razum, ki ne razume, da ne moremo večno čakati, da se nekaj v nas zgane. Skačemo čez sosedove ograje. Nesebično si prikazujemo popolnost, ki ne obstaja. Sanjamo o idealizmu, ki je nepraktično zasnovan.

Gonilo je ljubezen. Podoba, ki je tako močna, da kipi iz nas. Preprosto življenje, ki je sad vsakega razmišljanja.
Kdo želi biti večno »slepec« na ladji, ki ne vozi nikamor?



Kdo je za SPREMEMBE?
Omejevanje lastne večnosti; midve se v resnici poznava. Nekoč te ponesem; na tisto gugalnico sreče, kjer bova skupaj iskali obris zvezd.
Velike in majhne vozove, ki naju popeljejo proti izvoru, ki bo večen.
Ali sem ti povedala, da verjamem v večnost?
Morda sanjam dotike, ki jih občutim samo z očmi. Ne grem predaleč in ne hodim preveč blizu. Tam sem!. Na dosegu tvojega pogleda.
Vedno!
In zazrem se v tvojo povzročeno bolečino. Iščem tisto pravo obliko, ki te preganja ter vem, da ti si sestavljanka. Nisi neznanka.
Premami me, da te poslikam z besedami. Z barvami. Osvetlim vsa slepila, ki si jih pripeljala v svoje življenje. Zašepetam ti; čutna prevara ni slepilo sanjarjenja. To so tihe želje…
Tvoje, da bi živela življenje…in ne borbo.
Z dovoljenjem ali brez; tukaj so spremembe. V času, kjer nič ni prazno. Nepravilno. Ni iluzija. Ni neresnično.
Postali bova neločljivo povezani.

objavil-a mo2dra @ 17:21:46 - Št. komentarjev: 0

SONČNA svetloba mojih JUTER

NAD GLADINO

Mojih sanj
ostaja čutenje
največjega naključja.

Tvoj šesti čut
skrivnostno razpada
v povezanost,
kjer se skrijeva
v lastno notranjost.

Kako blede so sanje,
ki niso tvegane.
Kako šibko je gibanje,
če v ospredju
ni
ljubezen.

Nočni strahovi
utapljajo vso prihodnost,
ki nosi njeno ime.

Nad gladino
obstajajo sanje.
Nosim jih preko ramena.



HÍPER

Strdilo se je življenje
zaradi udarca.
Zmanjkalo kisika
za junaštva.
Magični pečat
besed
prežgal prepovedana
svetišča.

To vse je bilo
nekoč
pred teboj..

Drsim v dnevu,
ki mu pravim
danes.
Ni meje,
da zaustavi
znamenje,
od katerega
postajam
vpojena
raztopljena.

Tvoja toplota
zdravi moj mraz.
Sladkor tvojega poljuba
se izteka
v mojo kri.



AIN

Ali se lahko skrijeva
v rob svoje notranjosti?
Od kje vsi ti sunki
naklonjenosti,
ki jo črpam
iz zgodovinskih
slojih
svoje preteklosti.

Spodnesi mi tla
ustvari
podobo iz potez
mojih dlani.
Obstaja
magnetizem
neustavljivosti.
Tvoj ples
v dežju.



23

Ne približuj
nevidne meje
svoje površnosti
proti mojemu obstoju.

Menjajo se samo
letni časi
ter spajanja
sokov.
Odvisna od
telesnega stanja.

Šaljiva zgodba
vedrega značaja
ne premami
mojega nasmeha.

Zapiram svoje
Oči
prav tam,
na istem mestu,
kjer sem jo videla
zadnjič.

objavil-a mo2dra @ 00:13:14 - Št. komentarjev: 1

Objavljeno 18.09.2006

Kako izgleda "OPTIMIZEM"..

Vsi, ki STE ali pa SMO izgubili OPTIMIZEM; in ne vemo, kako izgleda ali pa se ga OBČUTI; ključ je prepustiti; in Boštjan je nakazal, da ga primankuje na mojem blogu.
Moram reči, da ko črpaš misli iz sebe; v vsakem danem trenutku, ko se ne pretvarjaš več; Ko dejansko SI sam sebi; odraz; potem pišeš kot čutiš.
In to, kar se izpiše na ta ekran; to SEM JAZ; sanjaš, vernik, optimistično, neoptimistična oseba, ki zabava, prebuja; SEBE.
To je osnova.
In če na moji strani najdete nekaj, kar prebuja VAS; potem smo očitno vsi na pravi poti....do...No...do česa...
NEVERJETNEGA OPTIMIZMA.-)...
Hvala vsem, ki še vedno vztrajate pri branju moje strani.



Placebo - Because I Want You

Fall into you
Is all I seem to do
When I hit the bottle
Cause I'm afraid to be alone
Tear us in two
Is all it seems to do

objavil-a mo2dra @ 12:31:45 - Št. komentarjev: 3

Objavljeno 17.09.2006

Vrnitev

Moje slovo; od bloga; prav nemogoče. Da, ne bi izlivala svojih misli. Tistih pravih. Z pravim nabojem. Z pravo energijo. NEMOGOČE.
Poslovila se bom takrat, ko bom ponovno ljubila.
To je bila obljuba; nekje vmes, ko sem črpala iz svoje zavesti. In še takrat ne vem, če se bom poslovila.

Nekje na soncu; kljub dežju; toplota izžareva. Le redke osebe to vidijo. Mogoče prav tiste, ki ljubijo tisti del mene, ki je požgan ali pa nedostopen.
Te vidijo..zdaj to vem..

Govorim o mojem zadnjem obisku; ko sva skupaj sedeli; na neki pumpi; Zadnje čase si »izbirava« prava mesta; za pitje kave in pogovarjanje osebnih tem. In kljub vsemu vedno znova odkrijeva veliko novih stvari. Vsaj ona tako misli.-). Kaj ti praviš na to; Joli.-). Jaz jo tako kličem; že od kar jo poznam in ona mene, mi v zameno nosi čokoladke, na katerih je Joli; in vedno se poslovi z enakimi »neizrečenimi« besedami; » A mi boš že prišla povedati, da si spoznala ….«kakšno« Joli…
Zdaj ni rekla tega; je napisala;…Mo2dra; svetijo se ti oči…Ti, ki imaš vedno žalostne…Čakaj jo…Prosim čakaj jo, da pride, da pove…Ne zamudi trenutka..

In druga stran »trdega« realizma pa reče samo to; » Če bo kdo kriv, da bo to šlo na napačne poti; boš ti in nihče drug kot samo ti..

No, zdaj pa mi povejte; ..Kako točno naj se človek orientira pri dveh takšnih mnenjih, ženskah.-)…

In obe imata »na srečo« prav; pozitivne misli je treba gojiti. In težko se privajam, da jih zadržim v sebi. In ona je posebna. Resnično. Vendar bo ta pot, tako dolga in težka. To čutim v sebi. Če bi sedaj opisala; kaj sem naredila do sedaj; si lahko priznam; » Tega SEBI NE BI DALA«.., da sem zmožna. Slediti glasu znotraj mene. In ne lažem, če priznam, da sem želela pobegniti. Ampak ob njej sem začutila nekaj več. Tisto več,kar nisem že štiri leta. Ko lahko rečem, da sem bila »klinično« preklopljena na vegetacijo. Zavestno. In tudi sedaj ne govorim; o ljubezni, ki naj bi se zgodila; od danes na jutri.
Ne; zdaj me »učijo«, da moram biti potrpežljiva. Hoditi skozi mnoge hodnike. Paziti na besede. Ne prehitro reagirati. Pravzaprav, če si priznam, me še nikoli toliko ljudi ni »porivalo« proti njej.
In ko slišim, da mi nekdo govori o tem; da si želi, da sem srečna; prosim; ne več teh besed. To si lahko omogočim samo jaz. Brez, da slišim vse te lepe želje,ker jih ne premorem več. Slišati.
Hvala vsem, ki si to želite. Hvala vsem, ki mi pomagate z besedami.
In jaz sem bom nekoč zahvalila prav vam; za vašo ljubezen do mene; ki sem jo bila zmožna vračati toliko, kolikor sem sebe lahko dajala.




Možnosti, da zadeva »pade« na plodna tla; so 50:50. In vse, kar se pa mi trenutno »motovili« po glavi; ni ljubezen, ki bi lahko nastala ampak to, da bo z njo vse uredu. Samo to. Nič drugega nočem. Tudi, če iz vsega tega nikdar ne bo nič drugega kot; najboljši odnos; sem ZA.
Nobenih skritih misli. Vse odkrito. Najboljše. Takšni odnosi so tisti, ki imajo nalepko; » Trajanje neomejeno«..in v najinem primeru je to edina želja; do Novega leta. To sem ji obljubila.
Vem, da se zaletavam v mnoge zidove, ki so postavljeni z razlogom. In kljub vsemu vem, da obstajajo luknje, kjer teče ven vsa bolečina. In če uspem; da poskusi; novo pot; nove sanje; da najde sebe; je to nekaj največjega čemur želim pripadati.

objavil-a mo2dra @ 23:38:58 - Št. komentarjev: 6

Objavljeno 08.09.2006

PETEK; PETEK..

Today is the greatest
Day I've ever known
Can't live for tomorrow,
Tomorrow's much too long....

Billy Corgan

Mislim, da jo del mojega srca pogreša. Že sedaj! Občutek, ki me hrani in strada.
In želim si; da; danes je tak dan, ko si želim in povem; vsem (beri; tudi tistim, ki jih to ne zanima); ..predolgo..predolgo..traja, da prideš do takšnega spoznanja.
Del mene se je sigurno odprl bolj čustveno;...

- Kot, da si pojem tisto pesem; ..Odplula sva; do tistega srečnega otoka...Ostala sva brez besed; ti si "rekla", sonce...

Vsak potrebuje sonce. Nikdar ni dobro, če ga iščeš samo za sebe. In prideš do stanja, ko misliš, da sam ne moreš dajati nič. Ne moreš se odpreti. Ne moreš hoditi naprej. Ne nehaš se spraševati; " Kaj zdaj"....

Leto ima 365 dni; in če vsak dan spoznamo vsaj eno osebo; ki mu/ji "dopustimo" globji predor v globji del sebe; potem smo si prislužili vsaj enakovreden nasmeh, ko pomislimo na to osebo.
Verjeli ali ne; kdor ne zna slediti lastnim sanjam; se lahko pridruži kakšni skupini, ki ima "v tem danem" trenutku; boljše pogoje; za sanje...

in kmalu, da kmalu pride čas, ko se odklopiš; od te skupine...in slediš svojim.
Jaz prvič po dolgem času; zaupam svojim!

objavil-a mo2dra @ 14:19:00 - Št. komentarjev: 3

Objavljeno 07.09.2006

Četrtek / 7.9.2006

ODSKOK

Če bi zmogla
bi izlila vsa
čustva na tvoj obraz.
Pokleknila bi
priznala,
da želim
svoj lastni konec
doživeti; le s teboj…

Ne zmorem
vedno
nositi občutka
v sebi,
da sem kot potepuški pes,
ki išče…
ne dom..
ne gospodarja…
temveč nekoga
za ljubezen,
ki jo nosim…
v sebi..

objavil-a mo2dra @ 09:20:10 - Št. komentarjev: 1

Objavljeno 06.09.2006

Sreda / 6.9.2006

RAZUMEM!..končno razumem to »razdvojeno« čustvo, ki te lahko ubije.
Včeraj je bil prav dan za »depo«..Vsaj jaz sem se tako počutila…Resnično!
Ni mi sicer bila jasna pot; od dobrega razpoloženja do »depe«, v kateri sem se znašla, da sem si »celo« na glas priznala; » Osamljena sem…

Grozno; včeraj je bilo grozno..In nekako si skušaš pomagati s smehom; izpustiti iz sebe; tisti zadnji atom, ki ga premoreš, da bi se nekako dvignil iz svojega »lastnega« pogleda…in prestavil v kakšnega drugega…

In sem »analizirala« to čustvo; v sebi..in vzroke nastajanja..in ugotovila, da razumem; kar nikdar nisem; ..zakaj nekateri »visijo« v službah do onemoglosti…in potem si rečejo; » Da, to je moj way of life…
Halooooo….in razumem, kako hitro lahko padeš v takšno »navado«, ki postane rutina..Sami iz sebe naredimo rutine; ubijemo spontanost…in na koncu mislimo, da je to največ, kar zmoremo..

No, in kadar se jaz počutim v »depi« si rečem; » Grem spat«…jutri bo nov dan. Boljši! Mora biti! Ali pa se »zavlečem« v svoj kot in počivam…Edino ne morem ustaviti svojih misli..Pa jih želim.
Želim narediti STOP krogu v katerem se vrtim, ko razmišljam..Preveč!



In ni bil včeraj samo takšen dan za mene…Lahko rečem, da se mi ni zgodilo, da sem dobila; tri sms; z enako vsebino…Pogrešam te…in dva pogovora, ki sem ga imela; na enak način…Vse smo se enako počutile:)))…
Nisem za družbo, kadar se počutim tako. Ne pomaga! Misli mi v dvoje ne funkcionirajo…Tudi v množici se takrat ne želim izgubljati.
Želim izginiti v sebe; in ostati tam..zaspati s svojimi misli; hrepenenji; željami…
Vsem, kar me veže in to na kar sem jaz »trenutno« vezana.

Zaključek; ..lahko »sprehodiš« se s svojo »depo«; pa zato ni prav nič bolje.-)..
V svoj kot in zaspati. V novo jutro. Zasanjan. Neboleč pogled, ki daje. Ne odvzema.



No, zaključila sem na desni strani boka; pri Katici; ona je bila na levi; strmela sva v strop in se pogovarjale; kakor sem se bila jaz zmožna sploh pogovarjati..in sva dramatizirale; in ležale negibno v temi…Zdi se mi, da je iskala tisti del mene, ki ga ni razumela. Katica ni navajena, da jaz sploh rečem, da sem osamljena. Verjetno jo je priznanje; »dotolklo«…in še direkt iz mojih ust.
Večkrat si rečeva, da bova vse pogovore, misli snemale in si jih vrtele, ko bova v Domu upokojencev »bile« svoj zadnji boj ali pa »podaljševale« svoje poglede; proti večnosti ali pa peklu. Kdo bi to vedel?
Vedno samo reče, da naj ne računam na to, da se bova znašle notri v enakem času; v istem prostoru; na malo drugačen način.-)…
Recimo na teh kasetah bi bilo ogromno smeha, satire; barvnih intonacij, razpoloženjskih navad…Vse bi bilo prav tam. Se pravi, da bi si v spomin priklicale samo še občutek; zaradi česa sva se tako počutili.-)…

Konec koncev sem »našla« pot domov; se zavlekla v svoj desni bok; in zjutraj nisem slišala ure, ki je zvonila in zvonila.
In današnje počutje je novo. Včerajšnja »depa« bi spet rada pribijala ven ampak sem rekla; » Hej, danes pa ne.«..Dosti je bilo. Pridi nazaj čez nekaj časa…
Notranji glasovi so utihnili..Včeraj pa so tako kričali.




Na drugi strani pomola
te ni
obrnem hrbet nazaj
te ni..
in če te ni...
zakaj čutim, da stojiš
pred menoj
za menoj
čakaš, da se
okoli mene
razkadi megla,
da bom videla
tebe,
ki te še ne poznam,
da bom sposobna
razločiti
čustvo
srca ali pa podivjanosti!

objavil-a mo2dra @ 10:06:10 - Št. komentarjev: 4

Objavljeno 05.09.2006

Torek / 5.9.2006

Ali se kdaj sprašujemo; če se tudi kdo, na drugi strani vrat sprašuje enako; kot se mi na tej strani?
Ali si drznemo odkleniti svoja lastna zato, da spustimo nekoga v svoje življenje?
Ali si upamo »stopiti« korak proti svojim sanjam, ter se razgaliti pred nekom?
V imenu ljubezni.
V imenu vseh besed.
V imenu notranjega miru, ki nas objame.
Ali si upamo sploh še ljubiti?

Vrata:
- moja
- njena
- vaša….

Ko jih zaprem; se jih bojim odpreti in potem »nočem« slišati, da nekdo trka na moja vrata, ker vem, da ne bom vase spustila te osebe nazaj.
Da, jaz bom drugačna. Pogled bo enak, mimika bo enaka; v notranjosti bo vse drugače.




Valovi; del vsake človeške duše…
Čakamo…
Da nas odplavijo na obalo…
Sanj…
Naših…
Vaših…
Mojih….

Veliko vode…
Ki niža gladino..
Zvišuje pritisk…
Pritisk dna…
Ob dnu…
Zavem se…
Potrebujem valove.
Njene!



A greva opazovat morje?
Se z dlanmi dotikat gladine; tako počasi na površju?
Ali lahko sedim s teboj; na balkonu; zrem v modrino; in se pogovarjam?...
Samo pogovarjam...
Slišno...
za naju...
Greva; daleč od ljudi...
in jaz...
to potrebujem...
In ti?
Priznaj; da boš premislila...
čeprav te jaz....
nikdar ne bom vprašala...
na glas...
V mislih mi zašepetaj...
da že danes...
sediš...
z menoj...
na dvorišču najinih sanj...

objavil-a mo2dra @ 11:31:10 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 03.09.2006

Nedelja / 3.9.2006

Do not go where the path may lead, go instead where there is no path and leave a trail."

Ralph Waldo Emerson