Arhiv August 2006
Objavljeno 30.08.2006
Četrtek / 31.8.2006
Se je zapisalo....Najbolje, kar se sploh lahko "slišno" prebere...od nje...
1.
Razumem razliko poti in cilja; v smislu nekega pregovora: "Važno je stopiti na pot in cilj se pokaže sam po sebi."
2.
Kviz vprašanje za smeh:))):
Kaj pa če bi v bližnji prihodnosti vendarle prečistili zveze in odprli liniji
med mobiteli?:))
3.
Morda si boš garancijo v ljubezni zaželela, ko se bos ponovno znašla v vrtincu nove ljubezni...
objavil-a mo2dra @ 05:11:11 PM - Št. komentarjev: 6
Sreda / 30.8.2006
Dan neskončnih sanj
(A. Strajnar- D. Velkavrh- V.Kreslin)
Ravno jaz iz noči
sem peljal tvojo dušo
v dan neskončnih sanj.
Jaz, otrok mrtvih senc
postal sem luč
- rad te imam -
ljubim brez telesa
upam brez srca.
Tudi ti si prišla
mrzlih lic
do ognjišča
v dan neskončnih sanj,
moja kri v tebi vre
a greš, zbeziš
- rad te imam -
toda jutro vabi
v dan neskončnih sanj
nazaj!
Veš zame onkraj zavetja
nimajo cvetja
mraz je in tema
mraz je in tema!
SPANDAU BALLET - True
So true funny how it seems
always in time, but never in line for dreams.
Head over heels when toe to toe.
This is the sound of my soul,
this is the sound
I bought a ticket to the world,
but now I've come back again
Why do I find it hard to write the next line?
Oh I want the truth to be said
Huh huh huh hu-uh huh
I know this much is true
Huh huh huh hu-uh huh
I know this much is true
With a thrill in my head and a pill on my tongue
dissolve the nerves that have just begun
Listening to Marvin (all night long)
This is the sound of my soul,
this is the sound
Always slipping from my hands,
Sets a time of its own
Take your seaside arms and write the next line
Oh I want the truth to be known
Huh huh huh hu-uh huh
I know this much is true
Huh huh huh hu-uh huh
I know this much is true
I bought a ticket to the world,
but now I've come back again
Why do I find it hard to write the next line?
Oh I want the truth to be said
Huh huh huh hu-uh huh
I know this much is true
Huh huh huh hu-uh huh
I know this much is true
This much is true
I know, I know, I know this much is true
Davorin Popovic & INDEXI - Bacila je sve niz rijeku
Stajala je usred bašte ko najljepši cvijet
Kao da je dio mašte i muzike te
Slušala je pjesmu moju posljednju što pjevam njoj
Sad joj kažem zbogom draga a bila je život moj
Prošla je kroz moje snove i bila je tren
Cijelim tijelom bila moja ja bio sam njen
Nosila je našu ljubav našu sreću prvi cvijet
Bacila je sve niz rijeku i pošla u drugi svijet
A noćas ako sluša nek čuje bol
U pjesmi koju pjevam njoj, samo njoj
Zauvijek neka nosi na srcu znak
Život je jedan ona bacila
Azra - Jesi Li Sama Večeras
jesi li sama večeras
da li ti nedostajem večeras
da li ti je žao za recimo
san
da li ti sječanje luta
sve do mora i jutra na obali
gdje sam prespavao put
da li ti stvari u sobi gube vrijednost i blijede
da li žuris u svoja vrata i čekas na mene
je li ti tijelo puno bola
da li te zebe oko stola
kazi dušo jesi li sama ovu noč
pitam se jesi li sama večeras
ponekad čujem da je svijet pozornica
i da svatko dobiva po zasluzi
kao sto to pesnik reče
sudbina se poigrala udijelivsi mi ljubav s tobom
moja draga
scena prva nas susret
zavolio sam te na prvi pogled
ti si znala svoj put
ne gubeči iz vida sto želis
ko bi rec
a onda scena druga
izgledela si promijenjeno igrala cudno
a da ja nikada ne saznam zašto
dušo lagala si kad si rekla da me voliš
a ja nijesam imao razloga da ti ne vjerujem jer
to je to
no ja ču radije živjeti bez tebe
nego slušati tvoje laži
nu
pozornica je onamo
ja stojim sam sa prazninom svuda oko sebe
ti se vjere mi više nečeš osladiti
a ja znam da je vrijeme
i da se zavjesa spušta
je li ti
tjelo puno bola
da li te zebe oko stola
kazi dušo je si li sama
ovu noč.
Lauryn Hill ft. Bob Marley
Turn Your Lights Down Low
Turn your lights down low
And pull your window curtain
Oh let the moon come shining in
Into our life again
Saying ooh, it's been a long, long time
(Lauryn- Long, long time)
I got this message for you girl
But it seems I was never on time
Did I wanna get through to you girl?
On time, on time
I want to give you some love
I want to give you some good, good loving
Oh I, oh I, oh I
Yeah I want to give you some good, good loving
[Lauryn Hill]
Turn your lights down low
Never ever try to resist, oh no
Let your love come shining in
Into our lives again
And ooh, I love you
And I want you to know right now
Ooh I love you
And I want you to know right now
That I, that I
I wanna give you some love
I wanna give you some good, good loving
Oh I, oh I, oh I
I wanna give you some good, good loving
Loving you is a like a song I replay
Every three minutes and thirty seconds of every day
And every chorus was written for us to recite
Every beautiful melody of devotion every night
It's potion like this ocean that might carry me
In a wave of emotion to ask you to marry me
And every word, every second, and every third
Expresses the happiness more clearly than ever heard
And when I play them, every chord is a poem
Telling the Lord how grateful I am cos I know him
The harmonies possess a sensation similar to your caress
If you asking then I'm telling you it's yes
Stand in love, take my hand in love, Jah bless
[Lauryn & Bob]
I want to give you some good, good loving
I want to give you some love
I want to give you some good, good loving
Oh I, oh I, oh I
I wanna give you some good, good loving
Good, good, good loving
I wanna give you some good loving
objavil-a mo2dra @ 10:29:36 AM - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 29.08.2006
Torek / 29.8.2006
To je edina stvar, ki me zadnje čase tako nenormalno vleče; ter vleče in sem tam; večino svojega časa, ki mi ostaja. In všeč mi je, ker je dobra klapa; prekleto dobra klapa in v tem obdobju mi ni do »mojih drugačnih«, ker mi ni.
In da; tudi uresničijo se določene stvari.-)))))…vsaj tiste na polovico poti!
In je rekla, da do tega ne bo nikoli prišlo, ker hm..nisem uporabljala njenih »pisanih pravil«…Napaka! Velika.
I'm back! Noro, dober, srhljiv občutek..
objavil-a mo2dra @ 03:11:26 PM - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 28.08.2006
Ponedeljek / 28.7.2006
"SREDI UTRIPA"
Upogne me
negibnost
njenega nasmeha.
Zadane me
dotik.
Vadim
vprašanja,
ki imajo
celo odgovore.
Govori z obrazom
po mojem
okusu
na vsakem
koraku
previdno
strmim
v svoje misli.
Z zanikanjem
»zveslam«
svoje misli
v tišino.
Še iščem
besede
za njo.
UTONEJO VONJI
Večkrat slišim
zvonenje
lastnih alarmov.
Opozarjajo me,
da kljub odstotnosti
me iščejo
iz varne distance.
Sama sebi meglim pasti,
oponašam vdihe,
zaradi katerih
mi odpove sistem.
Noči skozi katere
zaplešem
mi izsušijo
jezik
odvozijo preteklost
v kočljivo temen prostor
in če imaš neusmiljeno srečo
mi strdiš vsa pričakovanja.
RAHLJANJE
Prtljaga preteklosti
v naročju
izgubljanja
ni več podoba,
ki bi govorila
sama za sebe.
Zares sedi na postelji
lahko bi
in vendar ne
izdaja, da
gleda
odhajajoče vlake.
Molčiva.
Ostati gol
v sobi
za eno noč
brez mask
Zakaj je moj značaj
tako razkoščen kot
žalosten?
Uganim
kje se beseda zatakne
med
prstnimi blazinicami
kot
večkratna pričakovanja,
topijo slutnje.
JAGODNI SVINČNIKI
Odlično, da si
zbudila otroka
v meni
ga pripravila do tega,
da sem
te vozila na »štangi«,
čez celo Izolo,
da sem »segla«
po jagodnih svinčnikih
in delila s teboj,
okus, ki je vedno
zavajajoč.
da sem ponovno
brala tiste odlomke
poezije, ki
prebujajo
dajejo
ter zrla v zvezde
brez solz v očeh.
Za »ponovna« kuhanja
in pojasnitev bližine,
ki naj ne bi bila nikdar
zmešana z osamljenostjo.
Hvala za čudovito polletje!
objavil-a mo2dra @ 10:48:04 AM - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 27.08.2006
Nedelja / 27.8.2006
Na fotografiji.
skuštrana in zaspana.
za njo ciprese, cedre,
zimzeleni hrast.
dva galeba.
gladka površina morja.
mimogrede,
brez zveze in na slepo.
dan je bil vroč
in soparen.
tako zgodaj.
ona pa srečna.
By N.N.
Ne morem
se nagniti
skozi
pesem
in jo izžgati z usti,
ker jo vsaka beseda oddalji
od mojega obraza.
Ne morem se je dotakniti,
ker se njeni prsti že od nekdaj
dotikajo mojih
Ne morem je sleči,
ker sem oblečen v njeno goloto.
By Borut Gombač
Nekaj je od nekdaj
Tam,
nekaj ne bo
tam
nikoli.
Nekaj je bliže
od nečesa
In nekaj
od nečesa
dlje.
Nekdo sem jaz,
nekdo si ti,
nekdo je on
nekdo je ona,
nekdo je eden,
dva
in
tri..
in nekaj je natančno
to.
In nekdo je natančno
ta.
Natančnost pa je iluzija,
vsak gib vizija slepin sten.
By Borut Gombač
objavil-a mo2dra @ 11:11:50 PM - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 25.08.2006
Petek / 25.8.2006
Tako ali pa tako; obdana s srečo.-), če jo kdo potrebuje; prosim, naj me kar kontaktira na mo2dra@gmail.com. Jo razpošljem; brezplačno; po povzetju; seveda.
Če vam “šefi” ne pustijo; da uživate ta dan, kot bi to morali; “ si obesite spodaj priložen plakat; “direkt na vašo pisalno mizo”.
Jaz se poslavljam, do ponedeljka; “brez poezije”, ne gre; v mojem življenju težko “še kaj gre.-). In še posebno “zdaj”, ko je jasno, da mene “resnično” lahko spoznate; po žalostnih očeh; “še sreča”, da nimam modrih oči.-)..potem bi si zapela...; “Blue eyes...
Čez vikend se bom “trudila” resnično; -)..pripraviti; ..Nekaj tako “domačega” in vsakdanjega; ...in spakirala bom zopet “osnovo” in se vidimo; na prvi postaji OMW črpalnki, na dolgi beli kavi; in potem jo mahnemo “še” naprej; vozimo in vozimo vse dokler ne vidimo; galebov, pomola; ...in modre “megle” nad morjem...
Pesniku
Postal si reka z mogočno delto, ki se odpira v nebo, med stenami
moje lobanje se odbijajo tvoji koraki, bleščeči in orošeni odpirajo
vrata, ki si jih sam nikoli ne bi upal odpreti, hrana so, ki jo
uživam, in sokovi, ki se pretakajo po mojih žilah, so kot plaz in
kot iskra, iz njih se rojevata dež in sonce, v njih je opisano
rojstvo Amerike, enkrat si delfin, drugič si ženska, spreminjaš se
z neopisljivo lahkoto, v izvir svetlobe, ki nezadržno kipi iz
rdečkaste zemlje, v najmogočnejši komet, ki je do danes obliznil
naše sanje, v oblake, ki dirjajo čez uspavano obzorje, a vedno
ostajaš boem, križan z ljubeznijo bogov, boem, ki ve, da gre zares.
By N.N.
objavil-a mo2dra @ 03:55:04 PM - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 23.08.2006
Četrtek / 24.8.2006
Noge na mizi
Strokovnjak za učinkovitost je poročal Henryu Fordu: » Kot torej vidite, gospod, je poročilo zelo ugodno, razen za tistega moža spodaj v dvorani. Vsakokrat, ko grem mimo, sedi z nogami na mizi. Zapravlja vaš denar.
Rekel je Ford: » Ta mož je nekoč imel idejo, ki nam je prinesla bogastvo. Ob tistem času, mislim, da so bile njegove noge prav tam, kjer so sedaj.«
Nekoč je živel izčrpan podiralec drevja, ki je zapravljal čas in energijo, ker je udarjal s topo sekiro. Kajti, kot je rekel, ni imel časa, da bi se ustavil in nabrusil rezilo.
To zgodbo poklanjam, tebi, ki misliš, da imaš devet življenj in da boš; vedno; preživela. Ne vedoč, da prav sedaj doživljaš; slednjega.
Moram ti povedati, da jaz nisem ptič, ki preneha peti, ker ga nekdo ni resnično slišal. Lahko ti misliš, da si »doživela« revolucijo pri meni, ker si začutila; drugačno »gibanje vode« in smatrala, da si pod pritiskom.
Med tem, ko si ti bila pod vodno gladino; sem te jaz ure in ure opazovala.
Ne samo to, tudi, slišala sem te.
Vendar jaz nikdar ne bom delovala tako kot ti. Meni so v življenju pomembne drugačne stvari. Ne izgovarjam in tudi ne skrivam se za izrekom, da nimam časa.
Jaz želim; živeti z žensko; in ne samo, izgovarjati besede, da naj počiva v miru. Želim spoznati; kako diha; kako rada živi; kako doživlja nevarnost. Ni mi v interesu »skakati« za nekom, ker se vedno skriva v svoje luknje.
Lahko »bi te« obiskala vsako noč; tudi sredi največjega viharnega prepira, ki »bi ga« imeli; in vendar bi se tako počutila, kot če bi mi nekdo vsako noč; ugaševal luč v svetilniku.
Jaz se ne morem sprijazniti s stvarmi, ki si jih ti »skoraj« dokončno sprejela. Nisem jaz za tebe samo »osrednji« lik; iz nekega pozabljenega romana. Kakor tudi ti nisi zame nekdo, ki jo »odlikuje« nenavadni pogum. Ampak prav z nenavadnim pogumom, se ustvarja zgodovino…
Pri nama »bi mogoče« lahko to pomenila; prihodnost…
Kaj pomaga graditi temelje; trdne; na začetku, če pa nisi sposobna »izpeljati« besede; dvojica…Moti me,ker se obnašaš, kot da si varuhinja zlatih jabolk, v prelepem vrtu in prav nihče; nihče ne more in ne zna do tebe.
Zamislim se! Kolikokrat si ti prišla do nekoga? Zavoljo sebe?
Ne, ker je lažje skočiti v valove; misleč, da boš tudi tokrat splavala, ker si »še« vsakokrat; do sedaj!
Nekaterih oseb ni mogoče izbrisati iz svojega življenja. Morda si naletela prav na nekoga, ki »odstopa« v nečem, kar si ti pogrešala celo življenje…
Morda nisi iskala; pa si kljub vsemu našla. Kdo ve?
Bolečino lahko odstraniš na eni strani telesa, ki se podnevi celo vidi normalno; v mraku ali pa ponoči pa to bolečino doživljamo lahko kot krogle, ki organizmu ne prinašajo kisika.
Zakaj se vedno delaš, da si sestavljena iz premičnih zrcal, ki odbijajo sončne žarke; na večje razdalje?
Tako zagovarjaš, da si »normalno; običajna« ampak jaz se resno sprašujem, če nisi samo »zverzirana« v izrekanju klišejev…
Ženska, ki je brez barve; brez vonja…Vsak sončni žarek, ki se ti približa; najprej skušaš oslabiti, da se prepričaš, če boš lahko preživela; njeno vročino!...
Ti si navajena vse postavljati na kocko; na riziko ter vse prepustiti naključju…
Nevarna igra; za nekoga, ki je »nekoč« znal igrati…Danes pa se »še« približati noče, »osnovam« igre. In zakaj? Ker je s tem delom svojega življenja zaključila…Morda res ampak čudno, ker si se znašla; ponovno; v igri, ki se ji reče; » igra za življenje«; za srečo« » za ljubezen«…
In težko, da, vem; težko je igrati takšno igro, če nisi navajen »izgubljati«…
Naslednjič igraj igro » na odprtem igrišču«; morda boš doživela »srečno« naključje…Vedno pa igraj; na visoke; zahtevne zneske.
Tako boš vsaj »občutila«, ko boš doživela škodo, ki ti jo lahko prinese; občutek blaženosti, ker si nekomu bila veliko…
Vedno si želela potrditev; tisto veliko; izpisano na velik ekran; z velikimi črkami, da si se lahko počutila močno, da so se drugi lahko zgledovali; po tebi. Misliš, da je res, da tebi ni treba tudi »s prstom« migniti in vse pride k tvojim nogam?
Mamilo besed, veš, tistih »klasičnih«, vsakdanjih lahko povzroči halucinacije. In jaz; sem samo »uporabljena« beseda, ki se vedno rajši pelje; v pokriti kočiji; zadaj…Meni; ospredje« nikdar ni bilo pomembno.
Zapomni si, da če želiš v življenju izstopati; nehaj najprej sama sebe ovirati; in vsake toliko časa »pusti« in dovoli, da se boš iz velikih dvoran; najprej preselila v vežo!..
Ali ti je res lažje hrepeneti, kot pa sebe, prebuditi?
ODVEZATI OČI
Ko je učitelj povabil k meditaciji guvernerja in mu je le-ta odgovoril, da je preveč zaposlen, mu je učitelj takole odvrnil: » Spominjaš me na moža, ki hodi z zavezanimi očmi po džungli – in je preveč zaposlen, da bi si odvezal oči.«
Ko se je guverner izgovarjal, da nima časa, je učitelj rekel; » Da meditacija ni možna zaradi pomanjkanja časa, je zmota. Resnični vzrok je nemir razuma.«
objavil-a mo2dra @ 10:24:46 PM - Št. komentarjev: 2
Sreda / 23.8.2006
Resnica, ki ni izrečena
v pravem trenutku,
je slabša od laži.
Ivan Sergejevič Turgenjev
Le kdo še danes shranjuje stara pisma? Besede, ki se pišejo; v njih; so tako močne, barvite. Kdo jih shranjuje? Jaz; še vedno; se odločam, ali naj jih »skurim« ali naj ležijo v omari?
Žalostno, da danes »malo-kdo« piše pisma na roko. Lažje je napisati mail in počakati na odgovor. Dejstvo je, da sem jih včasih shranjevala. Še danes »skoraj« nobene ne pustim blizu omare.-), kjer se nahaja velika škatla in notri lahko najdeš vse mogoče.
No, nekaterih »še danes« nisem prebrala do konca. Nekaterih pa enostavno nočem. Tam so. V spomin. V dokaz, da je ljubezen lahko močna; kadar so vse sile na pravi strani.
Spominjam se svoje prve ljubezni; takrat »sva« tekmovali, katera lahko napiše več. In povem vam, da je pismo preseglo tudi do deset obojestranskih strani…In seveda je bilo logično, da smo si pisali vsaj 2x na teden; »še predno« sva se videli.
Oh, teh pisem ne bi mogla danes brati. Ne bi…čeprav ..Ne, ne bi..
Njenih pisem »še« danes ne morem..Tudi njene poezije ne prebiram..Ne morem!
In potem dobim »rafal« v glavo, da je mogoče »še« nisem prebolela?????...
Sem ampak kljub vsemu mi danes to ne pomeni prav nič. Včasih pa mislim, da bi »zaspala« z vsemi njenimi pismi in črke se sploh ne bi več videle. Solze bi razmočile vse napisane črke. Oh, kako sem jaz to žensko ljubila. Nobene po njej več ne »tako«…
In tudi prebolevala sem jo; tako, da če bi mi nekdo takrat rekel, če menjam življenje; bi to naredila takoj…
Nisem in nisem je mogla »izpustiti« ven iz svojega sistema…In vse, prav vse, prekleto me je spominjalo na njo. Prav v tistem času so se vrtele same » pesmi«, ki so me spominjale na njo; srečevala sem vse ljudi, ki so mi jo omenjali..in jaz resnično nisem mogla slišati za njeno ime…
In da, najhuje je bilo, ko sem se umirila; dihala ponoči čisto svoj zrak; in solze..Če bi vedela; koliko solz sem jaz spustila za njo; bi nikdar ne nehala ljubiti; tega, kar sva imeli.
Zanimivo. Danes bi ona »ponovno«, vse; in jaz..Nimam več v sebi ljubezni, za njo, da jo dam. Ne morem se ji več dati ali bolje rečeno; predati.
Prednost mailov je sigurno, da jih lahko pozabiš; zamenjaš naslov; vse lahko narediš samo ne moreš pa izbrisati besed; njenih; iz svoje glave.
Ne, tega ne moreš..izbrisati spominov.
objavil-a mo2dra @ 08:27:08 AM - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 22.08.2006
Torek / 22.8.2006
Na izbiro imam vse vrste kretenj. Usmerjam jih lahko vase ali pa v nekoga drugega. Lahko »celo« spregovorim z njo; par besed. V isti minuti. V istem dihu.
Razmišljam, če sva si v čem podobni? Razen v klasičnosti, ki sestavlja najino sliko.
Kakšno razkošje podobnosti.-)….A mislite, da ona zna tudi tako dobro »čofotati« v vodi kot jaz?
Odlično prvo potezo je naredila, z enim samim stavkom, ki je bil »izviren«, kot jaz ne-razpoložena; » Greva sedet na kakšne »štenge?« SE pogovarjati in si v temni noči izmenjavati »poglede«?
Nekoč bi se zamislila nad tem stavkom; zdel bi se mi; fascinanten; prodoren; zanimiv…
Skratka, pogledala bi skozi lastne prste in se spustila po-mimo; teh šteng; z veseljem.
Vem, da bi pogovor potekal, brez zlomljene tišine ali pa ostrine, ki jo je možno »sproti« brusiti v pogovoru. Od daleč bi zanihale sanje, ki bi dišale. Toplo. Prevlečene s pravo mero »skuštranosti«; klasičnosti in kljub vsemu bi se sprostil »odvečni« odmerek adrenalina. Stopnjevalo bi se; občudovanje.
Premišljujem o svojem ozvezdju? Mežikajo mi trepalnice, oči se mi vlažijo in na usta dobim velik nasmeh; melodijo »udarne« pesmi slišim le v svoji glavi. Prav ta melodija me očarljivo, v jutranjih urah tako vrže pokonci, da se sigurno »sproščam« v lastni postelji; še kar nekaj časa.
Vsa napetost in tista »podkožna« trenja; v jutrih ponavadi izginejo. Vedno ji pravim, da bi morala »globoko dihati«kadar si zaželi »drugačen zrak«; od prvotnega.
Že dolgo časa več ne zrem za vogalom ali pa gledam za njo, ko odhaja. Gre. Mora. Tudi iluzije niso več obarvane »ekstravagantno« . Prebuja me temperatura njenega telesa. Metulji v trebuhu so; ampak jaz še vedno želim nekaj drugega.
Ti metulji bi morali ostati tudi, ko ona gre; vendar se mi zdi, kakor, da jih vzame s seboj.
Ko sva skupaj, je erotika več kot pogled ali doživljanje. Strga se mi; čisto; na kratko; totalno. Njen temperament je tako prisesan na moje telo kot ustnice,
s katerimi me odrešuje.
Ne poljubljam se več. Tako pogosto. In ne z vsako. Dokler sem na vlaku poželenja; še; grozno rada potem pa nič več. Pravzaprav je poljub zelo intimna stvar. Če bo čakala na moj »ugriz«potem bo dobila nazaj edino; zahvalo za razumevanje. Če bi tako razmišljali; v dvoje; bi »nama bilo« sigurno lažje.
Ideja dneva;
Iz mojega življenja » je naredila » toliko zgodb; nobena ni ustrezala »realnemu« profilu. Le zakaj vedno išče razloge v »zlizanih« čevljih; katerim odstopa rob pete?
In takšna; da, takšna se odpravlja na pot; iskat….svobodo, ki jo omejuje.
Zdaj razumem, zakaj moški NIKDAR ne razumejo žensk?
Pogrešam; da bi bila izgubljena ali pa bi na mojih vratih visel plakat; že dolgo pogrešana.-).
objavil-a mo2dra @ 10:00:03 AM - Št. komentarjev: 1
Objavljeno 21.08.2006
Ponedeljek / 21.8.2006
Če bi brala njene misli; bi to naredila tako, da bi zaprla oči. Slekla bi razum; od obeh. Ustavila bi svoje pasti; prepustila bi se samo njenim zankam, ki ne bi spominjale na to, da želiva nekam priti. Vstopi v nedovoljena intimna polja; bi celo bili zaželjeni.
Kasneje..
Vdihavaš življenje z prevelikim pričakovanjem. Utoneš; vsake toliko časa. In ko se vsi »udi« utrdijo, postavijo na svoje mesto potem »morda« najdeš pravi smerokaz, da greš na novo pot. Če je to nov začetek potem nikar tako »naveličano« naj ne čakam; konca.
Začetek mora vedno biti podoben »čokoladnim presticam«. Okus v ustih mora spominjati na sladko-slano. Pogled se mora ustaviti. Zamišljeno se lahko smeješ. Občutiti pa moram bližino, toplino. Umirjenost.
Ne želim čutiti hromost v »levem« predelu svojega srca.
Vsaj nekaj drugačnih dni doživim. Dovolim si jih. Nadležen je občutek, če me nekaj zgolj privablja k njej in jaz na drugi strani »ne vem« točno; kaj pravzaprav je to. Odločitve ne pridejo vedno z dežjem in tudi novo sonce jih ne prikaže vedno; kot ohladitev po soparni noči.
Včasih se mi zdi, da bom »vedno« gledala samo njen hrbet in sprednjo stran telesa. Gibi, ki me bodo podirali in oddaljevali.
Potešiti »lakoto« in brez vesti oditi v nov dan; to me ne zanima več.
Zavesa se bo nekoč dvignila, ko bom jaz napisala svoje ime; na njen hrbet.
Takrat ne bom rekla; da lahko bi bili; najbolj nori par. Z občudovanjem bom dvignila lastno glavo, ko bom plavala v globokih vodah; s sladkimi sanjami, ki jih ne bom menjala vsak dan.
Treba se bo »verjetno« izogniti vsem nevarnim čerem.
Vendar se počutim, da je začetek, v moji glavi vedno bolj podoben; pokvarjeni kaseti, ki jo vrtim znova in znova.
Na koncu sploh več ne dobim nobenega lastnega glasu.
Tišina pravzaprav naredi, da se izklopiš. Tudi, če je popolnoma nerazumevajoča.; prenašaš jo junaško.
Kaj pa ti misliš? Jo prenašaš junaško? Čez nekaj minut, ko še ne bo dokončno izbrisala svojega spomina; bo priznala, v tišini, da se ni sprijaznila z mojo izgubo. Jaz se z njeno nisem. Jo pa doživljam.
Mogoče pa samo počivamo, ko sedimo v tišini. Hranimo se ali pa nabiramo nove besede; za nove začetke.
Prikrajšani smo za ogrevanje. Skozi goste oblake vendar pronica sonce.
Predno zaspim si privoščim te misli, ki me zibajo v nekaj večjega. Pogled z morja ali pa proti njej; kot mi je obljubljeno; se bo zgodilo. Prav tako vem, da bom takrat slekla masko in plavutke; ter gola zaplavala v deroč ocean, ki bo poln hrepenenja. Mislila bom, da sem se znašla v sobi za goste.
objavil-a mo2dra @ 11:05:14 PM - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 19.08.2006
Sobota / 19.8.2006
Magazin poje…Nije more toliko, ni duboko, da u njega stanu sve…Uspomene na tebe..SVe, da hoču, ja, ne mogu sebi sakriti…
Da, sam nate slaba ljubavi….
MINUTA ŽIVLJENJA…
Jaz bi tisto drugo minuto,ki je »bo« bolj pomembna od te prve…Jaz bi spomine, ki jih je treba preiskovati, ker so takšno nasprotje, tiste prve »doživete« minute…
Glede na okoliščine »vremenarjev«, da je ta vikend »zadnje poletje«, je prav, da se ga doživi prav; na morju; med galebi…
Zamudila sicer prvo bujenje ob osmih zjutraj. Enostavno se »ne morem« dvigniti, če ne grem spat prej, kot pa ob treh zjutraj.
Zdi se mi, da kadar potujem sama na morje, si omogočim, da sem totalno zasanjana. Stojim na moji OMV pumpi; pijem »drugo« kavo; ter opazujem to hordo množice, ki so preglasni. Jaz pa potrebujem takrat umik v sebe.
Ne, ne bom pakirala drugega kot »osnovno« in edino knjigo, ki jo bom vzela s seboj bo; » Gombačeva poezija«…
Rekla sem ji; » nekoč ti bom »še« brala Gombačevo poezijo«….
In ona je smehajoč odvrnila; » Ali bom takrat »še« slišala na obe ušesi?«…
To je bilo tri dni nazaj; se pravi, da se bom »sorazmerno« hitro obrnila.
In vem, da ni dobro, da grem..na morje, ker je v petek »priletel« moj »pozabljeni« ali pa njej »sms«, ki je čista posledica mojega zadrževanja v »klepetalnici«…
Hej, lahko me obsodijo v moji odsotnosti vendar samo zaradi neposlušnosti; živih ljudi. Danes nastaja pravokotni trikotnik, ki ga zasučemo okrog in okrog stranice; tisti pravi kot; robnik na katerem ne preživi vsak; stožčasti del; okrnek prejšnjih časov.
Silovito in nemirno bom pisala v ponedeljek: danes sem razposajena strupeno ampak divje.
objavil-a mo2dra @ 11:32:47 AM - Št. komentarjev: 1
Objavljeno 18.08.2006
Petek / 18.8.2006
Skrivnostno, utripajoče samotne so ulice, ki se imenujejo; petek. Zaprem oči, nevidno se sprehajam. Zdi se mi, da prav ta dan začnem; vse na novo.
In če bi vedela; ona, da kljub potešenosti, čustveno šepam; bi ne spregovorila tiste besede. Izreči, hvala, ker vem; nočem & ne morem te imeti rada.
Upanju se prileže »žlička« medu; da jih poliže z vseh sten mojega srca.
Divjajva, prehitro, neusmiljeno. Z dlanmi pritisni na ustnice.
Preživim, še predno, se vržem v morske valove, ki so tako razredčeni, da mi spreminjaš moja erotična stanja.
Zamolčana osamljenost (beri; te, me,vas) spremlja. Vse, kar potrebuje je mojo navzočnost; in zamišljeno ji »lahko« berem poezijo, ki ne bo povezana z njeno obleko.
Ne ozira se na robove srca, ki je skoraj »zlizano«. V svoji goloti tako uživa, da pušča sledi za seboj. Na zunaj hladno pristopa. Znotraj gori. Diši ji, ko me naredi zasanjano; v dometu svojega vidnega polja. Z očmi sezuva čevlje; kot da želi povedati, da želi tja, kjer nima vstop vsak. V moj lastni jaz. Sunkovito in tako upočasnjeno me poljubi.
Zdi se mi, da ne razumem njene krvi. V meni.
Kofeinski »prepiri« so tako; nenadomestljiv seksualni dodatek.
Čudovit večer, ko se ne sprašuješ; » kaj počenja, ko je ni ob tebi?«..Čarobno si slediva po tisti vzpenjajoči cesti, ki vodi..Da, kam vodi?
Kdor ve; naj nikar tega ne pove! …Zdi se mi, da doživljam vse elemente čustev; » stojim, kričim, vstajam; »..nekdo bobna melodijo, ki jo ne poznam.
Morda sem sama; ampak ne povsem. Doživljam samo dan; za dušo!...
Srce je drugje..Suho plavanje. Ah, ne! Kjerkoli, kdorkoli bo kričal, vstajal, renčal; » naj tega ne naredi z razlogom;
objavil-a mo2dra @ 02:43:17 PM - Št. komentarjev: 1
Objavljeno 17.08.2006
Četrtek / 17.8.2006
» SOOBČUTJE«
Ob določenem glasu
na površini
misli
delim
najine trenutke.
Misliš, da ne znam
te brati
v enem stavku
začutiti
tvoj
izreden pogled.
Bežala boš
z vetrom
spremenjena,
polna pomislekov.
Bliskovito
lomila
»filozofijo dvoma«..
FLÉŠ
Že dolgo časa
ne bije
ne sliši
ne utripa.
Zvito
počiva.
Na vulkanskih tleh
osvetljuje
sevanje
sončnih žarkov.
V spanju
hodim
skozi
izraz tvojega
obraza.
Plešem
»počasni foks«
na tleh
zdrobljenega stekla.
Kdor je nor
zbira glasove
tihega oceana
trdega neba.
Pokrito
odkrita
za eno osebo.
objavil-a mo2dra @ 11:04:48 PM - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 16.08.2006
Sreda/ 16.8.2006
Obljubim ti, da ti bom konec leta poslala čestitko, ki bo nosila točno takšno vsebino.
Takrat se bom lahko pogovarjala o ljubezeni, hrepenenju. Izlila se bom.
V dejanjih. Pričale bodo samo besede. Jezikavo me boš prepričevala, da ne bo dolgo. In vendar; tokrat bom jaz obrnila lastno delovanje; v svoj prid.
Ne, ne delujem vedno k sebi; večkrat proti sebi.
Zdaj je čas. Še predno se dvomi naselijo v mene; še predno izdihnem nekaj, kar nočem.
In zdaj jo nosim v svoji glavi..Tako počasi kroži po meni. Odmislila bom vse "električne pastirje", ki jih vidim. Ostajala bom. Iskala priložnosti.
Mnogo kasneje bom utonila. Zavestno. Ampak z ljubeznijo. Z vsemi besedami. Ne bo me več. Hočem utoniti z njo.
Da, pisala bom dokler se ne bom čustveno izpraznila. Do konca. In ko bom začela črpati ljubezen iz vodnjaka; mojega in njenega; bom odnehala.
Samo do takrat bom pisala...
In zapomni si; valovi so mogočni, ko se odločijo. Modrina neba je neskončna, če ni prisiljena delovati, na površju.
Površju tistih sanj, ki niso moje. So za nekoga drugega.
Izgubljala bom. Glasove. Kričali bodo. Vendar moji. Prišel je tisti letni čas, ki bo oznaka za naprej. Za vse letne čase, ki jih še ni.
Strahopetec, ki je pobegnil
pred nevarnostjo pedeset
korakov daleč, se
posmehuje tistemu, ki je
pobegnil sto korakov daleč.
Kitajski pregovor
Kaj so sanje in kaj realnost?
Svoje sanje bom udejanila v realnosti. Živeti. Sanje realnosti. Nočem nič več. In manj; ne sprejmem.
Ti se sploh ne zavedaš resničnosti "mene", ker ne veš.."Nočeš" vedeti, ker se bojiš.
In vem, da vse, prav vse, je na moji strani. Odvisno od mene. Od začetka do konca.
Če naredim eno samo napako; v začetku; potem pridem do konca. Jaz pa "stavim"; na trajanje.
Sprašujem se, če se lahko zaljubim?
Da, lahko bi se; sem se; "še"...
objavil-a mo2dra @ 12:23:31 PM - Št. komentarjev: 1
Objavljeno 15.08.2006
Torek / 15.8.2006
Nedosegljivo…
Ali sem že pisala o tem? Nasmeh. Če nisem, sem pa imela to večkrat že v mislih. » Še« do nedavnega so bile moje misli bolj zdrave; kot so prav v tem trenutku. Kako se to zgodi? Pojma nimam. Verjetno se, kar zgodi. Na lepem. Samo od sebe.
To je verjetno izvor tistih misli, ki jih ne moreš nadzorovati. Jih niti ne pričakuješ, da se bodo v tebi porodile. To je tisti del misli, ki jih jaz označujem kot; bujna domišljija.
Grozno! Realnost + bujna »trda« domišljija. Ven pa pride; vse tisto, kar ni dobro, da pride.-)
Cel kup vprašanj in odgovorov prav nobenih. Ne morem reči, da tega nisem navajena. Sem. Tokrat nočem, da sem navajena.
Ali, da sploh ven, kam naj vse te misli spustim.
Nočem opustiti teh » trdo realnih misli«.
Sploh, ko slišim vprašanja; " Kaj točno sem si jaz zadala, da bom izpeljala?«
Si nisem prav nič zadala. Tudi izpeljati te zadeve ne bom mogla, kar tako; na suho.
Na drugi strani slišim, da potrebujem »ustrezna« navodila za uporabo. In še cel kup drugačnih in takšnih sugestij, ki mene osebno naredijo to, kar jaz nisem. Ne delujem na tak način.
Slišim. Mogoče pa je že čas, da začneš delovati drugače, kot ponavadi.
Počutim se, da to nisem jaz. Kot, da bi streljala »slepe naboje« in nikdar vedela, če bom sploh izvedela, da streljam na slepo.
V prav smešni kočljivi situaciji sem se znašla. Okupirala sem si misli, na način, ki meni ne ustreza. Ne more biti vedno tako, kot meni ustreza.
Narobe. Ko se pogovarjamo o mojem življenju; in o meni; o vsem, kar se tiče mene potem lahko govorim; o ustreznosti.
Moram jo opredeliti. Njo in mene. Moj in njen svet. In nikjer nobenega odgovora. Znaki so tako čudni, da sploh ne morem verjeti, da sploh razmišljam o tem.
Saj ni res. Pogledam po pisalni mizi in vidim naslov, ki me zadane;
" Skrivnostni zmenek z davno pozabljenimi bogovi - Douglas Adams.
Joj, jaz res; ne bi teh znakov sedaj "videla".
To razmišljanje mi je »dalo« težo; zadnji teden. Saj se ni moglo zgoditi prav nič posebnega. Tudi na prav posebnih krajih se ne gibljem. Razen…Oh, da, prav tam se je to moralo zgoditi.
Nikoli zaradi nje. Vedno zaradi sebe. In potem bumm, akcija. Misli so okupirane. Komaj sem »izustila«, da sem to povedala. Dobila pa sem nazaj najprej tišino in potem » rafal«; " kaj za hudiča je mene privedlo, da razmišljam tako?"
Nekaj sigurno. Ampak od kje te misli? Zakaj prav sedaj? Zakaj prav ona?
In ne znam odgovoriti. Tudi ne vem zakaj!
Spet sem dobila nazaj enako preizkušnjo, ki sem jo lahko spoznala dobrih par let nazaj. In danes se ne obnašam prav nič drugače, kot sem se takrat.
Res! Tudi takrat nisem opravila svoje "naloge". Po domače povedano; stisnila sem rep med noge. Molče obsedela.
Nič si nisem razlagala. Vse sem delala proti temu, da sploh kaj vidim. Želela pa sem..Uf, kako sem želela.
Definitivno pa sem se odločila, da »ne bom« več iskala ženske v krogih, ki so običajne narave.
Kako dober izraz ima za to; »trenutek trajanja«, ko se sokovi še ne morejo ustrezno »naseliti« v nekoga; takrat »tečejo« že drugi.
Ne, hvala. To pa mene zares ne zanima.
Se pravi, da je jasno, da me na tista »lovišča« zagotovo ne bo.
Čutim pa, prekleto, da se bo zgodilo nekaj, povsem nepričakovanega. Ta » poln« občutek, ki ga zdaj še ne znam definirati; mi zagotovo daje elan.
Ko bo prišlo do ustrezne teže ali česa drugega; mi bo verjetno bolj jasno. Zdaj se smejem prav na glas.
Mar bo res?
Kot tista nadaljevanka, ki se bo odvijala vsak dan sproti; igralci pa bodo vedno enaki. Ne, to ne bo izziv. » Masakar« popoln.
Ampak, hej, vse to spada k življenju…
Prvič, po dolgem času, da se mi oči ustavijo. Ne odmikajo se. Stojijo. In če bi lahko..misli govorile; mene bi postalo strah. Resnično!
Odprem knjigo; na poljubni strani in se zazrem v stavke, ki so se izpisali pred mojimi očmi....
Dajal je tudi občutek, da na nekaj čaka. Ali je bilo to nekaj, kar na bi se pripetilo vsak trenutek, ali nekaj, kar se bo pripetilo bolj proti koncu tedna, ali celo nekaj, kar se bo pripetilo malo zatem, ko bo pekel prekril led in ko bo Britanski Telecom popravil telefone, ni bilo na noben način jasno, kajti videti je bilo, da mu je čisto vseeno. Če se pripeti zdaj, je pripravljen, in če se ne - je zadovoljen.
in potem drugič odprem; se izpiše...
Dirk je pobral veliko ploščato ovojnico, ki je ležala na njegovem predražniku, pogledal vanjo, da bi videl, če je to, kar je pričakoval, in nato opazil, da na steni manjka slika. Ni bila posebno čudovita slika, zgolj majhna japonska grafika, ki jo je našel c Camdenski pasaži in mu je bila kar všeč, toda dejstvo je bilo, da je manjkala.
Kavelj na steni je bil prazen. Ugotovil je, da manjka tudi stol.
in tretjič...
Tisti trenutek, ko se je domislila, ni mogla več ostati v banji, temveč je vstala in se odpravila naravnost do telefona ter pri tem postala samo za trenutek, da bi izprala s sebe vso brozgo.
objavil-a mo2dra @ 10:01:09 PM - Št. komentarjev: 1
Objavljeno 14.08.2006
Ponedeljek / 14.8.2006
Drugo knjigo, ki jo priporočam vsem, ki ste ali pa greste na morje je;
Lulu – Almudena Grandes
V bistvu je to erotična izpoved neke ženske. Tako se knjiga začne. In resno mislim, da je škoda, da izdajajo »ljubezenske« priročnike,ker ta knjiga nosi tako močno vsebino, da ti tudi lastna vizualizacija scen, ne pripelje čiste slike v glavo.
Pravzaprav jo priporočam za branje; v vodi.-*). Nikar doma na lastnem kavču, ker ta knjiga pa človeka dobesedno raztrga, potrga vse, kar se hrani za samo najboljše.
Po eni strani je tako groteska, da te mine, da bi jo bral; po drugi strani pa je »strastna« za tiste, ki imajo bujno domislijo.
Kar pa nas ni tako malo; vsaj upam.-).
Vam pa celo omogoča, da vas lastna »potreba« na zapusti, še nekaj dni po tem, ko ste knjigo »osvojili« ali pa vas je »ona« zasvojila, do konca.
Brez »pokušine« ne gre.-)
»Izraz« »ljubiti se« izvorno pomeni »rad imeti« ali pa tudi »srečen, balažen«, kar je čista pocukranost, poleg tega pa še ne zadene zadeve v srčiko, saj ne gre za enko stanje, ampak za dejanje. »Fukati« zveni močno, zveni dobro, poleg tega pa je eden od izvornih pomenov te besede tudi tolči, kar pa je že bliže resnici..Občevati bi bilo tudi v redu, vendar je preveč starinsko, se ne uporablja več.
» Tako kot »rajcati«…
» Natanko tako kot »rajcati« čeprav mi je ta beseda všeč. Nasmehnil se mi je in bila sem prepričana, da me je prejle slišaal. » Konec koncev je seks, se pravi, fukanje, čisto fukanje, nekaj, kar ni nujo povezano z ljubeznijo, pravzaprav sta to dve povsem različni stvari…
Odmaknil je rjuho in se z roko sprehodil po mojem telesu. Gledala sem njegovo roko in gledala njega in zdel se mi je lep, preveč lep, preveč odrasel in preveč pameten zame. Pobožala bi ga, poljubila bi ga in ugriznila, opraskala bi ga, ne vem zakaj, čutila sem, da bi mu morala povzročiti bolečino, ga napasti, uničiti, vendar sem se ga bala dotakniti. Znova je prodrl vame, tokrat čisto drugače, počasi, nežno, neizmerno obzirno premikajoč se na meni, da mi ne bi povzročil bolečine. To je bil nežen, sladek, skoraj zakonski fuk, skoraj.
Vse ostalo pa prepuščam vam, da najdete v knjigi, če si jo boste "privoščili".-)
objavil-a mo2dra @ 05:21:26 PM - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 13.08.2006
Nedelja / 13.8.2006
ŽELJA STRASTI
Ali veš…
kakšno vrednost rdeče in bele
barve
prinašaš
v moje
življenje?
Slonim na tvojem
vreliču
demonskega duha.
Zame so
druge
nebeška hrana
nedokončanih obljub.
Moja zaslepljenost
ledene dobe
hodi
skozi
medeno roso
nedovoljene ljubezeni.
Spuščam
ter
padam
v zatočišče,
kjer tuja roka
neguje
moje telo.
POVRŠJE TEKOČIN
Ne morem
usihati
vedno
do onemoglosti
v naslajanju
tvojega telesa.
Pristanišče tvoje
veličine
spaja
moj
korak.
Pospešuje kroženje
resničnosti.
Prevlečena realnost
izumrlega leska,
mojega
steklenega
pogleda,
pod katerim
čustveno preučuješ
moje življenje.
VISOKO PRITLIČJE
Nadčutnem
obrnjenem
vrstnem redu
iščeš
odgovore
modrega neba.
Pričakovanje
izvirajočega
nepovezanega
vzroka.
Enkrat za vselej
slikovito
povej
napako
pred
razpadanjem.
Vlažnost
njenega telesa
Ali je to občutljivost
nastajanja
enega jezika?
Delerium - Silence
Give me release
Witness me
I am outside
Give me peace
Heaven holds a sense of wonder
And I wanted to believe
That I'd get caught up
When the rage in me subsides
Passion chokes the flower
Until she cries no more
Possessing all the beauty
Hungry still for more
Heaven holds a sense of wonder
And I wanted to believe
That I'd get caught up
When the rage in me subsides
In this white wave I am sinking in this silence
In this white wave
In this silence
I believe
I can't help longing
Comfort me
I can't hold it all in
If you won't let me
Heaven holds a sense of wonder
And I wanted to believe
That I'd get caught up
When the rage in me subsides
In this white wave I am sinking in this silence
In this white wave
In this silence
I believe
I have seen you
In this white wave you are silent
You are breathing in this white wave
objavil-a mo2dra @ 12:00:00 AM - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 12.08.2006
Sobota / 12.8.2006
LENE MARLIN
"My Love"
Please, come and find me, my love
I'm ready now, to come home
Please, come and find me, my love
Let's leave this place, let's leave no trace
Can you hear me, my love, I'm shouting in the wind,
Can you hear me
Can you see me, my love, I'm drawing in the sand,
Can you see me
I hope that I'm still with you, as you are with me
You always will be
Please, come and find me, my love
I'm ready now, to come home
Please, come and find me, my love
Let's leave this place, let's leave no trace
Can you feel me, my love, I'm hurting so bad
Can you feel it
Can tell you about my thoughts, I wish that
You were here
Do you know it
The time that I've had, don't need anymore
You're the one I wait for
Please, come and find me, my love
I'm ready now, to come home
Please, come and find me, my love
Let's leave this place, let's leave no trace
Please, come and find me, my love
I'm ready now, to come home
Please, come and find me, my love
Let's leave this place, let's leave no trace
KÍRKA
Svetloba pronica
nakazuje
spodrsljaj.
Neprozorne tekočine
prehitrih sprememb.
Zdrs
tvoj vstop.
V bližini jutra
povej
vse
o previdnosti
nagnjenja
k veri ali vdanosti!
Do takrat
raziskuj
enakomerno
kapljanje
vode.
Iz tebe
v mene.
Nepremagljiv trenutek
strahu.
SIMPTÓN
Nikdar nisem
uspela
napisati
tisto pesem.
Dveh jezikov
Postrgala,
izpraskala
dosegla
Si
največje vrhunce
naju dveh.
Nenavadna sesedlina
ostaja
strnjena.
Krhka
neresna
zlomljena
spoznanja,
niso logična.
Globoke misli
pusti.
Povzročajo
preveč
pozornosti
duševnega uničenja.
Leta delijo
mesece,
ko nastane
podaljšan
konec
vzkipljivega temperamenta.
Ne morem
se precejati
skozi
dišeče kože,
ali
podaljšane melodije.
Teža
spominske slavnosti.
MAGNÉZIJA
Največji
ostanek tistega
časa
leta
meseca
posvečam
trenju
najinih teles.
Usmerjaš me
nazaj
naprej.
Gledam prihodnost
z obrazom
preteklosti.
Prvi mesec leta
nakazuje
simbol svobode.
Lastno rezilo
besed
na notranji
strani
mojega srca.
Zaradi mene..
te ne privlačijo
tuja ležišča.
Primanjkuje jim
notranjega izgorevanja.
Pod pritiskom
topiš
ustvarjaš
magnetna polja
okoli sebe.
Umetno poslikana
prodana
telesa.
Kakšna imitacija
poveličevanja
mešanja
ljubezni.
Uživaj igro
s povešeno
glavo.
Tvoj svet
brez mojega
vesolja.
objavil-a mo2dra @ 12:00:00 AM - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 11.08.2006
Petek / 11.8.2006
A smo ali nismo? To je dan "neizsanjanih" sanj; bolj obračamo, meljemo; vedno bolj strmimo; v začetek (in ne končanje) tega dneva.
Moje mnenje;Ta dan je "zame" enako dober kot; " ponedeljek". Vsaka mišica na telesu počiva; sprostijo se zavore. Off je edini znak, ki je dober za branje; med vrsticami ali pa samo pod "njenim" telesom.
Petek je...
She said
She'd take me anywhere
She'd take me anywhere
As long as she stays with me
She said
She'd take me anywhere
She'd take me anywhere
As long as I'm single.
Maybe we're victim to fate
Remember when we'd celebrate
We'd drink and get high until late
And now we're all alone
Wedding bells ain't gonna chime
With both of us guilty of crime
And both of us sentenced to time
And now we're all alone
Artist: Garbage
Album: Beautiful Garbage
Song: Drive You Home
It´s funny how
Even now
You still support me after all the things that I´ve done
You´re so good to me
Waiting patienly
And isn´t it sad that you still have to ask if I care
I never said I was perfect
But I can take you away
Walk on shells tonight
Can´t do right tonight
And you can´t say a word cause I leap down your throat
So uptight am I
I never said I was perfect
But I can drive you home
I got down on myself
Working too hard
Driving myself to death
Trying to beat out the faults in my head
What a mess I´ve made
Sure we all make mistakes
But they see me so large
That they think I´m immune to the pain
Walk on shells tonight
Can´t do right tonight
And you can´t say a word cause I leap down your throat
So uptight am I
I´m praying for a miracle
But I won´t hold my breath
I never said I was perfect
But can you take me home
Even now
You still support me after all the things that I´ve done
You´re so good to me
Waiting patienly
And isn´t it sad that you still have to ask if I care
I never said I was perfect
But I can take you away
Walk on shells tonight
Can´t do right tonight
And you can´t say a word cause I leap down your throat
So uptight am I
I never said I was perfect
But I can drive you home
I got down on myself
Working too hard
Driving myself to death
Trying to beat out the faults in my head
What a mess I´ve made
Sure we all make mistakes
But they see me so large
That they think I´m immune to the pain
Walk on shells tonight
Can´t do right tonight
And you can´t say a word cause I leap down your throat
So uptight am I
I´m praying for a miracle
But I won´t hold my breath
I never said I was perfect
But can you take me home
objavil-a mo2dra @ 10:08:27 AM - Št. komentarjev: 3
Objavljeno 10.08.2006
Četrtek / 10.8.2006
ZAKAJ JAZ; ZAKAJ?
Naslonjena; potisnjena; v palete barv; šepeta; sebi;
- Nikoli ne bom več dovolila sebi, da se zaljubim…
ker…
boli..preveč boli!
..Kaj želiš?
Hočem, da pride nekdo; kar nekdo; me odpelje domov..
»Plavajoče meduze« nikdar ne počivajo. Vsaj tako se zdi. Danes je dober dan. Utrujena sem in kljub temu »smo« se v »raju« pomirili. Sicer ni najbolje reševati stvari, ko »gori« in še vedno »tli«, kar ne pomeni, da ne bo ponovno izbruhnilo.
Tako težko se zadnje čase vživljam v vloge; drugih. V situacije, ki so bile pri meni »že doživete«. Mislim, da prideš do točke v življenju, ko tako zelo natančno poznaš; način po katerem se ravnaš. Od tega, kaj te vodi; do tega, kam želiš priti.
Začutiš. Vse pri meni se vedno bolj dogaja; na podlagi občutkov.
Na nek način; sem vedno manj povezana z ljudmi, ki so dejansko to, kar sem jaz. Ali bolje rečeno, da so »samo to« in ne še, vse ostalo, kar ne sodi zraven.
Morala, res, bi morala biti zmedena; vendar imam tako trezno glavo, kot še nikdar v življenju.
Ja, končno grem svojo pot. Imam svoj ritem, ki ga nekako v zadnjem letu ne menjam; tudi zaradi žensk ne. Svoboda predajanja. Pravzaprav mi sploh ne paše, da bi karkoli menjala. Razen običajnih stvari; katere »tu pa tam« pridrvijo; iz mene; na plan…
In potem tečemo po travnikih, se igramo, pihamo; vse, kar se dogaja v meni; pride na cvetoče travnike…
Razmišljam, (ob kavi) da bi odšla. V mir. V tišino. Morje poleti me nikdar ni preveč privlačilo. Preveč ljudi. Preveč glasov. Vsega je preveč.
Kolo na streho; in direkt na Pohorje. Kako jaz obožujem ta kraj. Mislim, da tisto, kar me najbolj potegne je to, da odprem okno ter zrem v zvezde. In postelja je »bogovska«, ker imam občutek, kot da sem doma. Vse diši tako; kot, da pravzaprav nisem odšla.
Potem se vozim z gondolo gor in dol; pozabim na vse; glasba v ušesih igra; močno; vrtim pedala; in nič drugega si ne želim.
To je »odklop«, ki NE SME trajati več kot tri dni. Potem mi že »pribija« vrnitev v civilizacijo. Mogoče pa samo nočem preveč razmišljati.
»Ko bom velika«, si bom omislila takšno kopalnico, da ko bom ležala v kadi, da bom imela pogled direkt v nebo.
Kar pomeni, da bi se morala seliti v 12. nadstropje; in »na skrivaj« izvajati akcije; ki bodo znane samo meni. Ampak bi pa bilo doživetje. Seveda; bi morala biti kopalnica tudi ustrezno »akustično« opremljena. Vendar za to bi jaz poskrbela.
V tem sem vedno našla »nore« užitke.
Zdaj vem »zakaj« se Katica, rajši usede na kavo, če mene spusti v trgovino, kjer najdemo; vse od glasbe naprej. ..
Mislim, da v trgovine s CD sploh ne hodi več z mano, ker potrebujem tri ure, da greva ven. In ker ona ve; da meni »še vedno« nekaj pomeni original plata.
Za mnoge je to škoda denarja; kot zame, ko nekatere ženske doživljajo »revolucijo orgazma« v trgovini s spodnjim perilom.
Čisto sem zanemarila svoj »cilj«, glede iskanja stanovanja. Kakšna sem.-).
Pravzaprav sem razočarana, ker mi je eden ušel; v Kamniku. In še dobro, da mi je, ker točno vem, kakšna sem, ko se ogrejem za nekaj. Nevzdržno »držim« komaj sebe; v svoji koži.
In se vprašam; » Zakaj si želim v večji flat? Za koga? Za koga?
To se sprašujem …in si mislim, ah, ne vem; Katica bi verjetno »modro« modrovala; ..mogoče pa za otroke..nekoga drugega…
In potem jaz vneto zavijem z očmi; da zadnje čase ima takšne »nore« pripombe, da ne vem, kam naj z vso to šaro, ki mi jo meče pred očmi…
Midve s Katico sva pravzaprav »dolgo« časa že nočni ptici. Prav neumorni sva. Včasih bili (beri; sem prav napisala, ne)…
Zadnje čase pa se tudi sama »dere«, da če moj telefon ne dela…Ali jaz mogoče ne morem poklicati nazaj, če vidim, da me kliče..itd…
In potem, ko se naveličava »dretja«…ponavadi sediva cel dan skupaj..in potem še »skoraj« celo noč…
Tako sva se tudi spoznali, ko je Katica celo noč stala pri telefonu…osupla, da lahko toliko časa sploh zdrži; brez, da bi si želela, da se usede…
Mislim, da je še danes tako, da na nek način; razmišlja z menoj ali pa namesto mene..Ja, veliko stvari sva že doživele skupaj. Poznava me tako dobro, kot me še nobena »ženska« ni poznala.
Od kar pišem pa blog; me pa vse poznajo tako, kot me prej niso. Saj jaz pravim, da "napisano" je bolje; kot izrečeno. Tega ne moreš zanikati. In se vprašam; Mar me res "poznajo"?
Vse, kar jaz napišem na blog; povem tudi v živo; od nekdaj. Efekt pa je bil podoben nuli. In zdaj bo drugače, ne.-). To je tisto, kar mi naredi nasmeh, ki ga potrebujem, da preživim dan…
V mislih se že utapljam v petku; sproščanje na moj način. Vedno moj način.
Prav nič se danes ne da izvleči iz mene. Koraki so tisti, ki poznajo poti. Včasih pa celo avto pozna pot…do doma.
objavil-a mo2dra @ 11:23:58 AM - Št. komentarjev: 1
Objavljeno 09.08.2006
Sreda / 9.8.2006
Kako »puhlo« mi zveni njen »slavni« predgovor, da sva si podobni; kot jajce jajcu.
»Midve« celo razmišljava podobno. O »čutenju« pa ne bi dosti izgubljala besed.
Prikaz dlani, ki se prekrijejo; enako se zgodi z najinimi čustvi.
Kaj vse jaz ne slišim? Kaj vse jaz ne doživim?
Ženska; kako mene ta tvoja razmišljanja vržejo v zrak (beri; tam si želim, da nikdar več na pridem nazaj), ker ostajam v strahu, da bom ponovno slišala; »še kaj tako močno dobrega«, tiste besede zaradi katerih bom potrebovala »par« dni, da jih prebavim.
Spravim ven iz sebe; se zazrem v sebe in se vprašam; » A je tebi res treba tega?«
A ti si zdaj začela že »po novem« zganjati čisti mazohizem; na sebi?
To »flozanje« o skupni sreči; mene ubija. To gledanje ter prepričevanje o prihodnosti; ki je ni in je tudi nikdar ne bo na vidiku; vsaj ne; v tem obdobju; na takšen način; kot smo sedaj postavljeni pred sama dejstva. Videnje je totalno zamegljeno.
Zakaj hudiča ne more razumeti?
Ko nekoga spoznaš; VEŠ, enostavno VEŠ, da nimaš možnosti, da gledaš sebe naprej; z njo; na katerkoli način. In znorim, ko mi napiše, da jaz sploh ne vem; kaj si ona želi.
Ali je to res pomembno? Kristus, v najinem primeru je vsak pogovor o tem; »temačno« obarvan!
Kaj naj si mislim o najini prihodnosti? Kaj, hudiča?
Da, bova skupaj izbirali ploščice za najin »domek«???? Da, bova izbirali pohištvo; kupovali modre sveče ter svileno posteljnino???????....
Uf, tako mi pribija »plafon«; kaj za F…se ta ženska gre?
Vsak dan mi znova pove, da jaz iščem samo sex in ona meni predstavlja; » linijio (brez) upornosti; » Kakšna je točno podoba najinega predajanja?«
Kaj bi rada? Le kaj? …
Če »miže« pogledam na situacijo; jaz sploh oči VEČ odprla ne bi: Le zakaj? Le čemu?
Ta njena godrnjanja, javkanja; če pa nimava možnosti. Ne v tem lifu; ne v naslednjem.
Kako si lahko predstavlja, da sem si jaz v tem življenju resnično izbrala, da jo bom »pridno« čakala doma; gospodinjila; in ko bo ona »zmogla« pridobiti ves svoj čas; na svojo stran; se bom »nežno« predala in ji govorila besede; » Oh, da ljubica; čakala te bom; večno…
Ali moram to komentirati? Histerično se nasmejem in rečem; » S teboj se nekaj dogaja ampak iz mojega vidika ti povem; da se ne počutiš najbolje, že ko mi tole razlagaš«:..
Bujna domišljija ji sigurno » seka« ven.
Ja, ona bi rada, da bi bila jaz samo njena; in jaz »kreten« od ženske ne izrečem nazaj, da ljubica, tudi jaz; vsak dan bolj«…
In zakaj naj to govorim? Aja, ker "ona" tako želi to slišati. Želi si tiste "tolažbe"..v isti sapi pa točno "ve" (ne vem zakaj), da je ona "najbolj" idealna" za mene. Seveda, in jaz za njo.
In to je film, pri katerem so umrli "že pri snemanju" režiser";..producent je dal odpoved.
Ni mosta, ki bi naju spravil čez travnike, ki omogočajo prihodnost. Ni dežja, ki bi spral to, kar ima ona pri sebi »nepospravljeno« in ZAKAJ kompliciranti življenje, če to res POTREBNO NI????
Včasih mi je bila bolj všeč. Res! Ko je še znala izreči tiste »groteske« stavke, ob katerih sem pomislila; »ženska« ti nisi »ženska«; dušo in srce imaš podobno »stroju«…
Danes bi pa ona govorila; o čustvih. Goreče bi me poljubljala v jutru; zbujala bi se sanjsko rada z menoj; polna je čudovitih besed. Samo jaz na drugi strani; ne dam od sebe nič.
Zakaj naj sanjarim? Ker mi bo lažje? Ker bom tako napolnila svojo glavo, ker drugače nimam nič bolj pametnega za razmišljati? Ker naj si predstavljam življenje po »načelu«; to so sanje; podobne življenju v Ameriki????...
Kaj naj sanjam?...
Večkrat ji rečem, pa daj, predstavi mi svojo vizijo, da jo bom sprejela. Tako naredi to, da se bo v njo, mogoče »še dalo« verjeti. Ne »filaj« me z bedarijami; ne pripravi me, da sploh razmišljam o »bajkah«, ker nočem in ne želim.
Ne, najdi si drugo, ki bo imela »bolj bujno domišljijo«, ki bo sprejela, vse to; kar jaz danes sploh nočem »živeti«;
Ne, sigurno; ona bi rada lizala med; cel life; in kot vedno; še med nogami čutila; kaj drugega.
Prav. Življenje je lahko tudi lepo. Ampak ne komplicirati mojega. Ne mene vmešavati v svoje sanje. Ker ti nisi del mojih sanj…Nisi!
Se usede pred mano, gleda, sprašuje; » Kaj sva potem midve?«..«F..prijateljici????...
»A midve imava ena drugo samo za sex?« In ko to vprašanje še ni dovolj, začne, vedno bolj intenzivno, da z njo nočem nikamor iti, da ona se ne more z menoj dobivati samo 1x na mesec ali pa, ko meni to za paše. Ona potrebuje »več«.
Hej, draga, ljubica; tudi jaz potrebujem več. Sigurno mi ni v interesu "živeti" na tak način. Sigurna sem, da mi to ne bo ustrezalo vedno. In ona se obnaša, kot da je samska. Resnično!
Kot, da pa midve lahko res kaj načrtujeva? Midve sva lahko "vse" in hkrati "nič".
Najbolj jo "draži" to, ker jaz nikdar ne rečem; " Oh, zakaj nisi samska?"
Jaz si "želim" več; kot pa to, kar imava sedaj! " A boš mogoče kaj naredila zato?"...
In zakaj točno bi to govorila? Zakaj bi sama sebe "napajala" pri takšnih vodnjakih, če pa veš; na začetku; " kaj lahko in česa ne smeš?"...
Če se tega zavedaš; da, lahko te zanesejo čustva ampak sanje...
Hej,...to pa je zame čisto narobna podlaga. Sovražim, ko mi predstavi svoje vizije; po vsem tem času, ko mene to NE ZANIMA več?
Zakaj nama ne more biti lepo; takrat, ko sva?
Jaz nočem tvojega "prostega časa"..Nočem "več" jutra, ko bi se zbujala s teboj.
Meni je to, kar sva sprejeli; dovolj!..
Zdaj pa bi ona vse rada spreminjala. Vsa čustva želi; hoče; moje srce..Čutila bi rada, slišala vse, to, kar jaz čutim.
Ne bo šlo!
Zato hodi ven tudi z drugimi. In kaj naj jaz rečem na vse to? Nimam nič proti. Ima doma svoje krdelo; in jaz na drugi strani svoje življenje. Vmes je tak prepih, da se vrat sploh ne da zapreti. In zakaj bi sedaj ugotavljali, če je res pokvarjena ključavnica, da se jih ne da zapreti ali so samo tako močno »povešena«, da je bolje, da so odprta.
Jaz ne vem vseh odgovorov. Ker o nekaterih ne premišljujem. Zakaj? Ker nima smisla, recimo. Ker ne pridem nikamor. Ker potem lahko samo zaprem oči in si predstavljam, kako bi jaz rajši živela življenje od nekoga drugega. In tako naprej in tako naprej…
Zato, krivim; »luno«, včerajšnjo.. Se vidi, da je »sijala« zelo bleda luna. Ker ona se bo »danes« pretvarjala, kot da včeraj sploh nič ni rekla; ni godrnjala..Ah, čisto normalno bo »ljubeča« in na vsak način skušala »izvedeti« moje mnenje; o vsem njenem obnašanju. Ne bo več govorila o sanjah, ne o čustvih. Zaprla bo skrinjico. Odložila svoje želje. Jaz na drugi strani pa bom »počakala«, da bo spet Luna; kjer mi bo »parala« živce, ker mi že srca ne more.
Vsak si želi, da bi se počutil tako; kot je prikaz spodnje slike. Od jutra do večera; v pričakovanju vedno drugačenega poljuba; samo oseba ostaja enaka.
Ne moreš najprej stvari gledati; z enega zornega kota; potem "hitro" presedlati na videnje z drugega zornega kota; čustva pa "vedno" ostanejo enaka.
Lahko se poglobijo ali pa potopijo.
Jaz pa bi sedaj morala hoditi proti njej, ker "prav" zdaj ona doživlja "spremembe"; čustvene!
In da, bom se ukvarjala s tem, ker ne morem iz sebe dati tistega stavka, da nimam časa se ukvarjati; z vsem tem "šmornom", ki je nastal.
Strategija;
- dihaj, dihaj - 10x pred vsakim odgovorom.
vklopljeno pa bom imela "lastno" klimo; prižgano na full.
Upam, da bo vreme na moji strani; vročinske nevihte pridejo tudi v "raju".
objavil-a mo2dra @ 11:29:59 AM - Št. komentarjev: 1
Objavljeno 08.08.2006
Torek / 8.8.2006
ONA KOT JAZ
Nič drugače ni,
če si lažem,
da obstali
sva
v ostanku
prejšnjih dni.
Dež pogasi
še tako
neustavljive strasti.
Kdo si ti?
Menjavanje dlani
ne pomaga,
do združitve
vseh
drobnih malenkosti.
Ona ve,
kar jaz ne znam.
Pride čas,
ki omrtvi vse rane
do popolnosti.
Mehčam
občutek
sunkov in udarcev.
Silovit
spodrsljaj
neodvisnosti.
Kdo si ti?
Začutim te z vonjem
dežja.
Usahnem
zgubljam
gladino.
Spuščam jadra.
Noči bi kričale
če bi znale
namesto mene
priklicati
tvoj glas
nazaj.
Pogrešam
drobne malenkosti.
Dotik tvojih
dlani
v jutru.
Poljub
na zaprte oči.
Zaprem oči
prikaže se
ples
najinih dlani.
objavil-a mo2dra @ 12:01:24 AM - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 06.08.2006
Ponedeljek / 7.8.2006
DEEP DISH FEAT. STEVE NICKS - DREAMS
Now here you go again
You say you want your freedom
Well who am I to keep you down?
It's only right that you should
Play it the way you feel it
But listen carefully to the sound
Of your loneliness
Like a heartbeat... drives you mad
In the stillness of remembering what you had
And what you lost...
And what you had...
And what you lost...
Thunder only happens when it's raining
Players only love you when they're playing
Say... women... they will come and they will go
When the rain washes you clean... you'll know
Now here I go again, I see the crystal visions
I keep my visions to myself
It's only me
Who wants to wrap around your dreams, and...
Have you any dreams you'd like to sell?
Dreams of loneliness...
Like a heartbeat... drives you mad...
In the stillness of remembering
What you had...
And what you lost...
What you had...
And what you lost...
Thunder only happens when it's raining
Players only love you when they're playing
Say... women... they will come and they will go
When the rain washes you clean... you'll know
You will know...
Oh, you'll know...
Ugotavljam, da najboljša »žalostna« komunikacija, ki jo zadnje čase doživljam; pogovor preko sms-jev.
Da je vedno »več« žensk sposobnih izražati sebe; svoje občutke; preko mobitela.
Saj ne vem; ali naj me to žalosti ali naredi »srečno«. Ironija, ki je ujeta v obdobja.
Osebno se bo tako dobro pretvarjala, da ostanem brez besed. Takrat se zgolj »zabavam«, ko jo opazujem; to njeno hrabrost in trdnost.
Vendar mi »večina« ljudi, ki so mi blizu, vedno bolj govori, da jaz nisem najlažja oseba, da se mi izpovejo čustva. In ne samo to. Da ni najlažje dvigniti telefon in me poklicati.
Verjamem. Najboljši zaključek, ki ga slišim je ta, da če meni »paše« dvignem slušalko in če ne, potem se zna zgoditi, da pokličem šele čez »par dni«.
Odvisno od mojega obdobja.
V meni je toliko različnih obdobij. In vsi imamo nihanja. Vendar so
moja » katastrofalna«, za vsako novo osebo, ki pride v moje življenje.
Potem pa še zadnja »fobija«, da ne poslušam.
Zanimivo. Če ne bi poslušala ali pa dejansko slišala; ne bi mogla pisati o tem. Tudi pogovarjati se ne bi mogla o tem. Morda samo moji odgovori ne pridejo točno takrat, ko se oseba na drugih strani zamisli.
Nekateri so tako »krvavo vidni«, drugi pa »modro« skriti.
Kljub vsemu me sms-ji »provocirajo« in ko pokličem in rečem, da, zdaj naj mi pa pove vse, kar jo moti, frustrira, daje, ker jaz želim to slišati iz njenih ust. Potem nastane »hladna« tišina.
Tavamo v izgubljenih » izrečenih« stavkih. Na polovico. In jaz se počutim kot »povezovalec« kakšnega talk-showa. To je šele užitek.
Pravzaprav iz te komunikacije, če jo dovoliš; ne moreš pobegniti. Enostavno ne gre. Ker sem jaz trenutno zapletena v dve takšni »razmerji«. Pri obeh me pravzaprav daje, da vse skupaj pustim. Se ne ukvarjam več.
In potem ta moj karakter, ko »ne vem točno« zakaj; grem naprej. Hodim. Poskušam.
Pri eni imam občutek, da se pogovarjava šele takrat, ko se prepirava. Kot, da si želi dobiti takrat vse odgovore; v isti sapi.
Pri drugi enostavno vem, da o čustvih govori samo v postelji. Tistih neslišnih.
In zmede me, dejansko, ko sediva na kavi; ona bi pa govorila o sms-jih. Vem, da tega ne bova zmogli. Govoriti o čustvih. O vsem, kar se dogaja.
Sedaj se je situacija malo obrnila. Jaz se res; ne bi pogovarjala; ona na drugi strani, pa želi vedno več. Nočem tega. Ker obe ne zmoreva tisto, kar je več.
Poslušam, da pri eni; bi morali vse tisto, kar se dogaja sedaj; vedeti na začetku; pri drugi pa ne znava narediti koraka naprej. Vpleteni sva v neko čudno »čustveno« sfero, ki je polna razumevanja, očitkov. Pri najinih pogovorih se najde na »krožniku« prav vse. In ko enostavno ne zmoreva vsega pojesti »dol«
s krožnika; se izgubiva. Daleč stran ena od druge.
Super mi gre. Zadnje čase se počutim, kot da sem na »na konju«.
Če poslušam notranji glas; potem vse zveni votlo. Slišim lastne odmeve. Ne glede v kateri »hodnik« sebe se zatečem; ni nikjer nobenega glasu. Sprijaznim se, da so me tokrat vsi moji »notranji vodniki« pustili na cedilu. Ali pa da se bodo začeli »strašno« oglašati, ko bo tako hudo, da sama ne bom mogla spraviti skupaj tudi enega stavka več.
Ko ne bom več sedela z nobeno. Se ne bom pogovarjala. Ne, ugasnila bom mobitel. Zavladala bo tišina.
Me zanima kateri od nas »treh« bi se prej zmešalo.
Kasneje mi »druga« piše maile, da z mano ne bo odkrivala tople vode, v razmerju. Tudi prav. Se pravi, da se »sedaj« tuširava v hladni. Ustrezno sva »podhlajeni«. To se zelo dobro vidi. Kaj pa se občuti? O tem ne govorimo.
Jo že slišim, ko gleda v tla in tiho reče; » To ni res, da ne veva«…ti nočeš vedeti.
Prav. Krivec je znan. Jaz sem tega zelo navajena. Uničiti trenutek. Ne narediti koraka naprej. Zaustaviti konje. Jih spraviti v dir.
Moje delovanje. O tem "želimo" govoriiti. In nekako "ne gre".
Preplavljeno se utapljam ali pa ukvarjam z očitki. Z obeh straneh.
Kaj si mislim o vsem tem? Kje sem sedaj? Kam grem?
Izgleda tako, da stvari jemljem prav na lahek način. Vendar jih ne. Kako lastne predstave lahko varajo! Težko je vprašati; kaj si oseba na drugi strani misli? Še težje je sprejeti resnico. Včasih je bolje, da bi se naučili samo kimati in odkimavati. Brez besed.
Ženske želimo imeti težo. V vsaki stvari. V vsaki izgovorjeni besedi iščemo pomen. Saj ni važno, če začnemo takoj, ko slišimo. Morda v lastni samoti o tem premišljujemo. Ali pa začnemo takrat, ko zgolj poslušamo »druge«, kako so se oni sami lotili stvari. Vendar ali ni res, da že na začetku vemo; kako bi se stvari lotili? Ali samo toliko časa delamo na lastni strategiji?
Kako osvežiti naše »delovanje« v nekoga drugega? Misli se mi izpraznijo. Na mojih baterijah piše » turn your self off«..Vendar se to, kar ne zgodi. Polnim se. S kakšno hitrostjo. Nič več me ne zasleduje zmeda. Jaz jo ne občutim.
Ni pomembno, kako me vidi svet okoli mene. Njim "nikdar" ni prav.
Saj me tudi takrat niso videli, ko sem izpraznjena sedela, kot kup nesreče.
Zanimivo. Ko je človek nesrečen; ni nikjer nobenega. Kot, da se vidi na obrazu, da si slabe volje in potem vsi bežijo.
Če pa si srečen. Preveč »siješ« potem bi vsi trosili modre nasvete; o tem; "zakaj točno ti ta oseba ne bo prinesla prav nič dobrega v življenje"?
Takšna mnenja šele mene spravijo v dobro voljo. Ko mi to govori oseba, ki ne vidi en meter pred sabo in še takrat, ko se pogleda; vidi le sebe.
V bistvu nisem več »razžaloščena«, če ne bom sebe videla nikdar v takšnem delovanju; kot sem se nekoč. Ujeta v trenutke skupne sreče. Ali pa se predajala; na svoj način.
Danes uživam v tem, kar me dejansko obkroža. Tako pridejo dnevi, ki niso najlažji in potem tudi dnevi, ki ti vzamejo vse; in dajo ogromno nazaj. In vendar moj zadnji stavek na vse, kar izrečem je še vedno; » Bom pa toliko časa iskala..Odnehala ne bom.
Dokler ne bom sama sebe videla; v drugi osebi, toliko časa bom iskala. To dolgujem sebi. Če odneham pri teh letih in se začnem polniti s tistimi »pesimistični« stavki, da nikdar ne bom ljubila; kot sem itd…
potem lahko danes »zaprem« svojo trgovino lastnih sanj in grem živeti v puščavo.
Vsak dan sprejmeš vsaj eno odločitev, ki zaznamuje tvoj razvoj v naprej. Morda se sliši smešno ampak dejansko je tako. Vsak dan.
Včasih mi je bil prav užitek, če sem lahko prehitevala čas. Se iskala v času; z nekom. In zavestno vedela, da nikdar ne bom obstala ob njej. Ne zaradi nje ampak zaradi svojega hrepenenja. Mogoče je tudi kakšna druga tako razmišljala. O tem se nikdar ne govori. Na začetku.
Na koncu smo pa vsi tako ali pa tako; preveč pametni. Kot generali z medaljami hodimo po »požganem« bojišču in premlevamo, če smo pravilno izpeljali strategijo. Ugotavljamo; koliko preživelih čustev je še ostalo v nas samih.
Zadovolji nas že ideja, da smo preživeli; ne da bi pokazali, da se kopljemo v lastni bolečini.
Kasneje se izogibamo ljudi, ki bi nas lahko »povezovali« z njo ali pa kraji, kjer bi se lahko srečali.
Spremenimo lastne smeri. V glavo si damo »obvezno« čip, da bomo naslednjič bili malo bolj pozorni; na vse znake, ki jih oseba oddaja. Postavimo si višje zahteve; misleč, da potem nihče ne bo tako zlahka prišel do nas.
Skratka; obrnemo lasten list papirja.
Na skrivaj, ko drugi ne vidijo, pa obračamo strani nazaj. Spominjamo se začetka. Goreče ljubezni. Besed. Krajev. Smešnih stvari, ki smo jih takrat sprejeli. Nismo gledali na njih, kot da je to ljubezen. Danes se nam zdijo tako čudovite, ker tega človeka ni več ob nas. Vse se nam zdi čudovito. Samo nikdar »ne bomo« povedali tega osebi, ki bi to morala slišati.
Ah, vsi smo enaki. Ne glede, v kakšnem razmerju smo. Mnogi se sprašujejo; » kakšna so naša razmerja«? Ženska – Ženska.
Jaz vedno pravim; » Težka«.. vendar enaka. Ni rečeno, da so bolj ljubeča, kot imajo nekateri to predstavo. Če se ne pogovarjaš veliko v takšnem odnosu; ne samo na začetku ampak vedno; se ti zgodi, da izgubiš tisto nit, ki te povezuje.
Sprijaznimo se. Ker ne bomo imeli otrok potem ne morejo »mašiti« obdobja suše; v pogovorih; otroci.
Se pravi, da moramo vedno gledati na »temelje«, ki so naša osnova. Dokler se v odnos ne privleče rutina, ki začne utesnjevati. Že pri »posteljnih zadevah«.
Ne, vse je tako, kot v »normalnih« vezah.
Dve ženski na kupu; ogromno dežja. Pri nekaterih posije sonce. Pri drugi si obuješ nove čevlje in greš na pot.
objavil-a mo2dra @ 10:43:06 PM - Št. komentarjev: 0
Nedelja / 6.8.2006
Življenje je slika, ki nikoli ni tako resnična, da bi nas zadovoljila. Do konca. Nas prepričala, da smo naredili vse prav. Tisto, kar se je dalo; v vsakem danem trenutku.
Kako se lahko prepričamo, da smo živeli in ne samo umirali; na obroke; ko smo mislili, da dejansko živimo; življenje z nekom?
To pisanje današnjega bloga; posvečam njej; ki tako rada piše; vedno bolj jutranje maile, ko večina globoko spi.
In prebiram; vse to, kar si napisala; izhajam iz sebe; za tebe!
Se spominjaš, ko sem ti napisala;
Življenje je eno samo spominjanje. Spomin.
Danes se spominjam za jutri. Včeraj sem sanjala o jutri. In ko popravljamo napake; jih iščemo v preteklosti, da jih ne bi več storili danes; ker to bo zaznamovalo naš jutri.
In ti si meni na mojo situacijo napisala;
- Čuvaj srce, ti mo2dra. Čuvaj ga. Dokler ga se imaš. Dihaj z njim; obstajaj!
Ne morem ti povedati, kolikokrat mi je ta »dotični« stavek »skakal« ven; ob najbolj nemogočih situacijah.
Vem, da se ne izplača »predihati« srce; ob ženskah, ki so (ne) prave. Ampak saj tega dejansko nikdar ne moreš vedeti. Lahko je ženska samska. Nosi in izraža vse, kar nas dejansko potegne; pa še vedno; nekaj manjka.
Tisto nekaj, kar bi potrdilo naše dvome. Nas prepričalo, da nikdar več ne bomo podlegli skušnjavi.
V bistvu, ko sva tako »nenavadno« trčili skupaj; vedno bolj spoznavam, kot da bi bila ti moja slika; prihodnosti. Slika, da če bom živela življenje, kot ga živim sedaj; da se bom čez nekaj let začela spraševati enaka vprašanja; in podarila bom lahko moje odgovore vetru, ki bo na njih čakal.
Čakal, da jih bo raztrosil po celemu svetu. Pustil pa bo bolečino, ki je ne mogel vzeti s seboj.
Ti si bila zame vedno »opomin«. Tisti odgovor, ki je ves čas pred menoj; in jaz ga dejansko vidim; danes; ker označuje moj jutri. Moje življenje.
Ne, ne morem te ljubiti. Ne, ker te na znam. Ker sva si tako hudičevo podobni. In imela si prav. Ženska ti znaš tako dobro razmišljati, kadar sva »midve«; resnično to, kar drugi nimajo. Odnos iskrenosti. To je osnova; vsaj za mene.
Ne maram laži, ki dušijo in se začnejo nabirati v takšni meri, da ne morem kasneje pobegniti ven iz njih.
Odnos, ki je lahko pravilen, če se ne vmešavajo druge ženske. Delijo misli in ideje; kaj vse je preveč »zasoljeno« pri nama. Mogoče so to besede, dejanja obeh, ki jih niso razumele. Kaj točno pa niso razumele?
Najinih življenj. Preveč kompleksno je vse skupaj, če pogledaš; na najina življenje; prav na hitro. Površno.
Prave ženske so tiste, ki se ustavijo in dihajo to življenje. Ki imajo pogum in ogromno vere, da to naredijo. Ker nekaj je res; tisto, kar sva obe slišali; že velikokrat.
Midve sva nemogoči. Za življenje. Za garancijo; o zvestobi.
Kdaj pravzaprav ustaviš ta hrepenenja v sebi ? Jaz še vedno verjamem, da ko pride prava ženska; ki je mogoče za cel svet okoli nas tako »(ne)prava; da jo mi sami gledamo; kot pravilno odločitev. To je moja »teza« o pravih ljudeh.
Žal mi je, ker si ti dvomila. V mene. Ker nisi poslušala, ko sem ti govorila, da meni lahko pride milijon žensk; na pogovor; o tem; kakšen je »kdo« ampak zame, je vedno veljalo samo tisto mnenje, ki sem si ga jaz ustvarila. Sama. Na začetku. Tisti notranji občutek, ko sem te še spoznavala. Dihala s teboj. Skušala razumeti. Imela odprta usta večkrat; na tvoje življenje ali pa zgolj na tvoje razmišljanje.
In tako sem bila vprašana; od nekoga, ki nama je skupen; » Če ji verjamem, kar mi pripoveduje?«..Kako ona vidi tebe, tvoja dejanja…
Najprej sem bila šokirana, ker me je sploh to vprašala. Le kako je to videla? Morala je; saj je tudi ona bila vedno tista, ki je znala gledati s srcem in ne samo z očmi.
Moj odgovor njej je bil; da jaz ne verjamem, ne njej, ne tebi ampak vedno samo sebi. Nihče me ne more prepričati; o tem kakšen je kdo; ker jaz se bom naslonila na sebe. Na svojo notranjost. In od tam bom izhajala. Tudi, če mi bo nekdo pripovedoval še tako »huda« doživljanja tebe; tvojega početja.
Vedno pomislim; » ali bi ti bila resnično sposobna narediti kaj takšnega?«..
In moj zaključek je vedno podoben; » Oh, da; ti vedno…
Vendar jaz sem sprejela to pri tebi. Nihanja. Hujša kot morje, ki doživi nevihto.
Mogoče pa samo opozarjaš, da kadar nihaš; da se bojiš; sledov življenja, ki jih ne vidijo druge; ob tebi.
Nikdar nisem obsojala tvojega načina življenja. Obe veva, da polovica stvari; katerih si si jemala; prihaja iz tvojega hrepenenja. Po ljubezni.
Če si gledala na svoje življenje kot razvajen otrok; si pač gledala tako.
Mislim pa, da si dejansko živela; impulzivno. Tako si tudi vedno jemala ženske. S tako hitrostjo. Brez pravih besed. Brez zgrajenih temeljev.
Brez spomina.
Brez tega ne gre. Spomin. Če se nisi želela spominjati stvari, potem si ga živela narobe. Svoje življenje. Le zakaj bi se spominjali samo lepih stvari?
Če razumeš »izkušnjo neprijetne stvari«; potem si lahko ustvariš svoj istoveten spomin, ki je prehod do lepih stvari. Grdo ali lepo; celo življenje odraščamo. Zato leta niso prav nič pomembna. Nič!
Verjetno so slabe izkušnje tiste, ki jih »nihče« ne želi ponavljati. Prevečkrat.
In vendar jih ponavljamo. To je tako »človeško«, kot vsak tisti, ki sebe rajši spremni v stroj, kot pa da začuti, da ga določene stvari bolijo.
Da, ljubezen boli. Vedno bo bolela. Boli tudi to, da se zjutraj zbudiš in nikogar ni, ki bi ga poljubil; iz ljubezni.
Včasih tudi to, da se ne vračaš domov; ob normalnih urah, ker nikogar ni, ki bi tam bil; za tebe.
Ali je smisel se vračati potem? Vedno bolj ugotavljam, da vse »ženske« osebe, ki jih spoznavam; se bojijo samote. Ne prenesejo sebe, če ni nikogar drugega v bližini. Takrat jih še štiri stene tako utesnjujejo, da želijo samo v množico ljudi. Kjer mislijo, da se da izgubiti vse to, kar lastna glava na prenese.
Namesto, da obsojam »kako kdo živi«, rajši rečem, ne, to ni sprejemljivo za mene. Ker vem že takrat, da tega ne bom mogla prenesti.
Ljubosumje. Omejevanje. Očitanje. Najhujše, kar pa je, da bi se ob nekomu tako spreminjala, da jaz ne bi bila več; jaz. Saj ne bi sama tega opazila. Okolica okoli mene pa.
Imeli sva prav. Včasih ljubezen ni dovolj. Ni dovolj, da se ohrani odnos. Tisti, ki te hrani. Ali pa zgolj tisti, ki te drži pokonci, ko gre vse narobe. Preizkušeno.
Ni dovolj. Morda se sliši staromodno ampak za žensko, v katero verjameš moraš vložiti toliko sebe, da na koncu izrečeš samo to; da si presegla lastno sebe. Svoja prepričanja. Vse ovire si zrušila, še predno so se začela postavljati.
In ko gledam, kaj si danes naredila. Nisi dala vse od sebe. Nisi.
Zakaj ne moreš počakati štiri leta? Le zakaj? Ker si ti zaključila svoje obdobje, ko si živela pod stresom? Nisi potrebovala dodatnih obremenitev. Zadostovalo ti je, da si jo imela na razpolago toliko časa; kolikor ga je bilo mogoče potegniti; iz dane situacije?
To ti je takrat ustrezalo. Ne resne veze. Ne ljubezni, ki bi gorela. Umirjenost gladine, ki ne poplavlja.
Zdaj je drugače. Ti bi se stapljala. Imela vse. Za njo pa se pravzaprav ni spremenilo ničesar. Povem ti eno stvar.
Nikdar več ne boš našla takšne »ženske«…Ne sprašuj me; kako to vem. Ne sprašuj me, če si na pravi poti, da jo boš imela za vedno. Povem ti; bori se za njo. Tako se bori, da boš porušila vsa načela, ki si jih imela.
Pozabi na garancijo. Je ni in je tudi nikdar ne bo. Ljubezen je tista garancija, ki je VEDNO odvisna samo od tebe. Kolikor se boš dajala; boš dobila nazaj.
In če bo ona na tej vajini poti; zastala. Pridi nazaj; pogovarjaj se o tem.
Res je. Ti potrebuješ več potrditve kot si jo bo ona sploh kdaj želela.
Zakaj ne razumeš? Zakaj ne?
Poročena ženska je v osnovi mati. Vedno. Njena prva ljubezen so otroci. To je darilo. In če si ti; takoj za njenimi otroci; to je ljubezen. Vendar, če si sprejela njo; potem boš morala sprejeti tudi njene otroke.
Lahko narediš dve stvari. Nergaš, da te zanemarja ali pa ji pomagaš in jo razumeš.
Saj ji nisi dala svojih najboljših let. V svojih najboljši letih si se samo vzgajala. Občutila pa si na koncu njo. Tudi poročena ne bo večno. Lahko si domišljaš, da bo. Namesto, da nergaš, začni delati v tej smeri, da ji pomagaš, da ne bo ostajala poročena; vedno.
Ti si tista, ki ve; zakaj ostaja tam, kjer je sedaj.
Ti si tista, ki poznaš njene strahove; tako dobro kot njene želje.
In kljub temu, da je poročena: ni imela nikdar od tebe naprej, drugih žensk. To je veliko. Kljub temu, da se sliši malo.
Ali bi se bolje počutila, če bi imela samsko žensko; ki bi imela veliko »drugih« žensk? Da, imela bi več časa. Ona za tebe in ti za njo. Ali resnično misliš, da bi ti to bilo dovolj?
Želiš življenja; z njo,ki ni pogoj, da je to 24 ur na dan? Želiš si to. Ali bi ti res bilo bolje, če bi se z nekom dobivala 3x na teden na »kavici«, ob vikend bi imela posteljne zadeve..To bi te osrečevalo? Ker bi mislila, da jo imaš vedno na razpolago!
Ali bi jo ljubila enako? Ali bi jo sploh lahko znala tako; ljubiti?
Ali bi dobila vse to, kar dobiš sedaj od nje?
Kdaj se boš ti zbudila in pogledala; » Zakaj ostaja poročena?«
Potem poglej sebe in se vprašaj; » Kako pa ji ti pomagaš pri vsem tem?« …
Ne živi tako v oblakih. Ali ostaja poročena, ker ima doma tako dober seks? Ali ostaja zato; mogoče, ker ima vse razloge, da odide?
Ali si ti res dober razlog, da odide? Ji daješ ta občutek, da s teboj; bo drugače? Začni se spraševati stvari, ki se jih ona sprašuje.
Postavi se v njeno kožo. Ne, za trenutek. Za dlje časa.
Če si meni govorila, da naj jaz uporabljam glavo; jo začni sama. Ne jutri. Že včeraj je bilo prepozno!:
Preberem napisano; »dajva času čas«…Samo tega ne. Najslabši možen stavek. Čas v času, ko si dovolim izreči na glas, da je konec. Ko izrečem to, tako slišno, da sama slišim in da me ne boli več tako močno, da mislim, da me bo lastna bolečina zadušila.
To si želiš. Kaj ti je? Sedaj boš tavala od ene do druge; z vedno večjimi zahtevami? In vsaka, ki ti bo prišla na pot, bo tako zmedena, da sploh ne bo mogla dojeti tvojega delovanja?
Misliš resnično, da se boš lahko predala; brez zadržkov. Brez dvomov.
Ti si že po naravi; dvom!. Ta tvoja nočna razmišljanja ubijajo.-).
Včasih je bolj imeti; dve uri; življenja kot pa 24 ur, ki nimajo prave srčne osnove…In ta ženska, ne bo iskala drugje. Ker ne more. Zaradi vsega, kar je našla v tebi. In zaradi tistega grenkega občutka v sebi, ker misli, da ne more ponovno dajati skozi; vsa vprašanja in vse odgovore. Ob nekomu drugemu.
Ona za razliko od tebe; posluša srce. Ti na drugi strani; pa sanjaš o času, ki je večen; in o ženski, ki te bo ljubila. S polovičnimi stavki. Z zmedo v glavi. In polnim srcem.
Če te razdalja ne bo ubila; te bo ubilo čakanje. Zdaj pa izberi?
Vedno je rešitev. Najti pa jo morata sami. Vendar čas ni rešitev. Je pa beg.
Zato, ti »trenutek trajanja«, bori se. Danes. Ali pa živi za »spominjanje«…
In zapomni si ta njen zadnji stavek;
In čas bo pokazal ali je bilo vse to kar sva čutili;
» resničnost« ali pa samo sanje, na katerih sva gradili "prihodnost" in si delali lažne utvare..
objavil-a mo2dra @ 06:13:08 PM - Št. komentarjev: 1
Objavljeno 04.08.2006
Petek / 3.8.2006
Through the liquid blue
diving in an ocean
of clouds
spreading my wings
to the waves
of cascading lights
the freedom of my soul
is pulsing through my veins
and I’m sure
the day I die
I’ll be right up there
with you
flying ~;;~
[laurot]
Diši mi vonj tega dneva. Energija, ki teče skozi vse pore mojega telesa.
Čutim; da, prekrasno bo. Enostavno ne gre drugače. Malo besed; več “telesnega jezika”. Kako dobro je začutiti takšen odklop. V dežju.
Poslušati kapljice, ki so neslišne. Se zliti v noč; in nikdar zaspati.
Metulji bodo napolnili sobo in se "predrzno" sprehajali; iz teme v svetlobo.
Dišale bodo sveče; s posebnim vonjem. Njenim.
Dež v soncu; kapljice, ki prihajajo samo; od znotraj. Ko vse, kar mora drseti; bo drselo. In potopi, ki bodo več; kot samo končna naslada.
Potrebujem to. Resno ali neresno.
Izgubljeno bosa; v vrtincu "hlipajočih" glasov. Besede danes “odpadejo”.
Izzivalo bo telo ali pa hrepenelo. Vse se bo vrtelo.
Čas se bo ustavil ali pa stopil.
Pogrešam ugriz, ki me odtrga. Raztrga. Nežno in potem vedno hitreje.
Vse naj gre; tisti trenutek; ostaja. V meni! Ta neslišnost “šepetanja” mi
kroži; potiska, dviguje. Zaustavlja mi sanje.
Ali moram dihati? Ali sploh “še” znam; hočem?...
BI-NE BI; BI-NE BI; BI !!! - BOM
Jaz se "moram" dotakniti; vonjati; ter razpreti roke; leteti; zaprtih oči.
P.S.
Želim vam; "dotike"; in se beremo v nedeljo!...meni se mudi.-)
objavil-a mo2dra @ 08:48:33 AM - Št. komentarjev: 2
Objavljeno 03.08.2006
Četrtek / 3.8.2006
The Eurythmics: Here Comes the Rain Again
Here comes the rain again
Falling on my head like a memory
Falling on my head like a new emotion
I want to walk in the open wind
I want to talk like lovers do
I want to dive into your ocean
Is it raining with you
So baby talk to me like lovers do
Walk with me like lovers do
Talk to me like lovers do
Here comes the rain again
Raining in my head like a tragedy
Tearing me apart like a new emotion
Oooooh
I want to breathe in the open wind
I want to kiss like lovers do
I want to dive into your ocean
Is it raining with you
So baby talk to me like lovers do
Here comes the rain again
Falling on my head like a memory
Falling on my head like a new emotion
Here is comes again, here it comes again
I want to walk in the open wind
I want to talk like lovers do
I want dive into your ocean
Is it raining with you
Skozi penaste valove; proti dnevu, ki je eden. Manjka mi.
Jutri.
Primanjkovalo me bo; v dnevu, ki sliši samo telesne zvoke.
The big question is whether you are going to be able to say a hearty "yes" to your adventure.
By Joseph Campbell
objavil-a mo2dra @ 12:00:00 AM - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 02.08.2006
Sreda / 2.8.2006
ŽEJNA boš "ŽIVLJENJA BESED"
Vem, kje stanuješ. Na dnu morja. Z celim telesom udarjaš po morskih valovih. Požiraš vse poplavljene besede. Zrušijo ti telo. Želiš se posloviti. Ne najdeš pa doma. Ni čas za slovo. Ta »pozitivna« izkušnja ima toliko pozitivnega naboja. Ohranila si telesno držo. Poznaš občutek »vrtečega se telesa«; v krogu lastnih želja. Izbrana eleganca usedlin. Kakšen neugoden začetek; vnaprejšnje sodbe.
Prenagljenost vedno prevlada.
"Potrebuješ trditev na katero se želiš opreti?"
Varovalo izključenih besed postaja namišljeno. Ali terjaš svoj čas?
Kdo pride na izpraznjeno mesto? Oseba, ki zna sebe bolje vpeljati v tvojo navzočnost. Oblike življenja so tako nepopolne.
Zakaj živiš po definiciji; » na začetku se upri«. Vse, kar obstoji v tvojem življenju mora imeti »srednjo« možnost.
Večkrat govorim s teboj. In ne vidim te; na tistem sprehajališču po katerem postopam.
Če bi bila ti ob meni; bi bila moj poslušalec, ki ga počasi vodim v dogajanje.
Sprašuješ me; » Kaj si mislim o tebi?« Podaljšano gledam v tla. V vsem tem prostoru, ki ga občutim. V katerem živim. Zame si mešanica svobodnega nereda. Tekmuješ za srečo ter kljub vsemu ostro izražaš, da verjameš v enakost dveh razmerij.
Spreminjaš se. Enakomerno. Od kar te poznam, iščeš odgoditev. Zakaj se skrivaš za zavesami?
Od onemoglosti se izčrpavaš. Ali te lastni dražljaji niso dovolj izdali.
Povešenost, ko te okolica seznanja z najbolj aktualnimi vprašanji.
Javno dostopna brez prevelikega raztezanja srca.
Resnično verjameš, da se lahko v življenju odločiš, da bi bilo bolje, če ne bi nikdar začutila utripanje lastne arterije?
Jaz čakam, da bodo iz tebe izbruhnile, velikanske žareče besede.
Nemogoče je nasprotovati začetkom. Pogrešala bi vse spomine, ki so dragoceni.
Ali me nisi prav ti učila; »kar škodi, je poučno«…Vsaj na videz. Res je, da besede ničesar ne dokažejo. Vendar Platon je prvi izrazil misel; » kar je ustaljeno, ne spreminjaj!«
Na konce vedno glej pametno. Če notranje pregorevaš; potem pusti, da iz tebe gre tisto žarčenje. Tavanje v lastni megli, ne pomeni, da boš celo življenje gledala ostrino teme.
Podarim ti; » neolepšano zgodbo«, ki temelji na vprašanju, ki si ga vsak posameznik zastavi. » Kakšen je smisel našega življenju; tukaj, kjer smo danes?
Pobiralka stekla na plaži
Petčlanska družina je uživala dan na plaži.
Otroci so se kopali v oceanu in delali gradove iz peska, ko se je pojavila majhna stara ženska. Njeni sivi lasje so plapolali v vetru in njena obleka je bila umazana in razcapana. Momljala je nekaj zase, pobirala stvari s plaže in jih dajala v torbo.
Starši so poklicali otroke in jim rekli, naj se družijo stran od ženske. Ko je šla mimo in se sem in tja sklonila in pobrala stvari, se je nasmehnila družini. Toda njenemu pozdravu niso odgovorili.
Mnogo tednov pozneje so izvedeli, da si je mala stara gospa zadala življenjsko nalogo, da bo na plaži pobirala koščke stekla, da si otroci ne bodo porezali nog.
By DeMello
Jedro vsake besede pojmujejo, da je to nespremenljiva osnova vsega,kar obstoji. Iz tega se rodi življenje. Molčečnost nas nikdar ne dela resnične. Izgovorjene besede; v luči; so kakor večnost, ki nas prevzame. Nekateri iščejo zaporedje, še predno sploh znajo, sočno ugrizniti v nekaj izrednega.
Popolno nedotakljivo je živeti po eni šabloni. Kasneje pa se olepšano igrati kraljevsko igro. Včasih je bolje ne-igrati šah mat igre in se samo predati življenju, v planšarski koči.
Kaj bova izbrali; » navaden ladijski čoln na eno jadro ali na vesla?
Skrivnost uspeha je verjetno v znamenju; »vdati ali pogajati«…
objavil-a mo2dra @ 01:17:12 AM - Št. komentarjev: 0
Objavljeno 01.08.2006
Torek / 1.8.2006
Včasih težko verjamem, da se med nama kaj spreminja. Ta njena čezoceanska koža; z značilnim vonjem in tisto rumenkasto barvo.
Morda so to moja kritična leta, ko se ne znam več pravilno ohlajati. Najvišja sila me žene, v tako različne podnebne razmere ali pa v ženske.
Najvišji možen naklon me pripravi do tega, da zdrsim; v njo.
Kot da ne ločim več tistega svojega ostrega vonja. Globoka misel, da se ne spomnim, ko drsim po njeni koži; » pripni se«..ujela se boš v to privlačno, skladno telo. Ne boš mogla več dopolnjevati svojih besed; z ustreznimi spremembami.
Največkrat se počutim, kot da ne obstajam, ko se združita najini telesi. Vse bodice njenega jezika, so na mojem telesu. Tam najdem tisto medsebojno vez; v najinem času in mojem prostoru.
Mislim, da se še z nobeno žensko nisem tako ljubila. Na trenutke se obnašam kot perzijski volk, ki si lajša bolečine. Tako močno pritiska na moje lokalno omrtvičenje, ki so samo posledica; napačnih odločitev.
Z njo se dejansko spogledujem. Uživam, ko mi želi ugajati in v isti sapi me zastruplja. Sočen je ta njen plod lastnega sladkorja. Pravzaprav slabo vpliva na mojo srčno slabost. Zlomi vse telesne sile v meni. Ta njena vročekrvnost v postelji se bo nekoč nehala. Verjetno, ko bom jaz zmožna; odcepiti sebe; od nje.
V nekem jesenskem popoldnevu. Ali pa mogoče veliko prej. Ko bom jaz nehala lepšati vse prehode in tone melodij; mojega življenja.
Nihče ni odvisen pri ljubljenju; od logike. To silno poželenje ter moja individualna značilnost.
Šaljivo izgorevava ena v drugi.
Ko bi jaz ne vedela kaj delati s to žensko?Ali gre samo zato, da si drzneva »jemati« ena drugo, kjer začutiva? Začutiva pa povsod, kjer sva.
To se meni ni moglo zgoditi, ob najbolj neprimernem času.
Če na stvari gledaš sivo, je sivo in belo je belo; potem samo še zračunaš skupni kot in odnos postane težaven.
Težaven v tej smeri, da jaz v postelji z njo; najdem popolno sestavo.
Mrzli obkladki ne pomagajo, če si jo predstavljam v svoji glavi.
Sploh se ne poglabljam v čas, ki je pred mano ali pa v čas, ki je bil pred nama. Instant trenutek. Tako jaz to imenujem. Obe pa sva zaradi tega prav na slabem glasu.-). Saj to mi nikoli ni bilo pomembno. Glas, ki seže tako daleč; mora imeti prave, izvorne korenine. Naj tretja oseba odloči; kaj je primerno in kaj ne.
Od najinega prvega stika težko spustim vase; še kakšno drugo žensko. Vse bledi. Nočem tega. Spominja me kot na tisto skladbo, ki jo je mogoče poslušati z eno ali več glasbili, s spremljavo orkestra.
Kritična podoba mojega življenja.
Najbolj šokirana je bila pravzaprav Katica,ko se je vse skupaj začelo. Hodila je gor in dol in ponavljala; » Saj ne morem verjeti???« Kaj ti je?«
» Ali veš?«..
To je bilo obdobje mojih konfuznih pojmov ali pa sem bila jaz konfuzija, kjer moj slog misli ni deloval. Vse to ni res. Obe sva vedeli; kaj počenjava. Z mano na čelu.
Tisto pravo soočenje še pride. Ko se postaviš iz oči v oči in primerjaš vse nejasnosti, ki se dogajajo v ljubezni.
Jo slišim, ko me sprašuje: » Ali je to ljubezen?« Kaj je to?
In jaz si mislim, oh, Katica ne sprašuj me tega. Ob tem vprašanju postanem dolžnik sama sebi. Ne dam si odgovora.
In potem jo slišim, ko kriči, da je to, kar me dejansko potegne; zgolj telo. Krepčanje ali pa moje mešanje besed, ko samo pregibam vse glagole. Na čuden način se spajam.
Ona v svojih izjavah ne miruje. Terja pojasnitev. Vpraša me tudi po 7x na teden. Kar je v nasprotju z vsemi načeli, ki jih ima. Natančno je ugotovila, da če mene večkrat sprašuješ; morda prideš do odgovora. Tistega, s pravo, konkretno obliko.
Ko razmišlja na glas, vedno doda; » in december se še začel ni…Ti pa podivjana do konca.
Vendar ni to podivjanost. Tista prava vrednost šele pride. Obstoječe stvari ali pa življenje je potrebno najprej ozavestiti, v tisti objektivni realnosti.
Vendar še vedno je predajanje odločilno.
Lahko bi našla presenetljive, negotove odgovore, če bi se začela spraševati; " Kaj je prav in kaj ne?" ..
Včasih so za note uporabljali pike; vezanje melodij.
Potrebno bo izvesti tisti nasprotni manever in opustiti "priložnostna" predajanja.
Saj ni nič lažje, kot si nekateri mislijo. Se odločiš, da se boš za nekaj časa, avtomatično umaknil od tiste prave veze.
Vsak odnos, ki ga danes začneš; je potreben vzdrževanja. Vsako žensko, ki jo spoznaš; jo jemlješ na drugačen način.
In vendar je še vedno pomembna tista celota.
Površinsko bi lahko z določeno žensko delila vse; pa drugi strani pa nikakor ne bi mogla živeti z njo. Mrzlica, ki udari vsake toliko časa ven iz mene.
Želim si, da bi se določene stvari pri meni spremenile. Da bi se nehalo peniti morje, ko jo zagledam; da bi končno začela izbirati pravo mesto domačega ognjišča. In vendar odhajam na te poti tako; čimbolj počasi. Mogoče zagledam nekoč, ob cesti kamen; na katerega se bo bleščalo sonce.
Najdem moj čudežni, moder kamen, ki se bo svetil tudi v temi. Mogoče takrat, se bo ustavilo to krvavenje v meni....
objavil-a mo2dra @ 12:00:00 AM - Št. komentarjev: 2
