Objavljeno 31.07.2006

Ponedeljek / 31.7.2006

»LAHKO«

Neracionalno izkoristim
svojo
toploto.
Obnovim izgubljene
dele,
ki spominjajo
na možnosti.
Zlomim pa se,
pri količniku
tvoje svetlobe.
Ponovno.


Lahko ponavljam
stavke
na koncu kitice.
Spremenim smer
ter
pošljem
priporočeno pismo
v kraje,
ki ne obstajajo.


Vse to
trčenje,
popuščanje
me potisne
nazaj
ter
stran
od ljubezni.


Občutek nemoči
skrušenosti,
vdanosti
mi zastajajo
v telesu.

Predihava
morda
»še«
lahko
veličasten prihod.
Z možnostjo
glavne jedi,
posladka
kave
izpustiva pa..
odhod.

Ura peska
teče
počasneje...




HREPENENJE..

Čutim besede
izpisane
na papir.
Premalo bolijo,
da bi jih povedala
na glas
Tebi.

Misliš, da tebe
ne boli,
ker sem
tam,
kjer si ti
izgubljena…




Ko bi ti vedela
ne bi spraševala
ne bi bežala..
če bi vedela…
bi ostala!



NJEN VETER

Če na drugi strani
neba
surovost besed
prebija
dno
potem naj gre
brez mene.

Če pa najdeš
svoje sanje
z menoj
v meni
potem ostani!

Drugače prositi
te ne znam
nočem
ne zmorem…

objavil-a mo2dra @ 00:54:26 - Št. komentarjev: 1

Objavljeno 30.07.2006

Nedelja/ 30.7.2006

Polovica življenja mi manjka. Fotografska slika; posneta iz negativa mojega spominjanja.
Pogrešam te…
Ta sila, ki se stopnjuje, ki jo moram poudariti in hkrati jo množim; s teboj. Upodabljam te kot opravičilo; za vse, kar nikdar ni bilo. Imetnica, ki jo »zveličujem« in vendar me prevladuje.



Kdo ima prednost?
Jaz, ki vem česa ne želim; zmanjka me pri posebnem stavku; » Kaj si želim?«
Ti, ki znaš opominjati in si svarilo na katerem se zidajo vse postavke, ki vodijo samo v trditve.

Popuščanje ali priznanje, da si najboljši v tistem,kar je zastarelo. Pritisni na svoj slog, ki naredi tvoj obraz tako zaskrbljen.
Ali sva močnejši, ko najdeva lastno skladnost? Harmonijo, ki naju usmerja v vse namišljene svetove. Zgrajeni so. Od česa? K čemu naj težim?
Navidezni preskok, da preprečim bolečino.



Pogrešam tvoje »blokirano« pristanišče. Na prvi pogled si ženska, ki se »prvič« rodi v meni; kot prva violinistka. Vsaka misel, ki je bila sestavljena iz naju; narejena zaradi naju; mora biti istovetna; mora ostati izrečena. Miselno jo zanikaš. Ena napačna slepota ne označuje to izjemno negotovost; v najinih mnenjih.

Naklonjenost bližine. Slika, ki jo gledam zgolj iz strani. Navdihuje ter me naredi hromo; hkrati. Ne morem se izvleči iz osnutka, ki jo vidim kot prikaz;
v tvojemu telesu.



Zakaj, oh, zakaj čutim dotik tal s čelom, ko me postavljaš med zaveso lastnih sanj in orkestrom, ki samo podaljšuje. Nenehno spreminjaš mešanje telesnih navad. Tvoji simptomi neodločnosti so optično varljivi. Plahost »prežvečenih« besed. Nisem metulj. Upodabljaš in režeš mi krila.
Kradeš duh. Rišeš površine, ki so razdeljene med dvema kristalnima sistemoma.

Oživi mi dražljaje in sprosti moje psihične reakcije. Omogoči razvoj in postanek najinih skritih misli.



Vem, da znam. Te še; ljubiti z dušo in srcem. Naslonim se na mesnati del tvojega srca.Valovanje. Tresenje. Krožna frekvenca. Utrujam tvoj jezik.
Hladna in suha je tekočina najinih teles. Včasih pomešana z vodo.

Ljubica; »škoda je človeka izmodriti. Včasih vse te lastnosti povedo več bistva; od tistega česar ne najdeš zapisano v nobenem spisu. Zastarelost vprašalnic, ki jih uporabljamo zgolj za zabavo.
Nočem začetka, ki sloni na izkušnjah.
Želim novo delovanje v obliki nevidnosti žarkov. Ostanke, ki se jih ne da razumsko opredeliti.

Umsko presojanje naju odmakne. V čas, kjer ne obstajava. Kjer nikdar ne bova ugledali središča, ki je enako. Ne bova ujeli prenašanje zvokov morja. Postali bova samo prenos, ki je neslišen.



V mislih razpadam. Vem, da se to dogaja. Zadržujem glas ter besede, ki so namenjene tebi. Postopam in izstopam v takšnem ritemu, da me nikdar ne ujameš. Ne premorem tvojega pogleda, ki nenehno napada. Čutim vpad, ki nima smisla. Vem za razloge. Če so koristni ali pa zgolj podoba vpreženih konjev.



Jaz vidim življenje takšno kot je; z vsemi dejstvi, ki jih ne upoštevam vedno. Mogoče se opiram ter skušam živeti; neodvisno. Vendar ali je to izvedljivo, ljubica? Ne ponavljam se. Ne »vzamem« vseh stavkov in besed enako. Ne izrazim se s slikami. Upiram se samo ljubezni.
Poglabljam se vase; neodvisno. Te tvoji očitki so kot konkavno zrcalo.

Imaš kaj v mislih, kar ne zateguje mojega odziva?

objavil-a mo2dra @ 23:23:21 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 28.07.2006

Sobota / 29.7.2006

Najin pogovor….

Ona; » Čutim kako me boža tvoja nežna koža…

Mo2dra; »Sem razmišljala, če te še želim..po vseh izrečenih besedah...
po vsem, kar je med nama..in vse tisto, kar ni..v nama…kar jaz
tudi nočem, da bi bilo…in če te še želim..to ne vem..več!

Ona; »Kaj bi ti sploh rada?«..tišina..Vse to si vedela; že na začetku…

Mo2dra: » Me začetek prav nič ne moti; še danes me ne moti prav nič…
Razen tega, da nočem več…Nič…

Ona: » Kaj bi rada?«…vedno glasneje..Ah, saj vem; NIČ, NIČ…

Mo2dra; Morda; s teboj nič…Drugače pa; Vse; nasmeh..

Ona; » Se ti zdi to, kar se pogovarjava mogoče smešno?????«…

Mo2dra; »..Da, ker je zelo izgubljeno, da se to sploh pogovarjava…
zvoni mobitel…

Ona; » A je spet kakšna nova?« Ali lahko pustiš mobitel pri miru????

Mo2dra; »kakor rečeš, ljubica.-)…



Ona; » Greva potem lahko »še« kdaj na kavo?..Ali boš potrebovala
»spet« dva meseca, da dvigneš telefon?«…Zakaj nisi dvignila?

Mo2dra; »Zdelo se mi je, da mi nimaš nič pametnega za povedati…

Ona; » Ti nisi resna, veš…

Mo2dra; » Misliš ali si prepričana v to? Na splošno ali samo s teboj…

Ona; » Mene druge ne zanimajo???? Razumeš?..

Mo2dra; » Mene pa »midve« ne zanima VEČ…Ali ti to mogoče razumeš?

Ona; » Imaš spet kaj novega; al kako…Kako naj jaz tebe sploh
jemljem resno????

Mo2dra; » Ali sva se kdaj pogovarjali; na začetku; da bi morali »resno«
jemati ena drugo?
..Če mene spomin ne vara; se te teme nisva tudi dotikali ne..

ona; » Kdaj se vidiva spet«…Povej, slišiš….

Mo2dra; » Na kavi, mogoče…V postelji…Ne več..

Ona; » Me ne želiš več?«

Mo2dra; »Ni problem v tem, da ne čutim poželenja..ampak s teboj..
se vidim samo v postelji…Vse ostalo pa je tako bledo…
Pustiva to…ne želim več govoriti o tem…

Ona; »Želim si te….

Mo2dra; zapustim mizo….

objavil-a mo2dra @ 22:13:06 - Št. komentarjev: 4

Petek/ 28.7.2006

Strašno lep je današnji dan, čeprav se je začel aktivno in »že« ob petih zjutraj.
Premislim; »danes savnanje odpade«; to mi ni prav nič všeč ampak drugače ne gre. Na dveh koncih pa »še« ne znam biti. Se pravi, da je sobota ta dan, ko bom to nadoknadila. Spet gre »pozno« spanje v pozabo.
Ta teden sem vsega skupaj spala 15 ur. Če sem utrujena; je to pravzaprav »histerično« vprašanje, ker ko imam možnost, da samo padem; naravnost; si jaz izmislim, da moram še kaj »narediti« in ura je skoraj vedno; dve zjutraj.
Pravzaprav me ubija služba zadnje čase. Na dopust sem šla tako ali pa tako samo »nogo« namočit in srcu ne-vzeti elana, da se vrnem nazaj.



»Kvazi vprašanje«, ki se ga sprašujem sama pri sebi je;
- Ej, ti; kdaj za hudiča pa si šla na morje totalno zaljubljena? Ali si sploh šla? Ali boš to enkrat »vsaj« poskusila?))))..

Pustila sem "odprto" vprašanje. Preveč energije bi mi pobralo ali pa bi preveč razmišljala; zaključek; "ničen"!.

Sicer se ga pa dejansko "večkrat" vprašam samo ne razglašam ga na glas. Ker potem dobim v glavo " servet"; da to sem si pa sama kriva ali pa vprašanje, ki ga najbolj ljubim;
- In kaj boš sedaj naredila?...


Ta moj notranji glas je prečudovit. Še sreča, da druge ne znajo brati mojih misli. Nikoli ne bi »odšle« domov. Zasule bi me z vprašanji. Že od, kar pišem blog opažam, da vse, ki ga berejo; me samo »še« sprašujejo;
- kaj si pa s tem mislila?

Ali pa, če jaz kaj vprašam dobim takoj nazaj vprašanje; » Zakaj te pa to zanima?« No, povej…
Vsaj nasmejim se, če imam dober dan na takšno kreacijo besed, ki jih poslušam.

Tiste najbolj »olikane« in ki »spoštujejo« zasebnost (beri; vsaj tako je meni to predstavljeno); ne drezajo in tudi ne zaključujejo same. Baje.-))))
Stvar odnosa do stvari ali pa do ljudi.
Ne, samo »niso« radovedne. Je res ali ni res?




Vendar danes sem premišljevala, da predstavim vsaj en obraz moškega, ki mi je všeč. Poteze obraza, ki mi potegnejo.
Da, prav ste prebrali. Moškega. -))))…
Jaz ponavadi zelo redko opazujem »v množici« ženske. In ko pridem z morja, sem vedno vprašana;
»No, a je bilo kaj na našem področju?« in jaz dodam; »Ne bi vedla ampak lahko pa ti povem, kakšne tipe imajo?)))…

Moško telo mi je bilo vedno zanimivo. Poteze obraza me že na splošno facinirajo. Gibanje in seveda; moška zadnjica. Ja, temu pa se resnično ne morem upreti, če kdaj koga vidim.

Jaz in Katica nekaj leti nazaj v Hervisu v MB:

Gledava športna oblačila in se sprehajava vsaka po svoji coni. In potem jaz odprem oči na široko, usta tudi in z očmi, kar hodim…za njim. Maham Katici; vedno hitreje in na koncu se »že« skoraj derem, da naj si pride pogledat tole; in končno pride in jaz ji rečem;
» Poglej rit od tega tipa????..To je nekaj najlepšega, kar sem kdaj videla. To gibanje. F….; noro.
Katica ima oči »ven potegnjene« in samo doda;
- če ne bi vedela v resnici, da si to, kar si..Bi se močno zamislila nad tvojo izjavo sedaj.

No, in jaz se nisem dala odgnati in sva hodili; za njim…Katica je skoraj znorela, da mora sedaj hoditi za nekom, da gleda njegovo rit ampak; Hej, kaj takšnega ne vidiš vsak dan.
In premikal se je »zelo hitro«; na žalost.
Ne spomnim se tudi tega ne; kaj sva v Hervisu iskali.-))))…

Ona je "edina" pravzaprav, kateri večkrat omenim kakšnega, če gre mimo. Katica ponavadi samo zavzdihne in reče, da vsi moški, ki so meni všeč; morajo imeti profil "kriminalca" ali pa "mafijoze". In že izgledati mora nevarno in takšen bo meni sigurno všeč.
Včasih se do solz nasmejim, ko sediva v lokalu in opazujeva "modele" okoli naju.
Potem me tako "potihoma" vpraša; " A kakšno žensko boš tudi opazila "še" vsaj v tem lokalu?...

Najboljši približek; po Katino; kaj bi bilo "definitivno" meni všeč ...(beri; pa še prav ima)..zelo.-)...




To ni samo lepa fotografija; je estetika, ki "draži pogled..



ampak...

osebno rajši doživljam samo "njo"...

objavil-a mo2dra @ 13:57:06 - Št. komentarjev: 2

Objavljeno 27.07.2006

Četrtek / 27.7.2006

Čutim
hladne roke
tvojega
objema.

Prekleto..
Bolje se
vidi
njen pogled,
ko
zavzdihne od
ugodja.



Čas, ki je moj
In potem
tvoj…
Kje je najin?


Spregovori
molče.
Tiho me
vprašaj;
»zakaj jaz molčim?«


Vedno
smeje,
plezajoče,
igrivo
me poljubi!





Preroške besede
razveljavijo,
odpustijo
vse pregrehe
vrtiljaka ljubezni.

Sočno vpijaš
vero.
Dišeče
potuješ
po vseh
živih celicah
mojega telesa.



Hvala, ker si
me
čakala
kot
lužni kamen.
Podoba mila
na tvojem
telesu.
Iščem zaklonišča
v stenah
Priložnostno
me ukrivijo
Tvoji
sončni žarki.



Peta plast
temnega diamanta
neusmiljeno
spolzko
dovaja
spreminja
gladino.

Odklanjaš
ljubljenje
vendar
ti
si
boš
zame
zemljevid
mojega
sledenja.




Midve
lahko
več
kot samo
to,
da se
žgoče gledava.

Voda,
zrak
zemlja
najina kemija
teles.

Potencialna
energija
gibajoča,
sestavljena
iz tisoč besed
še
vedno
sva
v gibanju.

Brezbarvna
napetost.
Strdila
izločanje
avantur.

Soglašam
v tem
splošnem jeziku
sočasnega obstoja.

objavil-a mo2dra @ 14:22:19 - Št. komentarjev: 1

Objavljeno 26.07.2006

Sreda / 26.7.2006

Uporni angeli razkrajajo vesolje

ali pa…

zamenjujejo bivanje večernih pogovorov. Skušajo; ne zmešati; ne zmesti ali pa zmotiti kakšen sorodni duh, ki je pripravljen deliti; svoje lastno premoženje.
Iz žametnih besed nastajajo tiste lepe vzorčaste tkanine. Če upodabljaš ali pa vnašaš v pogovore; prizore iz resničnega življenja. Pogovor, kjer se počutiš, da sediš v suknjiču, ki ga nosiš samo za slovesne priložnosti.

Poslušam načine umetniškega izražanja; tistega, ki je brez vonja. Mogoče je najboljša primerjava začetka podoba trdega, strjenega bonbona zaradi katerega se ves čas pogovora trudimo, da bi vse skupaj bolj izpadlo videzu; želatine.




Sprehajava se skozi lastne parke. Ostanki morskega pelina so najino; lastno razsodišče. Danes si glasbenik; jutri si mogoče igralec. Igranje s pojmi, citati, dejstvi.
Hlapljivi postanemo pri izražanju čustev. Smo potomci črnega vranca, ki v svojem gibanju izraža; skoraj popolnost.

Uživam verjetno, ko najdem tisti košček njene prostornine, ki se tako z lahkoto rada zaobljubi ali pa posveti. Preprost način iz katerega lahko razvijeva vse vrste jezikov.
In sploh še ne govorim o ognjenikih, ko besede same bruhajo na površje. Iz gore besed lahko pride do zvijačnega bljuvanja ognja; v resnici pa je samo pepel. Občutimo pa tisto, na kar se želimo nasloniti.

Prividi neresničnosti so čista podoba; »živeti svobodno ali pa umreti!«.
Pogosto me te stvari lomijo vendar jih obarvam s šaljivimi akustičnimi nagnjenji. To je dar ali pa imam prevelik občutek; zanesenjaka.




Strupenost jezika. Dotakne se tistega, ki obvladuje tehniko; ugovarjanja. Kristalizacija je relativno manjša, ko se vodi zadeva; »iz oči v oči«!.
Meni osebno omogoči, da se naslonim nazaj; si zamišljam, da se peljem v kočiji in nekdo na drugi strani skuša ugotoviti; cenenost mojega drobovja.
Do tja mi želi seči in lepljivost njenih besed; je podoba celofana.
Kdo ne pozna oseb, ki predstavijo umetno svilo samo, da pridejo do razcveta tistih strun, ki jih oseba na drugi strani želi slišati.

Mostovi trdnosti v naši notranjosti; niso narejeni iz železa. Vendar je včasih prav, da se bojimo lastnih sledov; katerih povzročitelji smo sami. Dovolimo sledenje pa četudi samo drhtimo z glasom. Nekdo bo zaznal te vibracije.
Mogoče vse to ne bo prikazano z deviško čistostjo vendar nobena lisica ni podobna levu. Če izhajamo, da nam nekdo pripoveduje bajke…



Tudi takšni pristopi k vhodnim vratom; so morda dovolj za ušesni predor.
Potem pa samo še strmo v dolino. Kako nas besede "lahko" peljejo žejne skozi vodo?
Kdo bi to sploh opazil? Vsaj takrat ne, če začutimo drhteče zbujanje naših čutil.

Besede preminejo. Nadomestilo za besede; aromatična ljubezen. Miselna ideja o najdbi sorodnosti je čudovita.
Zahvalim se ji, ker me je popeljala skozi vse palače, ki so imele parke. V notranjosti vseeno občutim; razkrajanje medsebojne povezanosti.

Vtisnem si v spomin samo besede; brez razlage. Resnica mi že dolgo časa bode v oči.
Pripravljena sem; na dolge kolesarske dirke ali pa samo na končni zdravilni učinek.



Bila si moj posrednik misli. Občutila sem tvoje varovalo pred soncem in dežjem .
Besedno bi se s teboj; razmnoževala. Dihala bi izmišljene razloge. Dovajala si mojemu srcu kri.
Vendar naj nas imitacija ne privede samo do igre; za kulisami.

Jezikovna posebnost ljubezenskega jezika so jagode, ki pridejo vedno iz najtoplejših krajev; notranjosti srca. Storiti moraš odločilni korak, da ne zakrniš v nadaljnjem razvoju.
Nočem biti junak, ki izreče zjutraj vodilno misel. Individualno izhodišče vodi samo do osamljenosti.
Zato čvrsto postavim v besede lastna čustva, ki jih ti ne moreš najti v kristalni obliki. Drznim se postaviti vse na kocko, ker želim čutiti nevarnost plesnih gibov; z možnostjo na uspeh.
Lahko kočljivo slonim na ritmu vendar besede so ritual iz katerega se da priti na obrežje.
Morske čeri so povsod. Vedno obstaja možnost izgube.
Vendar sprememba v čutenju, je zaupen spis tvoje notranjosti.
Z isto frekvenco njenega glasu; prenašam, da se moram odločiti;
za olajšanje ali pa razkrajanje.



Prikličem si v podzavest njeno kopijo obsodbe;občudovala sem igro, ki je bila samo še ena predstava; po premieri.
Nikdar ne zavrni nekoga, ker je samo priklical tvojo dušo ter pripomogel, da si obudila zavestno spominjanje na vsa obdobja tvojega življenja.

Ljubljen spomin na principe. Nikdar več. To je samo nepopolen; neuporaben pojem, ki naju je uničil.
Ne doživiš; » mosta vzdihljajev«, v Benetkah, če ne znaš dvigati potopljenih ladij.




Tako daleč si odšla;
vzela glasove
nemih zidov.

Stiska
me občutek
sreče.
Izgorim, ker ne znam
zadržati
lastne toplote.
V tebi!.

Z jezikom se dotakni
nebrušenih besed.
Te bodo tako nove,
kot se boš ti počutila
Tujo.

objavil-a mo2dra @ 00:00:51 - Št. komentarjev: 3

Objavljeno 25.07.2006

Torek/ 25.7.2006

Tam je,
kjer me ta trenutek ni.
Se pravi: za mejo mojega telesa,
za mero v križ razpetih rok,
korak dlje od mojega koraka.

A kje je koža samo koža in zrak samo zrak?
In kje je mera res do dna natančna?
In moj korak?
Je še korak,
če ni korak pred sabo?

Tam je,
kjer me ta trenutek ni.
Se pravi; na drugi strani mojega pogleda,
za zadnjo črto,
ki se še zariše v oko.

A kje je v črti zadnja črta?
In moj pogled?
Je še pogled,
če je ujet v razdaljo od očesa do obzorja
in je ves svet le slepa površina zrkla?

Tam je,
kjer me ta trenutek ni.
Se pravi; na belem nepopisanem papirju.

By Borut Gombač




Ko ves v očeh diham vanjo,

se zdi,
kot da nima površine,
kot da je njeno gladino izžgal moj pogled.

Ko je vsa moja teža sesuta v blazinicah prstov,
se zdi,

Kot da nima prostornine,
kot da je globoka od razrutega mesa in odtekle krvi.

In je vsa mehka in voljna,
da se pogreznem vanjo,
ko se hočem nasloniti,
ko iščem oporo,
ko iščem svojo zadnjo mejo.

By Borut Gombač





Prosim, daj, prosim te;
zmanjšaj moj
krvni pritisk.

Ne želim
več.
Brati vse
besede
kot sestavljanke.


Vsa pisma
plavajo
pod vodno gladino.

Prihod tvojih deževnih dni.
Ne pomaga
solza,
ki ne spremeni
hladnih noči.

Morje nosi
ime.
Plavajoča,
ranjena
molči.


Utonila bom
v valovih.

Ne bodo tvoji!


By mo2dra

objavil-a mo2dra @ 17:37:52 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 24.07.2006

Ponedeljek / 24.7.2006

Med mojo odsotnostjo »uspela« prežvečiti štiri knjige in omenila bom; naprej; prvo.

- Leslie Feinberg – Nedotakljive

Ta knjiga si zasluži, da jo preberem vsaj 3x. Dotaknila sem bom naslednjih odlomkov, ki so v meni naredili »pretres«, na najbolj vznemirljiv način. Toliko stvari se je nabiralo v meni; toliko besed, ki jih moram izustiti; dati ven iz sebe.



»Ali veš kaj je potrebno za spreminjanje sveta, Jess?!

Moraš ugotoviti, v kaj resnično verjameš, in potem najti ljudi, ki mislijo podobno. Vendar se moraš sama odločiti, kaj je zate pomembno.«


Vprašam se, kako si vsak posameznik želi spremeniti svet. Ali samo spreminjamo lastnega? Kako to naredimo? Ali je dovolj, da vnesemo v naša življenja določene spremembe? Ali se sprijaznimo s tem?
Vrnila sem se nazaj na prvo idejo. Zakaj sem želela pisati blog?
Kako to, da sem ga želela pisati? Zakaj pravzaprav to počenjam?

Nikdar v življenju nisem pisala dnevnika; več kot mesec dni. Shranjenih nimam svojih misli nikjer drugje; kot v sebi. Priznanje, da sem drugačna. To je bilo prvo zavedanje, ki sem ga morala sprejeti sama pri sebi.



S tem sem spremenila veliko življenj; okoli mene. Omogočila pa sem sebi, da sem razumela to razdvojenost, ki je nastajala v meni. Razcepljenost in kljub vsemu to, da pripadam; samo eni vrsti. V mojih svetovih so prisotne; kot partnerke; samo ženske. »Malo« mešano; mene ni pripeljalo; do skušnjav.
To, kar živim; sem!.

V vsem mojih letih sem slišala že toliko zgodb; žensk, ki so se odločile živeti; drugačno ampak skrito. Njihova odločitev. Vendar v sebi si bodo vedno priznavale tisto osamljenost, ki jih razjeda. Da, imajo otroke. To je edina tolažilna bilka, katere se oklepajo. Vendar otroci gredo. Nekoč in si ustvarijo svoje poti. Uresničijo si sanje.
Kaj so te ženske premišljevale; o uresničitvi svojih sanj?
Kaj nisem slišala mogoče?
- izhajam iz majhnega kraja
- zaradi razočaranja sem se odločila; za moškega
- predolgo sem tajila to v sebi; zatrla sem čustva
- itd….

Kako za hudiča lahko zatreš svoja LASTNA HREPENENJA? Kako to narediš?
Se postaviš pred ogledalo in si vsak dan; lažeš; znova in znova? Kako lahko dovoliš osebi, da se te dotika, če v mislih »celo ljubiš« drugo osebo?
V kaj se ljudje vedno znova znamo prisiliti?
Ker je prehudo, če sprejmemo; eno lastno željo? Če si dovolimo, da čutimo; kot dejansko čutimo?
Ali je vredno v življenju zatajiti vso vero, ki jo imamo in se odločiti za poti, ki jih nikdar ne živimo ali pa doživljamo s strastjo?

Nikdar!



Pozabila sem; življenje »drugačnih« je SRAMOTNO!
Povejte mi kaj o tem; vsi vi, ki skrivaj ljubite za zidovi; »kjer se nič ne sliši in ne vidi???«
Povejte mi; tiste zadnje občutke, ko jo ali ga poljubite in greste domov; k umetnemu življenju.


Morda si večina misli, da sem velik aktivist na področju; homoseksualnosti.
Vendar se s tem nisem nikdar ukvarjala. Nisem zahajala v nobena društva; namenjena za tovrstno mladino. In tudi na »naša« zbirališča nisem kaj dosti zahajala.
Mislim, da lahko rečem, da sem bila na Metelkovi 2x v življenju in v K4; ne več kot 10x. To je vsa moja prisotnost, ki sem jo uspela zabeležiti pri svojih 30. letih.
Kljub vsemu pa sem;
- dve leti nazaj prvič začela pisati za »Oznanila«; to je mesečni bilten za istospolno usmerjene mlade.



Vendar prav ljudje, ki se ukvarjajo in skušajo ljudem prikazati, da tudi homoseksualci potrebujemo svoje pravice; tiste, ki nam omogočajo normalno življenje.
Ne razumem. Veliko stvari na tem področju ne razumem. Ali pa, da se bolje izrazim; ljudi ne razumem.
Zakaj je tako težko sprejeti zakone, ki omogočajo, da istospolni »bi lahko« posvojili otroka? Zakaj je tako težko sprejeti, da bi naš partner imel polno veljavo?

Zakaj se ljudje tako zgražajo, če samo slišijo, da bi lahko posvojili otroka?
Ali je resnično bolje razumeti to, da otrok ostaja v družini, kjer vsak dan; znova in znova gleda; kako oče tepe mamo? Ali je bolje za našo Slovenijo sprejeti to, da je otrok cele dneve sam doma; staršev pa nikjer?
Ali so to tiste »normalne« okoliščine, ki so sprejemljive? To je pa normalno okolje, kjer otrok MORA odraščati? To je za našo družbo sprejemljivo…

Groza! To je edina besede s katero lahko opredelim svoje stališče in odnos; do te tematike.



V življenju se verjetno odločiš; katere spremembe želiš pokazati svetu in jim reči; »To so moje spremembe! Moja stališča! Za to se borim.
Vendar so to boji, ki so težki. Boji ob katerih je molk; dvorezen meč. In čas nikdar ne teče tako hitro, kot bi se na tem področju lahko kaj spremenilo.
Zakaj se ljudje počutijo tako ogrožene?



V tej knjigi so tako dobro opisani strahovi, ko so prisotni; še danes.

Napisala bom samo še zaključek te knjige; ki je fascinanten.
Ni vedno edina pot, ki jo v življenju lahko izbereš pravilna; če upogneš lastno hrbtenico in se pri tem lomiš na polovico celo življenje; za svoje boje, za svoje spremembe in ZATO, da bi ljudje;
poskušali razumeti, da VSAK GLAS NEKAJ VELJA.
Če poskusimo dati možnosti. Vsak glas obravnavati enakopravno. S spoštovanjem.
To so osnove in načela vsakega živega bitja.
Za vsako spremembo je POTREBNO začeti; pri sebi. Vedno znova in znova.
To je boj, ki se nikdar ne konča. Tukaj je potreben pogum in glas. Da, vsak izmed nas lahko POVE svoje mnenje, če si ga le drzne.
Morda ne bo to sončna plat. Lahko pa zatajimo sebe; in molčimo.
Molčati zna prav vsakdo; zatajiti sebe; zna vsakdo.
Vzor drugim; to pa si je treba prislužiti.Ovrednotiti.

Vendar vsak izmed nas ima to možnost, da je lahko nekomu drugemo vzor.
Morda se boji začnejo pri sosedu, ki ostro kritizira; svojega soseda, ker je drugačen.
Ali bi/boste povedali svoje mnenje?
Meni je nekoč "neka ženska" na vsak način skušala vsiliti idejo, da naj izberem stran. Da, jo moram, ker je ona tako rekla.
Moj odgovor je bil;
Izbrala bom stran in opredelila se bom takrat, ko bom to sama čutila in ne takrat, ko mi bo to nekdo zapovedoval; z ukazom.
V vsaki želji je ogromno poti.
Danes lahko izbremo samo tisto, ki jo v nas usmerja in vodi vedno; le lastno srce.
Tako se začnejo vsi boji...

Odlomek;

Tako mi je žal, ker je moralo biti tako težko. A če ne bi hodila po tej poti, kdo bi bila potem? V trenutku, ko se mi je zdelo, da sem v središču svojega lastnega življenja, so se sanje kakor dišeče trave še vedno prepletale z mojimi spomini.

Spomnila sem se Duffyevega izziva.

Zamisli si svet, v katerem je vredno živeti, svet, ki je vreden, da se bojujemo zanj.

Zaprla sem oči in pustila upanju, da vzplamti.
Nedaleč sem slišala udarjanje peruti. Odprla oči. Mladi moški na bližnji strehi je spustil svoje golobe v zoro kakor sanje.

objavil-a mo2dra @ 12:15:14 - Št. komentarjev: 4

Objavljeno 15.07.2006

Sobota / 15.7.2006

Zapeljevanje ter razvajanje notranjosti srca. Bolje bi se počutila, če ne bi toliko razmišljala; o notranjosti srca. Ali je pomembno, če si želiš, da nekdo razvaja tvoje srce? Na tako dober način, da resnično najdeš celo besedo; zapeljevanje!

Zdi se, da prav takrat se mi pretegne, vsaka sleherna mišica. Vsak utrip je tako neskončno hiter; misli pa tako zelo počasne. Kot tisti prvi jutranji pogled, ko se samo preteguješ po postelji.
Ugotavljam;« kako hitro lahko spravim svoje telo v delovanje. Spet mi »buta« nostalgija iz vseh ušes. Ali pa mi primanjkuje;« tiho lezenje pod kožo«.
Objem trenutka. Tako zelo dobro se mi spreminja »svetišče«, ki naseli moje telo. Pomislim; »Hej, imam novega tujka v sebi!«.



Čutilo, ki ni prisotno vedno. Hrepenenje nam ga omogoči. Vklop lastnega grelnika. Nagonsko vemo, da nekaj pogrešamo. Včasih pogrešamo sebe, ko se pogledamo v ogledalo. Včasih pa samo to, da ko se gledamo v ogledalo; ne vidimo iskric v očeh.
Vse je tako običajno. Poznate ta občutek;
- prideš zjutraj v kopalnico; se pogledaš; obraz »namočiš« v vodo, vzameš krtačko in si umiješ zobe; ter strmiš; strmiš…; Sigurno ne premišljujemo takrat; o svojih zobeh.
O svojem balzamiranem pogledu; pa že mogoče.
Potrebujem razkrajanje; povzročiteljica; »še« neznana.
Ideja jutra.



Pogled, ki bi ga lahko imenovala, da je polimorfizen. Kristalizira se v več oblikah. Razmnožuje se. Kot, da v meni živi več oseb. Ali mar ne v vseh nas?
Vsi nosimo »plavajoče meduze«; jaz tako imenujem bolečino. To je tista vrsta ohromelosti, ki je vezana kot dolge verige. Takrat naša notranjost ni prav nič pompozna.


Naseljevanje ali pa širjenje idej. Najsvetlejša zvezda se mi pokaže v spanju. Ta njen lesk ali pa blisk, ki se mi razširi v mojem sozvezdju. Vzorčaste sanje; da jih dodam takrat, kadar postavljam lastne »začasne« mostove. Čeprav si ne priznam, ampak umetnost besed izraža določen vrstni red.



Kakšno moč ima beseda; zapeljevanje! Ali lahko temu rečemo, da je to kot navidezna pot po nebesnem svodu, ki jo opravi Sonce v enem letu?
Ali se zanašamo samo na mrke, ki tudi pridejo po tej poti?
Zelo »srbeč« občutek, če si ga nikdar ne dovolimo. To je tako, kot če si nikdar v življenju ne bi dovolili, da nas »kdo« dejansko obožuje.
Kdo bo pobral vse te kristalčke na površju in dovolil, da se nekdo začne izlivati v nas?
Izbruh strasti, kjer se vsi raznežimo in takrat postane dnevni položaj naših »nebesnih« sanj enak; nočnim.


To je igra resnega značaja. Nekaj med tragedijo in komedijo. Niso vsi začetki enako dramatični; kot tudi ne zaključki. Pretresljivi doživljaji, kjer je možno, da je vsak strokovnjak, ki sestavlja igro ali pa jo zgolj popravlja. Pri ljubezni gre za načelo obojestranskih uslug. Vsi bi želeli se obvarovati pred slabim. Seveda; nezavedno, neizkušeno postanemo odraz resničnosti. Naivnost ne pride v poštev. Globoko spanje ali pa samo vesoljsko raziskovanje?
Kaj želimo izbrati?
Sigurno ne podobe, da so naša čustva v vlogi; dobrodelne ustanove.



Dokaz ljubezni v obliki dokumenta; to ne obstaja. Vedno gre samo za utemeljevanje. Dokazano mora biti z dejstvi. Pozabljam, da pri ljubezni ne gre za; sladko brezdelje. Glavna komponenta; ne prikrivati, ne skrivati in ne hliniti. Vsi v odnos prinesemo svoje »škodljivce«.Periodika strasti, ki ne spominja vedno na slavnostno kosilo. Notranja razgibanost ter moč tonov, ki jih oseba prinese v naše življenje. Enačba ljubezni ostaja; nedotakljiva uglajenost. Zame predstavlja previdnost. Nosi v sebi nadnaravno silo ali pa energijo. Kot metulji različni barv.
Spremenijo se pravila; raztezanja in krčenja.


Ljubezenski odlog. Doživim uklon lastnih žarkov. Želim ven iz ledene dobe; pa mi ne ustreza, ne višina in ne dolžina besede; » relativnost časa«;
To je dvoumno.

Šušmarski pristop. Le kdo ga že ni izvajal? Želiš se širiti v nekaj večjega, kot si sam. Pa namesto, da doživim širjenje; ostajam pri krčenju. Ne krepim srca. Postajam drugačna. Prepuščam se toplim žarkom in vendar ne verjamem v besede. Pogled skozi lasten objektiv; nevidno območje, kjer se znajdem v prostoru, v času, v idejah. Ne izgubim orientacije.



Vsi branimo svojo trdnjavo. Na zunaj je kot utrjen grad. Iščemo pa vsi grajskega oskrbnika svoje notranjosti.
Če bi jaz lahko vse negativne izkušnje spustila skozi lasten katalizator; potem bi bila sigurno bolj dovzetna za vse tiste kemične spojine, ki samo čakajo; da se ponovno naselijo v mene.
Ne bi želela trajnega spreminjanja. Ne bi vsi sloneli na tistih izrekih; o izkušnjah. Predihala bi vse odvečne snovi, ki se mi ne zdijo prav nič lepe; na prvi pogled.

Vsi potopi bi lahko bili samo ponesrečena metafora ali pa napaka v izgovorjavi.
Lahko delujemo celo melodramično; vendar vsi hrepenimo po zvočnih tresljajih ljubezni. Lahko si celo postavimo opomin na glavo, vendar ne obstaja nobena naprava ali pa glas, ki bi nas opozoril; da prihaja obdobje pretirane čustvene melodije.



Prijetno je ljubiti. Tudi, če se počutiš samo kot potujoči pevec. Jaz to imenujem; plesni koraki. Morda je trajanje dolgo kot notna dolžina. Namišljen krog, ki gre skozi celo telo in veže vse točke našega lastnega obstoja; v sočasno čustvo, kjer si lahko opazovalec ali pa glavni akter.
Kozmos mojih razmišljanj kot svet v malem čolniču.
Sledim zvočnim valovom; ter iščem majhne dimenzije. Nekoč postanem vidna v vseh skritih detajlih. Čedalje bolj iščem svojo vesoljno dušo.
Upam le, da sem na pravem planetu.

objavil-a mo2dra @ 01:10:18 - Št. komentarjev: 6

Objavljeno 14.07.2006

Petek/ 14.7.20036

Včasih si kot rahla sapa, ki se prikrade nevidno, neslišno,
ki skrivnostno razmakne kopreno iz sanj, včasih si kot veter,
s katerim naraščam in upadam, tako kot naraščajo in upadajo
slankasti valovi na odprtem morju, včasih kot orkan, ki me
nosi v nore in divje zgodbe brez konca…Kot veter si,
ki ga omamljen negibno čakam in vonjam tvojo melanholijo
nenehnega iskanja, ki je tudi moja melanholija, kot veter,
ki ga vabim in odganjam, ki ga skušam ujeti in zadržati,
a se izmuzneš, vedno ubežiš, kot veter, pred katerim
trepečem kot drobec prahu, kakor meglica, kot kup pepela,
trepečem, preplašen, ves zblojen hlepim, da me razneseš
enkrat za vselej, da me odtisneš na oddaljena sonca.

By N.N.



306.
Ne zaljubiš se v celoto. Zaljubiš se v detajl. Zelo natančno
se spominjam trenutka, ko sem se zaljubila vanjo. Bilo je v kantini konzervatorija. Govorila je o nekem filmu, jaz pa sem očarano strmela v njene ustnice. Da lahko nekdo tako neprizadeto postavi na ogled tako čutna usta, je bil zame
vrhunec nedostojnosti.

By N.M.(Kajti to je tisto strašno pri ljubezni)




251.
Nevarno pri spominu je, da predstavlja stvari v sedanjosti.
Ponovno so tu, hkrati pa takoj ugotoviš: Ni jih več.

By N.M.(Kajti to je tisto strašno pri ljubezni)



194.

Največji del moje nesreče je zakopan v nasprotjih.
Prvič-zadnjič. Vedno - nikoli. Lepo - grdo. Ja - ne.

By N.M.(Kajti to je tisto strašno pri ljubezni)





487.
Njen obraz v profilu. Z zaprtimi očmi. Kratek nos v nasprotni svetlobi. Ustnice so se ji med govorjenjem pomikale čez zobe in spet nazaj. Od časa do časa si jih je ovlažila z jezikom. Morda je bilo nekega poletnega jutra.
Ne vem natančno. Vem le, da me je presenetila nenadoma drugačnost tega obraza, ki sem ga že tisočkrat videla, tisočkrat
poljubila in milovala. Slišala sem, kako je moja ljubezen lahno žvenkljaje prebila led površine in potonila v globino.
Tam bo ostala za vedno zakopana.

By N.M.(Kajti to je tisto strašno pri ljubezni)

objavil-a mo2dra @ 00:00:00 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 13.07.2006

Četrtek / 13.7.2006

A vi ste še kar TUKAJ al kako?...

jaz sem že obesila; Ne mislim, Ne slišim; danes sem zaključila!
Zdaj si bom samo vzela čas; da bom spakirala.-); glavo dam na off (topic); in grem v raj;
Pss; to je prvi del zasluženega dopusta; drugi pa v mesecu..
No, katerem...Nooooo; ja, september je mesec, ki vse ti da in vse ti vzame.-)))

objavil-a mo2dra @ 10:15:57 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 12.07.2006

Sreda/ 12.7.2006

Tako izgleda ženska (mo2dra), ki je preživela;

• spomladansko utrujenost,
• poletno soparo,
• jesensko melanholijo
• zimsko romantiko.

• Dodajam;

IN ŽENSKA, KI GRE NA DOPUST.-)




in seboj BOM VZELA...

objavil-a mo2dra @ 13:05:50 - Št. komentarjev: 2

Objavljeno 11.07.2006

Torek / 11.7.2006

TRAVIS - WHY DOES IT ALWAYS RAIN ON ME?

I can't sleep tonight
Everybody saying everything's alright
Still i can't close my eyes
I'm seeing a tunnel at the end of all these lights
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling you belong
Why does it always rain on me?
Is it because i lied when i was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
I can't stand myself
I'm being held up by invisible men
Still life on a shelf when
I got my mind on something else
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling you belong
Why does it always rain on me?
Is it because i lied when i was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
Oh, where did the blue skies go?
And why is it raining so?
It's so cold
I can't sleep tonight
Everybody saying everything's alright
Still i can't close my eyes
I'm seeing a tunnel at the end of all these lights
Sunny days
Where have you gone?
I get the strangest feeling you belong
Why does it always rain on me?
Is it because i lied when i was seventeen?
Why does it always rain on me?
Even when the sun is shining
I can't avoid the lightning
Oh, where did the blue skies go?
And why is it raining so?
It's so cold
Why does it always rain on me?
Why does it always rain...





Kaj je danes LJUDEM v tem dnevu? Jaz nič ne razumem. Buuuu; nič ne vidim; in nosim s seboj svinčnike in papir, ker vsi bi samo nekaj pisali.-). Zlagali besede; kakšna "delikatesna" stvar se dogaja; če samo pogledam ven na ulico.

Katka; stoji in drži v rokah takšno tablo; KVA SE TI DOGAJA;
ŽENSKA?



Oči imam tako močno ven "potegnjene", da ne vem; ali bi šla po stopnicah dol; al bi ji rajši ene par stvari povedala, kar po mailu.
Krili z rokami; in jaz jo še kar gledam; kot "tele" v nova vrata. A sem kaj zamudila?..
Ah, te njene marketinške fore;
Grem pod mizo in dvignem še jaz svojo tablo;




Na koncu, ko dejansko ugotovim, da imam nos prilepljen na steklo; da ne razumem; kaj se ji dogajaj ali, kar mi želi povedati;
mi pritisne tablo; na obraz; loči naju le "okno", še sreča...




In ZDAJ VEM, kaj bom delala celo popoldne.-) in seveda; greš tudi ti zraven; Katica.-)

objavil-a mo2dra @ 12:49:59 - Št. komentarjev: 2

Objavljeno 10.07.2006

Ponedeljek / 10.7.2006

Objavim tvoje pismo; meni.

Potrebovala sem odmik. Zelo na hitro.In pravilno sem se odločila.Vsaka pot,ki jo prehodiš pusti na sebi stopinje.Prašne,dobro ali slabo vidne.
Nehala sem se obremenjevati z idejo kaj vse naj naredim,da pridem malce bližje k tebi.Ti sama ves, koliko si me bila pripravljena spustiti v svoj svet in bolj kot sem iskala potrditev v tvojih besedah,odgovorih,bolj sem šla sama sebi na bruhanje. Patetično-obupana sem postajala in tudi držanje glave v zamrzovalni skrinji mi ni več pomagala.Želela sem stran od tvojih pogledov,ki so mi mešali glavo,srce.
Doživela,sem pekočo izkušnjo,ki mi je pomagala dojeti.Nekoč me ob čaju v hladnem,zimskem večeru spomni,da ti zaupam svojo zgodbico.

Kako vem da me imaš za površinsko osebo?
Preprosto:Taksnih ljudi se izogibaš, zanemarjaš čas in se posvečaš čemu drugemu.Okoli sebe si postavila v letih in letih zid in jaz nisem znala do tebe.Boljše bi bilo,če bi govorila v nedogled, kot pa da sem te molče opazovala.In čutila,sem da se je nad najino mizo zgrinjala megla.Pustila sem ti, da si vstopila vame. Zdaj pa delam na tem,da bom sama izbirala komu in kdaj, bom pustila vstop v svojo notranjost.Iz izkušenj se učim.Na svoji koži.In bolj ko gradim sama na sebi,manj me ljudje sprovocirajo,bolj ponosno gledam v nebo.Ne puščam si narekovati besed ali dejanj.
Drugače te dojemam.Kot žensko,ki ji ni popolnoma vseeno zame,ki ni moja prijateljica(ker to že ima) in se še vedno rada usede z mano za mizo. Svoje srce pazim in vem da se bom nekako drugače pogovarjala s tabo.Ne želim si metati peska v oči,češ:če ti bom znala dati tisto notranjo globino,iskrenost......boš pa odprla svoje srce.Zato vem,da bova tu in tam še govorili; to je pa tudi vse. Sem takšna kot sem in obe veva da ob meni ne uživaš tako kot ob svoji prvi, ali pa Katki, s katerimi se lahko pogovarjaš. Imata resnično tisto,kar te vleče k njima.




Ne vem zakaj bom to objavila ampak čutim, da moram. Zaradi tebe; kakor tudi zaradi sebe.
Če pomislim; do tebe sem bila krivična. Ker nisem nikdar izpovedala tisti del čustev, ki sem jih imela ali pa prisotnost, ki je bila vedno v meni. Zate.

Mogoče je bil tvoj način; kako priti do mene tako nemogoč; za tisti čas. Čas je bil katastrofalen. Tudi, če bi mi želela pomagati; mi ne bi mogla. Ne, ker ti jaz ne bi pustila. Ker v teh zadnjih letih nisem pustila prav nobenemu blizu. Ti nisi bila prav nič kriva. Nikdar nisem gledala nate, da se nisi trudila ali mi vsaj poskušala priti blizu.
Dejstvo, da obstajava v svetu ena druge; je dokaz, da vse, kar sva imeli ni bilo zaman. Tega sem se jaz zelo dobro zavedala.

Površinska oseba zame nikdar nisi bila. Nikdar.
Toliko kot sem želela pomagati tebi; nisem želela še nobeni. Mislim, da od tistega trenutka, ko sem poskušala priti do tebe; sem se zavedala, da nosiš v sebi toliko bremen, da nisem nikdar bila sigurna, če bom jaz prenesla to, kar ti nosiš v sebi.
Nisem ti povedala ampak…bilo me je groza; na kaj vse sem naletela ob tebi; na tisto mračno stran, ker te nisem znala poriniti naprej v svetlobo.
Večkrat sem se spraševala; ali si me ljubila zaradi tega, kar sem zvlekla iz tebe in počasi, počasi ti na nek način pokazala, da kljub vsemu, kar je bilo, da je še vedno v življenju pot, ki je svetlejša.
Ali si me kdaj ljubila; zaradi mene same? Brez vsega tega, kar je bilo v ozadju.
Ob tebi sem se naučila, da še nikdar nisem spoznala močnejše ženske kot si ti. Ki je preživela. DA, preživela.
Toliko poguma nima vsaka ženska. Moči, ki bi jo poganjala naprej.
Kljub temu, da si sama sebe namerno poškodovala; si zbrala vso voljo in zjutraj naredila korak. Korak proti novemu dnevu.
Nisi izbrala lažje poti, ki lajša bolečino. Izkoristila si sama sebe. Namerno si uničevala vse, kar je bilo dobrega v tebi.
Vedno me je fasciniralo, da kljub vseemu se nisi zatekla; k drogi, pijači ali čemerkoli drugemu.
Prebila si se. Bolj tanek je bil led; bolj strumno, kleče ali pa si, kar ležala. Nisi pa se predala....
To je takšna vrlina v življenju, ki jo nima vsak. Ne more jo imeti vsak.



In da večina mi zadnje čase očita, da poslušajo samo besede.
Grozen stavek. Če bi lahko dala tisti del svojega srca tebi; bi ti ga zagotovo. Pravzaprav sem se od tebe naučila, da kljub vseemu premalo poslušam ali pa se dajem.
Vendar razumi, da jaz stvari pri sebi rešujem drugače. Ne zablokiram sebe ali pa zaprem vrata pred svetom. Naprej moram sama dojeti; kaj se dogaja in potem morda, res, spustim v svoj svet nekoga, ki skuša to razumeti.
Ne, vem. Ti si želela mene razumeti. In vedno, ko sem ti govorila, da tega ne poskušaj; si trmasto zabijala glavo skozi zid.

Danes, ko sem prebrala tvoj mail; sem čutila, da je to eden izmed tvojih najlepših pisem, ki si mi jih kdajkoli napisala. Od vseh stvari, ki si mi jih kdaj koli poslala; je to eden izmed tvojih najbolj zrelih.
Ne znam ti drugače, kot mogoče patetično odgovoriti, da če bi ti vedela; kako sem jaz ponosna na tebe.
Na vse korake, ki si jih naredila. Na vse luknje v zidovih, ki si jih pokrpala; na vse rane, ki jih boš zacelila v sebi. Na vse, kar delaš na sebi; je čudovito.



V mislih se mi vedno prikrade tvoj nasmeh, ko pomislim nate. Ali pa tiste oči, ki so tako hudomušne. In ženska, ti imaš enega izmed najlepših obrazov, v katerega sem kdajkoli v življenju zrla.

Ja, tega nisem nikdar povedala. In večkrat bi te jaz samo gledala. V tišini. Molče. Še lepše. Fotografirala bi te. Tisti tvoj resnoben pogled, ki ga nihče ne razume. Ali pa kadar spustiš iz sebe trmo, ki te uničuje od znotraj. Vse to, kar si ti.

Veš, ni veliko žensk v mojem življenju, ki smo se »slučajno« zapletli; tako ali drugače; in kljub vsemu ostali v stikih.
Ti; tebe pa nikdar nisem želela in te tudi nisem nameraval spustiti ven iz svojega življenja.
Le zakaj si se tega vedno bala?

Zate sem bila prepričana, da če je to zadnja stvar v življenju, ki jo naredim ampak ugotovila bom; zakaj si izgubila nasmeh v življenju…
Zakaj si ga? Kdo ti je to vzel; in ta tvoja nezaupljivost dogajanja okoli sebe?
Saj ne boš verjela ampak jaz sem potrebovala čas, da razumem vse to, kar se ti je dogajalo. Da razumem; kako si to preživela..in nisem ti znala pomagati..
Zato sem ti poiskala pomoč drugje, da boš ti sama našla pot ven iz tega. Zaradi tega te nikdar nisem in te tudi ne bom mogla spustiti ven iz svojega življenja.
Vem, da te najbolj v življenju boli, če te človek ignorira ali pa gre mimo tebe. Tega jaz ne bi mogla.
Oprosti, če si mislila, da ignoriram tvoj obstoj ali pa da gredo tvoje besede mimo mene. Niso šle. Obstale so. V meni. In za določen čas; nisem vedela, kaj naj naredim z vsemi temi tvojimi besedami ali pa kako naj ti vrnem nazaj tisto, kar potrebuješ.



Mislim, da si bila prav ti tista, ki je ves čas vpila, da ne pokažem čustev. In tudi nobeno vpitje, trmarjenje, provociranje ni pomagalo.
Veš, ti škropijonka.-)…naučiš se z leti, da enostavno krmariš skozi življenje, kakor najbolje veš in znaš. Določene stvari ali pa dogodki te utrdijo. Pod kožo smo krvavi vsi. In vsak človek, ki pride v življenje; te ne more brati tako kot si želiš. Ali pa vsaj jaz. Potem pa pride ven tisti nezaželeni občutek, da ti meni ne pomeniš nič.

Če verjameš ali ne; moja prva me že dolgo več ne posluša. Vsaj ne tako kot sva se obe znali poslušati; v tistih najinih najboljših letih. Določene stvari zbledijo. In veš, da bledijo. Gledaš jih. Kljub vsemu pa nič ne narediš, da bi bilo drugače. Prehodiš določen del poti in potem se razideš. Na križišču se samo odločiš; kaj si želiš, da bi ta oseba predstavljala meni; na moji poti?
Ali si jo sploh želim še imeti v življenju?
Jaz nisem mogla razumeti takrat; kako lahko toliko ljubezni, kot sem jo imela do nje; zbledi. Ni je več. Kam vse to gre? Vsi ti občutki?
Skozi katere filtre se pretoči ljubezen v kanalizacijo? Zakaj sploh dovoliš, da se vse to naredi?
Jaz sem potrebovala pet let, da sem to končno razumela. Želela sem jo obdržati v svojem življenju; kot prijatelja. Iskrenega. In v vseh teh letih sva delali samo na tem; iskrenosti.
Ona je to izgubila, ker me ni več prepoznala. Za njo sem danes drug človek. Ki ga ne razume.-).
Zame pa je ona ženska, kateri sem položila svoje življenje nekoč v roke. Ona je bila moj steber. Bila je moj dom in človek, ki sem jo tako ljubila, da sem lahko izdavila; v upanju; da, za vedno!.
In ko enkrat najdeš takšno osebo v življenju; kako sploh lahko dovoliš, da vse to gre; k hudiču. Potem vedno težje spuščaš v sebe; kogarkoli.




Navadiš si biti sam svoj steber. Sprejmeš določena dejstva in živiš; brez obsedene ljubezni v sebi. Morda je to za nekoga; slabo, ker si ne dovoliš, da poskusiš ponovno.
In vendar; poglej z druge plati:…

Ali resnično je moja naloga, da se nekomu odprem ali je to naloga osebe na drugi strani, da to naredi?
Misliš, da sem jaz, ko sem tebe spoznala; doživela, da si prišla do mene in se sama od sebe odprla? Misliš, da si mi z eno samo gesto nakazala, da je toliko ran v tebi, da jih sploh »mogoče« ne boš nikdar zacelila? Ali misliš, da si si sploh sama priznala, da se jih da obvezati, jih pogledati na drugačen način in si enostavno poiskati pomoč. Tisto pomoč, ko sam sebi enostavno nisi več dovolj. Ko moraš iskati druge ljudi. In si nikdar ne priznati, da jih iščeš prav zato, da ti pomagajo.
Ne, vsaka oseba v življenju te ne more odpreti. Tudi razumeti te ne more na enak način.

Vsaka oseba; nova oseba, ki jo spustiš v življenje, ti nudi nekaj drugega. Mogoče nov pogled, nov način razmišljanja, mogoče nov vidik ljubezni. Če jo imaš rad ali pa če jo ljubiš; potem ti je pokazala določen nov vidik.
Jaz sem dolgo časa potrebovala, da sem nehala enačiti moje ženske; s prvo ljubeznijo.
Vsaka je za sebe; posebna. Samosvoja. Vsak prinese svoj levji delež v odnos.
Tudi ti si ga v moje življenje prinesla. Opozorila si me, da naj ti dam močnejši občutek, da ti tudi obstajaš v mojem življenju.
Obstajaš!
In nikdar ni dneva, da te ni v mojih mislih. Vedno si. Tudi, če si daleč stran od mene. Si blizu.
In vedno; kadarkoli, še danes; ko me boš potrebovala; bom tam.
Morala bom biti tam. Edina stvar, ki jo ti lahko narediš; je to, da mi poveš; kdaj me potrebuješ.
Sledovi in tvoje stopinje se ne izgubijo. In tudi jaz vem, da jih še danes znam slediti. In vem, da te tudi znam najti.
Ker, da, nekoč si mi omogočila vstop v tvojo notranjost in zato bom celo življenje vedela; kako te lahko prebudim in da je s teboj nekaj narobe.

Kljub temu, da misliš, da mi moraš dajati nazaj vse to, kar si dobila od mene; ne potrebuješ tega. Zame je najbolj bistveno, da si ti prav takšna, kot želiš biti.

In ne želim VEČ NIKDAR slišati, da sediš na mojih stopnicah; in se bojiš pozvoniti na moja vrata.
Moja vrata so zate vedno odprta. In samo na tebi je, če boš pozvonila ali pa ne. In ko me boš potrebovala; bom jaz za tebe; vedno ob tebi!



Pravzaprav se mi dogajajo podobne stvari; na vseh področjih. Še vedno je veliko besed, ki ostajajo neizrečene. Ali pa tistih dejanj skozi katere sem vihrala; v svojem obdobju; mimo vseh znakov. Prevozila toliko enosmernih ulic, da sem se celo navadila na idejo, da so vse te ulice; vozne. Ampak niso. Mogoče izrek, da, celo življenje se učimo. Vsi se učimo; eden od drugega. Očitek, da dobijo od mene samo besede; so njihovi občutki. Proti temu se ne morem boriti, ker to je tako; kot če bi šla proti sebi.
Ali si mar vsi ne želimo, da pride v naše življenje končno oseba, ki nas bo razumela in da bomo vso to razumevanje delili z nekom; v ljubezni?

To je samo ena izmed želja, ki so nam vsem skupne. In morda ali v tem življenju ali v naslednjem srečamo takšno osebo; za življenje. Včasih pa jo enostavno ne srečamo. To še ne pomeni, da moramo biti celo življenje nesrečni zaradi tega. Lahko pa sebi naredimo uslugo in je nikdar ne nehamo iskati, ker samo tako si bomo nekoč izrekli stavek, da smo živeli življenje, ki je bilo naše.
Tudi osebe, ki gredo iz našega življenja; imajo svoj pomen in vzrok, da gredo. Morda so nam prinesle samo določeno informacijo ali pa občutek in od tam naprej; moramo sami graditi tisto, kar nam je prišel nekdo pokazati.

objavil-a mo2dra @ 23:37:29 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 08.07.2006

Sobota / 8.7.2006

Divje, divje se mi popravlja razpoloženje.
Joj, kaj vse se ne zgodi; iz danes na jutri.
Pa je dolžina dneva resnično odvisna od noči?
»Čebelica« prinese nore ritme; z odlično glasbo, kot vedno;
takšno, ki jo dopustniški človek potrebuje.
Sosedi norijo; če pa še niso začeli; jih jaz tako ali pa tako "BOM NE" slišala.-*)…



Safri duo se vrtijo; zibajo..Vse je tukaj in mora, enostavno mora ritem ven iz mene; ker »šalo na stran«, če se prepustim slabemu vzdušju prejšnjega tedna; potem zanemarim svoje poglede in se prepustim skelečemu občutku, ki ga pa enostavno NE ŽELIM imeti v sebi.
Dosti je bilo, da sem gojila te občutke v sebi; se spraševala in odgovarjala tretjim osebam; za obnašanje, ki za njih ni bilo sprejemljivo.
Ne, morda je čas, da se samo prepustim. Morju, toku življenja in soncu.-).
Kot, da se ne spominjam več; kdaj sem to počela nazadnje; tako, tako; Hm…kvalitetno.-)…





Dan se je začel; v stilu pogovora; ko sem se komaj zvlekla ven iz postelje. Bolje, da je postelja mene vlekla dol iz sebe.-).
Odpeljem se na tisto kavo; s svojo bivšo; prvo; prvo; bivšo.
Zdaj je resnično nisem videla že dobre štiri mesece. Misleč, da se ni prav nič zgodilo; vsaj v njenem razmišljanju ali pa življenju.
Ženska preseneti, kot vedno samo ona zna;
Strašen dialog, da se je odločila, da ne bo živela samo nekaj v tem stilu;

- Delam, delam; pridem domov; jem; in grem zopet nazaj delat.-).
Okey, poslušam naprej; kakšno skico »novega« razmišljanja si je omislila.
Ne, da ona bo »končno« šla na zaslužen dopust.
Ups, to je pa nekaj novega. In nadaljuje, da je september ta mesec..Jaz si mislim, oh, da september je mesec, ki vse ti da in vse ti vzame.-)…Nadaljuje, da je razmišljala, da bi ona šla z menoj, če bi jaz to želela;
OOO, se mi zatakne kava v grlu, kar slutim tisto njeno nadaljevanje.
Sediva v kuhinji in medtem, ko govori zapre okna in se znajde za mojim hrbtom.




Kot, da ne bi poznala te njene Strelske šarme; ko me objame; in jaz v tišini sedim, kot da me je ženska prvič objela. V resnici pa je samo ona lahko prišla, tako lahkotno za moj hrbet in se plazila, plazila tja, kjer ni bilo dobro, da se plazi. Nežno mi gre s prsti skozi lase. Odrevenim. Joj, kako bi mi prišel prav izgovor, da se mi strašno mudi ampak položaj je bil; nemogoč.

Skloni glavo in se z ustnicami približa mojemu ušesu in zašepeta;
»Se bojiš oditi z menoj?!!!
"Kdo, jaz al kaj?????"; v resnici si pa mislim; seveda; en »neškodljiv« vikend, kot ga ona sama imenuje. V toplicah; jaz in sami penzionisti; To bo nekaj v tem stilu, da vse, kar bom videla; v tistih dotičnih toplicah bo; receptorja, ki mi bo omogočil vstop in potem tudi »iztop« iz toplic.-);
Ta ženska je znala "krasti zvezde" z mojega neba. Istočasno me je pa lahko tudi prepričala, da so bile samo za mene ustvarjene. -).
In se razumemo, da jaz sem vse to verjela.




Joj, če je ne bi poznala in resnično ugotavljam, da si je zadala določen cilj v glavo, ki ga jaz še ne razumem prav dobro.
Druga ugotovitev; poleg vikenda je seveda, da bo začela drugače živeti.
In jaz vprašam; »A celo nekoga si boš TI sama našla al kako?????...Ne, to nisem rekla; odvrne.
Te njene oči jo tako hudičevo izdajajo. To sem si zapomnila v vseh teh letih, ko sva bili še skupaj. Nikdar več Strelke v postelji in nikdar več Strelke v skupnem gospodinjstvu.
Če je življenje žur potem jaz pomislim, da sem vedno na rave partyih. Ne, hvala. V postelji je takšen hudič.
Spominjam se, ko sva prvič spali skupaj ali pa podlegli strastem; sem dejansko zapustila posteljo šele čez dva dni; hodila pa sem zelo, zelo na O; naslednje dneve.

Če sem imela v mislih beg potem si lahko zamislite; v katero smer sem želela bežati. V njeno. In to samo v eno smer.
Vsaka kava, ki sem jo spila z njo; predno smo si »dahnili«, da bi pa mi imeli vezo; tisto "zvestoba do groba" in vse,kar sodi zraven;
se mi je zdela predolga.
Veza pa je bila zvesta. Edina.

Ženska ob kateri se mi je vse trgalo. Če sva se slučajno znašli na kosilu; sva se samo pogledali; natakar je nosil račun in spraševal; » "Ali je s hrano kaj narobe?«..Vse je ostalo na krožnikih in midve sva z nasmehom odhajali tja, kjer je vsa obleka odveč.

Takšne dinamike v razmerju nisem dosegla več nikdar. Okey, ženska je bila sedem let starejša od mene. Nič novega. Polna divjih izkušenj. Tako se je tudi zgodilo; prav z njo; v tri.
Na mojo željo. Napaka, napaka.-).
Veza se je skoraj zrušila, ker smo v posteljo pripeljali tretjo deklico. Če bi danes to še »prakticirala« potem rajši; ne poznam ali pa nisem v vezi; z nobeno.
Smešno; kako je sploh do tega prišlo. V lokalu kamor sva zahajali na kavo, naju je stregla vedno ena in ista deklica. Odštekana po naravi; s takšnimi nogami, da nisem vedela; kam naj gledam, ko je ona prišla do mize. Najboljši so bili tisti prizori, ko se je usedla za mizo, da je malo »poklepetala«. Če bi nekdo samo dvignil prt iz mize; "bi ne" dojel, kaj vse lahko noge delajo; skupaj.-).
Nisem ravno ponosna na to »osvežitev« ampak za razmerje, je pa nevarno. Bila je tiste vrsta ženska, ki sem jo jaz imenovala; » Mala Nikitta«…




Jaz najmlajši "član", tega tria.-(). Ustnice je imela takšne, ko ne bi ničesar drugega delal; kot samo to, da bi se dotikal.; z jezikom; in ne nehal.-)..



Tako lahkotno se je prepuščala; da še danes ne morem verjeti; kaj vse se ni dogajalo takrat.
Izzivalka do konca; ženska za katero si pogledal; ne zaradi lepote ampak zaradi njene totalne indefirentnosti.
V tri in nobena nobenih izkušenj.-). Potem pa tisto učenje; na pamet.
Mar bi poslušala mojo, ko mi je govorila, če midve resnično to potrebujeva. Seveda da nisva samo, moja glava je bila; drugje.
Počutila sem se tako, kot da me je nekdo spustil iz sebe; proti svetu ali pa svobodi.




Kaj pa je danes drugače; se vprašam. Okey. Ne prakticiram več; v troje. Moja želja nima nobene podlage in tudi izginila ni; problem je v tem, da smo ženske veliko bolj; "neprilagojene"; za takšne stvari; kot moški.
Čeprav danes, pa recimo ne smem pogledati ženske; ki bi nosila takšne srajce; ali kaj podobnega. To me tako uniči; kot me prej ni uničila nobena stvar.-).
Okey, okus se z leti spreminja. Vsaj moj recimo. Čeprav določena estetika v ženski mora biti. Terjaš jo. Vedno na svoj način.
V tem letu sem jaz pač odkrila novo strast.
Klasika od ženske, privlačno divja na svoj način. Lepota, ki je sploh ne znam opisati.
Nenormalno ampak ženska je za moj "okus", kupila toliko srajc, da ji danes ni žal, verjetno, da si je povečala garderobo.
Okus, vedno, z enimi in istimi srajcami; Nara camice; .-)
In tista njena predigra uvoda; " V kakšni srajci želiš, da pridem?".-)..




In takrat, se zgodi, da se "odvežem" iz svojega priveza...in ne mislim, ne vidim; Mogoče se zato nočem vezati; ker bi bila v tisti dilemi; konstantno;
Uprabljam samo dobre izgovore ali pa premišljujem o tistem; kaj me dejasko vleče; k ženski.
Ženski v pomenu ženske; poleg njene globine; Vse tisto, kar čutim ob njej, kar postajam ob njej.



Nekatere stvari se ne bodo nikdar spremenile. To so vedno ženske globine, ki so neverjetne. Skrite ali pa odkrite. Spoznavanje ženske na moj način; tistega od katerega postanem odvisnik.
Njena globina; da se lahko skriješ. In jo na novo odkriješ.
Vse, kar je nevarno; ali pa tako strahotno skrito; to me vleče.
Zato ne maram površinskih odnosov; prijateljskih ali pa samo "naključnih".





Ali je možno, da svojega obraza "ne" pritisneš; na njeno središče.-). Zdaj pa resnično odkrivam; ali pa preverjam svoj "vodovod" tople ali pa mrzle vode.



Kapljica, ki mora pasti na njeno telo; ali pa je tisti dodatek zaradi katerega; se vedno izplača; prevzeti tveganje na svoja ramena.-)
Jaz sem ZA.

objavil-a mo2dra @ 20:31:27 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 07.07.2006

Petek / 7.7.2006

MOJE SANJE – Gušti in Polona

Ležim v sobi
vroč je dan
zbiram misli
lir iz sanj
živim v zmoti
brez idej
nimam smisla
in nimam mej

časi kaplje iz neba
ki prebuja mi duha

čutim voljo
čutim kri
ko po žilah se vali

odpiram okna
diham zrak
slišim veter

dajem znak
utrip svobode
utrip srca
pot ki pelje
pot ki da

stara želja
vonj sveta
kradem zvezde kjer se da
osvajam polja
pijem med
spet upornik in poet

MOJE SANJE
moj planet, moj planet
pot do sonca
1000 let
moje sanje
moj planet, moj planet
pot do sonca
1000 let

ni več sobe
svež je dan
nove misli
novih sanj
ni več zmote
sto idej
vse ima smisel
in ni več mej

ne rabim kapelj iz neba
povsod je moč
moč duha

čutim voljo
čutim kri
ko po žilah se vali
osvajam polja
pijem med
spet upornik in poet

MOJE SANJE
moj planet, moj planet
pot do sonca
1000 let
moje sanje
moj planet, moj planet
pot do sonca
1000 let





Najbolj neumno vprašanje, ki ga lahko vprašaš v petek je; » Kako si danes?«
Odlično; je najboljši dogovor, ker ne moreš dobiti nobenega dodatka, k odgovoru.
Ključ najboljšega odgovora je vedno v nas samih. Tudi, ko se odločimo, da si postavljamo vprašanja; moramo imeti osnovo, da se jih sploh gremo.
Mar je osnova vedno potrebna ali pa samo pridemo tako daleč, da potrebujemo potrditev; v odgovoru; v vprašanju.

Namig;
Človek je vedno
občutljiv za drobne in
neobčutljiv za velike
stvari okoli sebe.


Zapuščam vas, ker si bom za nekaj časa privoščila hladne sanje;
v nepozabni vročini.-).
Uživajte!

objavil-a mo2dra @ 10:45:06 - Št. komentarjev: 2

Objavljeno 06.07.2006

Četrtek / 6.7.2006

SLOVO


Vsako slovo potrebuje zaključek. Vprašam pa se; ali je zaključek podan v smislu; neizsanjanih sanj ali je definiran kot; neizživeto stanje. Lažja oblika zaključka je samo še; sporazum.



Mislim, da je čas, da zaprem temo, ki sem jo odpirala dva dneva.
Vsak išče smisel, ko pride oseba v njegovo življenje. Tisti pravi pomen, ki ga vsi tako mrzlično iščemo. Nekateri se to sprašujemo na glas; nekateri pa si mrmrajo »koračnice«; v tišini.
Od samega začetka mi je govorila, da tudi eno stvar v svojem življenju ne pripeljem do takšnega zaključka, da bi to lahko imenovala; konec.
Nikjer ga ni videti, ker jaz tisto zadnjo sekundo v odnosu, nikdar ne ostanem. Pobegnem.
Nihče, ki ni tega počel, da je celo življenje bežal; ne bo vedel; kako težko je bežati.
Vendar moram ti povedati, da jaz sem »imela« to srečo, da sem izkusila, »oba pola«.
Bila polovico mojega življenja nas strani »ubežnikov« ter doživela tudi drugo stran; odnos z nekom; ki mi je pomenil življenje; pa sem dovolila, da je odšla stran.
Ne, lažem. Imela sem toliko ljubezni v sebi, da bi lahko nahranila z eno zajemalko hrane; celo Afriko. Obe sva vedeli; kaj odnos prenese in česa odnos ne bo prenesel.
Ni prenesel odmika.
Tako, da vem, ko to pišem; danes nisem slabič, nisem ubežnik ampak sem učitelj; z glavo učenca, ki je spustil v svoje življenje nekoga, ki mu je omogočil nadgradnjo.



Ostajam »še« ta trenutek; zadnjo sekundo. Ta odnos ne bom nikdar pustila, da je ostal v meni; neizživet. Ne bom hranila besede za sebe, kot sem to vedno počenjala; do sedaj.

Kdaj pravzaprav sprejmeš odločitev in kakšni so razlogi za to?
Vprašala me nisi; nikdar; »Zakaj sem to naredila? Zakaj sem predlagala po dveh urah »zmedenega« pogovora; s tvoje strani; da ti pomagam izvesti »najboljši« beg; kar je kdaj obstajal?
Sedaj ti bom pomagala. In še razloge ti bom povedala. To nisem povedala večini. No, sem. Čez nekaj let, ko so bili razlogi nični in so obema pomenili toliko; kot tisti sneg, ki ga jaz ne morem napovedati; za pet let v naprej.



Ali veš kdaj človek prosi za čas? Neomejen. V mojem slovarju, ko držim v roki kljuko in VEM, da me nikdar ne bo več nazaj.
Ni časa; so samo druge poti.
In ko se odločiš za to; pogledaš vse dejavnike; z pravega zornega kota. Tistega, ki ti je najbolj blizu; v tistem trenutku.
Sprejmem odločitev; slabo ali dobro; ker sem v tistem prekletem trenutku imela na voljo določene informacije, ki so me vodile; k takšni odločitvi.
Čas pa je tisti, ki pokaže; ali je pravilna ali napačna.
Torej; hvala, ker si sprejela mojo pomoč, da ti pomagam izvesti
»beg« imenovan; klasika.

V odnosu se ustaviš. Vsi se ustavimo. In prodala ti bom nazaj tezo, ki si mi jo ti »prodajala« v besedah in ostala na koncu, totalno »prešibka« , da jo kdajkoli udejaniš.



Njena teza o odnosu;
V odnosu sta vedno dva. Oba gonita tako »imenovan« kolo, ki nakazuje, da je odnos zdrav. In če nekdo v odnosu šepa, kar se lahko zgodi; potem ga nekaj časa oseba na drugi strani vozi.
Zavedati pa se mora, da nekdo šepa in mu pri tem pomagati, če želi, da se odnos nadaljuje.



Moja definicija odnosa; od besed do dejanj;

Je morje napak. Morje malenkosti. Dokazala si mi, da iz tvojih ust pritekajo samo besede. Dejanja, ko je nekaj narobe v odnosu; nisi sposobna prepoznati, ker si prešibka. To je razlog na katerega se sklicuješ.
Kdaj točno boš ti gonila kolo, če bom jaz prešibka, če sploh ne veš; kdaj sem jaz izstopila iz odnosa????
Ti sama goniš kolo že 1500 km; medtem, ko jaz za vogalom pijem kavo; in GREM DALJE.
Kdaj postanejo tvoje besede; DEJANJA?



Naredila sem napako; v zavedanju; v ne priznanju do nje; toliko let nazaj, ker sem odšla; ker sem ljubila ampak sem bila preponosna, da bi odšla nazaj. Preslaba, da bi lahko našla rešitev v odnosu, ki je meni pomenil; življenje.

Kreten; karkoli bi se lahko imenovala; je prešibkega značaja.
Saj ni bilo pomembno ali me je oseba na drugi strani ljubila. Huje. Obe sva nosili toliko ljubezeni, da nisva vedeli; kaj naj z njo?
Tudi to ni bilo pomembno, če je ona želela slišati vse to, kar se je dogajalo v meni. Jaz sem to dolgovala sebi. iN sem čakala. In čakala.Razumeš?
In se mi je vrnilo. Vse se mi je vrnilo. Celo življenje se mi je obrnilo. Nekega sončnega dneva. Iznenada. Vse je bilo; dnevi so odhajali. Nekdo je bil heroj. Ali pa sva, kar obe mislili, da sva heroja, ker se nisva dali videti ali prepričati, da potrebujeva »končne« besede; zaključek.

Kako pa točno lahko najdeš zaključek; v besedah; po letih premišljevanja?
Bolje bi mi bilo, če bi ostala; plačala svojo ceno; in vsaj z njo videla, vse te napačne poteze za katere sem se odločila.
Misliš, da mi je bilo bolje, če sem se odmaknila v svojo samost?
Misliš, da mi je bilo bolje, ker sem iz dneva v dan pričakovala en BUTAST klic, ki bi mi lahko rešil moje duševno stanje?
Seveda, da ti priznam še tole; nisem pokazala čustev. Tudi doma si nisem več želela. Nič.
Mislim, da bi bila lahko terenski delavec in to brez plačila. Bila sem povsod in nikjer.
Verjetno mi je bilo bolje, ker sem se utapljala v bolečini, ker sem to znala.
O plačilu končne cene rajši ne govorim. Tudi ne o tem, da sem se eno leto sestavljala; na novo. Postala sem oseba, ki je izgledala enako; z drugačnim razmišljanjem; in da, opazovala sem ljudi; od daleč.
Lahko osebo spustiš blizu. Vendar od takrat naprej; poznaš mejo, ko se ti nekdo nevarno približuje srcu.





Danes pa ne; ne bom pustila, da ostanem; v neizgovorjenih besedah. Razčistila bom. Sama s seboj in priznala;
- škoda je odnosa, ki »ga« bova »združno« zavrgli. Resnično!
- In na koncu življenja ne bom obžalovala ur, ki jih nisem preživela v službi ampak odnosa, ki sem ga vrgla v kanto za smeti.


Pravilno. Upoštevala sem dejavnike, ki sem jih imela na razpolago. Se pravi, da sem v rokah držala »jajce«, ki je bila podoba fikcije. Ampak, prosim, z zavedanjem, da se mi lahko zgodi, da če odprem dlan, da ne vidim prav nič. Ali pa vse!



Moj stavek;
Tako pač je..Da, res je. Lepe in grde stvar se dogajajo. Morajo se, ker drugače nikdar ne bi odrasli ali pa postajali vedno bolj močnejši v »nerazumevanju«, do sočloveka.
Nihče ni kriv. Moramo si nekako potolažiti vest.-).
Jaz sem kriva, ker sem se usedla na kolo; brez prave obutve in ti ljubica, ker si izbrala napačno kolo. A je dobra definicija krivde?
Ah, ustreza ta trenutek. Čez čas si bova sigurno izmisli še kaj boljšega; bolj sočnega.
Okus v ustih pa ostaja enak. Grenak.



Zadnja moja odločitev je tudi ta, da bom ponovno zaprla vrata. To sem »vsaj mislila«, da bom nehala počenjati.
Povem ti še eno skrivnost mojega »zajebanega« karakterja.
Lahko, da se boš čez čas želela vrniti in vendar sem jaz tista, ki sem vedela, da si ti v odnosu šibka. Ne boš se mogla vrniti nazaj po mene; in tudi, če se boš; me ne boš nikdar več pripravila do tega, da se usedem na kolo.

Jaz sem pričakovala; od tebe veliko več; in ti si »mislila«, da sem se jaz trudila.
Nisem se. Priznam. Jaz poznam način; kako ustavim kolo; ti podam balanco v roke in ti zašepetam; »Vozi«. Ti si tista, ki me je vprašala; »Kam?«..in jaz sem ti rekla; »Naravnost!«

Morda je beseda "nikdar", premočna. Ni. Utemeljim ti jo lahko z vsemi mojimi čustvi.
Mogoče bova našli "pomožno" ulico; v kateri bi se lahko srečali. Vsake toliko časa.
In vendar ti zagotavljam, da noben pogovor, nobena beseda; izrečena ali pa neizrečena; ne bo mogla popraviti tega, da je nekdo v odnosu "obstal". Če izgubim tvoje zaupanje in iskrenost, ki si jo ti napolnila z dvomi; potem zame ti "nikdar" ne boš več enaka oseba.
Moje videnje; bo postalo drugačno.
In tega jaz nisem želela. Morda nikdar ti sama ne boš vedela; koliko kredita na drugi strani sem ti jaz dajala. Ker sem verjela, da znaš narediti iz besed; tudi dejanja, če so potrebna.
Zmotljivi pa smo vsi.
Še vedno pa si mislim o ljudeh najboljše, dokler se ne izkaže drugače.
Se pač je, ne.-)!




Lahko si ti videla cilj in jaz pot. Prevozno sredstvo pa ni bilo najboljše. Ni bilo prilagojeno za vse vrste »lukenj« na tej poti; k tvojemu cilju. Morda je bil cilj morje. Morda samo obala; ob morju.
Kdo ve! Jaz sem samo uživala na tej poti.
Resnično!
Na križišču sva obstali. Vsaka s svojim izrekom; v slovesu.




Ona; V neomejenosti časa sem izgubila svoj cilj.

Mo2dra:
Beg ali pa tista zadnja sekunda; sta podobni poti; s ciljem.

objavil-a mo2dra @ 01:16:48 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 05.07.2006

Sreda / 5.7.2006

Ona pravi;

Besede ne izginejo, besede ostanejo in se ohranjajo, le ljudje se
spreminjamo in s tem spreminjamo tudi pomen besed. Odgovor kot si sama
rekla, ga imaš na dlani, ni treba riti pod povrhnjico, samo sprejeti je
potrebno tisto, kar imaš že v sebi in kar imaš dano...




mo2dra;

Obe znava zelo dobro obračati besede. Vendar še zdaleč ni več pomembno; za koga so te besede v prid. Danes so moje. Včeraj so bile tvoje.
Pomembno je, da imajo besede kljub vsemu vsebino!.




Ona;

Še bolj sem se začela ukvarjati z mislijo, zakaj si se mi pojavila v
življenju ko sem najmanj pričakovala, ko sem bila še celo nepripravljena,
ker nisem hotela se spuščati v karkoli... ti... si me popeljala, mi
odklenila vse okove, katere sem si nadela nase, spustila si me leteti...




Mo2dra;

Greva; narediti rekord v življenju; Greva brat tri knjige naenkrat;
- Pasti življenja
- Poželenje
- Nemirna srca

Tako se zgodi tudi v življenju.-).




Ona;

Ne da delaš dobre stvari, ti jih dobro pokriješ, kar sem ti že rekla in
povedala, izvrstna si v prikrivanju čustev. Tega ne bos pokazala za nič na
svetu. Ne vem kakšno nalogo si si zadala glede mene, vem samo oz. obliva me
občutek, da ti bom hvaležna za vsa tvoja dejanja. Samo tako kot si ti
napisala, vse se vrača, vse se plača.
Kaksna je cena?
Mogoče se tega ne bi smela prav zdaj spraševati, vendar takšna sem. Rada imam odprte opcije, rada vem kako je na stvari.
Ne maram dvoreznih nožov, ponavadi se porežem. Rane
se pa dolgo časa celijo... Samo poglej malo; kakšna junaška dela so to.

Ti izzoveš pri ljudeh čustva. Začneš jih vrteti. Ti pa svoja čustva skrivaš.
Zakaj pa ti to delas? Zakaj enostavno rišeš poti ljudem? Zakaj svojih čustev
ne prikažeš? Rada pridobivaš na času. Povedala ti bom
samo to, da edino to, kar delaš, počenjaš pravilno, ker tako čutiš...
Škoda je ta, da ljudem ne daš vedeti, kaj čutiš do njih. Ne izraziš svojih
čustev. Enostavno se umakneš. To delamo raki, ne pa strelci. Strelci nimajo
nedokončanih, nerazčiščenih stvari. Tole ti pa ni podobno, razen, če še
vedno čakaš trenutek, da bos očistila stvari.
Ne moreš mi zameriti krutost besed, ker so vse prej, kot pa nekoristne.
Ti pa znaš spustiti... Izzoveš ljudi na boj, seveda, nepripravljene, z razliko da se ti
znaš pripraviti sproti... To je ta vrlina, ki mi je zelo všeč pri tebi in me
tudi privlači...
Ti moj galeb, vem da se tudi ti hraniš z besedami, ne samo jaz. Ne midve
osebno nimava, nadvlade druga nad drugo. Mogoče je hrepenenje, mogoče moja
želja. Strah v sebi sem že zdavnaj izgubila. Rešila sem se ga in ga izpustila
iz sebe. Naučila sem se živeti tako, da se soočim pač s vsako stvarjo...
Trudim se.





Mo2dra;

Razpršeni v globinah. Kam zaidejo misli? Kje se ustavijo besede?
Kje počiva lastna spokojnost?
Kam hitim? V zunanji svet.
Moja niso samo; izgubljanja. Velikih in drobnih dlani.
V tunelu smo pravzaprav vsi. Lastnih ali tujih. Celo izbiramo lahko. Kričimo po mili volji. Uglašujemo svoj glas. Ali pa se samo trudimo, da pridemo ven; iz njih.
Opazujem svoje delovanje; v teh zadnjih letih. Ne morem natančno izreči, da sem spremenila svoja videnja ali poglede; vendar prvič, od kar se zopet poznam; pljujem s tokom in ne proti.
»Želiš, da ti pripovedujem; o svojih tunelih«, jo gledam.
»Poskusi«, me z nasmehom opazuje.




mo2dra;

Krutost besed - to bi ti morala zameriti.-) in vendar sem tega navajena. In to je res. Včasih je bil molk tisti, ki je bil hujši. No, danes pa so besede.
Misliš ti, ljubica, da se ti hraniš z mojimi besedami..Da prideš v pogovorih do taksne točke, da ko odložiš slušalko, da padeš, da si ne želiš samo; »Še«!
Želim ŠE, ker toliko stvari obstaja, ki bi jih lahko izrekla bolje ali pa drugačne. To je tista prva misel, ko se zjutraj zbudiš.
Ali želiš pogovor? Ali je to tista nadvlada v odnosu?

Ne, to je samo hrepenenje, ki sem ti ga jaz odprla. Nadvlado poznam. To je to, ne, gdč.____; - ko nekdo položi vse svoje strahove na dlan osebi, na drugi strani in ona to zlorablja namesto, da bi vedela, kako mora s tem ravnati. Šah-mat. To se je zgodilo tebi v vezi. Ko beseda ni več podobna besedi ampak mora biti absolutna zmaga - monopol ozemlja in potem dovoljuješ, da nekdo začne »pometati s teboj.
Kloniš zaradi svoje nerazsodnosti, ki jo imaš zaradi osebe v svojem življenju. TO JE NADVLADA. Slaba razvada. Ampak, če to počenjaš potem jaz takšni osebi ali pa ženski rečem samo to; »Vse se vrača in vse se enako plača.


Dajem zgled idealnega partnerja - To nisem. Nikoli ne bom. NE reci zakaj se obremenjujem zaradi teh stvari. Reciva; »nezvestoba« spada v sklop idealnega partnerja, kar jaz nisem.
Odgovori mi ti sama na vprašanje, ki si ga postavila meni;
»Kaj ti delaš ženskam, da gredo proti tebi in se dejansko zapletejo s teboj?

Tvoje »PISANJE« v efektu, ti gre odlično, ker je to tista iskrenost, ki je najboljša in edino vodilo k tistemu koraku, da je pogovor vedno boljši, težji in da se nehaš obvladovati, ker v končnem smislu. Obvladovanje povzroči tisto obnašanje, ki je umetno. Deluješ tako, kot v resnici nikoli ne bi.Tako jaz sebe ne morem dajati v odnos; z nekom.
Postavi se v ospredje, vzemi si tisti kos pogače, za katero ti smatraš, da ti pripada ter zagovarjaj in utemelji z vsemi načeli, ki jih premoreš.

Ugotovila boš, da je to enako, kot ti sama hraniš svoje ambicije v službi, se naprezaš ali pa samo varuješ hrbet.
»Zakaj v osebnem življenju ne prevzemaš toliko bremen kot jih v službi?« Zanimivo, ne....

Jaz bi tebe samo rada videla, da si dobesedno sestradana od svojih želja in da to enostavno pokažeš; ne da ubiješ svoje želje in jih nekam potisneš ampak da jih sestradaš, da pridejo same ven iz tebe.

Se spominjaš; za vsak odgovor na vprašanje, ki je potegnjeno iz kozmosa; moraš plačati svoj davek. Čiščenje je še najmanjši problem (za tiste zgoraj seveda) ampak, kar pa se dogaja s teboj, to pa je samo NOVOST. Vsaj tako to jaz imenujem..





Ona;

Zakaj imam občutek, da si šla stran od mene? Čutim, da si zelo daleč od mene. A ti to ustreza?

Si napisala, da si razmišljala,;« zakaj jaz razmišljam o tebi«? Splezala si mi pod kožo. Začela sem te čutiti. Veš kaj mi je izziv v življenju, veš kaj cenim v življenju. Imaš kvalitete in lastnosti, zaradi katerih se jaz zaljubim v ljudi. Zaradi teh ljudi, seveda ker so redki in mi tudi redko, pridejo v življenje, postanem omrtvičena. Drugače povedano nebogljena, pustim se voditi, dovoljujem, sprejemam vse...



mo2dra;

To bi morala ti sama sebe vprašati. "Mar sem res odšla od tebe?"

objavil-a mo2dra @ 13:19:27 - Št. komentarjev: 0

Objavljeno 04.07.2006

Torek / 4.7.2006

Od točke A do točke B

Včeraj sem vodila »ponovno« po zelo dolgem času; odličen pogovor. Pogovor, kjer začutiš, da oseba na drugi strani daje sebe; ne, samo sebe; to je tisto predajanje, ko ti nekdo dovoli, da si vzameš košček za koščkom del njenega življenja in ga uvrščaš v celoto.
Dovoljuje ti, da ga razčlenjuješ; ter počasi hodiš od skale do skale, kamor ponavadi zakopljemo bolečino.
Tisto bolečino, ki jo v končni fazi zabetoniramo, ter skušamo pozabiti na njo.
Vse dokler se pred nami ne pokaže oseba, ki nas je dejansko pripravila do tega, da smo občutke zabetonirali. Če z občutki nikdar ne razčistimo ali pa jih do konca izživimo; toliko časa niti pomisliti ne smemo na osebo; kaj šele, da si dovolimo, da bi naleteli na njo.
Vendar to je samo tisti krog življenja, katerega vsi poznamo. Lahko »zabetoniram« svoje občutke in vendar zanikam samo sama sebi, da jih več ni. Priletijo na površje, kot tista nesnaga, ko dno začne cveteti in potem se pokaže vse na vrhu.



In tako sva nadaljevali pogovor, ki je bil nesramno »pozen«; in zbranost je bila; še vedno; na vrhu. Pravzaprav tega nisva počeli že dolgo. Ujeli ena drugo v razmišljanju; in potem si delili; misli.
Postavili sva se na začetek točke A

Ker sva gradili mnogo več; kot samo začetek, sva se tudi ujeli v stagniranju. Kako grozen občutek, ko se zavem, da stagniram; z njo; v odnosu. Na začetku. In ne vem, kdaj nama je pravzaprav uspelo ali pa na kakšen način sva vzpostavile tako močno komunikacijo, da sva prešle začetek in si v samem ŠTARTU, dovolili tudi to, da se zavedava, da je to začetna stagnacija, ki naju bo mogoče stala celotnega odnosa.
Dovolili sva si to…



V poznavanju, ne več kot tri in ne manj kot mesec dni; sva si dovolili vse vrste besed.
Kako ona temu vedno reče; da sva si preveč podobni; tako kot sva si različni.
Ne, ona reče, da si nikdar ni želela spoznati ženske, ki bi imela tako težak karakter, kot ga ima tudi sama.
Nikdar je beseda, ki jo je uporabila, da bo v sebe spuščala lakotne osebe, katerim ne bo dajala preveč svojega časa in seveda; še vedno bo lahko živela neobremenjeno ter nosila v glavi svoje misli.
Zanimivo, ker njej stavek je, da je čas neomejen.
In včeraj mi je razlagala; tako iz sebe; kot bi ona rekla, da nima prav nič za izgubiti, če pove; »kako sem jo lahko pripravila, da sem jo na tak način odprla, kot sem jo? Kako je ona meni sploh lahko dovolila, da sem dobila takšen prostor v njenem bivanju?



Zakorakaj proti točki B; zgodi pa se ti, da se na mestu samo maješ. Ena noga je točka A in druga je točka B. Zibaš se. Ne korakaš. Ne stagniraš. V glavo si pripelješ boljšo rešitev. Ne znam stopiti proti nečemu, ki je večje od mene. Zakaj?
Ker je doživela tisti občutek, ki ga ni poznala. In se je ukvarjala z dvema vprašanjema;
- Kako se »ne zibati« in stopiti proti nečemu…
- Kako »spustiti« mene ven iz njenega območja..


Bila bi lažnivec, če ne bi dejansko vedela; kdaj je to počela in kako se je na to pripravljala. Razlog, da mi je to sploh povedala, je bil verjetno, ko sem jo jaz direktno vprašala, če ji lahko dam kakšen nasvet; kako grem jaz dejansko ven iz njenega življenja. To je tista pika na točki A, ko se še vedno lahko obrneš; z manj bolečine, kot pa če nadaljuješ. Lahko te napade obžalovanje ali pa da si slabič, ker enostavno nisi znal »furati« odnosa v pravo smer ali pa se samo potolažiš, da živiva preveč različno življenje. Najina svetova »naj bi« bila tako drugačna.

Mislim, da je ta ženska organsko doživela »alergijo«, če ji je nekdo rekel, da je slabič. To je sicer bolje prenašala, kot pa lastni občutek, da nekaj ne razume ali pa da dejansko šepa; v nečem. Pa to ne pomeni, da je bila strašen perfekcionist ; imela pa je sigurno ogromno količine znanja in moči, da je našla dogovore.
V najinem primeru je našla odgovore; z vprašanjem.



Na zgornja dva vprašanja, si je odgovorila z vprašanjem ter se »delno« rešila dileme.
Vprašanje pa je bilo; » Ali si želim, da gre ven iz mojega življenja?«
Ali lahko prenesem to, da je ne vidim in ne slišim več?




Kako sem jaz vedela, da je to počenjala prav tisti dan? (beri; prave razloge mi je povedala včeraj; mesec dni po premišljevanju). Tisti dan, ko se je odločila, da bo sama sebe to spraševala. Ko je »pobegnila« v svoje svetove ali pa votline, kamor se je skrila; je dejansko izginila za večino ljudi. To res ni težko. Izklopiš mobitel in ljudje mislijo, da si umrl.-). Prva stvar, ki ti pride na misel je, da se je nekaj zgodilo ali pa; da se nekaj dogaja.
No, njej se je resnično nekaj dogajalo. Lepota pri njej je prav ta, da ti tudi z eno besedo ali pa gesto ne bo povedala; kaj se bo šla spraševati. Tudi tega občutka ti ne bo dala, da jo nekaj muči ali pa da je nekaj hudo narobe z njo.
Izkoristila je tisto pri meni, kar ji je primanjkovalo. Moja podobna pred njenimi očmi.
Misleč, da jaz ne bom vedela ali pa, da mi ni mar; skozi katere faze se ona sprehaja.

Da, znašli sva se v času, kjer vsaka na svojem koncu Ljubljane drži pokonci svoje življenje.
Nisva znali od točke A do točke B. Hodili pa sva zato po robovih točke A.
Točko B v najinem primeru nisva poznali.
Takrat, ko je sebe izklopila iz sveta; sem razmišljala; kako bo to naredila? Zanimal me je način. Nekako ni bilo v njenem stilu, da bi si izbrala klasičnega; ne odgovarjaš na maile, na sms in ne dvigaš telefona.

To je še v mojem slovarju »pavšalno«. Način; to me je zanimalo. Tudi njena vrnitev med »žive in zdrave«je potekala običajno.
»Kaj si počenjala celo soboto?« moje vprašanje.
»Razmišljala« …in spremenila glas.

Lahko bi; pa nisem spraševala naprej. Lahko bi sedela poleg nje; pa vem, da mi dejansko ne bi, tisti in tudi še naslednji dan povedala prav nič.
Čas je bil zelo nemogoč. Utapljala se je; v hrepenenju; zmešano z bolečino. To vse ni bil več slab dan, ki bo minil. Ti dnevi so se začeli ponavljati. Zato umik. V rešitev. Ali v samo hujše tunele, ki ne prinesejo svetlobe?

Stagnacija ima svoje prednosti, kot tudi ne. Doživeli sva že vrsto neurij, ki se jih sicer nisva branili. Tudi zavetja nisva iskali. Kakor, da sva želeli, da naju »kar nekaj« izbriše iz življenja ena druge. Upirati se lastni želji in volji. Preslepili sva vsako idejo, ki bi bila podobna rešitvi.



Kdaj sva naredili tako trdo komunikacijo?

Točka B; tam bi jo morda poglobili. Odnos, ki se nadaljuje v postelji. Kjer se začnejo graditi sanje. Od točke B naprej se pokaže, če sta osebi pravi; za vse ostalo, kar lahko sledi.
Ne, nisva spali skupaj. Tudi izgovarjali nisva te besede ali pa se usmerjali ena k drugi.
Za večino sva »nesmiselno« stali.
Jaz sem razmišljala, da je čas, da neham razmišljati, ker ne bom odkrila nobene tople vode v tem odnosu.
Ona pa je večino časa skušala razumeti samo to; zakaj ona ne razume tega, kar se dogaja v njej? Moje razumevanje je namreč razumela. Kakor tudi moj obstoj.
Mar ga je resnično?
Ne. Razumela je tisto delovanje, ki ga je lahko prenašala. Tisto, česar ni mogla prenašati; ni želela slišati.
Obrambni mehanizem številka ena. Vse je enkrat prvič; in ni rečeno, da boli.
Slaba zaščita, če te zajame takšno neurje.
Vsi ti topli jopiči, v katere je bila oblečena; so avtomatično padali iz nje. Sami od sebe. Bolj se je oblačila; bolj se mi je po drugi strani pustila, da jo jaz slačim.
Ali je to potrebovala ali pa je samo našla boljšo besedo v izgovoru; da se je ona meni dala. Jaz na drugi strani pa nisem, tudi z eno samo besedo, mislijo, gesto nakazala; kaj jaz čutim, mislim, želim; od nje?




Ali je enako, če jaz pokažem pot; do tistega, kar jaz potrebujem ali ti več pomeni, da sama najdeš pot; in veš; kje moraš to iskati, če kdaj prideš v podobno situacijo?
Če ti pokažem to pot potem dojamem, da ti mene ne razumeš. Ne mojega delovanja; znotraj mene. Uporabljaš besede namesto dejanj. In takrat, ko pride do dejanj; se prebijaš samo skozi besede.
Si kdaj tako razmišljala?




Včeraj je uporabila besedo; BEG.

Odločno prevzemanje krivde na sebe, ker to je znala odlično. Kot tudi spakirati stvari in ponovno oditi.
Obstajajo krivde s katerimi ne znamo živeti. Posledice so močnejše, kot pa samo obžalovanje. Pride do tako močnih čustev, da čutiš, da boš eksplodiral, ker ne veš ali pa ne znaš priti do odgovora ali pa samo do tega, da najdeš sebe.

O begih bi jaz lahko povedala marsikaj. Vse. Kako prideš do skice bega, do realizacije in tistih vmesnih postaj, ki jih jaz imenujem; slaba vest.
Slaba vest; ženske smo najmočnejše pri tem.
To je edina stvar, ki bi jo izdala. Edina stvar so načela, ki jih ima in tiste sanje, ki so zavite pod tezo; njen dom.
Ali je možno, da si nekdo resnično ne želi doma?
Ker mogoče si poskusil 2x ga ustvariti in tik predno si skoraj začel; ugotoviš, da oseba ni prava. Še dobro, da je znala znake brati. Še dobro, da je zaradi te odločitve zavila svoje življenje v temo, da je prebolela.
Mar je res prebolela?
Ali samo ni želela vzeti nazaj nekoga, ki ji je povzročil toliko bolečine?
Ne, bolečino je znala prenesti. Vzela ji je sanje. Tiste sanje, ki jih je ona imenovala; brezpogojna ljubezen. V imenu miru je naredila veliko. V tisti ali pa vsaki naslednji vezi. Vsakokrat, ko je sprejela mir namesto viharja, da bi dejansko sčistila sebe; se je porinila v vedno večjo čustveno praznino.
SI je priznala, da je čustveno prazna?
Ugasnila je svoje osebno življenje. In vendar ni nehala sanjati..
Sanjati tiste sanje, ki so večje kot ona sama. Tiste, ki jo bodo pripeljale, da bo našla dom; celo omaro, v katero bo pospravila svoj nahrbtnik. In tistega dne se ji bo življenje odvijalo; po ciljih. Ona je tista, ki sledi cilju.
Jaz samo poti.-).



Pozabila je na bistvo, ki ga je zabetonirala.
Samost. Ne osamljenost. Samost, ki jo je bila željna deliti. Morala se je izpovedati; na svoj način. Tokrat jaz nisem prva oseba, ki mora to vedeti. Nisem povzročitelj te samosti v njej; jaz.
Prišla ji je na pot oseba, s katero ni razčistila čustev v sebi.

Kako se lahko skriješ za besedami, da s tvoje strani je bilo povedano vse?
Vendar si pozabila, da v odnosu nisi bila samo ti.
Tokrat je ona prišla po odgovore, ki jih morda ti ne potrebuješ več…
Jih pa potrebuje oseba na drugi strani.


Če se odločiš, da se zaviješ v tišino; ne boš nikdar huje občutila svoj molk, ker si ga napolnila z bolečino. Lahko se celo skriješ v »omaro«, da za trenutek postaneš nevidna.
Lahko pa te vidnost izda; in greš ponovno skozi vse besedne rituale in si dovoliš tisto telesno čiščenje, ki ti prežene samost.
To je pot.
Kaj pa je tvoj cilj?
Beg ali dom?
Ljubezen ali čustvena praznina?

Na poti se najde dom,
ki prežene čustveno praznino.
Ljubezen kot beg
ali
definirana kot cilj.

Enya – Ask the mountains (spremljava od besedila; do slik).

objavil-a mo2dra @ 09:58:56 - Št. komentarjev: 2

Objavljeno 03.07.2006

Ponedeljek / 3.7.2006

Vsak si želi; odvisnosti; od čudežev. Privoščimo si vsaj nekaj »najbolj« srčnih čudežev, ki pospešijo cirkulacijo srca in seveda; premagajo še tako; težke ponedeljke.
Tako mi "butajo" ven; idejne zasnove, da rišem samo "še", skice v svoji glavi.
Nekatere so "črnobele" in druge "barvne";
Jaz grem z "besedo" v ta dan; in ne izrečem več nobene; danes.
Naj vas danes vodi; domišljija...in na koncu se pa le malo; ustavite.-)))

Zame; najlepši začetek. Še predno...





se počasi ampak resnično počasi; komaj z dlanmi, narahlo, počasi dotikaš; božaš;
poljubljaš..






Ta nenormalen stik; dveh teles; popolna združitev; ali pa samo sredina; začetka; konca in ponovno...





To je najbližja molitev; sestradanega vernika.-)))))





Če bi mi dovolila samo EN POLJUB; jaz bi "popustila".-)))






Amen!

P.S.
Če bi jaz imela takšne fotografije doma; po celem stanovanju; JAZ NE BI NIKDAR ŠLA NIKAMOR;
Diagnoza smrti; zblaznela od gledanja. Posledica; smrt od "srčnih" šokov;

Zato; pazite; kje, koga, zakaj; tako strastno opazujete.-)

objavil-a mo2dra @ 14:14:39 - Št. komentarjev: 1

Objavljeno 02.07.2006

Nedelja / 2.7.2006

Včeraj zvečer mi je »končno« postalo jasno; da, potrebujem
SPREMEMBO.

Včasih nekatera moja dejanja, tako niso bila podobna »meni«.
Kljub vsemu ima vsaka oseba v sebi določena »kvazi načela«, ki jih ne prestopa ali pa tisto mejo, ko enostavno veš, da NE SMEŠ stopiti čez to mejo, KER potem ne odgovarjaš več; za svoje obnašanje.
In vedno je dobro najti tisti ventil pri sebi, ko ga avtomatično odpreš in si »daš duška«.
Tako sem jaz včeraj zajadrala v svet » virtualnostii«.-). Sploh se ne spomnim; kdaj sem bila nazadnje »priklopljena« toliko ur; v klepetalnici.
Tisto v katero sem včasih zahajala, je ukinjena. In tako sem našla tisto prvo, ki se mi je zdela »totalno« nemoralna.



So določena pravila, ki jih moraš sam pri sebi sprejeti; v virtualnosti. Jaz sem sprejela »totalna zabava« in odklop. In tako sem preživela »nenormalnih« pet ur; pred računalnikom. Grozno kako te pogovori potegnejo.
Navadiš se, da se ti oglašajo vse »sorte« mimobežnikov, avanturistov, grešnikov. In potem greš v pogovore, ki so ena sama velika zabava, če znaš to potegniti iz teh pogovorov.



Kako je meni to dobro včeraj dišalo. Ostaja ene regija v Slovenji, ki si jo jaz želim že od nekdaj; Primorska. Od tam še nisem spoznala nobene punce. In tudi ta, ki se mi je včeraj »preklopila« na ekran; je, je, je…Hm…grozno čudovita, tako mlada, da mene stiska pri srcu. Te Italijanke, ki živijo v Portorožu imajo svoj nor privdih. Pogovor se je začel tako smešno, ko mi je ona opisovala, da študira glasbo. In jaz ne bodi lena jo vprašam, če mogoče »poje v kakšnem zboru«.-)..in ona meni, da igra klavir.
Strastno. To mi je pa bilo že od nekdaj tako noro, noro..in morala sem »globje« spustiti pogovor; na tiste globine, ki jih nisem poznala.
Najprej me pogovor sploh ni zanimal, ker že v osnovi mene nikdar niso zanimale mlajše ženske.
To ni nobena žalitev za mlajšo generacijo, ker kljub vsemu se vedno lahko »naučiš« veliko novih stvari. Če se jih želiš seveda.-)



In potegnilo me je…ta pogovor vse, kar je oseba na drugi strani delila ali pa izgovarjala. Pripraviš se tudi na to, da nekdo na drugi strani ni to, kar govori, da je. Ampak HEJ, TO SE DOGAJA tudi v živo. Pri osebah, ki jih jaz poznam. Govorijo eno, resnica je zopet nekaj drugega. Ali se navadiš tega? Ne, nikdar. Sprejmeš, da se ti tudi to lahko zgodi. Nasmeh na usta; v nov dan.

Tako sem včeraj ugotovila, da sem pravzaprav sebe na nek način vedno »brzdala«. Nisem stopala čez meje; tako "močno" grozno, ker potem sem vstopala v svetove, ki jih nisem poznala. Sebe nisem videla v teh svetovih.
Tako je padla odločitev ali pa zgolj moja obljuba, da odhajam na Primorsko. In sem razmišljala, če sploh naj dam to obljubo ali naj jo samo prezrem z enim očesom. Ampak ta deklica, je tako…Oh, rajši ne vidim; kot pa da stopim korak naprej. In to vse NE BI BILA JAZ, če tega ne bi hotela, drvela..počasi: tako slide,slide move it all around.-)



In sem razmišljala naprej…Kaj pa tista teorija, da živi se samo enkrat?
Včasih sem umirala od smeha, ko sem poslušala takšne zgodbe žensk, ki so imele mlajše punce. Pripeljale so jih domov; jim dale par lekcij, da naj se pridno učijo; jih opazovale, ko so odhajale proti vhodnim vratom; domov. Niso pa videle, ko jim je dotična oseba »zbezljala« skozi zadnja vrata; v svet popolnoma novih razsežnosti.
Z enim stavkom; skozi vhodna vrata, z gorečim poljubom noter in skozi zadnja vrata ven; v svobodo!.



No, gremo naprej…Ali je to kaj drugače, kot to, da se zapleteš s poročeno žensko? Ona sicer res ne gre ven skozi zadnja vrata ampak korajžno vstopi skozi spalnico in tam jo »še« vedno čaka mož. Ona pa vsa »razgreta«, burnih misli; od ženskih sokov. In zadeva deluje. V glavi si naravnaš tisto idejo, da to sem morala ali pa nisem sprejela; na začetku. In če sem, potem se ne bom obremenjevala s takšnimi stvarmi, ki mi lahko pokvarijo dneve.-)

Postaneš tako imun na njene izjave, da medtem, ko spi z možem; premišljuje o tebi. Bog, kako to lahko naredi?????
Jaz bi se dejansko »posušila« spodaj, če bi začela tako razmišljati?
Ali pa bi hlinila orgazme do konca življenja.-))).
Dilema o kateri sploh ne bom preveč govorila.



Zdaj sem na tem ali pa me dejansko »izdajajo« tisti hormoni, ki želijo spremembe. Organizem želi »odklop«. Čisti. In jaz sem tako naveličana enih in istih zgodb. Tistih realnih, ki te učijo življenja.
Ko bi človek bil resen; nič na pregledu. Ko se želiš izživeti; nič.
In VČERAJ:-; BUUUUM…

Sem še vedno v fazi; ko kritiziram sebe; ali je pravilen korak proti; neverjetnim vzdihljajem, ko bo Beethowen naredil svoj del pristopa; in tiste »tople« noči, ko bo telo spuščalo iz sebe; potne kapljice.
Verjamem; v te noči; v te dneve; v te strasti; v goloto; brez sramu. To vse je podobno ekspanziji njene mladosti; vrelec iz katerega; se napiješ; od čistega užitka in ostaneš "zadet"; zmeden; čisti kaos.
Temu jaz pravim; Življenje, led, zima, poletje; Vse; v enem dnevu.-)))


Oh, da, v tem trenutku to potrebujem. Odklop. Navezo, da sama sebe ne bom več spoznala. Jaz, ki poletja nikdar nisem marala. Moja je zima.

Tako na drugi strani »odklopljena« ženska, ki bi željno rada se sprehajala po Italiji; ali pa, po postelji ali pa po "klavirskih" tipkah.
Jaz o glasbi ne vem prav veliko.-))))…Razen srčni. Ali pa mogoče, več kot si ona sploh misli.-)???